Potem ko je mogočno 85-milijonsko državo na skrajnem jugovzhodu evropske celine februarja streslo nekaj močnih potresnih sunkov, v katerih je življenje izgubilo več kot 50 tisoč Turkov, se zadnje dni v tej državi znova močno trese.
Vendar namesto katastrofičnih potresnih sunkov, ki so po navedbah Bloomberga – ta se sklicuje na uradne turške ocene – poleg izgube človeških življenj povzročili za kar dobre 103 milijarde dolarjev gospodarske škode, je naslednica mogočnega otomanskega imperija danes priča tektonskim premikom na notranjepolitičnem terenu.
Preberi še
Konec avtokracije ekonomskega alkimista iz Orienta?
Turčija pred prelomnimi predsedniškimi volitvami, ki lahko spodnesejo dve desetletji Erdoğanove avtokracije.
12.05.2023
S Finsko se Natov zid pomika vse bližje Moskvi
Turški parlament podprl ratifikacijo finske priključitve zvezi Nato.
31.03.2023
Črnomorska pobuda za žito obnovljena pet pred dvanajsto
Rusija in Ukrajina tik pred iztekom roka obnovili črnomorsko pobudo za izvoz žita in umetnih gnojil.
19.03.2023
Obnova po potresih bi Turčijo lahko stala 5,5 odstotka BDP
Predsednik Erdoğan je na območju potresov razglasil izredno stanje.
07.02.2023
Kakor smo na straneh Bloomberg Adria v nedavni napovedi predsedniških in parlamentarnih volitev v tej državi, v okviru katerih se z negotovostjo svoje oblasti sooča predsednik Recep Tayyip Erdoğan, že poročali, so prav katastrofalni potresi in posledično počasno ter zvečine neustrezno odzivanje državnih oblasti povzročili opazno shizmo med turškim ljudstvom in aktualnim političnim vodstvom. Predvolilne ankete namreč Erdoğanu ne napovedujejo vloge favorita, vse bolj pa je verjeten drugi krog volitev.
Kılıçdaroğlu: Turki pogrešajo demokracijo
Vodenje države je že dve desetletji trdno v rokah aktualnega predsednika Erdoğana in njegove konservativne islamistične Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), ki sta v dveh mandatih dodobra preoblikovala politično, gospodarsko in družbeno podobo unikatne medcelinske države z gospodarstvom, vrednim 900 milijard dolarjev.
Prav naraščajoča avtoritarnost režima, ki se ne nazadnje odraža prav v Erdoğanovi zdaj že tretji predsedniški kandidaturi, skupaj z neustreznim odzivom na uničujoče potrese, je simpatije turške javnosti preusmerila k vodji opozicije Kemalu Kılıçdaroğluju. S popolnoma nasprotnimi osebnostnimi potezami, ki ob boku vročekrvnega in k ekscesom politične oblasti nagnjenega vodstvenega stila Erdoğana še toliko bolj izstopajo, si je 74-letni Kılıçdaroğluju prislužil naziv "turški Gandi".
Prav naraščajoča avtoritarnost režima, ki se ne nazadnje odraža prav v Erdoğanovi zdaj že tretji predsedniški kandidaturi, skupaj z neustreznim odzivom na uničujoče potrese, je simpatije turške javnosti preusmerila k vodji opozicije Kemalu Kılıçdaroğluju.
Vodji druge največje sekularistične Republikanske ljudske stranke (CHP), ki jo je pred več kot stotimi leti ustanovil oče moderne Turčije Mustafa Kemal Atatürk, zato mnogi pripisujejo pomanjkanje karizme, zaradi česar politični nasprotniki v populistični maniri pod vprašaj postavljajo njegove vodstvene sposobnosti.
Kılıçdaroğlu obljublja odpravo predsedniškega sistema, zaradi katerega ima Erdoğan široka pooblastila. "Vsi smo pogrešali demokracijo," je v Ankari ob oddaji svojega glasu danes dejal Kılıçdaroğlu in napovedal, da bo v državo "prišla pomlad", poroča Slovenska tiskovna agencija (STA).
Erdoğanova realna politika
Erdoğan, ki se na volitvah za svoj tretji mandat sploh ne bi mogel potegovati, če ne bi leta 2018 s tesno večino parlamentarnega sistema zamenjal s predsedniškim, zato glavnega tekmeca neprestano obmetava z najrazličnejšimi žaljivkami. Med drugim ga je na enem zadnjih predvolilnih shodov označil za pijanca, ki sodeluje s teroristi.
Erdoğanovi nizkotni poskusi diskreditacije političnih nasprotnikov, zbranih v okviru kompleksnega in na trenutke obupno razklanega Narodnega zavezništva šestih strank, znanega pod imenom "miza šestih", so prej posledica naraščajoče šibkosti njegovega predsedniškega položaja kot odraz avtoritarne moči, ki si jo je na krilih nacionalističnega populizma zagotovil v zadnjih dveh desetletjih na oblasti.
Poleg tega ima turški samodržec v luči ruske agresije na Ukrajino in delne naklonjenosti Putinovi Rusiji, čeprav gre za največjo in zaradi njene geografske lege tudi eno pomembnejših članic severnoatlantskega zavezništva Nato, morda še najmanj kredibilnosti, da tekmecem očita sodelovanje s tistimi, ki kršijo mednarodno pravo in mir.
Ankara namreč že od začetka vojne nasprotuje zahodnim sankcijam, prav tako pa je nasprotovala pridružitvi Finske in Švedske zvezi Nato oziroma je njun vstop pogojevala. Po drugi strani je tudi res, da je Turčija že večkrat doslej kritizirala rusko agresijo in Kijevu na pomoč poslala brezpilotna letala. Erdoğana ne moti niti zbliževanje s sosednjim avtoritarnim režimom sirskega predsednika Bašarja Al Asada, še manj s savdskim prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom.
Tudi v tem pogledu je ukrajinska vojna odločujoči konflikt moderne dobe, kajti v turškem ambivalentnem odnosu do ruske agresije se zrcali Erdoğanova interesno usmerjena zunanja politika, ki je posledica težav turškega gospodarstva.
Situacija, v katero so Turčijo privedla leta neortodoksne ekonomske doktrine vladajoče nomenklature, znane tudi kot "erdoganoekonomija", je namreč milo rečeno nezavidljiva. Erdoğanovo prepričanje, da nizke obrestne mere vodijo v manjšo inflacijo, so pač pričakovano privedle do inflacijske eksplozije.
Tudi v tem pogledu je ukrajinska vojna odločujoči konflikt moderne dobe, kajti v turškem ambivalentnem odnosu do ruske agresije se zrcali Erdoğanova interesno usmerjena zunanja politika, ki je posledica težav turškega gospodarstva.
Medtem ko so druge centralne banke lani agresivno zviševale obrestne mere, da bi preprečile skokovit porast cen, ki ga je povzročila ruska invazija na Ukrajino, je turški predsednik vztrajal pri njihovem zniževanju. Gospodarstvo je zato lani resda zraslo za 5,6 odstotka, a je ta eksperiment na drugi strani sprožil tudi podivjano in trdovratno inflacijo, ki je samo v Istanbulu in drugih velikih mestih presegla celo 90 odstotkov in se le počasi znižuje.
Od začetka leta 2022 je turška lira v primerjavi z ameriškim dolarjem izgubila 32 odstotkov vrednosti, navaja Bloomberg.
Se Turčiji obeta nov naložbeni cikel?
To ni samo zdesetkalo kupne moči domačega prebivalstva in povzročilo preobrata v njihovem političnem sentimentu, ampak so zato do vlaganj v Turčijo zadržani tudi mednarodni finančni trgi, ugotavlja Bloomberg. V prvem desetletju Erdoğanove vladavine je namreč tuj denar preplavil turške delniške in dolžniške trge, vendar so se ti vlagatelji v zadnjih letih umaknili, ko je Erdoğanova politika rasti za vsako ceno oslabila nacionalno valuto.
Poleg 64 milijonov turških volivcev, ki bodo danes do 16. ure lahko oddali svoje glasove na tamkajšnjih voliščih – kar bomo na straneh Bloomberg Adria tudi spremljali –, bodo na izid današnjih volitev nestrpno čakali tudi tuji vlagatelji. Volitve bodo namreč poleg o nadaljnji politični usodi mogočne Turčije, sestavi njenega 600-članskega parlamenta in morebitni spremembi političnega sistema v veliki meri odločile tudi o tem, ali se bo ta država v tržnih analizah in napovedih kot obetavna naložbena destinacija ponovno obarvala v zeleno.