Pod škornjem Trumpa: kaj lahko sledi v Iranu?

Te dni se v Perzijskem zalivu krepi prisotnost ameriške mornarice. Protesti v Islamski republiki, ki so se decembra začeli zaradi strmega upada vrednosti iranske valute rial glede na ameriški dolar, so zaradi brutalnega zatrtja režimskih sil, v katerem je življenje po nekaterih ocenah izgubilo več kot 10 tisoč ljudi, že zamrli. Vendar pa nad Teheranom preti nova stara grožnja.

Ameriški predsednik Donald Trump je na vrhuncu protestov Irancem zatrdil, da pomoč prihaja, in Islamsko republiko posvaril, da bo vojaško posredoval. Tarčo svojih groženj je nato po koncu protestov preusmeril v Grenlandijo. Zdaj se je vrnil k Iranu.

Pred obale Islamske republike je minuli konec tedna prispela ameriška letalonosilka USS Abraham Lincoln s spremljevalno skupino. Trump ima zdaj več možnosti, da ali uresniči grožnje Islamski republiki ali pa sprejme jedrski dogovor, kot je v minulih dneh večkrat omenil.

Potencialnih tarč ameriškega posredovanja je veliko: jedrske lokacije, ključna vojaška infrastruktura, objekti za proizvodnjo raket in dronov, položaji in vodstvo Islamske revolucionarne garde ter vladne stavbe in visoki uradniki. Morda celo vrhovni voditelj Ali Hamenej.

Ne glede na ameriške korake v prihodnjih dneh se v Iranu odpira veliko bolj pereče vprašanje: kdo oziroma kaj bo nasledilo ostarelega vrhovnega voditelja, ki bo aprila dopolnil 87 let.

Razmere v Iranu so namreč katastrofalne: gospodarstvo nazaduje, uničujoče zahodne ekonomske sankcije vztrajajo, ulice pa postajajo čedalje bolj glasne. Tudi zato se v zahodnih medijih pojavljajo poročila, da so nekateri pripadniki islamskega režima nezadovoljni s statusom quo v državi.

Kakšno pot bo ubral Iran po Hameneju?

Iranski analitik z Inštituta Carnegie Karim Sadjadpour omenja več možnih poti. Ena je preobrazba revolucionarne ideologije v model "močnega človeka", podoben postsovjetski Rusiji. Druga predvideva pragmatičen obrat po zgledu Kitajske po smrti Mao Cetunga, kjer togo ideologijo nadomesti nacionalni interes. Tretja možnost je poglobitev represije in izolacije po vzoru Severne Koreje. Četrta je premik od teokracije k prevladi varnostnega aparata kot v sosednjem Pakistanu. Najmanj verjeten, a ne izključen, pa je postopen premik proti predstavniški demokraciji.

Islamsko ideologijo bo verjetno zamenjal nacionalistični populizem, meni Sadjadpour. Temelje za to je v zadnjih letih z uradno naracijo zgradila tudi Islamska republika, ki je v začetnih letih po islamski revoluciji leta 1979 legitimnost gradila na revolucionarnem islamizmu.

Ekonomski vidik ostaja najpomembnejši, dodaja. Če bi si prihodnja oblast prizadevala za stabilizacijo in obnovo gospodarstva, bi se morala soočiti z vprašanjem sankcij in odnosov z ZDA. Kot model prihodnosti se v razpravah pojavlja Sirija po letu 2024 po odstavitvi diktatorja Bašarja al Asada, kjer je novi voditelj Ahmed al Šara odpravo zahodnih sankcij postavil med svoje prioritete, zavedajoč se, da brez vsaj minimalne normalizacije ne more pritegniti kapitala in investicij, potrebnih za obnovo države.

Pri opisu možnih modelov prihodnosti se pogosto omenjata pozna Sovjetska zveza in Kitajska. Hamenej naj bi po Sadjadpourjevih besedah pozorno spremljal razpad sovjetskega sistema pod Mihailom Gorbačovom, kjer sta glasnost in perestrojka sprožili dinamiko, ki je presegla prvotni namen reform. V takšni logiki so politične liberalizacije v kratkem roku malo verjetne – tudi prestrukturiranje gospodarstva je oteženo, ker ima Islamska revolucionarna garda (IRGC) pomemben vpliv na velik del ekonomije.

Scenarij ruske poti predvideva, da bi se islamistična legitimacija umaknila nacionalizmu, podobno kot je Vladimir Putin v dvatisočih gradil oblast na obljubi stabilnosti po kaotičnem postsovjetskem prehodu. Vprašanje je, ali bi takšno preusmeritev vodila prepoznavna figura iz sedanjega sistema ali nekdo bolj iz ozadja. Med imeni, ki se pojavljajo v analizah, je tudi visoki uradnik Mohamad Bagher Ghalibaf, vendar Sadjadpour poudarja, da bi bil za novo poglavje verjetnejši kandidat mlajši in danes manj viden akter, ki bi se lažje izognil odgovornosti za sedanje razmere.

Bloomberg

 

Jedrsko vprašanje dodatno krči manevrski prostor. Ko je nekdanji predsednik Irana Hasan Rohani dosegel dogovor z administracijo Baracka Obame, je sledilo kratko obdobje rahljanja sankcij. Enostranski izstop predsednika Trumpa iz sporazuma leta 2018 pa je v očeh Irana okrepil argument, da je Zahod nepredvidljiv partner, kar je v delu establišmenta utrdilo stališče, da je jedrsko odvračanje ključ za preživetje režima. Severnokorejska pot bi po tej logiki temeljila na maksimalni izolaciji in odvračanju, vendar ima omejitev: iranska družba je tehnološko bolj povezana s svetom in ima bistveno širše kanale informacij, kar zmanjšuje učinkovitost popolnega zapiranja.

Alternativa je torej kitajski model: ohranitev avtoritarne oblasti ob pragmatičnem gospodarskem odpiranju, večji integraciji v globalne tokove in postopnem prehodu od teokratskega k tehnokratskemu upravljanju. Zgodovinski precedens je politika Deng Xiaopinga, ki je pospešila modernizacijo, ob tem pa ohranila politični monopol: ko je prišlo do krize, so bili protesti na Trg nebeškega miru zatrti, ekonomski program pa je tekel naprej.

Najmanj verjeten scenarij je demokratični prehod, a ga analitik Sadjadpour ne odpisuje v celoti. Iranski politolog Kian Tadžbahš denimo omenja, da je režim z lokalnimi sveti in občinskimi strukturami ustvaril institucije, ki bi v drugačnih okoliščinah lahko bile tudi podlaga za bolj pluralistično politiko. V tem kontekstu se kot simbolna figura pojavlja sin zadnjega kralja Reza Pahlavi, ki iz tujine nagovarja del opozicije. Takšen scenarij bi praviloma zahteval globlji zlom sistema in verjetno tudi močan zunanji pritisk.

Kot vmesni izid Sadjadpour iz Carnegieja omenja še možnost, da bi varnostni aparat formalno prevzel vlogo "stabilizatorja". Pri tem se kot primerjava uporablja Pakistan, kjer vojska pogosto deluje kot končni arbiter politike. Dodatna analogija je tudi Turčija pod predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom: volitve in začetne reforme, nato postopno drsenje v večinski avtoritarizem, ki se opira na demokratično retoriko.

Skupni imenovalec scenarijev je, da bo posthamenejevska ureditev v Iranu najverjetneje kombinacija kontinuitete v varnostnem aparatu in prilagoditev v ideološki ter ekonomski naraciji. Izid bo vplival tako na notranjo stabilnost kot na regionalna razmerja moči na Bližnjem vzhodu.