E-pismo: Kitajska bliže Luni kot Zemlji

Dobro jutro. Iztekajoči teden z vami zaokrožujem Aleš Kovačič, novinar Bloomberg Adria. Ko se je sonda Chang'e-6 odlepila s senčne strani Lune, so njene kamere ujele pomenljiv motiv. Motorji kitajskega lunarnega modula so namreč v površino Zemljinega satelita vžgali madež, ki v grobem spominja na pismenko zhong, ki tvori besedo Zhongguo oziroma Kitajsko.

Kitajski državni mediji so naključni dogodek nemudoma pograbili in mu polni nacionalnega ponosa pripisali simbolen pomen. "Na temni strani Lune je vtisnjena kitajska pismenka," je poročala državna televizija CCTV. Kakor da so za razliko od Zahoda še na Luni brez obsodbe sprejeli silovit tehnološko-ekonomski vzpon azijske velesile.

Kitajska ima nedvomno veliko razlogov za neizmeren ponos, ki jo preveva ob pogledu na prehojeno razvojno pot v zadnjih nekaj desetletjih. Nemara je prav njen komaj dvajset let trajajoči vesoljski program pravi odraz česa vsega je zmožna država, za katero bi ekonomisti še donedavna dali roko v ogenj, da je nemogoča stvaritev. Himera socializma in kapitalizma, avtoritarnosti in tržnega liberalizama, ki nima smisla v teoriji, kaj šele, da bi se njene realizacije polotili v praksi, kjer bi moralo vse skupaj prav neslavno in hitro propasti.

Pa vendar ni. Še zdaleč ne. Sodobna Kitajska je dokaz, da so komunisti resnično najboljši kapitalisti, kakor je dejal filozof Slavoj Žižek. Enkratna tvorba, kjer se je komunistični partiji alkimija tržnega gospodarstva in planskega upravljanja izšla v velikem slogu. Le kdo v zgodovini lahko zatrdi, da je presegel 60-odstotni delež BDP-ja prvokategornice ZDA, kakor je to pred nedavnim storila prav Kitajska? Da so za to strategi v palači Zhongnanhai potrebovali pičlih 40 let, je le češnja na vrhu torte.  

V dveh tednih obiska Kitajske na povabilo tamkajšnjega zunanjega ministrstva sem se prepričal, kako njeni sijajni statistični kazalci izgledajo v praksi. Razvojni napredek njenih tehnoloških paradnih konjev, kot je Huawei, izjemen polet avtomobilskih velikanov, kakršen je BYD, ali avtomatiziranih pristanišč, kakršno je Ningbo, se zrcali v zaslepljujoče zloščenih stolpnicah finančnega okrožja Šanghaja, ob katerem newyorški Manhattan z Wall Streetom na čelu deluje kot prestolnica provincialnega zakotja.  

Pa vendar. Medtem ko je Chang'e-6 drvel nazaj proti Zemlji, partijski Global Times pa je vzneseno zapisal, da odprava "označuje zgodovinski napredek človeške enotnosti, sodelovanja in miroljubne uporabe vesolja", so državni cenzorji v kitajskem kibernetskem zidu znova poskrbeli za cenzuro obletnice pokola študentov na Trgu nebeškega miru. Kitajski uporabniki družbenih omrežij so lahko vzneseno pisali hvalnice o na tisoče kilometrov oddaljenem vesoljskem podvigu, toda o prelomnih dogodkih pred 35 leti, ki so se zgodili v domači 'hiši', jim še naprej ni dovoljeno izvedeti ali zapisati črke resnice.

Ironija je, da sta na isti dan sovpadla najveličastnejši dosežek in obletnica najsramotnejšega dogodka v zgodovini Ljudske republike. Toda hkrati reprezentativno, saj je sodobna Kitajska točno takšna - polna paradoksov, nasprotij in vprašanj, na katere ni enostavnih odgovorov. Država neizmerno podjetnih trgovcev, kjer ljudje svoboščine, ki jih na Zahodu pojmujemo kot neodtujljive in samoumevne, mirne duše menjajo za blaginjo.

A bodimo iskreni in se vprašajmo, ali prav dogodki na osrednjem trgu v Pekingu oziroma njihova (samo)cenzura ne dokazujejo tega, da demokracija in liberalizem nista ne predpogoj ne posledica ekonomskega napredka. Morda celo ne skrita želja večine. Ali kot mi je z vprašanjem odgovorila ena izmed gostiteljic: "Misliš, da je vaš sistem demokracije res boljši od naših petletk, ko pa vsake štiri leta menjate oblast in morate spet vse začeti znova?" Priznam, da odgovora nisem imel, medtem ko ga vsaj na Luni bržkone že poznajo.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar