Igor Feketija: 'Denar upokojencev ni namenjen razvijanju kapitalskega trga'

Ta teden se začenjajo pogajanja o pokojninski reformi. Med interesi delodajalcev in sindikatov bo moral krmariti eden od snovalcev predlagane reforme državni sekretar na ministrstvu za delo Igor Feketija.

V pogovoru za Bloomberg Adria je pojasnil, zakaj nima smisla povečevati dolžine delovne dobe nad 40 let in upokojitvene starosti nad 67 let, kako nameravajo okrepiti drugi, zasebni steber pokojninskega varčevanja in kako rešiti konflikt med sedanjimi in prihodnjimi upokojenci, da bo pokojninska blagajna preživela staranje družbe.

Kdaj se bodo začela pogajanja socialnih partnerjev o pokojninski reformi?

Najverjetneje že ta teden. Že na zadnji seji ekonomskega-socialnega sveta pred počitnicami smo se dogovorili, da se začnemo v pogajalski skupini septembra sestajati ob petkih.

Obstaja časovnica, kdaj naj bi se pogajanja končala?

Dali smo si vsaj šest mesecev za socialni dialog. Nekje februarja bi torej želeli s pogajanji končati. Postopoma bomo zapirali posamezna poglavja in pripravljali besedilo zakona. Glede na to, da so bila v vladi izhodišča že potrjena in ker verjamem, da dogovorjeno ne bo bistveno odstopalo od teh  okvirov, menim, da s sprejemom v vladi ne bi smelo biti težav.

Nato bo predlog šel v državni zbor. Trudili se bomo, da bo tudi tam postopek tekel čim bolj gladko, zato bomo predloge predhodno predstavili poslanskim skupinam, tudi opoziciji.

Ideja torej je, da februarja končamo pogajanja in predlog marca pošljemo v parlament, kjer bi se postopek sprejema zakona končal pred poletjem.

Pokojninska reforma pa bi začela veljati z začetkom leta 2026?

Tako je, zakon  bi začel veljati prvega januarja. Vendar je zelo pomembno, da bi se takrat uveljavile le nekatere malenkosti. Večina parametrov pokojninskega sistema za odmero pokojnin pa bi začela veljati leta 2028. Takrat bi se začeli spreminjati starostna meja za upokojitev, referenčno obdobje za odmero pokojnine in odmerni odstotek.

Se ne bojite, da bi zamik sprejema pokojninske reforme ogrozil izplačila iz evropskega sklada za okrevanje in odpornost? Pogoj je namreč sprejem pokojninske reforme do konca leta.

Ne. Načrt za okrevanje in odpornost teče do leta 2028. Sprejemanje pokojninske reforme ima tri mejnike. Prvi je predstavitev socialnim partnerjem – to smo naredili. Drugi je sprejem zakona v vladi in tretji je sprejem zakona v parlamentu. To so mejniki za izplačilo četrtega, petega in šestega obroka oziroma tranše.

Ker so se vse aktivnosti iz načrta za okrevanje in odpornost začele šele v tem mandatu, so tudi drugi mejniki nekoliko v zaostanku. Vsi resorji morajo namreč za vsako tranšo izpolniti svoj mejnik za tisto tranšo. Lahko se kvečjemu zgodi, da bomo zahtevek poslali nekoliko pozneje, ne pomeni pa, da denarja ne bi dobili.

Ves čas smo v stiku z ministrstvom za finance, ki je nosilec teh aktivnosti, pri njih je tudi urad za okrevanje in odpornost. Pravijo, da v javnih financah ni likvidnostnih težav. Ta denar seveda potrebujemo, ne potrebujemo pa ga nujno.

To, da je trajalo tako dolgo do sprejema izhodišč v vladi, je posledica intenzivnih pogajanj z Evropsko komisijo. Izhodišča morajo biti namreč taka, da jih komisija potrdi, da verjame, da bo reforma izpolnila zastavljene cilje. Ne gre torej le za časovne roke, tudi vsebina mora biti takšna, da se Evropska komisija z njo strinja. Pogajanja z Evropsko komisijo so precej intenzivna in naporna.

Kaj bo najtrši oreh v pogajanjih med socialnimi partnerji?

Ena od točk, kjer so na zelo različnih stališčih, je izenačitev prispevne stopnje. Tudi če bi šlo zgolj za izenačitev in bi skupna prispevna stopnja ostala nespremenjena, torej 24,35 odstotka, bi to pomenilo nekoliko višje neto plače, a obenem tudi nekoliko višji skupni strošek delodajalca. Govorimo o nekaj odstotkih. Temu delodajalci ostro nasprotujejo.

Na drugi strani so sindikati, ki imajo zgodovinsko bolečino od leta 1997, ko je bil sprejet 'začasni' ukrep znižanja prispevka delodajalcev s 15,5 na 8,85 odstotka. Ta začasni ukrep traja torej že 27 let in od leta 1997  imamo obvezen transfer iz proračuna na ZPIZ. Prej ta transfer ni bil potreben. To je torej točka, kjer so stališča precej narazen.

Podobno problematično je tudi vprašanje indeksacije. Predvsem predstavniki upokojencev nasprotujejo, da bi formula indeksacije vsebovala večji del inflacije in manjši del stopnje rasti plač. Pred kratkim je bilo v parlamentu poudarjeno, da je realna vrednost pokojnin v zadnjih dveh letih nekoliko padla. Ampak to je posledica zelo visoke inflacije. Če bi imeli pokojnine v celoti vezane na inflacijo, bi se njihova realna vrednost ohranjala. Po drugi strani pa so v običajnih letih plače rastejo hitreje od inflacije in je to ugodneje za upokojence.

Sedanja formula, po kateri se pokojnine usklajujejo v 60 odstotkih z rastjo plač, je posledica kompromisa, po katerem so sindikati privolili v nekoliko nižjo začetno odmero pokojnine, ki bi pozneje nekoliko hitreje rasla v odvisnosti od rasti plač. Zdaj bi šli v drugo smer; odmerni odstotek bi bil nekoliko višji, nato pa bi bila rast bolj predvidljiva.

Pokojnine so vsaj v treh točkah odvisne od rasti plač in vsaka rast povprečne plače se zelo močno izrazi v skupnih izdatkih za pokojnine. Vsaj v tem delu, ko je človek že upokojen in ni več delovno aktiven, bi radi zmanjšali odvisnost izdatkov za pokojnine od rasti plač. Še vedno bodo pokojnine zaradi revalorizacije in zaradi najnižje pokojninske osnove, ki je neposredno vezana na povprečno plačo, rasle z rastjo plač.

Radi bi preprečili, da bi rast plač močno vplivala na pokojnine. Rast plač lahko izvira iz kakršnih koli razlogov, recimo iz dogovora o plačah v javnem sektorju v prihodnosti. Ta nato poviša povprečno plačo in to lahko naenkrat poviša izdatke za pokojnine za nekaj sto milijonov evrov. Tako je pokojnine veliko težje obvladovati. Še posebej ob pričakovanem demografskem prehodu.

Predsednica sindikata upokojencev Frančiška Ćetković je v pogovoru za naš portal opozorila na ta 'konflikt' med sedanjimi in bodočimi upokojenci. Sedanji upokojenci si želijo čim boljšega usklajevanja pokojnin z rastjo življenjskih stroškov, medtem ko si bodoči upokojenci želijo čim višjega odmernega odstotka, ki prinaša višjo pokojnino ob upokojitvi.

Razumem ta pogled in se strinjam z argumentom. Indeksacija je edini parameter, ki neposredno vpliva na obstoječe upokojence. Vendar je vzdržnost pokojninske blagajne prav tako v interesu obstoječih upokojencev. Drugače se bodo pojavljale težnje po varčevanju, da se kakšno leto ne bi izplačal letni dodatek ali da bi preskočili kakšno uskladitev. To se je že zgodilo, ko se ni izvedla z zakonom predpisana uskladitev in so se pokojnine zamrznile. Posredno je to, da so izdatki za pokojnine pod nadzorom, tudi v interesu obstoječih upokojencev. Sploh zdaj, ko so v veljavi nova fiskalna pravila EU.

Razumem pa argument upokojencev in vem, da bo to boleča tema na pogajanjih. Saj je indeksacija edini dejavnik, ki vpliva na njihove pokojnine, medem ko jim preostali, tudi če se izboljšajo, ne pomagajo.

Delodajalci so večkrat poudarili, da bi morali podaljšati obdobje delovne aktivnosti. Da bi se iz zdaj določenih 40 let delovne dobe to podaljšalo. Je to obdobje za vas še vedno ustrezno za polno pokojnino?

Razprava se seveda lahko odpre tudi o tem vprašanju. O tem smo razpravljali že pri pripravi izhodišč za pokojninsko reformo. V resnici pa na vzdržnost pokojninskega sistema vpliva dejanska upokojitvena starost. Ta je trenutno v Sloveniji relativno nizka, 61 let in 8 mesecev za ženske in nekaj manj kot 63 let za moške. Starost se je v zadnjih desetih letih povečala za dve do tri leta.

Projekcije kažejo, da se bo dejanska upokojitvena starost povečevala tudi v prihodnje, iz zdajšnjega povprečja 62 let in pol na 65 let in še nekoliko več do leta 2045. To so napovedi Inštituta za ekonomska raziskovanja, pritrdila jim je tudi skupina za staranje pri Evropski komisiji.

Razlog je, ta, da ljudje na trg dela vstopajo vedno pozneje. Povprečna starost ob vstopu na trg dela je zdaj 23,8 leta. Ob tem v reformi dvigujemo starostno mejo za upokojitev za tiste, ki ne bodo imeli 40 let delovne dobe, na 67 let. Nad to starostjo pa nima nobenega smisla siliti ljudi, da delajo. Saj v tem primeru zgolj prestavljamo stroške iz pokojninske v zdravstveno blagajno.

Vemo, kakšen je zdravstveni absentizem, vemo, kakšna je struktura tistih, ki so na bolniški odsotnosti. Kar 70 odstotkov vseh stroškov v zdravstveni blagajni odpade na starejše od 65 let. Dvigovanje delovne dobe je zato protiproduktivno.

To, da bi podaljšali delovno dobo na 42 let, bi imelo zelo majhen učinek na vzdržnost blagajne, na drugi strani pa zelo negativen učinek na zdravje ljudi. In tudi visoko politično ceno. To je ne nazadnje točka, ki je potopila prejšnjo reformo, in nobene potrebe ni, da bi silili v to smer. Ker imamo druge ukrepe, s katerimi bolj učinkovito zasledujemo iste cilje.

Torej s spodbudami za prostovoljno podaljšanje delovne aktivnosti?

Tako je. Pozneje se upokojujemo samodejno zaradi poznejšega vstopa na trg dela. Potem so tu še spodbude, ki so precej učinkovite. Tisti, ki podaljšajo zaposlitev nad 40 let, dobijo poleg plače izplačan del pokojnine. Poleg tega se jim povečuje odmerni odstotek za izračun pokojnine. Te spodbude nameravamo ohraniti, kljub nekaterim pomislekom, da to ne bi smelo biti del pokojninskega zakona.

Ne vem sicer, kaj bi imeli delodajalci od tega, da bi silili ljudi delati več kot 40 let. Sploh ker je zelo razširjena praksa, kjer se zaposleni dve leti pred izpolnitvijo upokojitvenih pogojev pošlje na zavod za zaposlovanje! Že zdaj se delodajalci z vsemi štirimi upirajo spremembam, ki bi onemogočile veriženje obdobij prejemanja denarnega nadomestila po 58. letu. Ta predlog delodajalcev je torej nekoliko nedosleden in ne temelji na dejstvih.

Na razhajanje med stališči in dejanji delodajalcev so opozorili tudi strokovnjaki za kadre; čeprav so potrebe po delavcih velike in se podjetja pritožujejo, da nimajo dovolj kadra, so po drugi strani zelo zadržana pri zaposlovanju starejših delavcev. Na diskriminacijo starejših delavcev opozarja tudi OECD.

Se strinjam, tudi mi opažamo pojav diskriminacije starejših. Čeprav verjamemo, da so starejši izjemno koristni. Predvsem v panogah, kjer fizična moč ni tako pomembna. Nekateri delodajalci sicer imajo dobre prakse sistema nasledstva za posamezna delovna mesta, ko starejši uvajajo mlajše. Izkušnje starejših so namreč neprecenljive. To vidimo na našem ministrstvu. Sodelavke, ki so tukaj že 30 let, imajo neprecenljiv zgodovinski spomin.

Kako sistemsko rešiti problem diskriminacije starejših? Družba se stara, stara se tudi delovna sila. Delodajalci pa imajo do starejših delavcev še vedno precej zadržkov.

Gre za miselnost delodajalcev, ki je ni mogoče spremeniti z zakonom. Načeloma bi si za marsikaj želel manj zakonske regulacije in več socialnega dialoga. Tako bi se lahko na ravni posameznih panog, podjetij ali sektorjev našle zanje najprimernejše rešitve.

Premalo se zavedamo, da je človek deset ur na dan pod oblastjo delodajalca. Oblast delodajalca je pomembnejša od politične oblasti. Od politične oblasti pa se zdaj pričakuje, da bo te probleme rešila, vključno z miselnostjo. Čeprav zveni nekoliko darvinistično, menim, da bodo tisti, ki bodo prej začeli ceniti starejšo delovno silo, imeli konkurenčno prednost pred drugimi.

Zakaj pokojninska reforma ne vključuje davčnih olajšav za varčevanje v drugem, zasebnem pokojninskem stebru?

Tukaj se postavi nekaj načelnih vprašanj. Vplačila v prvi steber prinašajo manjši pritisk na javne finance, saj je potrebno nižje doplačilo iz proračuna in prinaša potencialno večjo kupno moč obstoječih upokojencev.

Če povečamo prispevke v drugi steber, prenesemo odločevalsko moč pri ravnanju z denarjem na zasebne upravljavce. Tudi vplačila v drugi steber seveda znižajo razpoložljiv dohodek gospodinjstev.

Gre za konceptualni pomislek, zakaj bi bil razvoj drugega stebra tako pomemben? Primer je Hrvaška, ki ima obvezni drugi steber, vplačila se delijo 15 odstotkov v prvi steber in pet odstotkov v drugi steber. Podobno prakso je imel Čile pred desetletji, vendar je tam zaradi pomanjkanja politične kulture denar končal v zelo tveganih naložbah, povezanih s kapitalom tistih, ki so bili blizu aktualni politični oblasti. In je sistem razpadel.

STA

 

Po drugi strani drugi steber deluje zelo dobro na Islandiji, na Danskem, Nizozemskem in tako naprej. Ko smo razmišljali, da bi resneje pristopili k drugemu stebru, smo se spraševali, kateri državi je bližje naša poslovna in politična kultura? Smo bliže Danski in Islandiji ali smo bliže Čilu in Hrvaški?

Ne glede na to imamo pripravljene ukrepe, ki bodo okrepili drugi steber, ki ne glede na vse daje določene rezultate.

Drugi steber nikakor ne bo obvezen kljub drugačnim navedbam v medijih, bomo pa predlagali samodejno vključitev vanj. Gre za psihološki trenutek. Zdaj je treba izpolniti obrazec za vključitev. In tega večina ne naredi, razen v javnem sektorju, kjer so zaposleni avtomatsko vključeni.

Po novem predlogu bi bil vsak samodejno vključen in bi moral izpolniti obrazec, da bi šel ven. Kar lahko naredi takoj in kadar koli. Izkušnje iz drugih držav kažejo, da 80 do 90 odstotkov zaposlenih ostane vključenih v dodatno zavarovanje.

Poleg tega bomo predlagali, da ima zaposleni pravico vplačevanja v drugi steber do treh odstotkov bruto plače in da mora delodajalec ta znesek izenačiti. Če se zaposleni odloči, da bo plačeval en odstotek, mu mora delodajalec doplačati en odstotek. S tem bi se močno okrepil drugi steber.

Za primerjavo: masa bruto plač v državi je 13 do 14 milijard evrov letno. Če pridemo na šest odstotkov tega zneska, je to 800 do 900 milijonov evrov na leto vplačil v drugi steber. To je veliko denarja, s katerim bi se lahko ne nazadnje financirale državne obveznice in bi država plačevala kupone na obveznice [obresti] domačim upokojencem namesto tujim bankam. To bi bilo v redu, če ne bi šli po čilskem ali hrvaškem scenariju.

Nekateri delodajalci ob tem skomignejo z rameni in rečejo, da to že zdaj plačujejo v drugi steber, drugi pa se pritožijo, da bomo zmanjšali konkurenčnost gospodarstva. Morda so tisti delodajalci, ki že zdaj plačujejo dodatno zavarovanje zaposlenim, slabše zastopani v ekonomsko-socialnem svetu. Kjer ni Slovenskega tehnološkega foruma, Slovenskega poslovnega kluba in tako naprej.

Kaj menite o donosnosti skladov, ki upravljajo denar v drugem stebru v Sloveniji?

Donosi naših upravljavcev po mednarodnih študijah niti niso tako slabi, vendar jih predpisane konservativne naložbene politike omejujejo. Mogoče so upravljavski stroški pri nas nekoliko višji kot v tujini, tukaj je morda še nekaj rezerve.

Prva težava je ekonomija obsega, saj so naši izvajalci dokaj majhni. Poleg tega je naložbena politika tako strogo določena, da ne morejo investirati v naložbe, ki bi bile potencialno donosnejše. Trenutno imamo tri kategorije tveganosti glede na življenjski cikel [dinamični, uravnoteženi in zajamčeni].

Predlagamo, da bi dopustili še četrto kategorijo, ki bi lahko bila nekoliko bolj tvegana – seveda ne tako, da bi omogočala kupovanje kripto ETF. Pri tem sodelujemo z AZN, ATVP in ministrstvom za finance. Po predlogu se bo moral vsak zavarovanec zavestno odločiti za vstop v to kategorijo, ki je bolj tvegana in potencialno bolj donosna. To so kar močni ukrepi za krepitev drugega stebra. Stranska posledica bi lahko bila tudi krepitev kapitalskega trga.

Čeprav pokojninski sistem nikakor ne more biti glavno sredstvo za krepitev kapitalskega trga. Dokler velika večina ljudi finančne presežke plasira v stanovanja v Ljubljani in vikende na Krku, in ne na slovenski kapitalski trg, ni mogoče tarnati, da je kapitalski trg nerazvit. Ni vloga države, da razvije kapitalski trg! Z denarjem upokojencev ne moremo narediti tega, česar slovenski zasebni kapitalski trg očitno ni sposoben narediti. Imamo torej predloge, ki lahko spremenijo sistem drugega stebra pokojninskega varčevanja, z njimi gremo na pogajanja.