V Benetkah se je pričel arhitekturni bienale, na katerem se je v četrtek odprl tudi slovenski paviljon. Kustosi so v njem skušali prikazati, da danes vseprisotna težnja po energetski učinkovitosti ni le stvar tehnološkega napredka, temveč se lahko o premišljeni uporabi energije precej naučimo tudi iz tradicionalnih arhitekturnih praks – t.i. vernakularne arhitekture. Odprtja se je udeležila ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je bila tudi sama kustosinja slovenske razstave pred dvema letoma.
Slovenska predstavitev pod vodstvom komisarke Maje Vardjan, kustosinje in arhitektke iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), se je osredotočila na principe predindustrijske gradnje v slovenskem oziroma širšem evropskem prostoru, ki bi lahko služile sodobni arhitekturi, ko ta skuša odgovoriti na izziv podnebnih sprememb.
Tako je sredi prostora kraljevala vsem dobro poznana kmečka peč, poleg nje pa še ograjena sobica znotraj razstavnega prostora, značilna za pastirske koče na Veliki planini, in znižan strop, ki v zimskem času zmanjša prostornino za ogrevanje. Celoten paviljon je bil obdan z leseno konstrukcijo in filcem iz 100-odstotne volne, vsi materiali – z izjemo italijanske opeke – pa so bili donirani s strani slovenskih proizvajalcev. Svetila so izposojena, vsi ostali materiali pa gredo po bienalu v ponovno uporabo.
"Arhitektura tako v svoji preteklosti kot sedanjosti pozna principe, ki so veliko bolj prijazni do okolja, kar se tiče ogrevanja in ohlajanja, a v želji po hitri gradnji, skozi zgolj ekonomski vidik gradnje, se na te detajle velikokrat pozabi," nam je na odprtju povedala Vardjan.
Ekološki principi tradicionalne gradnje
Razstava, katere kustosi so bili Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič, je nosila naslov V iskanju dobro uglašene arhitekture, v sodelovanju s 50 evropskimi arhitekti pa so se vrnili k tradicionalnim praksam gradnje, kjer so našli več vidikov odzivanja arhitekture na okolje in letne čase, vse v duhu energetske varčnosti. Tradicionalna arhitektura je bila v samem principu ekološka, je povedal Grohar, "saj so bili takrat viri skromni, zato je bilo potrebno ohranjati energijo – toploto ali hlad – na kar najbolj učinkovit način." Če zmanjšamo temperaturo v prostoru za eno stopinjo, prihranimo sedem odstotkov energije, je še dejal.
Medtem sodobna energetska učinkovitost po besedah Groharja pogosto pomeni, da gradimo iste stavbe kot pred 50 leti, le dodajamo jim "sloje ekološke tehnologije," kot primer pa navaja toplotne črpalke. Toda kustosi tem tehnološkim inovacijam ne nasprotujejo, opozarjajo le, da tradicionalna arhitektura prav tako ponuja načela gradnje, ki so v ekološkem kontekstu lahko koristna.
"To ni projekt vrnitve v preteklost, ampak vzame te principe kot izhodišče za premislek. Tako da ne izključuje tehnologije; govori o tem, da če bi povezali arhitekte in strojne inženirje že na začetku ustvarjanja projekta, ne bi prišlo do te stroge delitve med prostorsko zasnovo in tehnologijo," poudarja Vardjan.
Ministrstvo za kulturo je za pripravo slovenske razstave namenilo 280 tisoč evrov sredstev. Sam najem razstavnega prostora na bienalu, ki predstavlja največji strošek, stane dobrih 140 tisoč evrov, medtem ko se ostalo nameni za vse od postavitve, publikacij, prevodov, nočitev, prevozov, itd., še pravi komisarka slovenske razstave.
Ministrica Vrečko: Pomemben tudi politični vidik
"Sem zelo vesela, da sem tukaj, ker dve leti nazaj, ko smo bili tu z našim projektom, so bili še zadnji vzdihljaji pandemije in zaradi tega na samem odprtju ni bilo toliko obiskovalcev. Lepo je videti toliko ljudi," nam je ob odprtju povedala ministrica za kulturo Vrečko, ki se na bienale tokrat vrača v politični vlogi.
Bolj ustvarjalno oziroma raziskovalno delo ministrica malo pogreša, saj je to kljub stresu zaradi kratkih rokov vznemirljivo in nagrajujoče. "Biti izbran, da zastopaš državo na beneškem bienalu, je izjemna čast in sama sem bila zelo ponosna, da sem bila del takratne kuratorske ekipe. Verjamem, da je tudi tej ekipi v čast in veselje," pravi in dodaja, da je v vlogi ministrice, ki je obenem seznanjena z zagatami organizacije takega projekta, njena naloga olajšati delo avtorjem.
Njena tokratna zadolžitev je tudi mreženje in ustvarjanje stikov z drugimi državami. "Srečali se bomo s predstavniki, smo pa imeli dva dni nazaj srečanje ministrov v Bruslju, kjer smo se malo pogovorili, kdo bo tukaj in kdo ne. Je pa na takšnih srečanjih pomemben, poleg seveda strokovnega dela, tudi ta politični aspekt in sklepanje sodelovanja za naprej," je dejala.
Dekolonizacija in dekarbonizacija
Razstavišče Arsenale, ki se razprostira na območju stare beneške vojašnice, je bilo polno ljudi že dva dni pred uradnim odprtjem, saj so se poleg slovenskega odpirali še paviljoni drugih držav, odprta je bila tudi uradna razstava. Zanjo je bila letos zadolžena arhitektka in pisateljica gansko-škotskih korenin Lesley Lokko, uradna tematika 18. arhitekturnega bienala v Benetkah pa je bila Laboratorij prihodnosti. Poleg Arsenala je bienale potekal še na promenadi v vrtovih Giardini, kjer so stalne državne paviljone postavili nekateri znameniti arhitekti (za Finsko npr. Aalvar Aalto) in v trdnjavi Forte Marghera.
Na osrednji razstavi sta bili v ospredju temi dekarbonizacije in dekolonizacije, slednja zlasti v kontekstu Afrike.
Sprehod čez številne paviljone in razstavne prostore je razkril raznolikost arhitekturnih, umetniških in kulturnih praks. Nedaleč stran od slovenske kmečke peči so Albanci eksperimentirali z virtualnimi prostori, Bahrajn je skušal iztisniti kar največ vode iz puščave, Latvijci so ustvarili supermarket s pregledom preteklih zamisli, Čehi so tik zraven nas razmišljali o prekarnosti v umetnosti, v mehiškem paviljonu pa so obiskovalci lahko igrali košarko. Natančneje, košarkarsko igrišče je služilo kot "raziskovalni laboratorij" za razmislek o javnih prostorih kot prostorih za kreativnost, zabavo in dialog, so pojasnili pri mehiškem umetniškem inštitutu Inbal.
Uradno odprtje bienala je bilo v soboto, 20. maja, zaključi pa se 26. maja.