Zaskrbljujoč porast dolgotrajnih 'bolniških', ki lahko vodijo v invalidnost

Absentizem z delovnega mesta zaradi bolniškega staleža predstavlja vse večjo težavo v Sloveniji – tako za delodajalce, ki plačajo prvih 20 dni odsotnosti, kot za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki krije preostanek teh odsotnosti. Samo lani smo na račun naraščanja absentizma v Sloveniji izgubili več kot 17 milijonov delovnih dni, kar je okrog 20 odstotkov več kot leto prej. "Absentizem ni nekaj, kar bi premagali s čarobno paličico. Potrebujemo sistemske ukrepe, tudi na nivoju zavarovalnice, da postavimo pravila, koliko časa je nekdo lahko v bolniškem staležu. A potem moramo poskrbeti za tiste, ki dalj časa niso sposobni delati," je za Bloomberg Adria pojasnila predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak. 

Delež bolniškega staleža, računan na finančno-zavarovalniški način, torej po delovnih dnevih in vseh primerih, v zadnjih letih vztrajno raste. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se je od leta 2016 zvišal za 1,9 odstotne točke, na 6,2 odstotka. Prav tako narašča število izgubljenih koledarskih dni zaradi bolniških odsotnosti. 

Da bi rešili te težave, bodo potrebne strukturne spremembe, je prepričana Dodič Fikfak. Poleg ureditve dolžine bolniškega staleža je treba uvesti hitrejši način vračanja na delo, pri čemer pa bomo morali biti prožnejši. "Vsi z zlomljeno roko ne rabimo enako dolgega bolniškega staleža. Če delaš za tekočim trakom, to rabiš, če pa opravljaš intelektualno delo, to ni nujno," je orisala primer Dodič Fikfak. O bolniškem staležu je treba odločati indivudualno, skupaj s specialisti medicine dela, ki dobro poznajo delovna mesta.

Sprememba logike 

V državi in družbi bi morali, je prepričana Dodič Fikfak, spremeniti logiko, da je edini način rekonvalescence, da človek ne dela. V nekaterih primerih in pri nekaterih diagnozah bi bilo za človeka celo terapevtsko, če bi lahko opravljal določeno delo. V končni sliki namreč delež bolniškega staleža ni odvisen le od same bolezni, temveč od številnih drugih dejavnikov, tudi od tega, kako podjetje poskrbi za zdravje na delovnem mestu in urejene odnose. "Delež bolniške odsotnosti, ki ga dejansko pripisujemo bolezni relativno zdrave populacije, je okrog treh odstotkov. Nad tem odstotkom pa se je mogoče s prijemi v delovni organizaciji boriti ali spoprijeti z višjim deležem."

NIJZ

Dodič Fikdak meni, da je v Sloveniji zadnje čase zelo pogost in popularen izraz tudi izgorelost, a se ga uporablja preveč vsestransko in prepogosto. Analiza odsotnosti z dela, ki jo je opravila, kaže, da ima dejansko izgorelost v Sloveniji le zanemarljiv delež ljudi. Drži pa, da je izgorelost dolgotrajen postopek in lahko traja tudi več desetletij, da človek izgori. "O tem običajno govorijo ljudje, o celotnem izgorevanju. Ko izgoriš, ne zmoreš več delati. Težko določimo, kdo je zares izgorel, ker gre za subjektiven pojem. Dejstvo pa je, da imamo utrujeno populacijo na delovnem mestu – zaradi različnih dejavnikov. A pojem izgorelosti je prenapihnjen," pojasnjuje strokovnjakinja za poklicne bolezni in zdravje na delovnem mestu. 

Ljudje se namreč odzivajo na dogodke okrog sebe, a ne vedno tako, kot bi pričakovali. Leta 2009, v času finančne krize, je delež bolniškega staleža občutno upadel, predvsem na račun duševnih in vedenjskih motenj, čeprav bi pričakovali porast. "Ljudi je bilo strah, da ne bi izgubili dela, zato so se odločili, da gredo raje v službo, kot da jo izgubijo," razlaga Dodič Fikfak. Po drugi strani pa se je na ravni podjetij izrazito povečal bolniški stalež v tekstilni industriji, ki je bila na robu propada. "V takih primerih se ljudem osnovna bolezen zaradi strahu lahko še poslabša." 

Trenutno so ljudje samozavestni, da bodo – tudi če izgubijo delovno mesto – hitro našli novega. Družbeno okolje omogoča razmah bolniškega staleža. A Dodič Fikfak opozarja na porast dolgotrajnega bolniškega staleža, kar pomeni, da se nam v prihodnje obeta veliko več invalidnosti. 

Ženske pogostejše, a za krajši čas 

Podrobnejše podatki NIJZ glede absentizma kažejo, da se je v letu 2021 večina kazalnikov bolniške odsotnosti povišala – v povprečju je bilo izgubljenih več koledarskih dni, odsotnih je bilo več zaposlenih, ki so bili odsotni tudi večkrat v letu. A na drugi strani se je povprečni čas posamezne odsotnosti v primerjavi z letom 2020 skrajšal. Ženske so bolniško odsotnost koristile večkrat, vendar za krajše časovno obdobje kot moški. V povprečju so bile tako v letu 2021 za delo nezmožne povprečno 24 koledarskih dni, medtem ko so bili moški v povprečju za delo nezmožni osem dni manj.

Glede na starostno skupino se precej razlikujejo tudi vzroki za bolniško odsotnost. V starosti od 15 do 19 let je bila posamezna bolniška odsotnost v povprečju dolga devet dni; večinoma je šlo za posledice nalezljivih bolezni ter poškodb in zastrupitev. V starostnem obdobju od 20 do 44 let je značilno visoko število primerov bolniških odsotnosti na sto zaposlenih, ki so povprečno trajale 11 dni. Poleg nalezljivih bolezni in bolezni kostno-mišičnega sistema so bile odsotnosti posledica starševstva – odsotnosti, povezane z nosečnostjo, porodom in nego otrok.

V višjih starostih, od 45 do 64 let, se povečuje tudi povprečno trajanje posamezne odsotnosti. V povprečju so zaposleni v tem starostnem obdobju ob vsaki bolniški odsotnosti manjkali 27 dni. Odsotnosti so bile najpogosteje posledica bolezni kostno-mišičnega sistema ter poškodb in zastrupitev.

Pri tistih, ki so v delovnih razmerjih in starejši od 65 let, pa se podaljšuje trajanje posamezne odsotnosti, a je na drugi strani tudi manj bolniško odsotnih kot med mlajšimi. V povprečju posamezna bolniška odsotnost traja 56 dni, med glavnimi vzroki pa podatki NIJZ navajajo bolezni kostno-mišičnega sistema, rakava obolenja ter bolezni srca in ožilja.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar