Vedno glasnejša so opozorila, da se nam približuje globoka recesija. Za nekatere je to dano dejstvo, drugi menijo, da se bomo takšnemu scenariji uspeli izogniti, tretji – kot je denimo predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde – pa recesijo v Evropi pričakujejo samo v primeru, da pride do kritičnega pomanjkanja ruskega plina.
Čeprav recesija povzroči ogromno ekonomske bolečine, predstavlja tudi priložnost, da se sistem očisti in da se slabo delujoči elementi nadomestijo z drugačnimi, boljšimi. Ena od teoretskih idej, ki recesijo mislijo drugače, je odrast (degrowth, angl.). Krčenja gospodarstva t. i. "odrastniki" ne vidijo kot nič tragičnega, ampak kot zaželen pojav, saj se lahko pred ekološko katastrofo rešimo le z upadom gospodarske aktivnosti oziroma odpravo kapitalizma.
O priložnostih in težavah ideje odrasti smo se pogovarjali z Markom Hočevarjem, politologom in raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Preberi še
Golob: Evropo čaka najtežja zima do sedaj, ustanavljamo krizni štab
Vladna ekipa dala zavezo, da bo pomagala, kolikor je v njeni moči. Gospodarstveniki z izplenom sestanka niso najbolj zadovoljni.
05.09.2022
Boštjan Vasle: Gospodarska rast bo zelo odvisna od geopolitike
Gospodarska rast v Sloveniji se umirja in se bo do konca leta znatno upočasnila; recesiji se je mogoče tudi izogniti, če ne bo večjih pretresov.
31.08.2022
Slovenski trgovci: Potrošniki že kupujejo bolj premišljeno
Razpoloženje potrošnikov najbolj načenjajo visoke podražitve osnovnih življenjskih dobrin.
30.08.2022
Odrast in recesija – če pogledamo indikator gospodarske rasti, gre za enak fenomen. V ozadju pa sta dve različni paradigmi. Kakšna je razlika?
Koncept odrasti ima že dolgo brado. Priljubljen je postal v krizi leta 2008, in to specifično znotraj EU, predvsem v mediteranskih državah, ki so bile pod največjim udarom recesije. Odrast je ideja, nastala iz grožnje okoljskega zloma, ki se približuje. Osnovna predpostavka je ta, da če samih sebe na tem planetu nočemo skuriti, moramo nekaj narediti.
Odrast naj bi pomenila zmanjšanje proizvodnje, potrošnje in porabe različnih resursov. Posledica naj bi bil padec BDP oziroma recesija. Zelo hitro je postalo jasno, da odrast ne pomeni recesije, kakršna se je v tistem trenutku dogajala v EU, ampak da gre za nekaj drugega.
Gre za željo proizvodnjo in potrošnjo spraviti na bolj trajnosten nivo?
Treba je spremeniti globalne verige vrednosti, lokalizirati proizvodnjo, narediti prehod od umazanih na obnovljive vire energije in tako naprej – veliko tega, kar se dogaja sedaj. Kot odraz naj bi prišlo tudi do padca BDP. Vendar padec BDP ni edina stvar v središču pozornosti odrasti.
Odrast naj bi pomenila tudi močno omejitev tržnih mehanizmov, če ne celo njihovo odpravo. Odrastniki sicer ne vedo, kam točno želijo in kako bodo to dosegli. Trdijo pa, da način globalnega gospodarstva, kot ga poznamo, ni vzdržen.
To implicira sistem, ki ni tržno gospodarstvo, ki ni kapitalističen. Trg vedno sili k vedno večji konkurenci, proizvodnji, potrošnji. Posameznik je si stalno ujet v tem. Ker če ne bo, ga bo konkurenca pojedla in je z njim konec. To nas sili k vedno večji proizvodnji in vedno večji potrošnji, ki izčrpavata naš planet.
Da izpeljemo odrast, bi torej morali odpraviti kapitalizem?
Da, in to na globalni ravni. Odrast bi morala biti globalni odgovor, če želimo narediti spremembo za planet, za nas in za naše potomce. Ker nič ne pomaga, če se gre Ljubljana ali Slovenija odrast, če Kitajska hkrati še vedno kuri toliko premoga, da se bomo scvrli.
Problem pa je, da nihče ne ve, kaj je alternativa – razen nekih mikro skupnosti, komun, kar ne reši problema globalno. Prav tako ni jasno, kdo bo speljal preobrazbo v postkapitalistično ureditev. Nevladne organizacije tega ne zmorejo, saj so usmerjene v ozaveščanje in spodbujanje zelenega potrošništva in niso družbena sila, ki bi lahko prinesla spremembe.
Ostane država, ki z regulacijo postopoma spreminja tržne mehanizme. Ampak država, kakršna je v kapitalizmu, je odvisna od gospodarske rasti, ker živi od davkov. Če se bogastva ne redistribuira radikalno, potem ostaja samo še množično zadolževanje, ampak to ne gre v nedogled.
Če bi šli do radikalne točke, odrast pomeni globalno odpravo kapitalizma in vpeljavo popolnoma novega sistema, ki bi lahko požrl neskončno zadolževanje držav, da bi lahko to financirali - razen, če želimo nazaj v kameno dobo.
Ampak nekje je treba začeti. Lahko rečeva, da je del odrasti, da se določene dobrine označi za javno dobro in se jih izloči iz tržnih mehanizmov, kot se sedaj dogaja z energijo?
Tukaj je jasno, da mora priti do omejitve trga, in to je jasno že nekaj let. A to omejevanje, ki verjetno prihaja – da se bomo greli na 19 stopinj Celzija, da se bomo lahko vsi greli ... Ne vem, ali bo to kaj veliko spremenilo na sistemski ravni. Zakaj? Ker ideja, da se bomo odrekali, ni samonikla, ampak je bolj posledica vojne in sankcij, torej posledica nuje in ne želje. Odrast, ki nam bo sedaj vsiljena, ne temelji na spremembi družbenih odnosov.
Lahko kot začetek odrasti označimo tudi to, da se namesto pet minut na dan tuširamo dve minuti na dan; da oblačila nosimo trikrat, preden jih operemo, namesto enkrat; da namesto manga jemo breskve in jabolka?
Vse to, ampak to je samo en element. Našteto pomeni zeleno potrošništvo. Temu lahko rečemo tudi samoodrekanje. Ampak samoodrekanje na individualni ravni ne bo dovolj za cilj, ki ga ima gibanje odrasti.
Tu gre bolj za resentiment ljudi, ki si to odrekanje lahko privoščijo, in se najpogosteje reducira na zeleno potrošništvo. Zakaj? Da ni treba naslavljati razrednega konflikta, ki bi moral biti eden od temeljnih elementov odrasti. In razredni konflikt pomeni negacijo kapitalizma; ne vem pa, ali so vsi pripadniki srednjega razreda proti kapitalizmu le toliko, kolikor pač mislijo, da moramo malo manj onesnaževati planet – ne pa delati radikalnih družbenih sprememb.
Odrast bo zaenkrat torej ostala zgolj na papirju, v praksi pa ne bo zares zaživela?
Gibanje odrasti nima politične strukture. Kar vidimo sedaj, je individualno aktivistično delovanje ozaveščenih posameznikov – namesto vzpostavljanja trajne politične strukture. Če želimo doseči globoke družbene spremembe, je treba znati ljudi integrirati v gibanje in vzpostavljati politično strukturo, česar pa levica nekako ne zna več.
Odrast sicer dobiva več medijske pozornosti kot pred leti. Osnovno vprašanje, na katerega pa ni odgovora – in to govori nekdo, ki ni odrastnik, ampak oseba s posluhom za to idejo –, ostaja prehod iz kapitalizma v odrast, ki ni jasno definiran.
Kar gledamo sedaj, ni odrast, ampak gre za nujo in sentiment, kako ohraniti ta sistem pri življenju, ne da bi ga spremenili in da hkrati ne bi prišlo do velikega upora ljudi.
Pa mislite, da bi lahko pozimi prišlo tudi do protestov?
Od pojava novega koronavirusa je kapitalizem priklopljen na državne aparate, da lahko preživi. Poleg tega prihajajo še energetska kriza, visoka inflacija in celo pomanjkanje hrane.
Nisem prepričan, da ne bo prišlo do upora ljudi; nikoli ne veš, kaj se lahko ljudem zgodi v glavi, ko so lačni in jih zebe, kaj vse lahko to proizvede. Zaradi izsiljene in regulirane odrasti bodo imeli navadni ljudje še večji resentiment v odnosu do politično-ekonomskih elit, ki so po njihovem mnenju krive za nastalo situacijo.
V danih okoliščinah žal vidim priložnost za vzpon desnih strank, nacionalističnih in neofašističnih. To je vedno odgovor na krize, ko levica nima pripravljene strukture in ideje, kaj narediti iz krize. Znajo pa medijsko vpresti to nezadovoljstvo in razočaranje delavstva in srednjega razreda nad liberalci, ki bi vseskozi ohranjali status quo. V teh okoliščinah ocenjujem, da bo fašizem uspel prej kot odrast v pravem pomenu besede.