.webp){kind=icon}
Kako zelo ambiciozen in uresničljiv je zeleni prehod v Sloveniji? Med ključnimi projekti je izgradnja druge jedrske elektrarne in nadaljevanje projekta HE Mokrice, s stališča vodilnih v energetskem sektorju je nujno tudi povečanje stroška omrežnine – to je le nekaj poudarkov z junijske konference Green Future Summit: Zelena prihodnost regije, ki je v organizaciji Bloomberg Adrie Slovenija potekala v Grand hotelu Plaza. Predstavljena je bila vrsta inovativnih projektov, ki delujejo v smeri zelene prihodnosti, med njimi trajnostni poslovni stavbi Vilharia in WestLink Campus, Rimacovi napredni baterijski sistemi za e-avtomobile in platforma justCHARGE, ki omogoča celostno vzpostavitev in upravljanje polnilne infrastrukture. Izvedeli smo tudi, da bo leta 2027 zaplulo prvo potniško plovilo na vodik v Jadranskem morju in o delovanju največjega omrežja e-polnilnic v Sloveniji, ki ga je vzpostavil Petrol. Dan po konferenci je potekala spletna predstavitev zadnjega osnutka posodobljenega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), vodnika k podnebno nevtralni Sloveniji do leta 2050. V njem je predvideno doseganje vsaj 33-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v končni rabi energije do leta 2030. Aktualno stanje na področju pridobivanja vetrne in sončne energije v regiji je uvodoma predstavil Matteo Mošnja, analitik korporativnih financ pri Bloomberg Adrii.
Bloombergova analiza: vetrna in solarna industrija v regiji
»Ali veste, koliko svetovalcev ESG je potrebnih za menjavo žarnice? – Nobeden, ker imajo raje naravno dnevno svetlobo,« tako je svojo predstavitev odprl Mošnja in se dalje posvetil že omenjeni primerjalni analizi. V zadnjem desetletju smo bili v regiji Adria priča precejšnjemu povečanju zmogljivosti na področju pridobivanja vetrne in sončne energije, v primeru sončne govorimo o 8-kratniku (na ravni EU o 3,2-kratniku), vetrne pa 5,5-kratniku (na ravni EU o 2-kratniku). Slovenija prednjači v izrabi sončne energije, v primerjavi z letom 2014 se je okrepila za skoraj petkrat, država, ki je od takrat zabeležila najvišji porast pridobivanja energije iz sonca, pa je Severna Makedonija. Vodilna po nameščenih zmogljivostih vetrne energije je Hrvaška, najvišjo stopnjo rasti na tem področju beleži Srbija, Slovenija pa po mnenju analitika zaostaja na račun regulative in okoljskih pomislekov, ki nastopajo v javnosti. Tudi zato nekateri slovenski investitorji stavijo na infrastrukturo drugih držav v regiji, denimo Petrol, ki vlaga v proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov na Hrvaškem. Stroški produkcije vetrnih in sončnih elektrarn so se v zadnjem desetletju tudi občutno znižali, v letih 2010–2022 v primeru sončnih za 89 %, vetrnih pa 69 %. Še en dejavnik, ki bo v prihodnje prispeval k zelenemu prehodu, bo dekarbonizacija podjetij. Da bi zmanjšala svoj ogljični odtis in izboljšala ocene ESG, se podjetja vse pogosteje odločajo za električno energijo iz obnovljivih virov, je zaključil Mošnja.
Promo/Bloomberg Adria
Je leto 2050 fatamorgana?
Na prvem panelu Zelena energija 2050 – investicija v energetsko neodvisnost so ključni predstavniki iz energetskega sektorja spregovorili o strategijah in naložbenih priložnostih za doseganje energetske neodvisnosti z zeleno energijo, pogovor je vodil Daniel Fazlić, odgovorni urednik regionalnega digitalnega uredništva Bloomberg Adria. Danijel Levičar, državni sekretar za nacionalni jedrski program iz Kabineta predsednika Vlade RS, je poudaril pomen jasnih pobud na strateški ravni za definiranje sektorjev, v katere se bo v prihodnje vlagalo. Zadolžen je za pospešitev projekta JEK 2, prihodnost pa vidi v kombinaciji jedrske energije in energije iz obnovljivih virov, ki po njegovem lahko zagotovi stabilno in nemoteno preskrbo z električno energijo. Med okoljskimi cilji Slovenije je tudi opustitev premoga do leta 2030 in nasploh izgradnja zanesljivega in konkurenčnega energetskega sistema, ki bo dobro služil tako gospodarstvu kot gospodinjstvom. Državni zbor je prejšnji mesec potrdil Resolucijo o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije, »s katero smo po 40 letih končno dobili dokument o razvoju jedrske energije v prihodnosti«, je komentiral Levičar. V Sloveniji, opaža, je podpora izgradnji JEK-a 2 na lokalni ravni močna, tudi v nacionalno ne dvomi. Vlada se že pripravlja na posvetovalni referendum o JEK-u 2, ki je napovedan za 24. november – ključno bo ustrezno informirati državljane. Spregovoril je tudi o nameri diverzifikacije virov urana kot jedrskega goriva. Prva možnost je reprocesiranja, reciklaže že rabljenega v Krškem, »to danes vidimo kot strateško rezervo«: 95 % že uporabljenega goriva je mogoče reciklirati, le 5 % je visoko radioaktivnega odpadka. Tovarna na severu Francije, v La Hagueju, že uporabljeno gorivo predeluje v novo t. i. MOX-gorivo, ki je izdelano iz mešanice recikliranega uporabljenega in svežega goriva. Iz izrabljenega goriva se reciklirata uran in plutonij ter se z mešanjem s svežim uranom uporabita kot MOX-gorivo. Poleg tega ima Slovenija tudi svoje zaloge urana, ta možnost, vnovično odprtje rudnika v Žirovskem vrhu, pa je stroškovno zahteven projekt. Disperzija urana je po svetu sicer izredno dobra, »veliko urana je v politično stabilnih državah«, je povedal Levičar. Največ urana pa je razstopljenega v morju, tako da »je le še vprašanje časa, kdaj se bo pridobivanje iz morja ekonomsko splačalo«. Komentiral je tudi zahtevno umeščanje energetskih (in tudi drugih infrastrukturnih) projektov v prostor: »Prostor je naravna dobrina, ki ne raste ... V primeru JEK-a 2 imamo to srečo, da gre za najbolj gost vir električne energije. V prostoru, ki je že rezerviran za jedrsko elektrarno, ne tekmujemo z nikomer.«
Promo/Bloomberg Adria
Aleksander Mervar, generalni direktor ELES-a, je spomnil, da Slovenija trenutno v teku nima niti ene velike investicije na področju obnovljivih virov, razlogi pa da so štirje: težavno umeščanje energetske infrastrukture v prostor, pomanjkanje prepotrebnih kadrov v energetiki in prenizka cena omrežnine, omenil je še, da so evropska podjetja, ki proizvajajo opremo za elektroenergetska omrežja, s cenami podivjala. O prioritetah slovenske energetike na področju zelenega prehoda je povedal: »Prioriteta ni tehnične narave, ni ekonomska, ampak je sociološka ... Slovenija živi v nekem udobju in se ne zaveda možnosti zelo hitre spremembe. Mislim na to, da v Sloveniji trenutno nimamo niti ene velike investicije na področju obnovljivih virov, Mokrice stojijo, drugih projektov ni. Investiramo edinole v razpršene obnovljive vire ... V prihodnosti bomo morali dajati prednost tudi t. i. skupnim samooskrbnim elektrarnam, ki bodo priključena na prenosno omrežje, s tem pa se bomo razbremenili tudi nekaterih nepotrebnih vlaganj.« Sicer pa je po njegovem »prvo vprašanje vprašanje distribucijskega omrežja in nanj se veže to, kako urediti hrambo električne energije ... Vsa vlaganja v distribucijsko omrežje se financirajo z omrežnino.« Politiki zelenega prehoda na ravni EU ni najbolj naklonjen, saj da izpušča denimo potencial hidroenergije in nekoliko zavaja: »Brezogljične družbe ni, je le nizkoogljična«.
Da je nizkoogljičnost pravi cilj, meni tudi dr. Dejan Paravan, generalni direktor Skupine GEN, a »zdaj se bomo morali bistveno več kot o samih ciljih pogovarjati o tem, kaj narediti danes, kaj jutri, zato da jih bomo dosegli«. »Reševanje energetskih problemov je zmeraj večplasten problem, neke vrste mozaik, sestavljen iz majhnih koščkov – debata o enem samem koščku je neumestno zavajanje, taktika, kako na koncu ne sestaviti mozaika,« je še prepričan. Zastavljeni cilji na nacionalni ravni so po njegovem primerni, slediti jim mora le še dejanska uresničitev, spremljanje napredka in prilagajanje praktičnim možnostim. Strateški cilji Skupine GEN so v zelenem prehodu usmerjeni v dekarbonizacijo slovenskega energetskega sistema in nove proizvodne kapacitete, ki bodo temeljile na obnovljivih virih in jedrskih tehnologijah, »ti dve področji se tudi skladata s strateškimi dokumenti Republike Slovenije, zdi se mi, da so čisto dovolj dobri, če gledamo do leta 2030, in čisto dovolj jasni glede tega, kaj moramo do takrat narediti«. Načrtuje, da bo Slovenija do leta 2028 sprejela vse potrebno za pripravo projekta JEK 2. Upa tudi, da bo končno stekel projekt HE Mokrice in da bo dobro sprejet omrežninski akt, ki bo v veljavo stopil 1. oktobra: »Ena od stvari, v katero vsi mi polagamo veliko upov, je sprememba omrežninskega akta, saj daje pravi cenovni signal, da se stvari obrnejo v pravo smer pri odjemalcih. Ljudem je treba dajati prave cenovne signale ... Mi ne moremo ne dvigniti omrežnine in omrežje ojačati za dvakrat, to pač ne bo šlo.« Tudi področje 'za števcem' je pomembno, pravi: »Pričakujem predvsem podjetniško iniciativo in logiko.«
»Nekako v javnosti prevladuje mnenje, da elektrika prihaja iz vtičnice,« je ob robu dogodka povedal dr. Tomaž Štokelj, generalni direktor HSE, ki meni, da mora Slovenija v prihodnje uporabiti vse razpoložljive tehnologije: nadaljevati z gradnjo HE kot najbolj stabilnim virom obnovljive energije, izkoristiti tudi geotermalno energijo, graditi večje sončne in vetrne elektrarne in poskrbeti za tehnologije, ki bodo vse to omogočile, kot so črpalne elektrarne (Avče, Kozjak na Dravi) in tudi baterijski polnilniki: »Če bomo uporabljali vse razpoložljive tehnologije, mislim, da lahko dosežemo brezogljičnost še pred 2050.« Spregovoril je tudi o gradnji treh HE na srednji Savi (Renke, Trbovlje, Suhadol), ki so »z energetskega stališča tudi ugodne«. Trenutno poteka umeščanje v prostor, »če bo vse posreči, bo ena zagnana do leta 2030, ostali dve pa do 2035«. Posebej je izpostavil še vodikove tehnologije, ki so v tem trenutku še predrage, verjame pa, da bomo lahko v prihodnje z njimi pomembno premoščali obdobja, ko obnovljivi viri ne bodo na razpolago. Ob robu dogodka je tako komentiral cilje Slovenije, povezane z zelenim prehodom: »Cilji morajo biti nekako usklajeni z ostalimi državami, ker višji, kot so cilji, večje je tudi breme pri tej transformaciji. Moramo biti pa nekje v, bi rekel, zgornji polovici teh ambicioznih ciljev, zato da bomo med naprednimi državami. Uresničljivi pa so, v kolikor bomo vsi stopili skupaj in kolikor bo tudi javno mnenje naklonjene temu, da so investicije v obnovljive vire res potrebne, sicer bo prehod težje izvedljiv.«
Zelene prakse od hranilnic do polnilnic
Pri prehodu na električna vozila je eden izmed večjih problemov pomanjkanje polnilne infrastrukture. Lastniki te bodo v prihodnje potrebovali rešitev, s katero jim lastništvo polnilne postaje ne bo predstavljalo stroška, temveč dodano vrednost in možnost pasivnega zaslužka. Platforma justCHARGE, ki jo je udeležencem konference predstavil njen sokreator Nik Pangeršič, deluje v tej smeri, in sicer kot podpora e-polnilnicam, na katerih je z njihovo rešitvijo postopek polnjenja in plačevanja avtomatiziran in zelo enostaven. V podjetju so namreč razvili softver, ki na polnilnici spremlja porabo in uporabnikom izdaja račune za storitev polnjenja. Lastniki polnilnih postaj tako nimajo dodatnih stroškov ali dela, kar hkrati deluje tudi kot spodbuda k nudenju te infrastrukture. Skratka, projekt justCHARGE, ki je svojo razvojno pot začel novembra 2021, omogoča celostno vzpostavitev in upravljanje polnilne infrastrukture in plačilnega sistema ter bistveno poenostavlja uporabniško izkušnjo. Poleg tega nudi popoln pregled in nadzor nad porabo energije, lastnik polnilnice tudi sam določi ceno polnjenja. Zagonsko podjetje se je pripojilo družbi Ngen in na drugem panelu je spregovoril tudi njen direktor Roman Bernard.
Promo/Bloomberg Adria
Bernard se je spominjal nastopa baterij na trgu pred petimi leti – v podjetju so si od začetka prizadevali za celovito razumevanje prihodnosti s tem povezanih tehnologij, kot cilj pa je večkrat navedel samozadostnost, ki jo baterijski hranilniki nudijo v kombinaciji s sončno energijo: »Prepričan sem, da bomo vsi tukaj v prihodnosti imeli baterije, tako kot imamo hranilnike za toplo vodo.« V debati je kot glavni izziv izpostavil postavitev pametnega omrežja in opozoril, da »brez pametnega uporabnika ni pametnega omrežja«. Baterije, meni, zapolnjujejo vrzel v aktualni fazi energetske transformacije, pri čemer »razpršeni viri energije povzročajo decentralizacijo kompletnega energetskega sistema«. V prihodnje se bo Ngen še bolj usmeril v softverske rešitve in del te zgodbe je tudi justCHARGE. Cilj je, da bodo polnilnice digitalizirane in vključene v regulacijski trg: »Z našimi rešitvami smo poskrbeli, da smo digitalizirali ves proces – od uporabnika do sistemskega operaterja, do borze. Vse je odvisno od cene in mi poskušamo s temi rešitvami poskrbeti, da so investicije naših končnih uporabnikov smiselne.« Podjetje za zdaj deluje v devetih državah: »V Angliji smo podpisali pogodbo za 4000 naših sistemov, naročili pa so jih še 10.000.« Pozdravil je tudi prve subvencije za baterijske hranilnike v Sloveniji, ki da so zelo spodbudne.
Moderatorka debate Patricija Jukić, strateška svetovalka za trajnostni razvoj poslovanja v SEE regiji, Indigo Consulting, je nadaljevanje usmerila s podatkom, da je Evropska komisija v februarju namenila 7 milijard evrov dodatnih investicij v razvoj skladiščenja vodika in temu primerne logistike. Spregovoril je Damir Opsenica, član uprave Maritime Center of Excellence (McoE), ki ima razvojno središče v hrvaški Reki in je bilo v Evropi na področju vodikovih tehnologij s postavitvijo razvojnega centra v severni Nemčiji med pionirji. Uporaba vodika je trenutno, pravi Opsenica, odvisna od regulacije tega področja in subvencij, saj gre za mlado tehnologijo: »Vodikove tehnologije so del zelo kompleksnega sistema, ki se v tem prostoru šele vzpostavlja«. Vodik je običajno hibridno sredstvo, Opsenica predvideva, da bo do leta 2030/35 predstavljal 10–15 % porabe, kot prednost pa je navedel, da se ta »uporablja in proizvaja blizu vira same proizvodje«. Ekipo Pomorskega centra odličnosti sicer sestavlja 30 strokovnjakov iz tehnološkega in pomorskega sektorja, osredotočeni pa so na izzive okolju prijaznega obratovanja ladij in trajnostne dekarbonizacije pomorske industrije z omogočanjem dobave in obratovanja varnih, tehnično izvedljivih in komercialno uspešnih plovil z ničelnimi emisijami. McoE trenutno sodeluje pri projektu izdelave prvega potniškega plovila na vodik na Jadranskem morju, ki naj bi zaplul leta 2027.
Promo/Bloomberg Adria
»Smo upravljalec največjega omrežja e-polnilnic v Sloveniji,« je povedal Borut Bizjak, direktor proizvodnje energije pri Petrolu. V regiji javno mrežo širijo že od leta 2012. V Sloveniji jo uporablja več kot 90 % vseh voznikov električnih avtomobilov, z uporabo aplikacije OneCharge je polnjenje tudi sila preprosto. Petrolovo polnilno omrežje za električna vozila lahko uporabljamo s Petrol klub plačilno ali poslovno kartico elektromobilnosti, ki omogočata brezkontaktno avtorizacijo polnjenja na polnilnih postajah. Poleg tega svojim strankam nudijo strokovno pomoč pri načrtovanju in namestitvi polnilne infrastrukture, ki jih te lahko uporabijo izključno za lasten vozni park ali pa jih vključijo v mrežo Petrolovih javnih polnilnic in si s tem zagotovijo dodatne prihodke. V podjetju stavijo na razpršen energetski miks, pri čemer se lahko pohvalijo z več dejavnostmi, ki so usmerjene v zagotavljanje trajnostnih energetskih rešitev: »Na naših bencinskih servisih, kjer imamo postavljene sončne elektrarne, baterijske hranilnike, polnilnice – ultra hitre, hitre in običajne glede na frekvenco polnjenja –, smo optimizirali proces polnjenja in v ozadju postavili sisteme, ki bodo s čim nižjimi stroški zagotavljali infrastrukturo in tudi energijo.« Skupino Petrol so nedavno skupaj s tremi drugimi podjetji izbrali za vzpostavitev polnilne infrastrukture za električna vozila na koridorjih vseevropskega prometnega omrežja TEN-T. Gre za evropski projekt Cross-E, katerega namen je postavitev visokozmogljivih polnilnih mest za električna vozila na ključnih tranzitnih poteh in pristaniščih po Evropi, s čimer želi Evropska komisija uresničiti vizijo prihodnosti ničelnih izpustov pri potovanjih z električnimi vozili po Evropi. Petrol v sklopu projekta načrtuje 65 polnilnih mest na 20 lokacijah v Sloveniji, ter 40 polnilnih mest na 15 lokacijah na Hrvaškem. Bizjak je v debati izpostavil še pomen digitalizacije in avtomatizacije v procesu učinkovitega upravljanja energetskega sistema.
Infrastruktura za čisto energijo, ki podpira vključevanje obnovljivih virov energije v omrežje z zagotavljanjem zmogljivosti shranjevanja in izravnave, je izziv hrvaškega podjetja Rimac Energy, ki je usmerjeno predvsem v potrebe jugovzhodne Evrope. Ukvarja se z razvojem in proizvodnjo inovativnih baterijskih sistemov za shranjevanje energije, pri tem pa so zlasti trije izzivi: rok trajanja, reciklaža in varnost, je povedala Karla Janeš Mesarič, direktorica poslovnega razvoja. Rimac Energy je sicer oddelek podjetja Rimac Technology s sedežem v Zagrebu. Podjetje ustvarja naslednjo generacijo stacionarnih sistemov za shranjevanje energije. Njihove rešitve so bistvenega pomena za izkoriščanje celotnega potenciala proizvodnje energije iz obnovljivih virov in spodbujanje dekarbonizacije energetskih omrežij. Njihov baterijski hranilni sistem SineStack zavzame zelo malo prostora, poleg tega je učinkovitejši, dolgotrajnejši in kompaktnejši od konkurenčnih. Nova arhitektura baterij zmanjšuje izgube učinkovitosti do 50 %, hkrati pa zmanjšuje odtis sistema do 40 % v primerjavi s sedanjimi najsodobnejšimi rešitvami. Poleg tega so prednosti še izboljšana življenjska doba cikla, vgrajena redundanca za večjo razpoložljivost ter konkurenčni stroški materiala in namestitve. Janeš Mesarič je omenila še, da je Rimac Technology sklenil dolgoročno partnerstvo s Skupino BMW – razvil in izdelal bo visokonapetostne baterijske sisteme za njihova vozila, ki se bodo uporabljali v prihodnjih generacijah modelov.
Dolgoročni obeti zelenih naložb
Zadnji panel – Zelene prakse, razvoj, poročanje in dobiček – je bil posvečen načinom, na katere podjetja usklajujejo svoje trajnostne cilje z gospodarskim uspehom. Sogovorniki so spregovorili o izvajanju ESG in uspešnih zelenih naložbah. Dr. Simon Savšek, vodja Skupine Evropskih investicijskih bank (EIB) v Sloveniji, si želi večje kontinuitete zelenih projektov, ki ne bodo motivirani denimo le ob subvencijah in davčnih olajšavah. »Druga stvar, ki bi si jo zelo želeli v Sloveniji, je pravi korporativni posel ... Še naprej se moramo gibati v smeri izboljšanja kapitalskih trgov. To je res nekaj, kar je bilo v Sloveniji zanemarjeno, in mislim, da moramo to okrepiti.« Opozoril je, da banke pogosto poročajo, »da enostavno ni dovolj zelenih projektov za financiranje«. Vseeno se zdi, da se zavedanje o pomenu zelenih projektov med slovenskimi podjetniki povečuje. Če je leta 2020 polovica podjetjih vlagala v zeleno, sta danes to že dve tretjini, »tretjina podjetij pa še vedno vidi zeleni prehod kot tveganje, ne kot priložnost«, »vedno vprašamo podjetja, katere so največje ovire za zelene naložbe in tudi na splošno, in vedno se izkaže, da je to znanje.« Slovenci so po podnebni raziskavi EIB poleg Dancev edini, ki menijo, da so podnebna in okoljska vprašanja največji izziv njihove države. Med vlaganji v zeleni prehod v Sloveniji s strani EIB je dr. Savšek izpostavil posojilo v višini 250 milijonov evrov za nov železniški tir Divača–Koper – preusmeritev tovornega prometa bo izdatno prispevala k zmanjšanju emisije CO2 (teh bo letno približno 49.000 ton manj) –, in podporo investicijam v regionalno distribucijsko omrežje električne energije: »Potrebe so res velike in s tem se trenutno ukvarjamo skupaj z elektrodistribucijskimi podjetji,« je še povedal.
Promo/Bloomberg Adria
Strateško uvajanje zelenih praks in transparentno poročanje o trajnostnem razvoju ne izpolnjujeta le regulativ, temveč prispevata tudi k finančni uspešnosti podjetij. V imenu družbe Andersen Global, ki podjetjem svetujete glede uvajanja ESG-poročil, je spregovorila članica uprave Katarina Kresal. Pogreša enoten, predvidljiv in dobro organiziran regulativni okvir, poleg tega pa tudi več volje za upoštevanje regulative v gospodarstvu. Opaža, da je med gospodarstveniki glede zelenega prehoda veliko pesimizma, saj ga ti obravnavajo le v luči stroškov: »Zeleni prehod je tukaj, ne bo izginil, zato ga moramo vgraditi v naša življenja, v naša podjetja.« Poudarila je pomen sodelovanja na ravni vodstva podjetij: »Tisto, kar pogrešamo, ko svetujemo svojim strankam in se srečujemo z njimi, je pomanjkanje znanja o tem, kaj prihaja, kakšno sodelovanje je potrebno – da mora biti to na ravni vodstva, da to ni nekaj za pisarno za odnose z javnostmi ali kadrovsko službo. Potekati mora od vrha navzdol, saj obstajajo zelo jasne odgovornosti na strani vodstva, ki bo nenazadnje odgovorno, če se tega ne bo lotilo, kot je treba.« O upoštevanju ESG je še dodala: »Mnogi se v resnici ne zavedajo, da čeprav morda zdaj niso na seznamu tistih, ki bodo morali poročati v prihodnjih nekaj letih, jih bo sčasoma doletela skladnost z ESG. Zakaj? Ker bodisi dobavljajo bodisi so kako drugače v verigi dobaviteljev ali financerjev ali dostavljavcev. So tam. Če ne bodo delovali skladno s predpisi ESG, ne bodo mogli poslovati. Zato bodo morali tudi najmanjši podjetniki v dobaviteljski verigi, tudi v Sloveniji, začeti razmišljati o tem.«
Gregor Rožman, direktor podjetja WestLink CAMPUS, na nepremičninskem trgu deluje že več kot 30 let: »Zlasti pri razvoju na področju poslovnih nepremičnin se moramo učiti iz tega, kar industrija in logistika počneta že 50, 100 let – to je optimizacija funkcionalnosti in uporabe.« Prepričan je, da se podjetja premalo zavedajo, da je mogoče doseči velike prihranke na račun stroškovne in energetske učinkovitosti ter na koncu tudi glede trajnosti: »Razprava o zelenem prehodu ni v tem, ali imaš na strehi nameščene sončne kolektorje, baterijske sisteme ali geotermalne črpalke, temveč v ozaveščanju. Lahko rečem, da bodo stavbe trajnostne le, če bodo imele trajnostne uporabnike, in to je nekaj, na čemer moramo delati.« Njihovo poslanstvo je vpeljati nova merila v postavljanju poslovnih nepremičnin v Sloveniji »to so prakse, ki so v tujini že znane, v tem smislu ne delamo nič novega«. Iva Lačan, TV voditeljiica/producentka pri Bloomberg Adrii, ga je spomnila na pogovor pred dogodkom, v katerem je Rožman dejal, da se je pri načrtovanju gradnje poslovnega objekta WestLink CAMPUS prvič zgodilo, da jim ni bilo treba trkati na vrata bank, saj so se te oglasile same. Objekt je osnovan na inovativnem konceptu trajnostnih poslovnih prostorov, zgrajen bo leta 2026, obsegal pa bo 15.000 kvadratnih metrov poslovnih površin. Trenutno so v postopku pridobivanja najvišjega nemškega certifikata trajnosti DGNB Platinum.
Michal Maco, direktor podjetja Corwin Slovenija in letošnji prejemnik priznanja mladi manager 2023, ki ga podeljuje Združenje Manager, je prepričan, da »tisti, ki se resnično posveča trajnosti, ne razmišlja le o finančni, temveč upošteva tudi družbeno in ekološko donosnost, pri čemer je ključno opolnomočenje skupnosti, da bo ta sposobna biti trajnostna«. Podjetje je nedavno pridobilo 75,6 milijona evrov posojila mednarodnih bank za svoj drugi projekt v Ljubljani, tehnološko napredno poslovno stavbo Vilharia, pri čemer gre za najvišje posojilo na slovenskem nepremičninskem trgu doslej: »Tisto, kar je resnično izboljšalo naš položaj, je bilo to, da smo bankam dobro pojasnili, da je to zanje varna naložba – mislim, da je še vedno stalen problem v bančnem okolju nezaupanje v poslovne nepremičnine. In mislim, da lahko s projekti, kot je naš ali Westlink Campus, pokažemo, da če damo na trg dober izdelek, torej dobro stavbo, ki ima potencial, da pritegne najemnike, ki se lahko poistovetijo z idejo trajnosti, na koncu ne gre samo za trajnost, ampak tudi za dolgoročni dobiček ... Strinjam se sicer, da je sistem certificiranja zelo pomemben, saj je eden od načinov, s katerim lahko objektivno medsebojno primerjamo stavbe in dejansko opredelimo, kaj pomeni trajnost.« Vilharia ima certifikat LEED Platinum, ambicijo, da postane ogljično nevtralna in skladna s taksonomijo EU – gre za prvo stavbo v Sloveniji s tem certifikatom, ki ga ima le 1 % najbolj trajnostnih stavb na svetu. »Če zagotovite izdelek, skladen z ESG, je lažje pridobiti najemnike in na koncu se to tudi dolgoročno obrestuje ... Menim, da je prav to bistvo trajnosti. Pri načrtovanju zelenega prehoda res ne moremo pričakovati kratkoročnih rezultatov.«
