Luknje v sistemu dolgotrajne oskrbe: koliko po novem plačujejo uporabniki

S 1. decembrom lani sta del sistema dolgotrajne oskrbe postala še denarni prejemek in dolgotrajna oskrba v institucijah oziroma domovih za starejše, s čimer naj bi se zaokrožil zagon ene največjih socialnih reform v zadnjih letih, ki se postopno izvaja od 1. januarja 2024. Sistem je s tem tudi formalno vstopil v fazo polnega delovanja.

A medtem ko je na papirju dolgotrajna oskrba zdaj vzpostavljena v celoti, iz prakse prihajajo precej drugačna sporočila. Izvajalci, centri za socialno delo in domovi za starejše opozarjajo na številne izzive pri njenem izvajanju – od zapletenih in dolgotrajnih postopkov do neskladij med zakonodajo in realnimi zmožnostmi na terenu. Med največjimi ovirami ostajajo kadrovska kriza, administrativne obremenitve ter pomanjkanje sredstev za dejanski zagon storitev, brez katerih sistem v praksi še ne deluje tako, kot je bilo obljubljeno.

Na omenjene težave opozarja tudi Majda Podrižnik, direktorica Doma starejših občanov Kamnik. Kot pravi, največ zapletov povzroča nejasna razmejitev med zdravstveno nego, socialno oskrbo in storitvami dolgotrajne oskrbe, kar v praksi vodi v dodatno poročanje in podvajanje evidenc. ''Sistem še ni dovolj operativen, veliko je odprtih vprašanj. Gre za sistem v uvajanju – odločbe zamujajo, postopki so se spremenili in so dolgotrajnejši, hkrati pa se širijo pravice uporabnikov z več storitvami zdravstvene nege in socialne oskrbe,'' pojasnjuje Podrižnik.

''Tudi če bi kader našli, denarja ni''

Zaradi teh nejasnosti po njenih besedah prihaja do negotovosti pri obračunavanju storitev ter pojasnjevanju stroškov in pravic svojcem stanovalcev. Nadaljnji izziv, o katerem poročajo izvajalci storitev, je pomanjkanje ustreznega kadra.

''V tem trenutku ni izvajalcev storitev. Na trgu dela primanjkuje terapevtov, fizioterapevtov, medicinskih sester, socialnih oskrbovalk in koordinatorjev. Teh profilov preprosto ni,'' pojasnjuje direktor Doma dr. Janka Benedika Radovljica Alen Gril. Pravi, da izvajalci sistema dolgotrajne oskrbe zato ne morejo ustrezno zagnati, saj storitev, ki jih zakon predvideva, v praksi nima kdo izvajati.

Na hudo kadrovsko stisko opozarja tudi Podrižnik, ki izpostavlja, da sistem dolgotrajne oskrbe prinaša tudi bistveno več dokumentacije, administracije in usklajevanja. ''Pomanjkanje kadra, ki je neustrezno nagrajen, je eden največjih izzivov v procesu uvajanja dolgotrajne oskrbe. Potreba po izboljšanju delovnih pogojev se vedno bolj kaže, saj prijav na razpise delovnih mest tako rekoč ni.'' Na kadrovske in organizacijske težave so izvajalci in domovi v zadnjih mesecih večkrat opozarjali državo, pri čemer pa poudarjajo, da zgolj normativne spremembe brez ustreznih pogojev za delo ne morejo zagotoviti delujočega sistema.

Za poklice v dolgotrajni oskrbi danes ni zanimanja. Foto: Depositphotos

A tudi tam, kjer bi kader morda še lahko zagotovili, se sistem ustavi pri financiranju, saj za zaposlovanje novih izvajalcev ni zagotovljenega posebnega dodatnega fonda sredstev. ''Denarja, s katerim bi pokrili stroške zaposlitve novih kadrov, tudi če bi jim jih uspelo najti, namreč ni,'' razlaga Gril. Dokler država ne bo sistemsko uredila tako financiranja kot kadrovskih normativov, po njegovem mnenju dolgotrajna oskrba na lokalni ravni ne bo mogla v celoti zaživeti.

Da mora biti plačni sistem za področje dolgotrajne oskrbe urejen ločeno, pregledno in tako, da bo zaposlenim zagotavljal primerljivo in pravično plačilo, je na nedavni novinarski konferenci Skupnosti socialnih zavodov Slovenije poudaril tudi Andrej Štesl, predsednik Združenja direktorjev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov v okviru skupnosti. Vlado in sindikate je ob tem pozval, naj za vse zaposlene v dejavnosti zagotovijo najmanj 20-odstotno zvišanje osnovnih plač.

Ministrstvo odgovarja z začasnimi ukrepi

Ministrstvo za solidarno prihodnost odgovarja, da se tudi v Sloveniji, podobno kot drugod v razvitem svetu, zaradi staranja prebivalstva povečujejo potrebe po socialnovarstvenih storitvah in dolgotrajni oskrbi, ob hkratnem upadanju rodnosti in nizki brezposelnosti pa se država sooča z vse večjimi izzivi pri zagotavljanju zadostnega števila ustrezno usposobljenega kadra v vseh skrbstvenih poklicih.

Na ministrstvu poudarjajo, da so zato pripravili nabor ukrepov, vključenih v Zakon o začasnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, katerih cilj je podpreti tako izvajalce socialnovarstvenih storitev kot izvajalce dolgotrajne oskrbe pri zagotavljanju kadrov, razbremenitvi obstoječih zaposlenih ter izboljšanju pogojev za zaposlene in uporabnike.

Z zakonom naj bi zagotovili začasne ukrepe, "ki so namenjeni sofinanciranju stroškov nacionalne poklicne kvalifikacije, krepitvi vključevanja prostovoljcev, zagotavljanju kakovosti in varnosti obravnave pri izvajalcu, implementaciji sodobnih pripomočkov in tehnologij, krepitvi integracije tuje delovne sile v delovno in bivalno okolje, sofinanciranju izobraževanja zaposlenih, sofinanciranju kadrovskih štipendij in podpori izvajalcem pri zaposlovanju tuje delovne sile."

Zaradi staranja prebivalstva se povečujejo potrebe po socialnovarstvenih storitvah in dolgotrajni oskrbi. Foto: Depositphotos

Sistem brez IT-podpore: CSD-ji se utapljajo v vlogah

Na izjemne sistemske obremenitve in kadrovski primanjkljaj pa opozarjajo tudi centri za socialno delo. Kot pojasnjuje Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, je eden ključnih problemov še vedno nedelujoča informacijska podpora. "Zaradi še vedno nepopolno delujočega informacijskega sistema morajo centri za socialno delo številne postopke izvajati ročno, vključno z ročnim pridobivanjem in posredovanjem podatkov iz različnih evidenc. To neposredno vpliva na vodenje postopkov, upočasnjuje obravnavo vlog in podaljšuje čas čakanja ljudi, ki potrebujejo ključne storitve," opozarja.

Obseg dela na vstopnih točkah je ob tem izjemen. Od začetka izvajanja sistema dolgotrajne oskrbe do 16. januarja 2026 so centri prejeli 25.794 vlog. V tem obdobju so rešili 10.560 vlog, pri čemer je bilo izdanih 8.537 pozitivnih odločb.

Zaposleni na vstopnih točkah se, kot pravi Milavec, zato pogosto znajdejo tako rekoč "med dvema ognjema". Na eni strani se vsakodnevno soočajo z velikimi stiskami uporabnikov in njihovih svojcev, ki pričakujejo takojšnjo in zanesljivo obravnavo, na drugi strani pa s pritiskom institucij in izvajalcev, ki prav tako zahtevajo prednostno reševanje posameznih primerov.

Zakonski razkorak podražil oskrbo za nove stanovalce

Direktorji domov za starejše občane opozarjajo tudi na dvojni sistem sprejemov v domove za starejše po 1. decembru 2025. Kot pojasnjujeta Gril in Podkrižnik, domovi nove stanovalce trenutno sprejemajo po dveh različnih zakonodajah. Pri sprejemih po prejšnjem zakonu, torej zakonu o socialnem varstvu, so stroški oskrbe za nove stanovalce višji, in sicer okvirno za 20 odstotkov. "Takšne sprejeme izvajamo predvsem za uporabnike, ki so v stiski in želijo čim prej do namestitve in storitev," pojasnjuje Gril. "Sprejeme seveda lahko izvajamo tudi po novem sistemu dolgotrajne oskrbe, a so ti precej bolj zapleteni in dolgotrajni." 

''Razlog je v tem, da sistem dolgotrajne oskrbe še ni usklajen s cenami institucionalnega varstva, zato del storitev ni krit, hkrati pa se spreminja struktura obračuna,'' pa razmišlja Podkrižnik in dodaja, da gre predvsem za prehodno obdobje, ki ustvarja neenakosti med uporabniki. ''Trenutno sprejemamo nove stanovalce po Zakonu o socialnem varstvu, saj je treba na odločbe dolgotrajne oskrbe zaradi neprijaznega postopka in pomankanja kadra čakati tudi več mesecev. Ker so še brez odločbe, plačujejo več vsi, ki so bili sprejeti v dom od 1. decembra 2025.''

Za nove stanovalce, ki v domove vstopajo po Zakonu o socialnem varstvu, so storitve zdaj dražje. Foto: Depositphotos

Mesečni prihranki od 170 pa tudi do 900 evrov

Drugačna je slika pri oskrbovancih, ki v domu že bivajo. Zanje so se stroški oskrbe po uvedbi dolgotrajne oskrbe bistveno znižali. Največjo razbremenitev občutijo stanovalci četrte in pete stopnje, torej tisti, ki potrebujejo največ pomoči.

Primerjava mesečnih cen institucionalnega varstva po starem in novem sistemu v Domu dr. Janka Benedika Radovljica jasno pokaže razliko med stroški oskrbe po Zakonu o socialnem varstvu in po Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Razlike so občutne tako pri standardni kot pri nadstandardni nastanitvi.

Pri standardni nastanitvi se mesečni stroški po starem sistemu gibljejo med 891 in 1.561 evri, odvisno od stopnje oskrbe. Po novem sistemu dolgotrajne oskrbe pa standardna nastanitev stane 713 evrov na mesec ne glede na stopnjo oskrbe. To pomeni prihranek od približno 180 do skoraj 850 evrov mesečno.

Pri nadstandardni nastanitvi so razlike še izrazitejše. Po Zakonu o socialnem varstvu se cene gibljejo med 1.114 in 1.784 evri na mesec, po zakonu o dolgotrajni oskrbi pa nadstandardna nastanitev stane 889 evrov. Mesečni prihranek za oskrbovance tako znaša od okoli 225 do skoraj 900 evrov.

Uvedba dolgotrajne oskrbe je tako na eni strani prinesla konkretne finančne razbremenitve za del obstoječih stanovalcev domov, na drugi pa razkrila strukturne slabosti sistema, ki v praksi še niso odpravljene. Brez jasnejših pravil, stabilnega financiranja in vzdržnega kadrovskega modela bo sistem težko dosegel operativno raven, ki jo predvideva zakon.