Potovali smo po sledeh priljubljenih filmov, knjig in serij. Poglejte, kam so nas popeljali

Nekoč smo potovanja načrtovali predvsem okoli znamenitosti, muzejev in priporočil iz vodnikov. Danes pa nas vse pogosteje navdihujejo filmi, serije, knjige in celo glasbeni seznami. Pojav, znan kot pop-culture tourism, zajema različne oblike potovanj, povezanih s popularno kulturo, od obiskovanja krajev iz književnosti do tako imenovanega set-jettinga, torej potovanj na lokacije, ki jih poznamo s filmskih in televizijskih zaslonov.

Po podatkih Expedie in njenega poročila Unpack ’26 53 odstotkov popotnikov po svetu pravi, da se je njihovo zanimanje za potovanja po navdihu filmov in televizije povečalo. Ocenjujejo, da bi lahko set-jetting samo v ZDA prerasel v industrijo, vredno približno 7,3 milijarde evrov.

Razlog ni težko razumeti. Popotniki danes ne želijo le obiskati novega kraja, temveč želijo stopiti v zgodbo, ki jo že poznajo. Fotografirati želijo ulico svojega najljubšega junaka, sesti v kavarno iz romana ali obiskati hotel, ki so ga videli v seriji. Kraji tako niso več le točke na zemljevidu, temveč postajajo del osebnega kulturnega doživetja.

Pri mlajših generacijah, ki so odraščale ob pretočnih platformah in družbenih omrežjih, je meja med vsebino in turističnim navdihom še posebej zabrisana. Expedia navaja, da kar 81 odstotkov pripadnikov generacije Z in milenijcev že načrtuje počitnice, ki jih je spodbudilo nekaj, kar so videli na zaslonu. Od tega trenda imajo koristi tudi destinacije. Filmske in televizijske lokacije postajajo turistične atrakcije, nastajajo tematski ogledi, zemljevidi snemalnih lokacij, itinerarji in posebne ponudbe. Mesta in regije tako popularno kulturo vse pogosteje vključujejo v svojo promocijo.

Film, serija ali knjiga lahko za prepoznavnost kraja včasih naredijo več kot klasična oglaševalska kampanja, saj mu dodajo zgodbo, čustva in identiteto. Najbolj zanimivo pa postane takrat, ko ta povezava med fikcijo in potovanjem zaživi v resničnosti in se znajdemo na kraju, ki smo ga do takrat poznali le z zaslona ali iz knjige.

 

Bath, Anglija, potovala: Nataša Kočiš

Roman Prepričevanje (Persuasion) Jane Austen me je v Bath popeljal že dolgo, preden sem prvič stopila v to angleško mesto. Njene zgodbe in domišljija so bile moj prvi vodnik po ulicah, ki jih takrat še nisem poznala.

Bath velja za eno najlepših in zgodovinsko najpomembnejših mest v Angliji. Razvil se je okoli rimskih kopališč, zgrajenih ob naravnih termalnih izvirih, ki so znani že več kot dva tisoč let.

Bath je eno najlepših zgodovinskih mest v Angliji. Leži v grofiji Somerset, približno 150 kilometrov zahodno od Londona. Ime je dobil po znamenitih rimskih termah, zaradi izjemno ohranjene arhitekture in bogate zgodovine pa je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Mesto je znano po elegantni georgijanski arhitekturi in termalnih vrelcih, ki so jih izkoriščali že Rimljani. Čeprav ima manj kot sto tisoč prebivalcev, ga vsako leto v povprečju obišče okoli šest milijonov turistov. | Depositphotos

Bath, ki je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, je prepoznaven po svoji georgijanski arhitekturi. Stavba No. 1 Royal Crescent, ki se pogosto omenja v delih Jane Austen, velja za enega njenih najčistejših in najbolj značilnih primerov.

No. 1 Royal Crescent je danes muzej oziroma zgodovinska hiša, urejena tako, da pričara življenje v obdobju med letoma 1776 in 1796. Izvirno pohištvo, slike in drugi predmeti razkrivajo, kako so živeli premožni prebivalci Batha in njihovo služinčad. | Depositphotos

Nad mestom se dviga več kot pet stoletij stara opatija. Vzpon po 212 stopnicah do vrha zvonika poplača pogled na Bath, ki se razprostre kot skladna celota v značilnih zlatih tonih. Le nekaj minut od središča mesta pa se odpre povsem drugačen svet. Mestni vrtovi in okoliške doline ponujajo mir med mogočnimi drevesi, cvetličnimi gredami in naravo, ki deluje skoraj tako nespremenjeno kot v času, ko se je po teh ulicah sprehajala Jane Austen.

Trg pred Rimskimi termami v Bathu je eden najbolj živahnih kotičkov mesta. Tu se bogata rimska preteklost prepleta z vsakodnevnim utripom sodobnega Batha. | Depositphotos

 

Sicilija, Italija, potovala: Nataša Davidov

Ljubitelji Botra dobro vedo, da nekateri najbolj nepozabni prizori filmske sage niso bili posneti v Corleoneju, temveč v majhnih sicilijanskih krajih Savoca in Forza d’Agrò na vzhodu otoka. Prav tam je Francis Ford Coppola našel podobo Sicilije, ki jo je želel za zgodbo o Michaelu Corleoneju, ki se po umoru Sollozza in McCluskeyja umakne na otok, daleč od družinskih spopadov v Ameriki.

V tem kratkem odmiku od nasilja Michael, ki ga igra Al Pacino, spozna mlado Apollonio in se vanjo zaljubi. V skladu s sicilijanskimi običaji najprej obišče njenega očeta in ga prosi za dovoljenje, da ji dvori. Njuna ljubezenska zgodba in poroka Michaelu prineseta kratek, skoraj idiličen predah na Siciliji, ki pa se konča tragično, ko Apollonia umre v eksploziji avtomobila. Napad je bil namenjen Michaelu.

Mestece Savoca na Siciliji | Depositphotos

Ena najbolj kultnih lokacij iz tega dela filma je Bar Vitelli v Savoci, ki se nahaja v zgodovinski palači Palazzo Trimarchi iz 18. stoletja. Prav na njegovi terasi Michael govori z Apollonijinim očetom in ga prosi za dovoljenje, da bi dvoril njegovi hčerki. Kamnita fasada, skromna terasa in značilno vzdušje sicilijanske vasi so Bar Vitelli spremenili v eno najbolj prepoznavnih lokacij iz Botra. Lokal je obstajal že pred snemanjem, danes pa je skoraj nekakšen mali muzej Coppolinega filma, poln fotografij in spominov na snemanje. Več kot pol stoletja pozneje obiskovalci še vedno prihajajo v Savoco tudi zato, da bi sedli za eno od miz na terasi, kjer je sedel Michael Corleone. Nekoliko višje v vasi stoji cerkev San Nicolò, srednjeveška cerkev, ki je v filmu služila kot kulisa za poročni prizor. Coppola je za statiste izbral domačine, zato se nekateri prebivalci snemanja iz leta 1971 spominjajo še danes. Ko sem obiskala Savoco, sem prav od njih slišala zgodbe o nastajanju filma.

Bar Vitelli deluje od leta 1963 | Depositphotos

V Savoco sem se odpravila pozimi, ko je bil Bar Vitelli zaprt. Na znameniti terasi zato nisem mogla posedeti, vendar je imela prazna vas prav zaradi tega poseben čar. Skoraj prazne kamnite ulice, zaprta vrata bara in dobro znana fasada so ustvarjali vzdušje, ki je presenetljivo spominjalo na filmsko Sicilijo.

Obisk Sicilije zunaj glavne turistične sezone zato nikakor ne pomeni, da bo izkušnja manj romantična ali manj filmska. Sama sem bivala v Villi Carlotta v Taormini, le krajšo vožnjo od Savoce. Butični hotel z 23 sobami je urejen v zgodovinski vili iz 19. stoletja, iz katere se odpirajo razgledi na morje in Etno. Hotel vodi družina Quartucci, ki se s hotelirstvom ukvarja od leta 1993. Njihov pristop je preprost: gost naj se ne počuti kot nekdo, ki je zgolj rezerviral sobo, temveč kot prijatelj, ki je prišel na obisk.

Hotel Villa Carlotta v Taormini - pogled iz apartmaja | Depositphotos

Prav takšno gostoljubje se morda najlepše začuti zunaj glavne sezone. Niti nižje temperature Siciliji niso vzele sončnega značaja, prednosti zimskega obiska pa so bile očitne: nižje cene, skoraj popolna odsotnost gneče in redka možnost, da se vam gostitelji res lahko v celoti posvetijo. Za potovanje po sledeh literarnega in filmskega Botra si je težko zamisliti primernejše vzdušje.

 

Amorgos, Grčija, potovala: Saša Jeremić

Odkar sem v študentskih letih prvič videla film Veliko modrino (Le Grand Bleu) Luca Bessona, je Amorgos zame postal precej več kot le pika na zemljevidu. V senci precej bolj turistično prepoznavnih Santorinija in Mikonosa ta otok na jugovzhodu Kikladov ohranja mirnejši, skoraj divji značaj.

Strmi klifi, bele hiše, raztresene po pobočjih, majhni zalivi in globoko modro morje ustvarjajo njegovo značilno podobo, ki jo je Besson spretno spremenil v eno najbolj prepoznavnih filmskih kulis.

Amorgos | Lična arhiva

Vtis, ki so ga name naredili Bessonovi prizori, je bil tako močan, da sem ob prvem obisku Amorgosa leta pozneje občutila nenavadno domačnost. A tisto potovanje je bilo le bežno srečanje z otokom, dovolj za ogled najbolj znanih lokacij, ne pa tudi za to, da bi ga zares spoznala. Prava priložnost se je ponudila nekega poletja, ko me je na Amorgos znova pripeljalo potapljanje na vdih, šport, ki je po zaslugi filma še danes tesno povezan z identiteto otoka. Ob 30. obletnici premiere filma so leta 2018 na Amorgosu pripravili tekmovanje Authentic Big Blue, sama pa sem bila kot mednarodna sodnica v potapljanju na vdih povabljena k sodelovanju. Na otok sta takrat prišla tudi francoski igralec Jean-Marc Barr, ki je v filmu upodobil Jacquesa, ter skladatelj Éric Serra, avtor prepoznavne glasbe, ki je Bessonovi zgodbi dala poseben značaj in mu prinesla nagrado César. Potapljali smo se v istih vodah, ki jih je proslavil film, domačini pa so z nami delili spomine na snemanje leta 1988. Dnevi, preživeti s potapljači, domačini in člani filmske ekipe, so mi razkrili drugačno podobo Amorgosa, takšno, ki je nekaj filmskih prizorov ne more v celoti ujeti.

Samostan Panagia Hozoviotissa na Amorgosu | Depositphotos

Morda je film Velika modrina Amorgos ponesla v svet, vendar mu ni odvzela prvinskosti. Otok še danes privablja predvsem popotnike, ki iščejo nekaj več od klasičnih počitnic. Do njega se najpogosteje pripotuje s trajektom iz Aten ali z drugih bližnjih otokov, prav odmaknjenost in skromnejša turistična infrastruktura pa sta pripomogli k temu, da je ohranil občutek pristnega Egeja.

Eden njegovih najbolj prepoznavnih simbolov je samostan Panagia Hozoviotissa, ki se dobesedno oklepa strme pečine visoko nad morjem. Do njega vodi več sto stopnic, a razgled na modro prostranstvo pod njim je vreden vzpona. Tik pod samostanom leži Agia Anna, majhen prodnat zaliv s kristalno čisto vodo, kjer so posneli tudi nekatere najbolj znamenite prizore filma.

 

Chora, glavno naselje otoka, očara s tradicionalnimi belimi hišami, ozkimi uličicami, majhnimi trgi in ostanki beneškega gradu. Tiste, ki si želijo aktivnejšega oddiha, pa po notranjosti otoka vodijo številne pohodniške poti. Toda največji magnet Amorgosa ostaja morje, neskončno in skoraj neresnično modro, prav takšno, kot je nekoč očaralo Bessona in mene spodbudilo, da sem pritisnila "play".

Krf, Grčija, potovala: Tamara Kostić

Krf Geralda Durrella, kot ga je leta 1956 opisal v knjigi Moja družina in druge živali (My Family and Other Animals), je svet živih barv, vonjev, zvokov in nenavadnih srečanj. Narava v njem ni le kulisa, temveč skoraj enakovreden junak zgodbe.

Čeprav je Krf danes ena bolj priljubljenih grških turističnih destinacij in precej bolj obiskan kot v Durrellovih časih, je ohranil nekaj, kar ga loči od številnih drugih grških otokov: izjemno bujno zelenje. Ciprese, borovci in oljčni nasadi se spuščajo vse do obale, med njimi pa se skrivajo kamnite hiše, ozke ceste in majhni zalivi, kjer je mogoče tudi sredi poletne sezone pobegniti pred največjo gnečo.

Krf, severozahodni del otoka, kjer leži tudi rt Drastis | Depositphotos

Srce otoka je mesto Krf, prepoznavno po beneški arhitekturi, trgih in utrdbah, ki pričajo o njegovi razgibani zgodovini. Staro mestno jedro, uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, je najbolje odkrivati brez posebnega načrta, med sprehodom po značilnih ozkih ulicah, imenovanih kantouni. Dan pa je prijetno zaključiti na Spianadi, enem največjih trgov v Grčiji. Na severu otoka so nekatere najlepše plaže, med njimi Paleokastritsa, obdana s strmimi zelenimi pečinami, medtem ko sta Agios Georgios in Kassiopi primernejša za tiste, ki iščejo nekoliko mirnejši oddih. Zahodno obalo zaznamujejo dolge peščene plaže, kot je Glyfada, od koder se odpirajo čudoviti razgledi na odprto Jonsko morje.

Če je še niste prebrali, je vsekakor vredna branja. Vir: dobreknjige.si

Sledi družine Durrell je najlažje najti v kraju Kalami, kjer stoji znamenita Bela Hiša (White House), hiša, v kateri je družina živela med bivanjem na Krfu. Na otoku so preživeli štiri leta, od 1935 do 1939, to obdobje pa je pozneje pomembno zaznamovalo ustvarjanje obeh bratov. Gerald Durrell je spomine na otroštvo na Krfu prelil v trilogijo Moja družina in druge živali (My Family and Other Animals), Ptice, zveri in sorodniki (Birds, Beasts and Relatives) ter Vrt bogov (The Garden of the Gods). Njegov starejši brat Lawrence Durrell pa je Krf in druge grške otoke opisal tudi v knjigi The Greek Islands. Nenavadna in živahna zgodba družine Durrell je večkrat zaživela tudi na televizijskih in filmskih zaslonih. Ena novejših priredb je serija Darellovi (The Durrells), ki je bila prvič predvajana leta 2016 in smo jo lahko spremljali tudi pri nas.

"Bela hiša", v kateri je Durrell živel z družino.| Depositphotos