Azijski obračun: Takaiči s klofuto demokracije, Xi s stiskom diktature

Kaj imata skupnega zgodovinska zmaga Liberalno-demokratske stranke (LDP) japonske premierke Sanae Takaiči in nič manj prelomna obsodba medijskega tajkuna Jimmyja Laia v Hongkongu? Odgovor na vprašanje skupnega imenovalca dveh pomembnih dogodkov v Aziji minulega vikenda je preprost in hkrati kompleksen – Kitajska.

Japonski odziv

Pod vodstvom jastrebovske Sanae Takaiči si je konservativna LDP v odločilni volilni zmagi s prednostjo, ki je precedenčna za japonski politični prostor, zagotovila kar dvotretjinsko večino v spodnjem domu parlamenta.

"To je začetek velike, res velike odgovornosti, da Japonsko naredimo močnejšo in uspešnejšo," je po nedeljski zmagi na parlamentarnih volitvah dejala premierka, ki je svoj položaj poleg na napovedi vojne inflacije, obljubi nižjih davkov, okrepljene javne porabe ter strožjih pravil za priseljevanje utrdila predvsem z napovedjo konca defenzivne drže otoške države. Krona njenega programa so namreč povečani državni izdatki za obrambo, ki jih Japonska ni videla vse od konca druge svetovne vojne.

Sanae Takaiči je pred volitvami decembra napovedala dvig obrambnega proračuna na 58 milijard dolarjev letos; predlog, ki ga bo z okrepljeno parlamentarno večino marca najverjetneje zlahka potrdila. To bo že četrto zaporedno leto postopnega dviga obrambnih izdatkov v okviru petletnega nacionalnega obrambnega načrta, s katerim namerava Tokio izdatke za vojsko povečati na vsaj dva odstotka BDP. V skladu z njim bo Japonska postala tretja največja obrambna porabnica na svetu, takoj za ZDA in Kitajsko – svojo največjo varnostno grožnjo onkraj Japonskega morja.

Toda pri tem na gre le za izdatke, ampak tudi za spremembo pacifistične in obrambne drže v opazno bolj proaktivno. Japonska namreč pripravlja revizijo varnostne in obrambne doktrine, s katero bo okrepila svojo vojaško držo, zasnovano na bolj ofenzivnem orožju dolgega dosega. Ali povedano drugače: japonska obrambna strategija kot največjo grožnjo vidi Kitajsko in hkrati poudarja okrepljeno varnostno sodelovanje z ZDA.

Medtem ko je okrepljena japonska skrb za varnost odgovor na vprašanje "zakaj", ki je posledica vse bolj ekspanzionistične, šovinistične in nacionalistične diktature Xi Jinpinga, je prepričljiva zgodovinska zmaga LDP odgovor Japoncev na vprašanje, "kako" se mu postaviti po robu. Peking je namreč pred kratkim zaostril odnose s Tokiem zaradi izjav premierke, da bi se Japonska na kitajsko pripojitev spornega tajvanskega otočja odzvala s solidarnostno silo, saj bi takšna poteza – ki je za kitajsko vodstvo in megalomanijo Xi Jinpinga sicer neizogibna – pomenila "grožnjo preživetju" Japonske.   

Zasluge za bravurozno zmago Sanae Takaiči gredo tako ironično Pekingu, ki mu je njen mandat vse večji trn v peti njegovega regionalnega ekspanzionizma. Kitajski poskusi discipliniranja Japonske so se z zmago stranke LDP spektakularno izjalovili, saj se je z njo kljubovalna premierka še bolj utrdila in uveljavila kot stalnica, s katero bo Peking moral najti kakršenkoli že modus operandi soobstoja. Ali pa alternativno izbrati nadaljnje zaostrovanje z ameriškim najtesnejšim zaveznikom v Aziji. 

Xi je namreč kmalu po komentarjih glede Tajvana poskušal Japonsko disciplinirati z omejevanjem izvoza redkih zemljin in prepovedjo turističnih obiskov Kitajcev. Ti prispevajo kar četrtino vseh turističnih obiskov Japonske, predvsem pa so pomembni z vidika "kakovosti", saj na Japonskem letujoče Kitajce odlikuje izjemna razsipnost.

 

Po drugi strani so omejitve v trgovini z redkimi kovinami v defenzivo potisnile celo "največjega sklepalca poslov", Donalda Trumpa, ki je moral zaradi tega potegniti ročno zavoro svoje trgovinske vojne proti azijski tekmici in ji posledično priznati enakovredno vlogo nove (in poleg ZDA edine) velesile.

A kot kaže izid volitev, se ustaljeni kitajski pristop ekonomskega ustrahovanja partneric in tekmic, ki ga uteleša t. i. doktrina volčje diplomacije, v primeru četrtega največjega gospodarstva na svetu ni obrestoval. Japonska je s Takaičijevo morda našla tisto izmuzljivo formulo odpora proti vse bolj samozavestni in geostrateško ambiciozni Kitajski, ki je ZDA pod sicer veliko bolj agresivnim in obešenjaškim Trumpom niso.

Medtem ko lahko Xi pri prisili ekonomsko šibkejših in trgovinsko odvisnejših držav, ki jih poskuša asimilirati v svojo veliko "azijsko družino", kakor je ta svoj regionalni projekt poimenoval med turnejo po Vietnamu, Maleziji in Kambodži aprila lani, računa na morečo težo drugega največjega gospodarstva sveta, pa ta pristop v primeru Japonske odpove.

Razlogov za njeno geopolitično avtonomijo v odnosu do Kitajske je kar nekaj, pri čemer japonska "imunost" ni naključje, temveč rezultat bolečih lekcij. Leta 2010 je Kitajska po incidentu z ribiško ladjo v bližini otočja Senkaku prvič uporabila "jedrsko opcijo" omejevanja izvoza redkih zemljin prav na Japonsko. To je bila za Tokio pomembna lekcija, saj je Japonska v naslednjih 15 letih sistematično vlagala v rudnike redkih zemljin v Avstraliji, Vietnamu in Kazahstanu ter razvila tehnologije za njihovo reciklažo.

Sanae Takaiči na domačem terenu uživa sadove politike, ki jo je začrtal predhodnik Šinzo Abe. Zato lahko vodi suvereno politiko, medtem ko mora Trump zaradi inflacijskih pritiskov, lobiranja ameriških tehnoloških velikanov in bojazni Wall Streeta s Kitajsko sklepati boleče zunanjepolitične kompromise.

Zaradi svojih izrazito trdih desničarskih konservativnih stališč Sanae Takaiči na Kitajsko ne gleda samo kot na trgovinskega partnerja, temveč kot na civilizacijsko in varnostno grožnjo preživetju japonske države. In najpomembnejše: to retoriko ji je uspelo prodati tudi japonskemu elektoratu, ki jo je izdatno nagradil. 

Njena legitimnost zato ne izvira iz gospodarske rasti in moči (kot pri Trumpu), temveč iz obljube o obnovi japonskega ponosa, odvračalne obrambne drže in prizadevanj po uveljavitvi domačih obrambnih proizvajalcev kot paradnih konjev japonskega izvoza. Japonska desna politična opcija je vse bolj naklonjena reviziji 9. člena japonske ustave, s katerim se je ta po drugi svetovni vojni odpovedala vojni kot suvereni pravici naroda ter grožnji s silo ali uporabi sile kot sredstvu za reševanje mednarodnih sporov.

V japonski politični kulturi, še zlasti znotraj desnega krila LDP, obstaja pripravljenost na ekonomsko žrtvovanje v zameno za nacionalno varnost, ki je v individualističnih in potrošniško usmerjenih ZDA ni. Ne pozabimo, da ugotovitev analitika in ustanovitelja agencije Pangaea Policy Terryja Hainesa, češ da je geopolitika gonilna sila ameriške gospodarske politike v zaostrenih razmerah v svetu ne velja izključno za ZDA.

Kitajska akcija

Toda izjemna konverzija popularnosti železne lady japonske desnice v javnomnenjskih anketah, kjer dosega več kot 65-odstotno podporo, v politični kapital, ni le komentar Japoncev nacionalizma diktatorja v vladarskem kompleksu Zhongnanhai v Pekingu. Včerajšnji odgovor Kitajske takoj po izidu volitev v Tokiu pač ni bil nič manj odločen ali poveden. Sporočilo je bilo značilno kitajsko: simbolično, a zgovorno, individualno, a eksemplarično.

Da je usoda Tajvana interna zadeva, je Xi pokazal z okrepljeno represijo in zanikanjem še zadnjih atomov demokracije v posebnem administrativnem območju Ljudske republike – Hongkongu.

Ta naj bi v teoriji simboliziral vzorno upravno doktrino Pekinga "ena država, dva sistema", a kot je za Bloomberg Adria dejal sinolog in vodja Oddelka za evropske in mednarodne družbene in politične študije na Univerzitetnem kolidžu v Londonu Igor Rogelja, prej predstavlja trpko prihodnost Tajvana. "Niti ni pomembno, ali je model vladanja Hongkongu zares bodoči model integracije Tajvana, pomembneje je to, da Tajvanci mislijo, da je." In bolj ko Xi pritiska na ostaline demokracije in svobode govora v Hongkongu, prepričljivejša je utvara.

Ponedeljkova 20-letna zaporna kazen za zdravstveno šibkega 78-letnega medijskega tajkuna in zagovornika svobode govora ter človekovih pravic Jimmyja Laia je de facto smrtna obsodba. Individualna, a eksemplarična, saj ima tudi geopolitične razsežnosti.

Lastnik ukinjenega časnika Apple Daily je bil po 140 dneh le spoznan za krivega zarotniškega sodelovanja s tujimi akterji in uporniškimi medijskimi publikacijami. Obtožba izhaja iz leta 2020 sprejetega zakona o nacionalni varnosti, s katerim so se oblasti odzvale na večmesečne prodemokratične proteste, ki jih je podžgal katastrofalni požar v soseski Wang Fuk Court decembra lani in katerega vodilna osebnost je bil prav Lai.

A kazen, ki jo je v ponedeljek izreklo sodišče, je doslej najstrožja za kršitve določb omenjenega zakona, ki je po navedbah oblasti nujen za ohranjanje stabilnosti v mestu, po mnenju kritikov pa je namenjen zatiranju nasprotnikov. Lai je kljub britanskemu državljanstvu ostal na sojenju v Hongkongu, kjer je pred izrekom kazni v samici preživel več kot 1.800 dni. "Soočiti se moram s posledicami svojih dejanj, pravičnih ali nepravičnih," je zapisal iz zapora. "To je tudi način, da ohranim dostojanstvo prebivalcev Hongkonga kot enega od voditeljev boja za svobodo."  

Povedno je, da sta se za njegovo izpustitev zavzela tako Trump, ki je ambiciozno napovedal, da bo pri Xi Jinpingu izposloval njegovo izpustitev, kot tudi britanski premier Keir Starmer. Oba sta bila neuspešna.

Njegova usoda, za katero je njegov sin Sebastien Lai v včerajšnjem pogovoru za britansko televizijsko mrežo BBC dejal, da prikazuje, kako kitajske oblasti uporabljajo pravosodje kot ofenzivno orožje, ni samo svojevrstna metafora za usodo tako Hongkonga kot tudi Tajvana. Hkrati je tudi zlovešč napovednik narave odnosov, ki čakajo bodisi države nasprotnice bodisi partnerice diktature Xi Jinpinga. To nazadnje dokazuje diplomatski neuspeh zagotavljanja Laieve pomilostitve tako ZDA kot tudi Združenega kraljestva, v katerem ekonomsko pragmatični laburisti stavijo na otoplitev odnosov s Kitajsko. 

Zmaga Sanae Takaiči kot odziv na agresivno kitajsko zunanjo politiko in obsodba Laia kot Jinpingova akcija obvladovanja kritikov režima je lekcija, ki ne bi smela ostati neopažena niti v Ljubljani. Slovenija namreč ob težavah evropskih trgovinskih partnerjev in v kaosu Trumpove protievropske carinske vojne stavi na ekonomsko-trgovinsko diverzifikacijo, kjer vse večjo vlogo igra prav vse bolj problematična Ljudska republika.