Kaj je v ozadju Trumpove obsedenosti z rudninami?

Na prvi pogled Avstralija, Pakistan, DR Kongo in Ukrajina nimajo veliko skupnih točk. So na različnih koncih sveta, vsaka država z drugačno kulturo in političnim sistemom. A so voditelji teh držav letos ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu ponudili različne sporazume o izkoriščanju kritičnih mineralov in redkih zemelj.

Prvi in najodmevnejši primer je Ukrajina. Ta je s Trumpovo administracijo maja podpisala sporazum, ki bo ZDA omogočil privilegiran dostop do novih naložbenih projektov za razvoj ukrajinskih naravnih virov, vključno z aluminijem, grafitom, nafto in zemeljskim plinom. Trump je sporazum pogojeval s sodelovanjem ZDA pri podpori Ukrajine v mirovnih pogajanjih o koncu vojne, ki pa do zdaj niso prinesla želenih rezultatov.

Ukrajini so se od pomladi pridružile še nekatere druge države. Junija je Trump podpisal sporazum o mineralih z Ruando in Demokratično republiko Kongo kot del širšega premirja, ki so ga posredovale ZDA in naj bi bil potencialna prelomnica v prizadevanjih za konec desetletij nasilja v regiji. ZDA bi v okviru sporazuma od Konga dobile "veliko pravic do mineralov".

Septembra je avstralska vlada sporočila pripravljenost prodati delnice svojih novih strateških rezerv kritičnih mineralov zaveznikom, isti mesec pa sta Pakistan in ameriško podjetje U.S. Strategic Metals (USSM) podpisala memoranduma o soglasju, vredna približno 500 milijonov dolarjev, s katerima se zavezujeta k sodelovanju pri razvoju celotne verige kritičnih mineralov v Pakistanu.

Namen teh dogovorov z vidika ZDA je okrepiti dobavno verigo za strateške materiale in zmanjšati odvisnost od Kitajske, države, ki dvorijo ZDA, pa iščejo gospodarske koristi, Trumpovo dobro voljo in vključevanje v globalni trg kritičnih mineralov.

"Trumpovo zanimanje za redke zemlje je zelo strateško premišljeno. Ne nazadnje jih ameriška vojaška industrija potrebuje in je njihov velik porabnik," je povedal Aleš Šoster, predstojnik katedre za mineralogijo, petrologijo in materiale na oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti.

Dodaja, da imajo ZDA razmeroma velike in dobro definirane zaloge elementov redkih zemelj, vendar teh ne izkoriščajo – ne zaradi ekoloških ali naravovarstvenih vzgibov, temveč razlog tiči v tem, da lahko omenjene elemente dobivajo od drugod, na primer iz Kitajske, in dokler lahko, bodo to počeli.

Zakaj so redke zemlje in kritični minerali pomembni za svetovno gospodarstvo?

Redke zemlje se uporabljajo v številnih kritično pomembnih industrijah, ki poganjajo svet: v sektorju potrošniške elektronike, denimo pri proizvodnji televizorjev, pri letalskih motorjih, električnih vozilih, medicinski opremi, v naftni industriji in obrambnem sektorju.

Bloomberg

Kritični minerali medtem obsegajo materiale strateškega ali gospodarskega pomena, pri čemer jih različne države opredeljujejo različno. Čeprav se vsi redki zemeljski elementi štejejo za kritične minerale, pa niso vsi kritični minerali redki zemeljski elementi. Ključna razlika je v njihovem gospodarskem pomenu in težavnosti pridobivanja.

Gre za surovine, ki so nepogrešljive pri razvoju ključnih tehnologij za zeleni prehod, digitalizacijo, vesoljsko industrijo in obrambne zmogljivosti. Kritične so zaradi svojega gospodarskega pomena v zvezi z nevarnostjo prekinitve dobavnih verig.

"Vsa podjetja, tako pri nas kot v EU, ki za svoje poslovanje uporabljajo elemente redkih zemelj in druge prvine s seznama kritičnih mineralnih surovin, bi morala imeti ustrezne rezerve in biti pripravljena na obdobja gospodarskih pretresov," je povedal Šoster in dodal, da te zaloge ne bi smele biti upoštevane kot davčna osnova, temveč kot strateško pomembna zaloga za delovanje gospodarstva.

Trumpov kitajski problem

Dogovori o izkoriščanju mineralov in redkih zemelj pomenijo uspeh za Trumpa v kontekstu tekmovanja med ZDA in Kitajsko glede ključnih mineralov. Predsednik si prizadeva zmanjšati odvisnost ZDA od Pekinga, ki že vrsto let obvladuje predelavo redkih zemeljskih mineralov.

Kitajska namreč nadzoruje približno 60 odstotkov svetovne rudarske proizvodnje in 90 odstotkov dejanske proizvodnje redkih zemelj in magnetov. Prav tako določa kvote za proizvodnjo, taljenje in ločevanje teh elementov.

Monopol si je ustvarila zaradi desetletij strateških vladnih politik in naložb v to področje, poleg tega pa je bila pripravljena sprejeti okoljska tveganja, ki nastajajo pri procesu pridobivanja in predelave teh onesnažujočih elementov.

Svoj monopol je Peking prvič pokazal aprila letos, ko se je v odziv na visoke ameriške carine odločil uvesti izvozne kontrole, v zadnjih dneh pa so se razmere dodatno zaostrile. Potem ko je Kitajska na začetku meseca uvedla obsežne globalne izvozne kontrole za izdelke, tudi za tiste, ki vsebujejo le sledove določenih redkih zemelj, je Trump odgovoril z grožnjo, da bo preklical načrtovano osebno srečanje s Xi Jinpingom. Ameriški predsednik je napovedal tudi podvojitev carin na kitajsko blago na 100 odstotkov ter uvedbo strogih omejitev za "vso kritično programsko opremo".

 

"V primeru zaostrenih geopolitičnih odnosov, kot je trenutna trgovinska vojna, bi lahko države izvoznice te vire uporabile kot pogajalsko sredstvo ali celo prepovedale izvoz, kar bi povzročilo katastrofalen domino efekt pretrganih dobavnih verig. V tem primeru bi se ZDA zanašale na zaloge, dostopne na njihovem teritoriju, s čimer bi imele prednost," meni strokovnjak Šoster.

Kitajske obsežne omejitve izvoza redkih zemelj ogrožajo ameriško obrambno industrijo in predsedniku Xiju omogočajo močan vpliv v prihajajočih trgovinskih pogovorih. Peking namreč ne bo dovolil izvoza redkih zemelj za uporabo tujih vojsk.

Tokrat so kitajski ukrepi usmerjeni posebej v obrambno industrijo, medtem ko so pretekli ukrepi prizadeli predvsem ameriško in evropsko avtomobilsko industrijo. Kitajski odziv je sprožil nekaj panike v Washingtonu, saj je ameriški finančni minister Scott Bessent namignil na možnost podaljšanja začasne ustavitve uvoznih dajatev na kitajsko blago za več kot tri mesece, če Kitajska ustavi svoj načrt za stroge nove nadzore izvoza redkih zemeljskih elementov. ZDA in Kitajska sta se od začetka letošnjega leta dogovorili o vrsti 90-dnevnih premirij, naslednji rok pa je novembra, navaja Bloomberg.