Karin Žvokelj: Startup bo s patentom veliko lažje dobil investitorja

Bo podjetje na banki dobilo posojilo z zastavo intelektualne lastnine, na primer patenta? Ali je mogoče zaščititi delo, ki ga je ustvarila umetna inteligenca? Kako registracija patenta izboljša možnosti zagonskega podjetja za pridobitev investicijskega kapitala? Kje so največji zaslužki pri trženju intelektualne lastnine v športu?

Tudi o tem smo se pogovarjali z direktorico Urada za intelektualno lastnino Karin Žvokelj.

Lahko na preprost način pojasnite, kaj je intelektualna lastnina?

Naj predstavim na primeru mobilnega telefona. Ta naprava ima vse oblike pravic intelektualne lastnine: videz je lahko varovan z modelom, tudi njegova znamka je registrirana kot pravica intelektualne lastnine; Samsung, Apple in tako naprej. Znotraj telefona so različne tehnične rešitve – te so varovane s patenti. V njem so tudi avtorske pravice, ki varujejo aplikacije za poslušanje glasbe in filmov, na primer.

Intelektualno lastnino si lahko predstavljamo tudi kot rezultat dela naših možganov, rezultat našega inovativnega ustvarjanja. Vse, kar možgani izumijo, ustvarijo. Če želimo stvaritev zaščititi, jo moramo zavarovati kot intelektualno lastnino.

Intelektualna lastnina je torej razdeljena v kategorije: znamke, patenti …

Tako je, ločimo tri različne vrste. Avtorska in sorodne pravice, industrijska lastnina, kamor spadajo na primer znamke, modeli, patenti in geografske označbe. Poleg teh je še ena kategorija, tako imenovana topografija polprevodniških vezij – to so čipi. 

Kako lahko posameznik ali podjetje zavaruje svojo intelektualno lastnino?

Glede na različno pravico je različen postopek varovanja. Pri avtorski pravici ni potrebna nobena formalnost. Ko ustvariš pesem, si že avtor in ne potrebuješ registracije. Pri drugih pa so seveda predvideni postopki. Najbolj zahtevna je prijava patenta. Za ta postopek podjetja po navadi najamejo patentnega zastopnika, ki je vpisan v register zastopnikov pri našem uradu.

Za registracijo znamk in modelov je treba izpolniti vlogo pri našem uradu, lahko tudi po elektronski poti. Postopek do registracije nato traja nekaj časa; pri modelih je to le nekaj tednov, pri znamki šest do devet mesecev, saj je treba počakati na morebitne ugovore. Pri patentih pa navadno mine 18 mesecev od vloge do podelitve patenta. Razen če želi prijavitelj skrajšan postopek, potem traja tri mesece.

Drugače kot pri patentih, kjer je postopek zahteven, sta registraciji znamk in modelov lažji in jih lahko izpelje podjetje samo, brez zastopnika. Ali pa fizična oseba. Lahko pa seveda najame zastopnika.

Ker si želimo, da bi bilo prijav čim več, imamo na spletni strani objavljene primere in navodila, tudi videonavodila na Youtubu. Poskušamo biti čim bolj prijazni do uporabnika. Imamo tudi infotočko za vse, ki imajo težave z izpolnjevanjem obrazcev. Vsak dan je oseba v posameznem sektorju po telefonu in osebno na razpolago strankam.

Kdo lahko zaščiti intelektualno lastnino?

Podjetja, fizične osebe, raziskovalne institucije … tukaj ni nekih omejitev. Vsak, ki ima svojo stvaritev, izum, lahko to intelektualno lastnino registrira.

Koliko stane registracija?

Zaradi nevednosti se pogosto govori, da so ti postopki dragi, pa ni tako. So zelo dostopni. Nekdo, ki ni zmožen poravnati zneska za prijavo patenta ali za registracijo, bo težko s to lastnino ustvarjal prihodke.

Za pridobitev nacionalnega patenta stane prijava 110 evrov. Registracija znamke za tri razrede blaga in storitev stane 250 evrov. To je strošek prijave in desetletne zaščite. Imamo tudi 20-odstotni popust za prijavo po elektronski poti. Registracija modela stane 80 evrov za en videz izdelka za pet let.

Prijava na evropski ravni stane 350 evrov za model. To je neposredna prijava na Urad EU za intelektualno lastnino. Prijava poteka elektronsko in ni zahtevna. Za EU-znamko je treba plačati 850 evrov za en razred z veljavnostjo 10 let. To niso tako zelo visoki zneski. Zaščita patenta na evropski ravni stane okoli 3.000 evrov, odvisno od primera. Seveda so to zneski pri samostojni prijavi, brez najema zastopnikov. Njihove cene so odvisne od trga.

Urad za intelektualno lastnino

 

Lani je slovenski urad podpisal pogodbo z evropskim patentnim uradom, ki omogoča malim in srednje velikim podjetjem, fizičnim osebam, raziskovalnim institucijam, torej vsem, razen velikim podjetjem, da pridobijo tako imenovano informacijo o stanju tehnike. Kar preprosto pomeni informacijo, ali je njihov izum mogoče patentirati. Informacijo dobijo v devetih mesecih, kar prej ni bilo mogoče, od začetka letošnjega leta pa je. Storitev stane 500 evrov, kar je 80 odstotkov ceneje, kot bi bilo pred podpisom omenjenega sporazuma. To je velika prednost za naša podjetja.

Če je ugotovljeno, da je izum patentabilen; torej da je industrijsko uporaben, je inovativen in nov, ustreza vsem kriterijem za pridobitev evropskega patenta, se nato pristojbine za registracijo znižajo za okoli 80 odstotkov. To je velik preboj.

Imamo še druge sporazume, z madžarskim patentnim uradom, višegrajskim uradom, z danskim uradom pa je v pripravi. Menim, da se moramo odpirati in sodelovati z zunanjim svetom. Naloga našega urada je, da omogočamo podjetjem izbiro, na katerem patentnem uradu bodo opravili prijavo.

Kakšen je odziv podjetij?

Po mojih informacijah podjetja zdaj pripravljajo vloge. Do danes sicer v hišo še nismo dobili nobene, saj gre za novo zadevo, ki je začela veljati z letošnjim letom. Vloge pričakujemo v kratkem.

Zdaj odhajamo na teren, kjer bomo te sporazume predstavljali podjetjem, da bodo ta dobila vse informacije. Podjetja so za zdaj dokaj zadržana, tudi zaradi percepcije, da so postopki dragi in zapleteni. Zato je informiranje naša prioriteta.

Varovanje intelektualne lastnine se z registracijo najbrž ne konča?

Seveda ne, takrat se zgodba šele začne, saj mora lastnik ves čas skrbeti, da je on edini, ki uporablja svojo intelektualno lastnino. Intelektualna lastnina ima tudi teritorialni značaj. Velja na določenem ozemlju. Gre za neke vrste pogodbo z družbo. V določenem času se za prijavitelja ustvari časovni monopol. V tistem času lahko s svojim izumom ustvarja prihodke. Po določenem času, pri patentih je to 20 let, so patenti dani družbi na razpolago, da z njimi prosto razpolaga.

Posamezna podjetja včasih tudi izpodbijajo varstvo, čeprav mogoče nimajo prav, a lahko prevlada moč denarja. Po navadi se spravijo na mala startup podjetja. Gre za mogočne, tako imenovane trole. Podjetja morajo torej ves čas paziti na svojo lastnino, se morajo boriti, dokazovati, da so res prva, ki so nekaj iznašla. Podobno kot pri gradnji hiše. Ko jo enkrat zgradiš, jo moraš vzdrževati, vanjo vlagati.

Spori nato potekajo na sodiščih?

Tako je. Naša naloga je predvsem, da registriramo znamko ali model oziroma podelimo patent. Vsi spori pa potekajo na sodiščih. Pomembno je tudi, da lastnik znamko uporablja. Če je ne, lahko nekdo uveljavlja ničnost, če dokaže, da ni bila uporabljena. 

Kako se odrežejo slovenska podjetja? Ščitijo svojo intelektualno lastnino?

Menim, da premalo. Morda zato, ker menijo, da so postopki predragi. Marsikdo tudi ne pozna teh možnosti. Drugi morda ocenijo, da je boljše varovati poslovne skrivnosti. Ker z zaščito pač svojo lastnino razkrijejo. Predvsem farmacija pazi, kaj bo registrirala in česa ne.

Pred dvema letoma smo izvedli raziskavo med malimi in srednje velikimi podjetji, da bi videli, koliko poznajo področje zaščite intelektualne lastnine in delo našega urada. Pokazalo se je, da koncept intelektualne lastnine sicer poznajo, vendar zelo površno. Eden ključnih ciljev urada je zato ozaveščanje javnosti, da je intelektualna lastnina pomembna.

Študija Urada EU za intelektualno lastnino je pokazala, da imajo podjetja, ki ščitijo svojo intelektualno lastnino, za 19 odstotkov višje plače in za 20 odstotkov večji prihodek na zaposlenega. Druga študija na startup podjetjih pa je pokazala, da so zagonska podjetja, ki imajo že v začetni fazi podeljen patent ali registrirano znamko, desetkrat večjo verjetnost, da bodo pridobila sredstva od vlagateljev.

Pripravljate nacionalno strategijo intelektualne lastnine. Kakšen je njen namen?

Gre za prvo strategijo v Sloveniji. Po časovnici naj bi jo vlada sprejela junija. Potreba po njej je zelo velika, saj je razumevanje intelektualne lastnine v Sloveniji bodisi napačno bodisi ga sploh ni. Najprej moramo razumeti, da je tudi intelektualna lastnina lastnina. Ne nazadnje je zaščita lastnine zelo jasno zapisana v ustavi. Nacionalna strategija je potrebna za fokus, kam želimo, ter za to, da intelektualno lastnino sploh razumemo. Eden od ciljev je, da se kot država do leta 2030 uvrstimo v skupino držav vodilnih inovatork EU.

Pomembna je tudi komercializacija intelektualne lastnine. Ni dovolj, da imaš patent, če je v predalu. Treba ga je dati na trg. Intelektualno lastnino morajo prepoznati tudi banke. Da lahko podjetje patent, znamko zastavi za posojilo. Na primer zagonsko podjetje. Vem, da je to za banke zelo tvegano. Njihovi interesi so drugačni. A vendarle se v svetu že podeljujejo krediti na podlagi intelektualne lastnine. Je pa res, da še ni veliko primerov dobrih praks, saj se področje šele razvija. Mi želimo biti med prvimi.

Banke so v svoji osnovi konservativne ustanove.

Res je. Novo podjetje je lahko s patentom, na podlagi katerega načrtuje proizvodnjo, zanimivo za lastniški kapital. Ampak banka bo najverjetneje želela posojilo zavarovati z nepremičnino. Vendar je oboje lastnina, tako nepremičnina kot intelektualna lastnina.

Banke bodo potrebovale tudi strokovnjake, ki bodo lahko ocenili vrednot intelektualne lastnine.

Tako je. V Sloveniji imamo samo dva zaprisežena sodna cenilca, ki lahko vrednotita intelektualno lastnino. Na tem področju bomo morali še veliko narediti. Mogoče bomo potrebovali tudi strokovnjake iz tujine.

Umetna inteligenca (UI) se širi v številne dejavnost. Kako vpliva na razvoj in zaščito intelektualne lastnine?

To je vroče področje. Pozdravljam umetno inteligenco. Raziskovalcem zelo pomaga, da znižajo stroške in skrajšajo čas eksperimentov. A med zaščito intelektualne lastnine in umetno inteligenco je potrebnega več dialoga.

Pogledati moramo na vhodno in izhodno stran umetne inteligence. Na vhodni strani prihaja velika količina podatkov, ki so na razpolago za učenje algoritmov. Problem je, kako razvijalec umetne inteligence pride do teh velikih količin podatkov? Če je podatek avtorsko varovan, ali je razvijalec UI do njega prišel zakonito? Tega ne vemo pri tako veliki količini podatkov.

Združene države in EU so na tem področju bolj konservativne, azijski svet pa je bolj odprt. V ZDA obstaja tako imenovani koncept fair use, ko se podatki lahko prosto uporabljajo za znanstvene namene. Vendar ali je njihova uporaba za razvoj UI še vedno razumljena kot uporaba za znanstveni namen? Tukaj trčita intelektualna lastnina in umetna inteligenca. V ZDA fair use presojajo od primera do primera. Na svetovni ravni še ni konsenza. Evropa je najbolj protekcionistična. Ne vem, ali je to prav ali ne.

Na izhodni strani UI pa je vprašanje, kdo ustvarja vsebine? Orodja UI zdaj že ustvarjajo vsebine, že inovirajo. Naredijo svojo pesem, sliko, grafiko. Kdo je avtor? Do zdaj, vsaj v EU, pa tudi ZDA, velja, da lahko patent dobi samo človek. Majhen delež lahko prispeva UI, večji delež pa mora biti prispevek človeka. Na Kitajskem pa sodna praksa že kaže, da je dovolj, če človek zgolj da ukaze UI. Ključno je, kdo je kreator vsebine. Človek ali orodje umetne inteligence. Potrebujemo več primerov sodnih praks, da bomo videli, kakšne bodo usmeritve. Razvoj orodij UI je tako hiter, da bo zakonodaja vedno zaostajala.

UI povzroča velike pretrese v številnih gospodarskih panogah.

Res je, razvoj je tako hiter, da je po eni strani zelo zanimiv, po drugi pa kar malo strašljiv. Zavedamo se, da moramo omogočiti razvoj, inovacije. S tem bomo bolj produktivni in inovativni. Vendar potrebujemo tudi regulacijo, sicer bomo kot na divjem zahodu. Na to področje gledam s strahospoštovanjem.

Kako poteka varovanje intelektualne lastnine v športu?

Pri športu se varujejo vse pravice, kot pri prej omenjenem telefonu. V športu se ves čas razvija nova tehnologija za izboljšanje rezultatov in te tehnologije je mogoče patentirati. Recimo tipala, vgrajena v opremo, ali novi materiali. Zaščititi je mogoče tudi tehnologijo na stadionih, kako deluje brezžični internet za čim boljši dostop gledalcev, tehnologija rezervacije parkirnih mest ipd. Če je izdelek dobro oblikovan, ga lahko podjetje dražje prodaja.

Pri znamkah se ve, da so zaslužki veliki. Športniki imajo svoje osebne znamke, s katerimi se tržijo. V promocijo svojih znamk veliko vložijo tudi podjetja, kot je Nike. Svoje znamke imajo tudi športni klubi. Največ pa se seveda služi s prodajo pravic za prenose športnih dogodkov v medijih in medijskih pravic. Tu se obrača veliko denarja.