Šef je naredil napako! Kako je v tem primeru z odgovornostjo

Zadnje čase od politikov pogosto slišimo prevzemanje odgovornosti za napake. Kako pa je to pri podjetjih? 

Vodenje podjetja je resna in odgovorna naloga, ki od direktorjev oziroma organov vodenja zahteva visoko profesionalnost, strokovnost, etičnost in tudi posebno predanost družbi kot celoti. Zato je lahko dobri vodja le tisti, ki ima prav vse zgoraj omenjene lastnosti.

Žal se je v preteklosti izkazalo, da številni direktorji za opravljanje svojih funkcij niso bili niti strokovno niti etično ustrezno opremljeni. To je vodilo do številnih škodnih primerov, ki so doleteli podjetja, kar je potem tudi vodilo v množična odpuščanja in stečaje. Prav to je bil povod za vzpostavitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti.

Kakšni so pogoji za odškodninsko odgovornost direktorjev oziroma članov uprav podjetij in ali je mogoče tako odgovornost tudi zavarovati? 

Pravni standard vestnega in poštenega gospodarstvenika

Pravno podlago odškodninske odgovornosti direktorjev oblikuje zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta določa, da mora uprava pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. 

Člani organa vodenja (enako velja tudi za nadzornike) so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Njihova odgovornost je torej krivdna in z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrecno pa opozarjam, da članu organa vodenja ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Povedano drugače: če je član organa vodenja (denimo direktor) poslovno potezo izvedel, potem ko mu je to (zakonito) odobrila skupščina družbe, se lahko razbremeni obveznosti za povrnitev škode.

A pozor: njegova odškodninska odgovornost ni izključena, čeprav je dejanje odobril nadzorni svet ali upravni odbor.

Družba se odškodninskim zahtevkom lahko tudi odreče ali jih pobota, vendar pa šele tri leta po nastanku zahtevka, če s tem soglaša skupščina in če temu z izjavo, ki se vnese v zapisnik skupščine, ne ugovarja manjšina, ki ima skupno vsaj desetino osnovnega kapitala.

Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Zgoraj omenjeni odrek zahtevku ali pobot pa nasproti upnikom nimata pravnega učinka.

Pri odškodninskih zahtevkih je treba paziti tudi na zastaranje, saj se to zgodi v petih letih od nastanka škode.

Direktorji odgovarjajo strožje od delavcev

Poudarimo, da direktorji odgovarjajo strožje od drugih zaposlenih. To je potrdila tudi sodna praksa, ki je izrekla, da je odškodninska odgovornost članov vodenja drugačna in strožja kot odškodninska odgovornost drugih delavcev po ZDR-1, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo.

V sodnem primeru je šlo za dilemo, ali direktor, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi po ZDR-1, odgovarja le kot zaposleni delavec ali kot član organa vodenja, se pravi po pravilih korporativne odgovornosti iz ZGD-1?

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pri direktorjih oziroma članih vodenja velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost, kar je strožji kriterij odgovornosti od tistega, ki velja za zaposlene delavce.

Vrhovno sodišče je v tem primeru potrdilo tudi načelo obrnjenega dokaznega bremena – da mora torej direktor navesti, zakaj ni odgovoren (mora navesti tako imenovane ekskulpacijske razloge, da torej ni ravnal nevestno in nepošteno.)

Korporativno zavarovanje odgovornosti

Družbe lahko tudi zavarujejo odgovornost vodilnih. V tem primeru govorimo o tako imenovanem korporativnem zavarovanju odgovornosti organov vodenja (tako imenovano zavarovanje D&O – Directors and Officers Liability), ki je eden pomembnejših institutov korporacijskega upravljanja. Poudarjam, da takšna zavarovanja ščitijo interes družbe, in ne posameznikov (direktorjev). Če ima namreč družba takšno zavarovalno polico, s tem zasleduje interes poplačila škode družbi. S strani zavarovalnice pa je možno kasnejše uveljavljanje regresnih zahtevkov do odgovornih oseb.

V zvezi s tem zavarovanjem želim še posebej poudariti, da so v javnosti zaokrožile nekatere napačne informacije glede tega, da se lahko direktorji z njim razbremenijo svoje odgovornosti za nepoštena ali celo kriminalna ravnanja. To ne drži. Zavarovalne police v zavarovanjih D&O takega zavarovanja ne krijejo. Imajo pa zavarovalnice v takšnih primerih tudi pravico uveljavljanja regresnega zahtevka za morebitna predhodna izplačila.

ZGD- 1 tudi določa, da če družba sklene zavarovalno pogodbo za zavarovanje članov organov vodenja pred tveganji iz opravljanja njihove funkcije v družbi, mora biti določena odbitna franšiza vsaj v višini 10 odstotkov škode, vendar ne več od 1,5-kratnika njihovih fiksnih letnih prejemkov.