.webp){kind=icon}
Poletje je običajno čas, ko v ZDA praznujejo vse, kar je ameriško. Od Dneva neodvisnosti do Top Gun: Maverick je vroča sezona pogosto čas za nekritične poklone ameriški zastavi (angl. Stars and Stripes). Oppenheimer, najnovejši film Christopherja Nolana, ni to.
V biografskem filmu o J. Robertu Oppenheimerju, fiziku in očetu atomske bombe - ki ga z mešanico poguma in obžalovanja odigra Cillian Murphy - se Nolan loteva dveh največjih grozodejstev, ki so jih zagrešile ZDA: atomskih bombnih napadov na Hirošimo in Nagasaki. Tudi izven poletnega soočanja z državno sponzoriranimi množičnimi umori je Nolan ustvaril umetniško delo, ki preučuje zvestobo državi in kako se lahko spopade z egom s katastrofalnimi posledicami. To je gost material, ki prevzame in na koncu pusti srhljiv vtis.
Oppenheimer, ki ga oglašujejo kot spektakel, je bolj zgovoren, kot bi pričakovali od režiserja Viteza teme (The Dark Knight) in Izvora (Inception), najbolj znanega po svojih vizualnih podvigih. Nolan je v drami uporabil vse svoje tehnične spretnosti, vendar je njegov scenarij opojna priredba veličastne biografije Ameriški Prometej: Zmagoslavje in tragedija J. Roberta Oppenheimerja avtorjev Kaia Birda in Martina J. Sherwina.
Preberi še
Barbenheimer privabil tudi slovenske gledalce
Barbie si je v premiernem vikendu ogledalo dobrih 17 tisoč Slovencev, Oppenheimerja dobrih 13.
24.07.2023
Upodobitev projekta Trinity, prvega poskusa jedrske bombe v Los Alamosu, je osupljiva, z belo svetlobo, ki preplavi zaslon v tišini, preden zvok odjekne okoli vas. Toda bistvo filma je v prizorih zaslišanj, ki se ponavljajo skozi vse tri ure; ti z različnih zornih kotov predstavijo večplasten portret glavnega subjekta, človeka, ki ga nenasitna radovednost žene v vlogo Boga.
Te sekvence krepijo Nolanovo osrednjo metaforo, predstavljeno na hitro na samem začetku. Oppenheimerjeva perspektiva, ujeta v barvah, je označena kot 'cepitev', fisija. Črno-belo je 'fuzija' z vidika Lewisa Straussa (Robert Downey Jr.), nekdanjega predsednika Komisije za atomsko energijo, ki leta 1959 poskuša dobiti položaj v kabinetu v Eisenhowerjevi administraciji.
Strauss pripoveduje svojo zgodovino z Oppenheimerjem, ki ga je rekrutiral na prestižni položaj na Princetonu, preden je sčasoma postal njegov nasprotnik, ko je Oppenheimer zavrnil sodelovanje pri razvoju vodikove bombe. Medtem ko Strauss poskuša napredovati v lastni karieri, se je Oppenheimer prisiljen boriti z vsesplošnimi pritiski mccarthyizma, kar ustvarja pripovedno hrbtenico celotnega filma. Strauss je Salieri Oppenheimerjevemu Mozartu, Downey pa v svoji najboljši vlogi v zadnjih letih očitno uživa v vlogi ošabnega, globoko negotovega negativca.
Na splošno je Oppenheimer manj zapleten kot večina Nolanovih del. (Ni, na primer, Tenet.) Režiser sicer skače v času s subtilnim ličenjem, ki nakazuje, na kateri stopnji življenja najdemo protagoniste, vendar film ponuja tudi dokaj jasen prikaz Oppenheimerjeve evolucije od briljantnega študenta do akademika, ki je koketiral s komunistično partijo, vse do vodje tajnega programa Manhattan, ki je med drugo svetovno vojno zbral briljantne znanstvenike z nalogo, da premagajo Nemčijo z razvojem bombe z nesluteno uničujočimi zmogljivostmi.
Vse skupaj še dodatno poudari Murphyjev impresiven obraz, čigar kristalno modre oči poudarijo upadla lica in ustvarijo skoraj srhljiv učinek. Ta pogled zavzema celoten zaslon večino filma in Murphy je dovolj nadarjen, da nikoli ne želite pogledati stran. Gre za izjemno subtilno predstavo. Skoraj neopazno zna Murphy v tega zapletenega, konfliktnega moškega vtkati zapeljevanje, ponos in nazadnje obžalovanje.
Kot avtor ima Nolan nekaj neposrečenih manir in nekatere od njih so vidne v filmu Oppenheimer. Dialog, zlasti v zgodnjih delih filma, je lahko okoren, zlasti ko gre za ekspozicijo. Ženski liki se težko znajdejo. Kot ženske v Oppenheimerjevem življenju - njegova žena Kitty in dekle Jean Tatlock - sta Emily Blunt in Florence Pugh prikazani kot zapeljivi in depresivni z malo razvitimi odtenki vmes. Obe sta odlični igralki, a skoraj čutiš, kako se trudita najti nianso, ki je scenarij ne ponuja. Blunt to doseže v bravuroznem prizoru ob koncu filma; Pugh pa je pri tem manj uspešna.
Za druge osebe, ki vstopajo v Oppenheimerjev svet, je Nolan zbral globoko klop slavnih igralcev in prepoznavnih obrazov v stranskih vlogah.
Matt Damon igra frustrirano marioneto v obliki vojaškega generala, ki izbere Oppenheimerja za izdelavo bombe. Josh Hartnett, lomilec ženskih src v devetdesetih letih, je osvežujoč kot Oppenheimerjev vedri kolega Ernest Lawrence, ki ga opozori na njegovo povezanost z levičarskimi gibanji; tudi Davida Krumholtza je veselje gledati v vlogi fizika Isidorja Rabija. Gary Oldman se pojavi kot Harry Truman, Kenneth Branagh pa se pojavi za kratek čas kot danski fizik Niels Bohr.
Depositphotos
In počakajte, ali tam nekdanji zvezdnik Nickelodeona Josh Peck pritiska na gumb, ki bo sprožil prvi jedrski poskus? Natanko tako. Seznam se nadaljuje (in naprej, in naprej).
Parada igralcev je eden od mnogih užitkov v Oppenheimerju, vendar to ni tisto, kar ostane v spominu, ko se zavrti odjavna špica. Razmišljala sem o tematski teži tega podviga. Nolan je ustvaril epski film o mejah ameriškega junaštva. V tej zgodbi je Oppenheimer, ki sta ga gnala ljubezen do eksperimentiranja – in nečimrnost – preklel lastno dušo zaradi svoje države.
Nolan in Murphy skupaj omogočita občinstvu, da se kar najbolj približa vstopu v misli tega človeka, kjer se genij in krivda alkimistično stapljata. Preživljanje časa v tem območju ni nujno nekaj, čemur bi rekli zabava. Če iščete lahkotno zgodbo o ameriški slavi, se je izogibajte. Če si želite žgoč vpogled v človeka, ki je postal "Smrt, uničevalec svetov", se pripravite.
Prevedel Jan Artiček.
