'Delavske pravice niso rezultat prostega trga in dobre volje delodajalcev'

Kakšne so razmere v podjetjih? So delavci ob pomanjkanju delovne sile dočakali dvige plač? Kako mlade prepričati, da se včlanijo v sindikat? Kako se občuti kriza v avtomobilski industriji? In ali se delavci strinjajo s plačevanjem tako visokih prispevkov in davkov?

O vsem tem in še čem smo pred praznikom dela govorili z Dušanom Legatom, sekretarjem štajerske organizacije Sindikata kovinske in elektroindustrije SKEI.

V zadnjem času veliko poročamo o težavah podjetij iz kovinarske in elektropanoge, ki so vezana na izvoznike, tudi proizvajalce avtomobilov in njihovih delov. Kako vi vidite razmere v panogi, sploh po zaostritvi trgovinskih odnosov zaradi nove politike ZDA?

Proizvodna dejavnost se resda nekoliko umirja, vendar težko ocenim, ali je razlog trgovinska vojna. Nimam teh podatkov. Na splošno pa se aktivnost v proizvodnji umirja.

Že lani smo v nekaterih panogah opazili umirjanje. Ne samo v avtomobilski panogi, tudi v drugih. Je pa mogoče, da se razmere še zaostrijo, upajmo, da do tega ne bo prišlo. Upajmo, da se bodo gospodje pravočasno dogovorili.

Mariborska livarna je šla v stečaj, težave ima tudi Unior. Ali so delavci, ki so izgubili delo, našli novo zaposlitev?

V avtomobilski industriji dejansko obstaja precejšnja negotovost, proizvodnja niha. Zato je težko napovedati, kaj se bo zgodilo čez nekaj mesecev. Livarna je bila zagotovo žrtev krize v avtomobilski industriji. In še kakšno podjetje. Vsak dan prebiramo novice o težavah avtomobilske industrije v Evropi. Pred kratkim je šlo v stečaj podjetje, ki je izdelovalo zvezde za Mercedes.

Podatkov o zaposlitvi delavcev iz mariborske livarne nimam, a delo se najde. Starejši bodo verjetno na borzi počakali na pogoje za upokojitev, drugi pa so večinoma dobili službe.

Lani so se podjetja pritoževala zaradi pomanjkanja delavcev. Kakšne so razmere v vaši panogi? Je še vedno pomanjkanje delavcev?

Da, še vedno je pomanjkanje. Sploh za nekatere profile, na primer varilce, CNC-operaterje. Tukaj je še vedno pomanjkanje, saj kadra na trgu ni veliko. Pri nas na Štajerskem je to še bolj izrazito zaradi bližine Avstrije, kjer so plače precej višje. Podjetjem zato kader beži v Avstrijo.

Sploh mlajši in migranti iz držav nekdanje Jugoslavije preverijo razmere in gredo raje v Avstrijo. Migrantom, ki so že tako od doma, je vseeno, če gredo še malo dlje na sever in si službo najdejo v Avstriji.

So se plače delavcem v zadnjih letih kaj zvišale? Glede na to, da je pomanjkanje delavcev, da smo imeli visoko inflacijo …

Najnižje plače so se dvignile že zaradi dviga minimalne plače na državni ravni. Drugo pa je predvsem odvisno od posameznih podjetij. Tista podjetja, ki so res potrebovala kader in so videla, da jim ljudje odhajajo, so se morala odzvati, da so delavce zadržala. Še vedno pa delodajalci ne želijo zvišati plač, tako na državni kot na podjetniški ravni.

Na državni ravni se kolektivna pogajanja še sploh niso začela. Posamezna podjetja pa navadno plače zvišajo samo toliko, kot je nujno potrebno. Mislim, da to seveda ni dovolj. V nekaterih podjetjih so na zahtevo po dvigu plač delavcem odgovorili, da si lahko več denarja zaslužijo z nadurami. To seveda ni prav, delavec mora z rednim delom zaslužiti toliko, da lahko dostojno živi. Saj ne more vse življenje delati nadure.

Druga težava so podjetja, ki imajo še vedno osnovne bruto plače precej pod minimalno plačo. Na koncu seveda vsi dobijo minimalno plačo, a s takšnim zneskom je resnično težko preživeti iz meseca v mesec, sploh zdaj zaradi podražitev. Plača v tem primeru zadošča resnično le za osnovne potrebe, težko pa si delavec privošči kaj več, recimo dopust na morju.

Da ne bom samo kritičen – obstajajo tudi podjetja, kjer se vsako leto dogovorijo za povišanje plač. A takšnih podjetij je premalo.

Kaj poleg višine plače še tare delavce? Negotovost zaposlitve, preobremenjenost … če je mogoče dati neko splošno oceno?

Vse to so težave: negotovost, plače in preobremenjenost. Negotovost zaposlitve je sploh velik problem, ko delavci vidijo, da ima podjetje manj naročil. Takoj jih začne skrbeti za delovna mesta.

Res je, da so delodajalci začeli drugače ravnati in ne posežejo takoj po skrajnih možnostih, to je odpuščanju. Raje uporabijo mehkejše ukrepe, kot so čakanje na delo doma ali prerazporeditev na drugo delovno mesto. Tako tudi ublažijo strahove delavcev pred izgubo delovnega mesta. Delodajalci vedo, da bodo težko znova dobili delavce, potem ko jih bodo enkrat odpustili.

Težava je tudi preobremenjenost, ponekod zaposleni delajo cele dneve. Pravkar sem se pogovarjal z delavcem, ki je ves teden delal po 12 ur na dan. To je nevzdržno. To je nesprejemljivo tudi po zakonu. A delavci so pač tiho in delajo. Dokler ne zmorejo več.

Kakšne so razmere za vaše delo sindikalnega zaupnika?

Delo sindikalista v podjetju ni prijetno, je kar stresno. Vedno si med dvema poloma; delavci vedno nekaj pričakujejo, na drugi strani delodajalci ves čas iščejo razloge, zakaj ne morejo zagotoviti višjih plač. Varčujejo za čas krize in podobno. Sindikalist mora imeti zelo trdo kožo. A če se enkrat za takšno delo odločiš, moraš to vzeti v zakup.

Kako privabiti mlade v sindikate?

Mlade je resnično težko privabiti v članstvo. Na tem področju nas čaka še veliko izzivov. Mogoče jih premalo ozaveščamo, da nobena pravica ni podarjena. Za vsako pravico so potekala trda pogajanja. Delodajalci prostovoljno ne bi dali tako rekoč ničesar. Če ne bi bilo sindikatov, bi imeli veliko manj pravic, kot jih imamo zdaj. O tem bi bilo treba ljudi bolj ozaveščati. Da so sindikati potrebni in pomembni kot vez med delavci in podjetji.

Ko sem se jaz zaposlil, smo vsi dobili pristopno izjavo in smo jo izpolnili. Zdaj je drugače. Mladi v šolskem sistemu sploh ne izvedo, kaj je sindikat in kakšna je njegova vloga. Že v šolah bi jih morali o tem izobraževati. Opaziti je razlike med podjetji, kjer je organiziran sindikat, in tistimi, ki ga nimajo. Če imajo sindikat, se o ukrepih odločajo skupaj, če ga ni, pa o vsem pač odloča delodajalec.

Delodajalci ponekod pritiskajo na sindikalne zaupnike, včasih so izgubili službo, čeprav bi morali biti zaščiteni.

Tako je, kljub zakonski zaščiti sindikalnih zaupnikov se je to dogajalo, bilo je kar nekaj takšnih primerov. V podjetju so našli neke krivdne razloge, če so jim bili prevelik trn v peti. Ni pravega spoštovanja, delodajalci sodelujejo si sindikati v glavnem zato, ker morajo. Pravna varnost se sicer izboljšuje, a pritiski so še vedno in včasih tudi dosežejo svoj namen.

Navadno se nad višino davkov in prispevkov pritožujejo delodajalci. Zanima me vaše mnenje – so davki in prispevki v Sloveniji ustrezno visoki?

Tudi po mojem mnenju so prispevki in davki visoki, glede na to, kaj za to dobimo. Seveda potrebujemo davke, če želimo imeti socialno državo, se strinjam. Po drugi strani vsak delavec želi, da bi bila njegova neto plača čim višja. In ko na plačilni listi vidi razliko med bruto in neto zneskom, se vpraša, za kaj toliko plačuje.

Tudi vlada je obljubila, da bo razbremenila plače, a se to žal še ni zgodilo. Dobili smo še dodaten prispevek za dolgotrajno oskrbo. Pred tem pa še spremembo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki se je spremenilo v obvezno. To vse vpliva na izplačilo plač, delavce pa zanima samo izplačilo neto plače.

Na tem področju bi se vsekakor lahko kaj izboljšalo. Delodajalci se seveda ves čas pritožujejo. Me prav zanima, ali bi delodajalci resnično zvišali neto plače, če bi se jim znižali prispevki. Dvomim.

Kmalu bo sprejeta pokojninska reforma, ki dviguje upokojitveno starost. Kaj to pomeni za delavce? Bodo lahko delali do višje starosti?

Seveda si težko predstavljam delavca ali delavko za tekočim trakom do 67. leta starosti. Ali varilca. Po drugi strani je res, da je to skrajna mera, če pred tem ne nabereš 40 let delovne dobe. Bomo videli, a kot zdaj kaže, se za delavce kaj veliko ne bo spremenilo, saj bodo že pred to starostno mejo dosegli 40 let delovne dobe.

Vlada pravi, da moramo delati dlje, ker se staramo. Po drugi strani bi vsi šli radi čim prej v pokoj, tudi jaz. (smeh)

Radi bi šli v pokoj, dokler so še pri močeh?

Tako je, če gredo ljudje v pokoj uničeni, bolni, izmozgani, potem nimajo nič od upokojitve. Nato hodijo le še od zdravnika do zdravnika. Tako in tako nihče po 40 letih dela ni spočit, tudi če dela umsko. A prav je, da ima delavec tudi nekaj od tretjega življenjskega obdobja, kot ga imenujemo.

Imate kakšno sporočilo ob 1. maju, prazniku dela?

To je praznik dela in spomina na boj za delavske pravice. Praznik zavedanja, da se moramo za te pravice boriti tudi danes. Brez nič ni nič. Praznik dela je tudi opozorilo, da nobena pravica ni večna. Boriti se moramo, da jih bomo zadržali in jih še izboljšali.

Delavske pravice niso rezultat prostega trga in dobre volje delodajalcev. Ampak so rezultat kolektivne zavesti in združene delavske moči. Če se spomnimo razloga, zakaj praznujemo 1. maj, vemo, da so bili boji za delavske pravice v preteklosti tudi zelo krvavi. Prav je, da se tega spomnimo.

Ob prazniku dela bi vsem, našim članom in vsem drugim, izrekel iskrene čestitke.