E-pismo: Navsezadnje se vse začne in konča pri denarju

Minuli teden z vami v precep jemljem Aleš Kovačič, novinar Bloomberg Adria. "Tisti, ki volijo, ne odločajo o ničemer. O izidu odločajo tisti, ki štejejo glasove," je izjavil ruski predsednik. Tega resda ni izrekel Vladimir Putin, so pa to vseeno besede Josipa Stalina, ki je Rusiji vladal pred več kot pol stoletja. Da je izrečeno aksiom, je posledica tega, da se na evrazijskem vzhodu menjajo le imena na vrhu. Tip in princip vladavine pač ne.

Te dni širom 82 regij, okrožij, republik in regionalnih prestolnic na nečem, kar samo spominja na volitve, voli preko 110 milijonov Rusov. Gre za šov, saj je izid že zdavnaj odločen, so si bili v naši analizi edini sogovorniki s poglobljenim znanjem in praktičnimi izkušnjami življenja v tej kompleksni državi. Rusi volijo in izbirajo štiri kandidate, a izvolili in izbrali bodo Putina. Javnomnenjske ankete kažejo, da ga podpira 75 odstotkov sonarodnjakov.

Medtem ko je vprašanje Putinovega petega in šestega mandata bolj ali manj akademsko, volilna udeležba ni mimobežni zaznamek. Ker se je Rusija nazadnje s smrtjo karizmatičnega Alekseja Navalnija znašla v novem krogu pekla regresije v diktaturo, bo udeležba vsaj posredni pokazatelj ostalin nečesa, kar spominja na ljudsko opozicijo.

Čeprav je obenem res, kot pravi novinarska kolegica in nekdanja poročevalka iz Moskve Polona Frelih, da volitve prvič doslej potekajo po elektronski poti, kar Putinovim potvarjevalcem znatno olajšuje flasificiranje.

Ruski cesar je z umorom Navalnija v sibirski kazenski koloniji Polarni volk, nekdanjem Gulagu 501, kjer kaznjence pri temperaturah globoko pod ničlo več ur, kakor rastline zalivajo z ledeno vodo, steriliziral tamkajšnjo politično in civilnodružbeno sceno. Kot je zapisal poznavalec Branko Soban, je bilo samo v zadnjih šestih letih pridržanih 116 tisoč ljudi, kar je več kot v svinčenih časih Nikite Hruščova in Leonida Brežnjeva skupaj.

Ob vsem tem se postavlja logično vprašanje, zakaj so volitve sploh še potrebne? Zakaj se pretvarjati in z absolutno oblastjo okrepljene roke mazati z onemogočanjem, zapiranjem, ustrahovanjem, zastrupljanjem in pobijanjem opozicije? Poznavalec Denis Mancevič je mnenja, da gre za predstavo za tujo javnost, češ da je država demokratična. Glede na avtokratične tendence oblasti je pesimist: lahko se zgodi, da leta 2030 sploh ne bo volitev, napoveduje.

Prognoza je pesimistična, pa vendar realna, saj odmiranje demokracije večine Rusov ne moti pretirano. Po eni strani zato, ker Putina vidijo kot garant stabilnosti te razsežne in etnično ter kulturno heterogene države, navaja Frelih. Še bolj pa zaradi tega, ker Kremelj počne vse, da uničujočih posledic zavojevanja in odprave civilne družbe urbano prebivalstvo ne bi občutilo.

Rusije Zahod ne razume, pravi. Bržkone ima kolegica prav; morda je vprašanje tipologije režima v 146-milijonskem imperiju pomembno samo nam, zunanjim opazovalcem, ki Rusijo poskušamo razumeti skozi prizmo zahodnih vrednot. Povprečna plača Rusa je namreč lani narasla na 747 evrov, kar je 30-odstotno povečanje, odkar so ruske tankovske kolone krenile proti Kijevu. Denar, kjer se vse začne in konča, pa je navsezadnje globalni esperanto.