Jerkič, ZSSS: 'Delodajalci čakajo, da pade vlada'

Sindikalni boj se je iz tovarn in podjetij zadnje čase preselil predvsem v prostore javnega sektorja. Kar pa ne pomeni, da so vsi v zasebnem sektorju zadovoljni, čeprav so v zadnjem letu imeli tudi več kot desetodstotno rast plač, je v pogovoru za Bloomberg Adria ocenila Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Prepričana je, da bi lahko minister za delo Luka Mesec izkoristil priložnost za večji dvig minimalne plače, saj so vsi kazalniki pozitivni. A je naredil le to, kar je bilo zakonsko določeno.

Jerkič je kritična do predstavnikov delodajalskih združenj, ki po njenem mnenju onemogočajo socialni dialog in čakajo na padec vlade. Bolj optimistična je, ko beseda nanese na mlajšo generacijo. Ta se po njenih besedah zaveda pomena kolektivnega delovanja in ne pričakuje, da bodo pravice prišle kar same od sebe.

Nedavno je minister za delo Luka Mesec sporočil, da se bo minimalna plača letos povišala za 4,2 odstotka, kakršen je bil tudi predlog delodajalcev. Sindikati ste predlagali višjo uskladitev, ki bi presegala le uskladitev z letno inflacijo. Ste razočarani, da je minister za delo stopil na stran delodajalcev?

Ne vem, ali bi lahko rekli, da je minister sledil predlogu delodajalcev. Delodajalci so v posvetovanjih namreč izrazili željo, da bi bilo zvišanje celo manjše od inflacije. Vendar je v zakonu na srečo varovalka, da mora biti uskladitev vsaj takšna, kot je bila inflacija. Dokler te varovalke ni bilo, smo se vedno znova srečevali s tem, da se minimalna plača sploh ni dvigovala ali pa res le za decimalke, niti ne za cel odstotek. Minister je tako naredil tisto, kar mu narekuje zakon.

Smo pa razočarani, ker menimo, da je pri tem minister zamudil priložnost, ker drugi elementi, ki so tudi v zakonu, a niso obvezni, upravičujejo višji dvig minimalne plače. To so rast produktivnosti, stanje na trgu dela, realna rast plač … vse te parametre imamo pozitivne. Takšna odločitev, ki jo je sprejel, bi bila razumljiva, če bi imeli visoko brezposelnost, če bi imeli negativno rast BDP. Kaj je vlado, ne samo ministra, vodilo k temu, pa lahko pojasni le sam. Na koncu je odločitev ministrova in dvig minimalne plače bo 4,2-odstoten.  

Kakšen je odnos vlade do sindikatov in socialnega dialoga? Pri vprašanju dviga minimalne plače ste z delodajalci po dolgem času znova sedli za skupno mizo?

Kar se tiče zadnjega sestanka, ta ni bil del Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), saj je šlo za mehanizem, ki ga predvideva zakon o minimalni plači. Ta določa, da se minister o tem vprašanju posvetuje s socialnimi partnerji. Lahko bi sedel z nami  ločeno, lahko skupaj. Na teh pogovorih smo bili sicer vsi, ki smo prisotni tudi na sejah ESS.

Jernej Lasič

 

Delodajalci dosledno vztrajno in brez dvoma blokirajo socialni dialog. Blokirajo ga po mojem mnenju tudi zaradi odločitev, ki bi bile nujne. Mislim, da ocenjujejo, da nobena od sprememb zakonov ne bo sprejeta v smeri radikalizacije na trgu dela, v smeri bolj liberalnih odločitev. Skratka, da je sestava vlade takšna, da se lahko pričakuje izboljševanje pravic zaposlenih. To vidimo v spremembah zakona o delovnih razmerjih, pri katerih delodajalci ne želijo sodelovati niti v pogovorih. Deset mesecev so ga blokirali na način, da saj se pogajajo, a hkrati z neimenovanjem članov pogajalskih skupin, zavlačevanjem z zapisniki ... čakajo, da mine čim več časa, da pade vlada, in nato bomo ponovno sodelovali na ESS. Takšna igra je zelo prozorna.

Ne verjamem, da bo v času te vlade ESS še deloval. Se pa začenja dogajati vzporedni dialog, ki pa je bipartiten. Na določenih sestankih sodelujemo samo sindikati, na drugi strani pa delodajalske organizacije sodelujejo samo na določenih sestankih. Ločeno pot zdaj ubira ministrstvo za gospodarstvo, ko predčasno seznanja socialne partnerje o vsebini zakonov in išče kompromise, ampak ne v okviru ESS. Tudi pri zakonu o evidentiranju delovnega časa bodo v razpravi sodelovali delodajalci, ki želijo, da se to spremeni v njihovo korist, ampak tudi tokrat ne v okviru ESS.

Res ni nobenega socialnega dialoga. To se lahko na koncu tudi maščuje vladi, saj je ministrstev precej, takih bilateralnih delovnih skupin je lahko ogromno in prej ali slej nam bo tako na strani sindikatov kot delodajalcev zmanjkalo predstavnikov, ki bi hodili na vse te sestanke. To ni dober sistem, ampak tja nas vodijo delodajalci. Sindikati ves čas pozivamo k obnovitvi dialoga, delodajalci pa vztrajajo pri sistemu 'ali bo po našem ali pa ne'.

V zadnjem času večino medijske pozornosti dobijo sindikati v javnem sektorju, tudi s stavkami. Zdi se, da je tega manj v gospodarstvu. So se tam razmere toliko izboljšale, da so delavci zadovoljni?

Razmere so se v zasebnem sektorju gotovo spremenile, eden od razlogov je tudi ta, da imajo podjetja, v katerih so razmere kolikor toliko urejene, ne samo na ravni panoge, temveč imajo tudi podjetniške kolektivne pogodbe. In ta sistem je v zasebnem sektorju drugačen kot v javnem.

V neki osnovni šoli ali pa vrtcu se kaj veliko ne morejo pogovarjati o drugačnih plačah, v zasebnem sektorju pa imamo delodajalce, ki s podjetniškimi kolektivnimi pogodbami samostojno  regulirajo svoja področja. Večina panog v industrijskem sektorju ima oboje, tako podjetniške kot tudi panožne kolektivne pogodbe. V teh je tudi pomanjkanje delavcev precejšnje, kar dodatno dviga plače. Lani je bila rast 10,2-odstotna, so tudi podjetja, v katerih so se plače dvignile za 15 odstotkov, ker preprosto nimajo druge izbire, če želijo zaposlene obdržati.

V zasebnem sektorju so lani po mojih podatkih potekale tri ali pa štiri stavke, ampak to so stavke, ki za novinarje niso zanimive, ker se ne napada predsednika vlade ali pa gospodarskega ministra, temveč so usmerjene k delodajalcem. To se na zunaj ne vidi, saj ljudje ne hodijo okoli tovarn s transparenti. Pa tudi težje je, roko na srce, ljudi prepričati za stavko pri delodajalcu kot pa jih dobiti na protestni shod. To je nekaj, kar bi še delodajalci financirali. Samo da ni to pri njih v tovarni, naj ljudje protestirajo pred vlado v Ljubljani.

Ne glede na to pa ljudje iz gospodarskega sektorja odhajajo v javnega. To je novost v zadnjih letih, saj je bilo prej obratno, ker so bile zaposlitve v javnem sektorju bolj varne kot pa v zasebnem. Razmere so se spremenile že kakšno leto pred pandemijo, nato pa so bile spremembe še hitrejše.

Ljudje imajo tudi večjo izbiro in niso obsojeni na zaposlitev pri delodajalcu z minimalno plačo ali pa celo pri takem, ki plače ne bi redno izplačeval. Takih skorajda ni več. In delavci se lahko odločijo, da poiščejo delo z višjo plačo. To pa ima svoje posledice, zato je mogoče v zasebnem sektorju bolj mirno. Ampak da bi rekli, da so vsi v zasebnem sektorju zadovoljni, pa ne moremo reči.

Govorite o spremembah trendov med zaposlenimi. Na trg dela prihaja generacija Z, ki ima precej drugačen odnos do dela kot prejšnje. Koliko je med njimi interesa za sindikalno delovanje?

Res je zanimivo, kako se generacije med seboj razlikujejo. Zagotovo so bile najbolj zveste delodajalcem in delovnim mestom generacije tistih, ki so stari 55 let ali več. Potem smo imeli generacijo, ki je po mojem mnenju kar malo po inerciji pričakovala, da vse velja tudi za njih, da se bo zanje dogovarjal nekdo drug, oni pa bodo imeli zagotovljene plače in pravice.

Zadnjih pet let pa opažamo, da se miselnost obrača, tudi marsikje, ker so imeli prej organiziran sindikat, pa je nato zamrl, zdaj ugotavljajo, da to ni bilo najboljše, da je dobro imeti neko organizirano skupino v podjetju, ki se za vse ukvarja s pravicami. Tudi mladi so bolj idealistični, veliko bolj kot predhodne generacije. Na eni strani se zelo hitro poslovijo od delodajalca, ki jim ne ustreza, niso vezani na zaposlitev in ne vztrajajo za vsako ceno, na drugi strani pa je med njimi veliko več aktivizma, vključevanja v nevladne organizacije.

Opažamo tudi posledice prekarnosti; manj ko je članstva v sindikatih, več je prekarstva in manj je pravic. Tega se počasi zavedamo. Je pa res tudi, da mladi pričakujejo tudi drugačne oblike dela, da sestankovanje gotovo ni zanje, čeprav brez tega tudi ne gre. Mislim, da ideje o boljšem standardu in pravicah zaposlenih ne bodo zamrle. Glede tega res nisem pesimistična.

Kako pa se to odraža pri številu članov v sindikatih, je to stabilno ali upada?

Številka kot taka se ves čas giblje okoli 130 tisoč. Treba pa je vedeti, da je ZSSS krovna organizacija, ki združuje 22 članov – sindikate dejavnosti, v katere se včlanjujejo zaposleni. Spreminjajo pa se razmerja, saj se pozna, da je industrijsko področje v upadu in tudi največji padci članstva so bili posledica stečajev in gospodarskih kriz, ko so se zapirala največja podjetja.

Na drugi strani pa se povečujeta javni in storitveni sektor. Kot se v družbi spreminjajo ta razmerja, se to odraža tudi pri članstvu. Pozna se tudi vpliv upokojitev, ni pa prav veliko primerov izčlanjevanja nezadovoljnih, čeprav se tudi takšni najdejo. Pri izstopih so tudi taki, ki težko plačujejo članarino. Eden od fenomenov, ki ga opažajo, je, da se  pomena sindikatov najbolj zavedajo manj kvalificirani zaposleni, medtem ko se tistim bolj kvalificiranim zdi, da morajo članarino zanje plačevati drugi. V zasebnem sektorju je to zelo očitno.

V zadnjih desetih leti so se zadeve stabilizirale in težko govorimo o padanju števila članov, smo pa imeli dve večji krizi. Prva je bila ob osamosvojitvi, druga pa ob finančni krizi med letoma 2008 in 2011. Od takrat večjih padcev ne zaznavamo. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar