Z imenovanjem Rishija Sunaka na položaj britanskega premiera se nadaljuje dolgoletna tradicija, ki veleva, da alumen investicijske banke Goldman Sachs zaseda enega od vodilnih političnih položajev v državah G7.
Od začetka leta 2006 do 22. oktobra letos je vsaj en nekdanji zaposleni pri Goldman Sachsu služil kot finančni minister, premier ali guverner centralne banke v eni od držav G7, poroča Bloomberg News. Niz se je prekinil z odstopom Maria Draghija s položaja italijanskega premiera, a ga je le nekaj dni zatem ponovno obudil Sunak.
Prav Draghi je najbolj zaslužen za dolgotrajno prisotnost investicijskega velikana med politično elito, saj je služil najprej kot guverner italijanske centralne banke, nato kot guverner Evropske centralne banke (ECB), do nedavnega pa še kot italijanski premier.
Poleg Draghija in Sunaka so bivši Goldmanovci na visokih položajih še nekdanja finančna ministra Združenih držav Amerike (ZDA) Henry Paulson in Steve Mnuchin ter nekdanji guverner kanadske in britanske centralne banke Mark Carney.
Draghiju ne diši javni sektor
Pred vodenjem italijanske centralne banke, ECB in nazadnje še italijanske vlade je Draghi deloval kot akademik, bil je direktor Svetovne banke in svetovalec na italijanskem finančnem ministrstvu. Leta 2002 se je pridružil Goldman Sachsu kot direktor in podpredsednik mednarodnega oddelka, kjer je bil zadolžen za evropsko investicijsko strategijo. Bil je tudi član upravnega odbora, položaj pa je zapustil leta 2005.
Leta 2011, preden je Draghi prevzel krmilo ECB, je Bloomberg poročal, da je Goldman Sachs med letoma 2001 in 2007 z valutnimi zamenjavami grški vladi pomagal prikriti približno 5,3 milijarde evrov dolga, kar je igralo vlogo pri kasnejši dolžniški krizi. Draghi, ki je bil večino tega obdobja zaposlen pri banki kot vodja za evropsko strategijo, je takrat dejal, da s temi posli ni imel nikakršne povezave. "Posli med grško vlado in Goldman Sachsom so se sklepali pred mojim prihodom," je povedal odločevalcem v Bruslju.
"Čeprav so pri Goldman Sachsu pričakovali, da bom delal z javnim sektorjem, nisem imel interesa delati z njim," je še dodal na zaslišanju, nato pa preostanek kariere preživel prav v javnem sektorju.
Paulson in finančna kriza
Paulson je bil finančni minister ZDA pod predsednikom Georgeom Bushem ml. v času finančne krize leta 2008. Pred tem je 32 let delal pri Goldman Sachsu, staž pa zaključil kot glavni izvršni direktor podjetja.
Ko je leta 2006 prevzel vodenje finančnega ministrstva, je moral zaradi potencialnega navzkrižja interesov prodati svoj delež v banki, ki naj bi po nekaterih ocenah takrat znašal okrog 600 milijonov dolarjev.
Kritike o navzkrižju interesov so se kljub temu pojavile v času, ko je država pod vodstvom Paulsona s paketi pomoči reševala banke na Wall Streetu pred bankrotom. Reševanje banke AIG z javnim denarjem naj bi Goldman Sachsu prineslo okrog 13 milijard dolarjev javnih sredstev.
Ob tem velja omeniti, da je Goldman Sachs pod Paulsonovo taktirko aktivno deloval pri razvijanju t. i. CDO (collateralized debt obligations, angl.), izvedenih finančnih inštrumentov, ki refinancirajo na hipoteke vezane vrednostne papirje. Ti inštrumenti so igrali ključno vlogo pri zlomu nepremičninskega trga v ZDA in posledični finančni krizi.
Že pred Paulsonom je kot finančni minister v času Clintonove administracije služil Robert Rubin, ki je prej 26 let delal pri Goldman Sachsu.
Mark Carney reševal Kanado
Kot guverner kanadske centralne banke (Bank of Canada) v času finančne krize leta 2008 je imel Carney precej zaslug, da se je Kanada izognila najhujšim posledicam in krizo prevedrila bolje kot ostale države G7. Pred tem je 13 delal pri Goldman Sachsu v različnih vlogah, med drugim kot direktor investicijskega bančništva.
Ključnega pomena je bila njegova odločitev v marcu 2008, ko je znižal ključno obrestno mero za 50 bazičnih točk v pričakovanju, da se bo ameriška hipotekarna kriza prelila na globalne finančne trge. Dodatna likvidnost je spodbujala kanadsko gospodarstvo, medtem ko je ECB tisto leto dvignila obrestne mere.
Leta 2013 je postal prvi nebritanski guverner britanske centralne banke (Bank of England), na položaju pa je ostal do leta 2020. Nato je deloval kot finančni svetovalec pri britanskem predsedovanju podnebni konferenci COP26, februarja lani pa se je pridružil odboru finančnotehnološkega podjetja Stripe.
Steve Mnuchin, kralj izvršb
Mnuchin je bil finančni minister ZDA pod nekdanjim predsednikom Donaldom Trumpom med letoma 2016 in 2020, pred tem pa je 17 let delal pri Goldman Sachsu. Firmi se je pridružil takoj po zaključku študija; tam je delal že njegov oče.
Med eno in drugo službo je bil zaposlen pri več investicijskih skladih, leta 2009 je nato s skupino vlagateljev (med njimi so bili tudi George Soros in nekateri nekdanji sodelavci iz Goldman Sachsa) kupil kalifornijsko banko IndyMac, kasneje imenovano OneWest. V petih letih od prevzema je banka zaradi neplačil hipotekarnih posojil izselila več kot 36 tisoč Kalifornijcev, Mnuchina pa se je prijel vzdevek "kralj izvršb". Mnuchin je NatWest prodal leta 2015 za 3,4 milijarde dolarjev.
Leta 2017 naj bi ameriško tožilstvo odkrilo več kot tisoč primerov kršitev zakona o izvršbah pri takratnem delovanju banke NatWest, a tožilka Kamala Harris, trenutna podpredsednica države, ni vložila tožbe proi vodilnim v banki.
Mnuchin se je preskusil tudi v zabavni industriji; njegova produkcijska hiša Dune Entertainment je financirala filme, kot so Avatar, Mad Max: Fury Road, Ameriški sniper in Čudežna ženska.
Rishi Sunak
Nedavno imenovani britanski premier se od ostalih na seznamu razlikuje po tem, da pri Goldman Sachsu ni zasedal višjih položajev. Med letoma 2001 in 2004 je tam delal kot analitik, nato pa je vrsto let delal za različne investicijske sklade. Leta 2014 je prvič vstopil v britansko politiko, ko je bil izvoljen za poslanca konservativne stranke.
Bil je podpornik brexita, na volitvah leta 2019 pa je podpiral Borisa Johnsona. Leta 2020 ga je Johnson po odstopu Sajida Javida imenoval za finančnega ministra. V tej vlogi je bil njegov osrednji izziv odziv na pandemijo.
Odstopil je julija letos v luči spolnega škandala v parlamentu; nedolgo zatem je sledil še premierjev odstop. Sunak se je pognal v tekmo za vodstvo konservativne stranke. Tekmo je izgubil, a zmagovalka Liz Truss je na naslovu Downing Street 10 zdržala le 44 dni. V drugem poskusu je Sunak pripričal strankarske kolege, da mu zaupajo mesto premiera – Goldman Sachs pa z njim nadaljuje svoj zlati niz.