Kam so izginili ukrajinski minerali za Nvidijine čipe?

Redki minerali so zlato 21. stoletja. Nadzor nad naborom dobrega ducata redkih kovin, ki so nujno potrebne za izdelavo najsodobnejših čipov za pogon umetne inteligence, napredne elektronike, vetrnih turbin, e-vozil ter pametnega orožja, bo odločil strateško in ekonomsko tekmo med ZDA in Kitajsko.

Protagonista sta trenutno v klinču: medtem ko imajo čipi Nvidie na Kitajskem stikalo za izklop, je kitajsko stikalo za izklop Nvidie monopol Pekinga nad globalno verigo redkih zemljin. Kitajska zavre izvoz surovin in ameriška tehnološka podjetja klecnejo, saj kljub tehnologiji nimajo osnovnih sestavin za čipe. Zato transakcijski Donald Trump po svetu mrzlično sklepa posle za njihovo zagotovitev. Tudi oziroma prav pri Ukrajini.

Moj prijatelj Putin

''Da ima Bližnji vzhod nafto, Kitajska pa redke zemlje," je bila bolj strateška kot preroška izjava nekdanjega kitajskega voditelja Deng Xiaopinga v 80. letih. "Kitajska ima nekaj asov v rokavu," pravi upravitelj premoženja pri Generali Investments Matej Krajnik. "Tu lahko izpostavimo trg z redkimi kovinami, ki jih potrebujemo za nadaljnji tehnološki razvoj. Najverjetneje bo na Kitajskem ostala umazana industrija, ki je na Zahodu zaradi regulacije pravzaprav ne moremo znova vzpostaviti," je povedal o kitajski vlogi v dobavni verigi redkih mineralov.

Zato je Trump pred srečanjem leta s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom konec oktobra sprožil najagresivnejše širjenje virov redkih zemelj v zgodovini ZDA - v manj kot tednu dni je podpisal pogodbe o njihovi dobavi v vrednosti dobrih 10 milijard dolarjev z Avstralijo, Japonsko, Malezijo in Tajsko. Mrzlično zagotavljanje alternativnih virov kritičnih surovin, ki podpirajo ne samo ekonomski, ampak tudi geostrateški položaj Trumpovih ZDA, se kaže tudi v najnovejšem predlogu prekinitve ognja v Ukrajini. Ta je v svoji uvodni, 28-točkovni različici celo predvideval izkoriščanje arktičnih zalog skupaj s Putinovo Rusijo.

 

Ukrajinska zakladnica z napako

ZDA so na drugi strani v začetku leta podpisale sporazum s Kijevom, ki naj bi ZDA omogočil dostop do novih naložbenih projektov za razvoj ukrajinskih naravnih virov, vključno z aluminijem, grafitom, nafto in zemeljskim plinom. Kako pomembno je vprašanje redkih mineralov, kaže dejstvo, da je Trump sporazum pogojeval s sodelovanjem ZDA pri podpori Ukrajine v mirovnih pogajanjih.

Rdeča nit dosedanjih Trumpovih prizadevanj za končanje vojne je izkoriščanje naravnih bogastev oblegane države. Trump nikoli ni prenehal biti poslovnež: "Trajnostna zelena tehnologija je velik posel in predsednik Trump je predvsem podjetnik," ameriške ambicije po ukrajinskih mineralih povzema Aleš Šoster, predstojnik Katedre za mineralogijo, petrologijo in materiale na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani.

 

Ameriške skomine po ukrajinskih mineralih pa niso le Trumpova obsesija, saj je bila država že pod Sovjetsko zvezo pomemben vir rudnin. Ukrajinski rudarski sektor je bil nekoč industrijska hrbtenica obrambnega kompleksa SZ, v svojem poročilu pravi Gracelin Baskaran, direktorica Programa za varnost kritičnih mineralov v Centru za strateške in mednarodne študije (CSIS). Sredi 50. let prejšnjega stoletja je Moskva prepoznala naraščajočo strateško vrednost redkih mineralov, zlasti titana, ki je nepogrešljiv pri izdelavi podmornic; v Ukrajini naj bi bilo okoli 7 odstotkov vseh evropskih zalog tega minerala.

Z leti je ukrajinski rudarski sektor postopoma izgubljal strateški pomen, zato Ukrajina trenutno nima natančnih geoloških ocen o nahajališčih redkih mineralov. Ta so ključni dejavnik, ki določa ekonomsko upravičenost njihovega izkoriščanja, kot so globina nahajališča, kakovost rude in njena dostopnost, navaja Baskaran. Zato je Kijev izkoriščanje mineralov postavil na vrh narodnih prioritet in s pomočjo evropske banke EBRD izvaja digitalizacijo arhivov, medtem ko naj bi se novih raziskav lotil januarja 2026.

Stari podatki kažejo, da je sorazmerno velik del mineralov lociran v doneškem bazenu na vzhodu države, kar zlasti velja za titan, uran in mangan. Prav to območje je ali pod rusko okupacijo ali pa tam potekajo spopadi. Putin zanj v svojih maksimalističnih zahtevah trdi, da bi moralo v celoti pripasti Rusiji. Na območju fronte ali ruske okupacije je okoli 40 odstotkov ukrajinskih zalog mineralov, navaja poročilo CSIS.

Primer Pokrovska

Trenutno potekajo hudi boji za strateško pomembno mesto Pokrovsk v Doneški oblasti. Zanj je Rusija tik pred obiskom ameriške delegacije minuli teden zatrdila, da ga je v celoti zavzela, a so se pozneje pojavili dvomi o verodostojnosti ruskih navedb. "Ključno vprašanje je, čigavi bodo ti naravni viri, ko bodo spopadi končani," o njihovem izkoriščanju pravi geopolitični strokovnjak Klemen Grošelj. "Nazoren primer so Pokrovsk in rudniki v njegovi okolici, kjer boji ukrajinski industriji jekla onemogočajo dostop do najkakovostnejšega antracita, nujnega za delovanje ukrajinskega jeklarstva." 

"Na okupiranem ozemlju je tudi pomembno nahajališče litija, za katerega Rusi trdijo, da je pod njihovim nadzorom," je za Bloomberg Adria dejala Olena Pavlenko, predsednica možganskega trusta DiXi Group iz Kijeva. 

Trenutno stanje projekta novoustanovljenega sklada za obnovo Ukrajine z vložkom 150 milijonov dolarjev s strani ZDA (prek US International Development Finance Corporation - DFC) in Ukrajine so ameriške ekipe DFC, ki na terenu pregledujejo možne lokacije, je pred nedavnim poročal Reuters.

Toda Pavlenko pravi, da potencialni projekti ne bodo omejeni le na ameriške ali ukrajinske družbe. "Ena največjih skrbi glede sklada je, da bi morala Ukrajina vse naložbene projekte najprej predlagati ZDA, vendar predstavniki sklada zaenkrat zagotavljajo, da gre le za obveščanje in da bo dostop do informacij o potencialnih projektih splošen – pa naj gre za ZDA, EU, Kanado ali druge partnerje," je povedala. 

Konkretnih rudarskih projektov v okviru dogovora pa ni, meni direktor podjetja NC3 in poznavalec posovjetskega prostora Denis Mancevič. Poročilo CSIS sicer navaja, da bi se lahko v projekt vključila banka JPMorgan Chase v okviru svoje pobude, ki v prihodnjem desetletju predvideva naložbe v vrednosti 1,5 bilijona dolarjev v panoge, ki so ključne za nacionalno in gospodarsko varnost ZDA.

Mancevič sicer meni, da pri skladu za obnovo Ukrajine ne gre toliko za poskus realizacije ameriških, ampak ukrajinskih ciljev. "Gre za strateško potezo Ukrajine in Volodimirja Zelenskega, ki je dovolj hitro prepoznala, kako se lahko s Trumpom po eni strani opeče (februarsko srečanje v Ovalni pisarni), po drugi strani pa pritegne njegovo pozornost in zadovolji kratkoročne, piarovske interese administracije," ugotavlja.

Razlog za to tiči v pobudi za sporazum, ki je prišel z ukrajinske strani, pojasnjuje. "Američani so sporazum nato sicer želeli maksimalizirati in razširiti še na drugo infrastrukturo, predvsem energetsko, a se je nato vse skupaj vrnilo na raven izkoriščenja kritičnih mineralov," potek od aprilske sklenitve do danes pojasnjuje poznavalec in doda, da so minerali zaenkrat še "globoko v zemlji".

Milijarde dolarjev v predalu?

Zaradi zastarelih podatkov, megle vojne in namer obeh strani, da precenita potencialna bogastva, je skoraj nemogoče oceniti njihovo potencialno vrednost. Ameriški senator Lindsey Graham je večkrat dejal, da je ukrajinsko bogastvo vredno od 10 do 12 bilijonov dolarjev. A Mancevič je skeptičen: "Kaj pa je ameriške vlagatelje v preteklosti zadrževalo, da niso v Ukrajini ustanovili skupnih podjetij ter začeli izkoriščati minerale, če je to tako privlačen posel?"

Pravi, da bo projekt najbrž še kar nekaj časa ostal v predalu, kajti ključno je, da si je Trump prilastil zasluge za to, "da bodo v teoriji podjetja iz ZDA imela prednostni dostop do ukrajinskih mineralov".

"Seveda upamo, da si bomo zasedena ozemlja čim prej povrnili in bomo tam razvijali nahajališča," pravi Pavlenko. "Vsaka dejavnost Rusov na teh območjih je in bo nezakonita," zatrdi.

Članek je bil dopolnjen z izjavami Olene Pavlenke, predsednice možganskega trusta DiXi Group iz Kijeva.