Oljčna vejica podnebnih sprememb zbližuje Washington in Peking

Severna polobla se v zadnjem tednu peče pod žgočim soncem in zgodovinsko visokimi temperaturami. Neznosna vročina pa je bila tudi odlična iztočnica za obisk visokega ameriškega funkcionarja za podnebna vprašanja Johna Kerryja, ki se je štiri mesece pred podnebno konferenco Združenih narodov (COP28) odpravil na Kitajsko, kjer je s kolegom Xie Zhenhuajem spregovoril o podnebnih spremembah.

Xie je ob rokovanju s Kerryjem, ki svoj obisk končuje danes, dejal, da je "naredil majhen izračun". "Odkar sva bila imenovana za posebna odposlanca, sva se s prijateljem srečala že 53-krat," je skušal svojega gosta toplo sprejeti kitajski visoki predstavnik; kakor da se državi še pred nekaj dnevi ob koncu vrha zavezništva Nata ne bi obravnavali kot sistemski tekmici ali ekspanzionistični pretnji, ki resno ogrožata svetovni red in mir.

 

 

Čeprav so rekordne temperature skrajno skrb zbujajoč izraz globalnega segrevanja, pa prav podnebne spremembe oziroma njihovo omejevanje postaja nepričakovana, a ključna pot, s katero Washington in Peking poskušata sanirati njun klavrn odnos. Pri tem je še kako pomembno, da jima zato ni treba sklepati kakršnih koli kompromisov, s katerimi bi morda lahko škodovali lastnemu mednarodnemu ugledu ali zunanjepolitičnim ter gospodarskim interesom. Boj proti podnebnim spremembam je namreč objektivno gledano cilj, ki v skrbi za boljšo skupno prihodnost povezuje tudi najbolj srdite nasprotnike, pri javnosti pa pušča pozitiven vtis.

Kerry, ki ga je ameriški predsednik Joe Biden pred dvema letoma imenoval za vodjo podnebne diplomacije, je bil po zunanjemu ministru Antonyju Blinknu in finančni ministrici Janet Yellen tako že tretji visoki predstavnik Bidnove administracije, ki se je v zadnjem mesecu mudil v kitajski prestolnici. Pri tem je zanimivo in niti najmanj zanemarljivo, da obiski ameriških predstavnikov v Aziji odražajo postopno taljenje do nedavnega globoko zamrznjenih kitajsko-ameriških odnosov. Preden je namreč junija v Peking pripotoval vodja ameriške diplomacije, na kitajska tla že več kot pet let ni stopil noben višji politični predstavnik te države.

Jezik okoljevarstva, ki ga govorita velesili

Prvi sloj ledu, ki se je občutno odebelili, potem ko so Američani v začetku leta nad svojim ozemljem sestrelili kitajski vohunski balon, je na začetku poletja poskušal prebiti vodja ameriške diplomacije. Začelo se je sicer skrajno neobetavno. Blinken se je namreč v zatohli sopari zgodnjega azijskega poletja na letališki stezi v Pekingu rokoval z Yang Taom, ki je na kitajskem zunanjem ministrstvu resda odgovoren za ZDA in območje Tihega oceana, vendar v tamkajšnji vladni hierarhiji opravlja funkcijo daleč pod statusom in vplivom ministra ali višjega partijskega sekretarja. Vendar pa je bilo po uvodni klofuti za obet pomiritve odnosov ključno to, da se je uvodna kitajska hladna prha za visokega ameriškega gosta do konca njegovega obiska bistveno segrela, ko se je ta nekoliko nepričakovano srečal s predsednikom Xi Jinpingom.

Dogovorjenega ni bilo nič konkretnega, podpisan ni bil noben sporazum, celoten obisk pa je potekal v hladu predhodnega telefonskega pogovora med Blinknom in njegovim kitajskim kolegom Qin Gangom, ki je v pretečem jeziku "skrbi" in "rdečih črt" zvenel kot stopnjevanje prepira. Vseeno pa je vse, kar se je do srečanja med Blinknom in Xijem dogajalo na relaciji ZDA–Kitajska, od takrat postalo nepomembno. Ali kot je prelomno srečanje brez kakršne koli vsebine in zvrhano mero oprijemljive simbolike povzel naslov na spletni strani Bloomberga: Blinknov obisk na Kitajskem obrodil sadove – nadaljevanje dialoga. Nič čudnega, da ga je ob vrnitvi v Washington pohvalil tudi njegov šef, češ da je opravil "hudičevo dobro delo".

To sta s svojima naknadnima obiskoma azijske velikanke hitro potrdila tudi Yellen in Kerry, ki z bliskovitim stopanjem po Blinknovih sledeh poskušata izkoristiti trend pozitivnih diplomatskih premikov iz uvodne junijske otoplitve ter tako dodatno utrditi na novo vzpostavljen most dialoga.     

Da je boj proti podnebnim spremembam ključen del prenovljenega pristopa ZDA k normalizaciji – ali pa vsaj stabilizaciji – odnosov s Kitajsko (in obratno), ne nazadnje odražajo navedbe Bloomberga. Ta je Kerryjevo stališče do spoprijemanja s podnebnimi spremembami povzel z navedbo, da vodja ameriške okoljske diplomacije poudarja, da so podnebne spremembe ''pereča, vsesplošna grožnja", ki zahteva sodelovanje, ne pa parcialnih rešitev. Kerry je med drugim ob svojem imenovanju dejal, da je podnebna tematika tisto "kritično vprašanje", ki lahko med sprtima državama deluje povezovalno.

Razumevanje potenciala podnebne diplomacije je obojestransko, kajti nekdanji vodja kitajske diplomacije Wang Yi je svojemu ameriškemu gostu v ponedeljek zatrdil, da "sodelovanje na področju okolja lahko poteka le v kontekstu izboljšanja ozračja odnosov med Kitajsko in ZDA".

Tej ideji Bidnove administracije je ne nazadnje zvesto sledila tudi Yellen, ki je med svojim nedavnim obiskom poudarila, da na področju gospodarstva "v tekmi med ZDA in Kitajsko ne bo absolutnega zmagovalca". Izziv, s katerim se pri izboljšanju ameriško-kitajskih odnosov namreč sooča gospodarska diplomacija, je ta, da sta si največji ekonomski sili resda glavni partnerici, vendar v zadnjem času zlasti tekmici.

Globalni rivalki povezani v zadregi energetske potratnosti

Geopolitična trenja, zlasti bojazni Zahoda pred širitvijo kitajskega vpliva v srednji in jugovzhodni Aziji ter na drugi strani bojazen Kitajske pred ameriškim obkoljevanjem v regiji, so zimzeleni razlogi, zakaj gospodarstvo žal ne more postati nosilec oljčne vejice med vzhodno in zahodno obalo Tihega oceana.

Slednji je del problema oziroma eno osrednjih orodij stopnjevanja ekonomskega pritiska ene velesile na drugo, kar odraža vse bolj restriktivna gospodarska strategija ZDA in Evropske unije v odnosu do Kitajske in obratno. 'Zmanjševanje tveganj' (derisking) in 'odklapljanje' (decoupling) pač ne moreta biti izraza, ki bi spadala v izbrani diplomatski besednjak glajenja razprtij in zamer, ki kazijo sino-ameriške odnose.  

Lahko pa to pomembno vlogo blažilca trenj, nekoliko ironično, prevzamejo večstranska prizadevanja za omejevanje negativnih vplivov podnebnih sprememb, čigar glavni katalizator so izpusti ogljikovega dioksida (CO2). Vodilni proizvajalki tega toplogrednega plina sta namreč prav ti dve državi. Na tej neslavni lestvici kot največja onesnaževalka na svetu vodi Kitajska (12,1 gigatone v 2022), ki se je zavezala, da bo do konca desetletja dosegla vrhi izpustov CO2 do leta 2060 pa dosegla ogljično nevtralnost. Na drugem mestu so s 4,7 gigatone letnih izpustov Združene države.

 

 

Xi je konec septembra 2021 v generalni skupščini Združenih narodov prek videopovezave sporočil, da bo Kitajska povečala podporo obnovljivim virom energije v državah v razvoju ter prenehala vlaganja v gradnjo novih termoelektrarn. Čeprav je razvijajoča velikanka še vedno v veliki meri odvisna od proizvodnje električne energije na račun fosilnih goriv, so mednarodni mediji pred dnevi poročali, da je azijska velikanka v letošnjem letu v okviru pobude pasu in ceste (BRI) na seznam naložb ni uvrstila niti enega energetskega projekta, ki bi temeljil na premogu.

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo kitajske naložbe v izkoriščanje energije iz obnovljivih virov med letoma 2021 in 2023 narasle na skoraj 250 milijard dolarjev na leto, kar je blizu ravni vseh bogatih držav skupaj. To pa je samo dodaten signal, da bi lahko (slaba) okoljevarstvena vest velesil okrepila medsebojno sodelovanje in na drugi strani ohladila plamen tekmovalnosti na geopolitičnem in gospodarskem področju.