text size
Pričakovanje, da bodo ZDA in Iran v petek tudi fizično podpisali sporazum o odprtju Hormuške ožine ter začetku pogajanj, da bi v 60 dneh dosegli končni mirovni sporazum, ni le znižalo svetovnih cen nafte, temveč je geostrategom vlilo upanje, da se bo svet vendarle izognil največji naftni krizi doslej, ki bi po nekaterih ocenah lahko privedla do razpada globalnega gospodarskega sistema.
Še več, vse več informacij kaže, da je memorandum o soglasju med Washingtonom in Teheranom pravzaprav rezultat usklajenega diplomatskega delovanja nekakšnega triumvirata svetovnih sil – ZDA, Kitajske in Rusije.
Čeprav še ni povsem jasno, ali bo ta najnovejši dogovor o prekinitvi ognja dejansko uresničen na daljši rok (kdo bi imel od tega koristi v Evropi, smo pisali tukaj), se zdi, da optimizem v energetskem sektorju še nikoli ni bil večji, saj so se tankerji za prevoz nafte in utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) začeli preusmerjati proti Bližnjemu vzhodu le nekaj ur po tem, ko so ZDA in Iran dosegli začasni dogovor o mirovnem sporazumu.
Tankerji hitijo proti Hormuzu
Razpoložljivost praznih tankerjev, ki lahko hitro vstopijo v Perzijski zaliv za prevzem novega tovora, bo ključna za obnovitev pretoka nafte, LNG-ja, kerozina in surovin za umetna gnojila do globalnih kupcev. To bo imelo odločilen vpliv na to, ali bo svet v juliju in avgustu občutil izrazito pomanjkanje energentov v svojih zalogah, saj je bila Hormuška ožina – skozi katero poteka petina svetovnih potreb po nafti in LNG-ju – v bistvu skoraj popolnoma zaprta od konca februarja, ko se je začelo letošnje ameriško-izraelsko bombardiranje Irana.
Bloomberg
Dva naftna tankerja, ki sta plula proti jugu Afrike, da bi obplula Rt dobrega upanja in dosegla z nafto bogati Gabon na vzhodu Afrike, sta se ta teden nenadoma obrnila v Indijskem oceanu in preusmerila svojo pot proti Bližnjemu vzhodu, kjer številni ladjarji hitijo s premikanjem plovil pred morebitnim ponovnim odprtjem Hormuške ožine.
Hkrati so se štiri prazne ladje za utekočinjen zemeljski plin (LNG) v lasti Katarja začele premikati proti Bližnjemu vzhodu, medtem ko je Katar sporočil, da lahko zelo hitro znova zažene proizvodnjo LNG-ja v Ras Laffanu in v roku enega meseca doseže polno proizvodnjo.
Število praznih supertankerjev, ki čakajo v Omanskem zalivu, tik ob Hormuški ožini, se je ta teden po navedbah ladijskih posrednikov povečalo na približno 60, v primerjavi s približno tridesetimi na začetku tega meseca. Po podatkih podjetja Kpler je, če vključimo tudi manjše ladje, ki lahko prevažajo rafinirane proizvode, v tem območju približno 150 tankerjev. Večina plovil je zbrana pri Dubaju, kjer lahko lastniki ladij svoje ladje oskrbijo z zalogami in uredijo zavarovanje, preden se podajo skozi strateško pomembno ožino med Iranom in Omanom.
Medtem ko so številni ladjarji pripravljeni sprejeti začetno tveganje prehoda skozi ožino, saj bodo prvi na trgu pobrali večje dobičke zaradi premije za tveganje in velikega povpraševanja, geopolitični analitiki opozarjajo, da je svet še vedno na robu – ne le zaradi energetske krize, temveč tudi zaradi potencialno največje in doslej nevidene globalne sistemske krize, povezane s fizičnim pomanjkanjem nafte in plina. Ta bi lahko sprožila številne verižne učinke v vseh sektorjih in področjih ter povzročila gospodarski padec, revščino in politične nemire.
Bloomberg
Na to je nedavno opozoril tudi Narendra Modi, ki je poudaril, da to za svet postaja "desetletje kriz".
"Če se razmere ne bodo spremenile, bodo dosežki zadnjih nekaj desetletij izbrisani, množična revščina pa bi se lahko vrnila," je Modi opozoril glede energetske krize.
Skupni interesi Washingtona in Pekinga
Po oceni geostrategov se bodo posledice zaprtja Hormuške ožine v zadnjih približno sto dneh čutile tudi, če bo ta strateško pomemben koridor takoj ponovno odprt. Dejstvo, da na trgih ni opaziti tako izrazite nervoze zaradi odsotnosti petine svetovnih potreb po nafti in LNG, strokovnjaki za geostrategijo pripisujejo očitnemu dogovoru med Washingtonom in Pekingom, da nista pripravljena na velik pretres v svetovnem gospodarstvu.
Po eni strani sta Kitajska in ZDA daleč od oči javnosti posredno združili diplomatske napore, da bi prišlo do odprtja Hormuške ožine, po drugi strani pa sta hkrati izkoristili lastne strateške naftne rezerve, da bi preprečili, da bi svet že zdaj občutil polne razsežnosti naftnega šoka.
Američani niso le močno povečali proizvodnje in izvoza nafte, ki je na tedenski ravni poskočil na rekordnih 5,35 milijona sodov, temveč so v zadnjih osmih tednih iz svojih strateških rezerv na trg sprostili 60 milijonov sodov nafte. To presega ameriške intervencije z lastnimi naftnimi rezervami med zalivsko vojno, vojno v Libiji leta 2011 ter celo po začetku obsežne ruske invazije na Ukrajino leta 2022.
Bloomberg
To, da ZDA bolj kot kdaj koli prej uporabljajo enega svojih ključnih strateških blažilnikov, da bi preprečile, da bi energetski šok prerasel v širši makroekonomski šok, po oceni ekonomista Christopherja Barrauda kaže na makroekonomsko krhkost, saj lahko ZDA danes razbremenijo trg, vendar pri tem porabljajo del svoje varnostne rezerve za prihodnost.
"Kaj se zgodi, ko se ta ventil za pritisk zapre, medtem ko napetosti glede ponudbe (nafte) niso v celoti razrešene?" se sprašuje Barraud in poudarja, da ZDA ne morejo v nedogled zapolnjevati vrzeli zaradi izgubljenih sodov iz Hormuza. "To ni resnično in trajno povečanje ponudbe, temveč dejansko zmanjševanje zalog. ZDA tu ne rešujejo osnovnega problema, temveč uporabljajo strateški blažilnik, da kupijo čas in ublažijo šok."
Čeprav podatki o tem, koliko nafte je Kitajska črpala iz svojih ogromnih strateških rezerv, niso javni, je očitno, da je uradni Peking, podobno kot Washington, storil vse, da bi prispeval k ublažitvi globalnega naftnega šoka – tudi tako, da je močno zmanjšal lastno povpraševanje po nafti in s tem vplival na globalno povpraševanje.
Analitikom sicer ni povsem jasno, ali je Kitajska preprosto napolnila največje svetovne zaloge nafte in si zato lahko privošči drastično zmanjšanje uvoza, ali pa je trg bistveno podcenil elastičnost kitajskega povpraševanja po nafti – torej sposobnost Pekinga, da reorganizira, nadomesti ali optimizira uporabo nafte ob ohranjanju gospodarske učinkovitosti. V državi, kjer državno vodstvo določa kvote, industrijske cilje in usmerja industrijsko vedenje, so takšne prilagoditve možne.
Če se je to res zgodilo, po oceni komentatorke britanskega časnika The Telegraph Izabelle Kaminske to odpira možnost, ki je "številni naftni optimisti morda še niso upoštevali".
"Kaj pa, če Kitajski ni več treba uvažati surove nafte v obsegu, ki je zaznamoval preteklo desetletje? Če je tako, bi bile posledice globoke," navaja Kaminska in dodaja, da je bila pripravljenost Kitajske, da porablja vse večje količine nafte, dolga leta ključna za ohranjanje cen. "Celotna gospodarstva proizvajalk so začela temeljiti na predpostavki, da bo kitajsko povpraševanje raslo v nedogled."
Bloomberg
Če je sposobnost Kitajske, da del svoje proizvodne mašinerije uspešno preusmeri z naftnega na električno napajanje iz svojih ogromnih kapacitet obnovljivih virov, resnična, bi to lahko pomenilo, kot ocenjuje Izabella Kaminska, da iranska kriza nenamerno deluje kot "dimna zavesa za veliko večjo prilagoditev v globalnem gospodarstvu, kot se pričakuje".
"To je prilagoditev, od katere so ZDA – z rentabilnostjo okoli 50–60 dolarjev na sod – vedno pripravljene imeti koristi," meni analitičarka in dodaja, da bi to pomenilo, da najpomembnejši sodi nafte na trgu ne bodo tisti, ki manjkajo zaradi vojne v Iranu, temveč tisti, ki jih Kitajski sploh ne bo več treba kupovati.
Dogovor globalnega triumvirata
Kljub temu geopolitični analitiki trenutno odsotnost velikega naftnega šoka in sklenjeni ameriško-iranski memorandum vidijo predvsem kot posledico neposrednega in posrednega diplomatskega dogovora voditeljev nekakšnega globalnega triumvirata moči – Donalda Trumpa, Xi Jinpinga in Vladimirja Putina – v okviru druge hladne vojne med ZDA ter dvojcem Kitajska–Rusija.
Za takšno oceno obstaja več javnih namigov. Eden izmed njih je izjava namestnika iranskega zunanjega ministra, da je bil memorandum o soglasju obravnavan tudi v okviru "izmenjave mnenj" z ruskimi in kitajskimi veleposlaniki v Teheranu.
"Strateško partnerstvo med Iranom, Kitajsko in Rusijo ter koordinacija in sodelovanje med tremi državami se bosta nadaljevala z vso močjo," je po sobotnem srečanju zapisal Kazem Gharibabadi, kar je bilo eno v nizu srečanj med temi državami od začetka konflikta februarja.
Bloomberg
Tudi tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva Esmail Bagaei je konec maja dejal, da je Kitajska igrala "zelo konstruktivno vlogo v vseh procesih, povezanih z iranskimi jedrskimi pogajanji", ter da je podobno vlogo imela tudi Rusija v Varnostnem svetu Združenih narodov.
Kitajsko angažiranje pri diplomatskem reševanju vojne v Iranu je bilo očitno ne le na posameznih vrhunskih srečanjih Xi Jinpinga z Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom, temveč tudi v tem, da sta v Peking prihajala iranski zunanji minister Abbas Araghchi ter Shehbaz Sharif, pakistanski premier, ki je imel ključno vlogo v pogajanjih med ZDA in Iranom.
V začetku tega tedna se je tudi sam Donald Trump zahvalil voditeljema Xi Jinpingu in Vladimirju Putinu kot nekaterim izmed voditeljev, ki so mu pomagali doseči začetni dogovor o prekinitvi ognja z Iranom – ali pa so vsaj prispevali k ustvarjanju pogojev zanj, saj niso pošiljali tankerjev za nafto in plin ali drugih komercialnih ladij skozi Hormuško ožino, s čimer ne bi ogrozili ameriške pomorske blokade, namenjene pritisku na Iran.
"Bil je pravi džentelmen," je v nedeljo o Xi Jinpingu dejal Donald Trump v pogovoru za The New York Times, ko je na travniku Bele hiše praznoval svoj 80. rojstni dan. "Ni poslal tankerja skupaj z 20 rušilci na vsaki strani, da bi poskušal prebiti blokado."
Bela hiša v ponedeljek ni odgovorila na prošnjo za komentar o tem, kaj je Trump mislil, ko je dejal, da sta Xi Jinping in Vladimir Putin pomagala Američanom in Irancem doseči začetni sporazum. Kitajsko veleposlaništvo v Washingtonu pa je sporočilo, da je Xi predstavil deklaracijo s štirimi načeli za mir na Bližnjem vzhodu ter da Kitajska "neutrudno dela za končanje spopadov in dosego miru".
Kot ocenjuje Chen Jie, izredni profesor kitajske politike in mednarodnih odnosov na Univerzi Zahodne Avstralije, je Kitajska odigrala ključno vlogo pri doseganju sporazuma, saj je še vedno v veliki meri odvisna od dobav nafte in plina, ki potekajo skozi Perzijski zaliv in Hormuško ožino.
"Za vlado, ki jo že skrbi gospodarsko upočasnjevanje, Kitajska želi, da se ta vojna konča čim prej," je Chen povedal za avstralski televizijski kanal ABC. Dodal je, da je Peking postal diplomatski most med arabskimi državami, tradicionalnimi zaveznicami ZDA, in Iranom ter da je Kitajska "edina velika sila, ki ohranja normalne, celo prijateljske odnose z vsemi stranmi vsakega konflikta".
"Trend je jasen. Od vseh akterjev v tem konfliktu je Kitajska edina, ki se pojavlja z večjim vplivom, bistveno izboljšano podobo in vse glasnejšim glasom na svetovnem prizorišču."
V Hormuški ožini se zbirajo supertankerji, ki čakajo na odprtje pomorskega koridorja
Medtem ko Chen Jie pričakuje, da bo tudi prihodnje sporazume med Washingtonom in Teheranom oblikoval Peking, avstrijsko-bolgarska geostrateška strokovnjakinja Velina Tchakarova poudarja, da niti Kitajska niti Rusija nista pasivni opazovalki.
"Aktivno sta oblikovali pogajalska izhodišča Irana in ga materialno podpirali skozi celotno trajajočo vojno," je Čakarova povedala za ABC ter dodala, da izjava namestnika iranskega zunanjega ministra pošilja več sporočil. "Washingtonu sporoča, da memorandum o soglasju ne ruši iranske varnostne arhitekture. Trdolinijašem v Teheranu sporoča, da sprejetje sporazuma ni kapitulacija, saj os ostaja nedotaknjena. Širši mednarodni skupnosti pa sporoča, da se svet ne vrača k ameriško-centričnemu redu zgolj zato, ker je bilo razglašeno premirje."
Po njenem mnenju je bila Rusija zainteresirana "pokazati, da ameriški vojaški pritisk ne more pripeljati do spremembe režima, kar izid memoranduma o soglasju potrjuje", medtem ko je Kitajska potrebovala konec vojne, da bi si zagotovila stabilen in neprekinjen dostop do iranske surove nafte.
"Tako Moskva kot Peking sta imela zato vse razloge, da Teheranu sporočita: sprejmi okvir, ohrani pridobitve in izkoristi 60-dnevno pogajalsko okno za zaščito svojih ključnih interesov glede jedrskega bogatenja in omilitve sankcij," je dejala. Dodala je še, da tudi nadaljnja pogajanja o jedrskem programu ne bodo izključno med Washingtonom in Teheranom: "Moskva in Peking bosta še naprej usklajevala z Iranom pogoje kakršne koli arhitekture jedrskega nadzora ter sta na srečanjih v Pekingu in Moskvi od začetka leta 2025 pokazala, da imata tako pravico kot tudi zmogljivost za to."
.webp){kind=icon}
