Nekdanji lastnik Don Dona o novem poslu: Ne podrejam se zaslužku

Nekdanji lastnik Don Dona in svetovalec uprave Istrabenza se je, preden bi dopolnil pogoje za upokojitev, lotil nove podjetniške zgodbe. Na jugu Srbije je kupil plantažo, kjer je najprej začel z gojenjem dišavnic, a ga je kmalu premamila rakija. Gorazd Čuk je v pogovoru za Bloomberg Adria dejal, da skupaj se je začelo napol v šali, a zaradi ljubezni do dobre rakije je na plantaži Tamnjanica pri Beli Palanki v Srbiji začel pisati novo poglavje na podjetniški poti.

"To je moj zadnji poslovni izziv," pravi, a preden se zgodba zaključi, ima še precej velike načrte. Spregovoril je o razlogih za izstop iz lastništva Don Dona, kam je investiral del kupnine in s kakšnimi izzivi se srečuje na novi podjetniški poti.

S sabo ste na pogovor prinesli rakijo, ki jo proizvajate na jugu Srbije. A pred kratkim smo pisali, da rakija še vedno ni tako uspešna kot recimo konjak, čeprav je lahko prav tako dobra. Kje vi vidite razloge za slabšo prepoznavnost?

Rakija izvira iz Balkana, natančneje iz Srbije, kjer so premalo vložili v marketing. Premalo znano je, kako zahteven je namreč proces izdelave dobre rakije. Slivovko lahko delamo le dva meseca na leto, pogoji pridelave pa so podobni kot pri konjaku. Ko naberemo slive, delamo prvo destilacijo, lahko tudi drugo. Unesco je takšen način proizvodnje rakije zaščitil kot nematerialno kulturno dediščino. Postopek je zahteven, težko ga je narediti dobro, ker to zahteva preciznost. Ko rečemo za vino, da se ga dela v vinogradu, se dobra rakija dela v sadovnjaku. Edini problem, da ni tako cenjena, je, da so temu v preteklosti posvetili premalo časa, niso je zaščitili, ker jo dela lahko vsakdo. Premalo pozornosti je bilo posvečene gradnji blagovne znamke. Najbrž zato, ker jo dela vsaka hiša v Srbiji, pa tudi v Bosni in Hercegovini (BiH) … O konjaku imamo vsi visoko mnenje, o rakiji lozovači pa slabo, čeprav je narejena na enak način.

Potem rakija za boljšo prepoznavnost potrebuje le dobrega marketinškega strokovnjaka?

Da, ampak potrebuje ga na nivoju države. Nujno bi bilo, da bi Srbija na dolgi rok vložila dovolj energije, da bi razložila kupcem, za kakšen proizvod pravzaprav gre. Že to, da je Unesco to zaščitil, je pomemben korak. Na težave pa naletimo pri pohlepu trgovcev in proizvajalcev, saj se pri proizvodnji rakije večinoma dela le ena destilacija, zaradi česar je ta cenejša, pa tudi manj kakovostna. Mi opravimo dve destilaciji. Zelo redki rakijo toliko časa držijo v sodih kot mi, ker gre za velik strošek.

Osebni arhiv

Kljub temu pa je v regiji, tudi Srbiji, viden določen napredek. Nekateri proizvajalci vseeno poskušajo ponuditi nekaj več, bolj butične proizvode.

Ogromno je novih proizvajalcev, ki vidijo nov potencial. Ampak najbrž so tudi malo nestrpni. Recimo pri nas je rakija Šamar dvignila interes po slivovem žganju. Oni so lani prodali več kot 20 tisoč steklenic samo v Sloveniji, kar je zelo uspešno.

Koliko stane vaša steklenica? Je konkurenčna srbskim rakijam? Tam cene za nekatere najboljše dosegajo tudi po sto evrov.

Naša rakija stane 35 evrov. V njej so združene tri vrste rakije, deset odstotkov požegače, ki je stara deset let, ostalo predstavljata od od pet do deset let stari rodna rakija in lepotica. Po kvaliteti, tudi glede na odziv, mislim, da je dobra. Ceno sem postavil nad ceno Šamarja. Nimam količin, da bi forsiral ceno. Poleg te, ki je v prodaji, imam še eno rakijo, ki je dobila priznanje na ocenjevanju v Zagrebu, ampak tista bo stala sto evrov. Imena zanjo še nimam, prav tako še nimam dovolj močne blagovne znamke, da bi jo lahko prodajal po tej ceni. Za trg pripravljam rakijo z imenom Ne sećam se, ki bo stala 30 evrov, ampak ta bo na prodaj v trgovini.

Še posebej v Srbiji, kjer je veliko konkurence.

Ja, ampak ni moj cilj Srbija. Moj cilj je izvoz v Slovenijo, republike bivše Jugoslavije in trge, kjer je dovolj izseljencev iz Balkana, torej se tam pije rakija. Recimo v Avstriji, Nemčiji in Švici. Na Balkanu bomo v trgovinah prisotni z znamko Ne sećam se, v restavracijah pa z blagovno znamko Selekcija.

Imate kakšne ocene, za koliko potencialnih kupcev gre pri tem?

V zadnjih desetih let se je iz države izselilo 700 tisoč Srbov. Na Hrvaškem in v BiH imajo enak problem. Podjetja so začela ugotavljati, da manj prodajo. Zato so začela raziskovati in ugotovila, da kupcev ni. Srbija uvaža delovno silo. Tudi zato se ukvarjam s sadjem, ker gre za strojno obdelavo. Sivko moramo ročno obdelovati, pri drevesu to naredimo s traktorjem. Ko je drevo dovolj staro, rabimo deset odstotkov delovne sile v primerjavi z lavando, vrtnicami …

Kot ste rekli, imate veliko izkušenj s poslovanjem v regiji, ki ste jih pridobili že z Don Donom. Zakaj ste si za plantažo izbrali prav jug Srbije? Se pogosto odpravite tja?

Enkrat na mesec se odpravim tja, nisem pa se tja preselil. Obstaja direktna letalska linija Ljubljana–Niš, sicer pa se tja odpravim z avtomobilom. Gre za 800 kilometrov dolgo pot. Zaenkrat je še tako, da se mi ni težko odpraviti z avtom. Grem enkrat na mesec za deset dni. Ostalo urejam prek telefona, imam gospoda, ki mu zaupam. In če dobro načrtuješ, se to da. Če je kdaj kakšna dilema, se lahko posvetujemo po telefonu, pošljejo mi tudi fotografije.

Koliko ljudi za vas dela na plantaži?

Poleg mene je zaposlen samo eden, ostali so zaposleni honorarno. Največ jih je, ko se obira.

Osebni arhiv

Kje kupujete steklenice za rakijo, tudi v Srbiji?

Steklenice kupujem v Srbiji, a so na žalost uvožene iz Ukrajine. Ko se je začela vojna, sem jih kupil na zalogo, sedaj pa znova redno prihajajo. Cenovno je šlo gor kot vse ostalo, a še vedno so veliko cenejše kot francoske. A vedno obstaja negotovost, ali bo prišla naslednja zaloga.

V Srbiji imate 50 hektarov veliko plantažo. Kaj vse gojite na njej?

Ukvarjamo se tudi z gojenjem dišavnic, ki jih prodajamo drugemu največjemu svetovnemu trgovcu IFF, ki kontrolira proizvodnjo ter kupuje eterična olja iz sivke in vrtnic. Veste, koliko vrtnic rabimo za en liter olja? Štiri do pet ton cvetov.

Koliko pa je treba investirati?

Niti ne toliko denarja. Ko kupiš zemljo, se stroški šele začnejo. Organska gnojila so dražja, najdražje je ročno obiranje vrtnic. Vsako je treba prijeti, odtrgati cvet in ga dati v košaro. Bolgarija je na tem področju vodilna sila, a še Bolgarija je postala predraga, proizvodnja se seli v Vietnam in na Kitajsko. A tam je zemlja drugačna, posledično je vonj drugačen. Pred dvema letoma so bili pri nas predstavniki IFF, ker smo delali za priznano znamko parfuma, in so vse natančno pregledali.

Odraščali ste v Sloveniji. Ste imeli doma kmetijo, od kod ljubezen do rakije?

Celo življenje sem bil v poslovnem svetu, bil sem solastnik Don Dona, največje pekarske industrije v regiji. Svoj delež sem prodal in vedno sem imel cilj, da bom na koncu kmet, povezan z umetnostjo. Naredil sem si plantažo, na kateri proizvajam eterična olja. S prijateljem sva bolj iz heca začela proizvajati rakijo, in ko sva jo poslala na prvo ocenjevanje, sva dobila tri medalje in malo so nama zrasla krila. Odločila sva se, da se tega resno lotiva. Na plantaži imava idealne pogoje, tako da sem zasadil nasad sliv in se odločil, da se bom osredotočil na destilacijo vrhunskih žganj. Moj zadnji poslovni izziv je pridelovati dobro rakijo. In jo prodati. Kar je še težje.

Ko sem bil še v Istrabenzu,  je bila moja filozofija, da vlagamo v prehransko industrijo. In če bi Drogo Kolinsko dobro vodili, bi lahko delala milijardo evrov prometa. Žal mi je, da ni ostala slovenska. Mi smo kupovali močne blagovne znamke. Zadovoljen sem bil s tem, kdo jo je kupi, Emil Tedeschi jo dobro vodi, brez velikega pohlepa. Blagovna znamka Argeta je zelo dobro poznana blagovna znamka v regiji, pa tudi v Evropi.

Zakaj niste kupili 50 hektarjev v zemlje pri nas, v Sloveniji?

Kje pa naj bi? Pogoji morajo biti idealni in tam na jugu Srbije so, saj se med planinami vrti topel zrak, ki prihaja iznad Egejskega morja. Hrkati je bila zemlja štirikrat cenejša kot v Sloveniji. Zemlja pa je omejena, ne moreš je razširiti.

Koliko  ste plačali za plantažo?

Pet tisoč evrov po hektarju, potem je bilo to treba očistiti. Ampak to je delala Ilija Petrović, ona je bila menedžerka Tošeta Proeskega. Po njegovi nesreči se je nehala ukvarjati z svetom biznisa in jaz sem slišal zanjo in kupil najprej deset hektarjev. Ona ima 200 hektarjev za druge kooperante, jaz pa 50. Sodelujeva, ona zame destilira eterična olja, jaz pa sam slivo.

Osebni arhiv

Pri nas je problem, da smo zelo hribovita država. Vojvodina pa je ravna. Zakaj so odlični pogoji? Ker so zahtevni. Zemlja ima veliko kamenja, ni bogata, zato so zdravilne rastline boljše kvalitete. Vinogradi so boljši tam, kjer je kamen. A po drugi strani so zaradi tega težji pogoji za uporabo sodobne tehnologije. Kako narediti dobro rakijo? Da delaš pošteno, da ne daš sladkorja, da ne dodajaš etanola. Samo nikoli ne boš tako bogat kot nekdo, ki dela nepošteno.

Lani bi lahko šel v pokoj, ampak še razmišljam o tem. Ključen problem je, da ne morem biti več direktor. Če se upokojim, sem lahko le prokurist.

Imate podjetje v Sloveniji ali Srbiji?

V Srbiji, ker drugače ne morem imeti tam zemlje. V Sloveniji imam tudi podjetje, ki se ukvarja z distribucijo rakije. Samo v Istrabenzu sem bil v službi, ostalo sem bil ves čas podjetnik. A na Istrabenz imam lepe spomine. Tam sem se naučil, da je v velikem podjetju lažje delati, nudi ti stabilnost, plača izobraževanje. V majhnem podjetju stalno gledaš na stroške. V veliki zgodbi lahko veliko delaš, v manjši zgodbi lahko manj delaš. Slovenci smo sicer zamudili priložnosti v Srbiji. Mi smo tja začeli hoditi leta 2002, 2003. Oni so nas čakali, mi pa smo mislili, da je to brezveze. A danes je več Srbov lastnikov podjetij v Sloveniji kot obratno.

Kako na vas gledajo v Srbiji kot Slovenca?

Nič drugače. Ko smo leta 2008 prišli z Don Donom, smo kupili eno pekarno, ko smo šli leta 2016, smo bili trikrat večji kot drugi.

Zakaj ste lastniško izstopili iz Don Dona?

Leta 2016 sem ocenil, da je dozorel čas za nove izzive.

Koliko pa ste s prodajo svojega deleža zaslužili?

Ne spomnim se natančno. Mislim, da med 3,5 in štirimi milijoni evrov. Del kupnine sem namenil nakupu plantaže.

Ste imeli pred tem kakšne izkušnje s kmetovanjem?

Nisem jim imel, ampak jih tudi z drugimi stvarmi nisem imel. Če česa ne veš ali ne znaš, je treba vprašati. Ključna težava je ego. Jaz sem bil kot podjetnik uspešen, ker nisem imel ega. To je ključno. Mogoče kdaj sprašujete neumnosti, ampak ne morete vedeti, da je neumnost, če ne vprašate. Na plantaži imam tudi čebele in moram zato tudi prebrati kakšno knjigo o čebelarstvu, ampak to je samo hobi. Čebele so nujno potrebne, da bo zraslo sadje. Ker se je klima spremenila, so prej strošek kot plus. Ampak brez čebel ne gre.

Je v proizvodnji rakije dobiček?

Ne še. Ampak moram vztrajati pri kvaliteti. Če se spustim v borbo, če skušam to spremeniti, bom moral prodajati slabšo rakijo in jo prodajati ceneje – če tekmujem s tistimi, ki dodajajo etanol. Država vzame 11 evrov za davek na dodano vrednost in trošarine na etanol. Zato se vprašam, kako lahko steklenica rakije stane deset evrov, če embalaža stane evro in pol. Če je cena deset evrov, od tega svoje vzame trgovec svoj delež. Trenutno rakijo prodajamo prek spleta in v specializiranih trgovinah. V trgovini pa še ne, nimam še produkta za trgovino. Ko to prodam, sam največ zaslužim, ker sem jo prodal, ne ker smo jo naredili. Zato moram prodajati sam, ker če se v to vključi še  komercialist, on živi od marže, ki jo je ustvaril. To pomeni, da moram prva tri leta prodajati sam, da pridem v dovolj lokalov in trgovin, da me spoznajo. Ker je pomembna zgodba, mora biti za tem individualen pristop.

Osebni arhiv

Rakije nisem naredil, da bi jo prodal, ampak da bi v njej užival s prijatelji. Za to investicijo nimam evra kredita in zato si lahko privoščim čakanje. In zato tega ne podredim hitremu zaslužku.

Na steklenici rakije, ki jo proizvajate, piše, da ustvarjate umetnost. Kako ste umetnost povezali z rakijo?

Na plantaži organiziramo mednarodne likovne kolonije, multimedijske delavnice … Imam hišo s šestimi sobami, vsaka ima svojo kopalnico. In zgrajen je atelje in tja prihajajo slikarji iz vsega sveta. Ti dogodki se imenujejo Pigmalion. Moj marketing poteka skozi kulturo. Umetnost imam rad, tako sem hobi združil s poslom.

Zbirate umetnine?

Zbiram jih že 40 let, imam jih že kar nekaj. Pol jih je v Sloveniji, pol v Srbiji, podarjam jih prijateljem za opremo v pisarnah. Delam pa tudi razstave. Vodil sem galerijo Nove Ljubljanske banke (NLB) v Beogradu, izdajam kataloge. Izdal sem več kot 20 monografij. Moja filozofija je, da kupujem samo sodobne umetnike. Od mrtvih slikarjev naj živijo galeristi. A tudi sodobni umetniki morajo od nečesa živeti. Če bi vprašali, ali na likovni koloniji prideš poceni do slik, je odgovor, da ne. Ampak brez tega ne bi imel izkušnje druženja, za vsako sliko obstaja dogodek in emocija. Pred hišo imam hektar sivke. In tam slišiš čebele, kako letijo. In kako diši. Vsako zadnjo soboto v juliju priredim razstavo.

Imamo načrte za širitev. Imamo hektar zazidljivega zemljišča, kjer bomo naredili lesene hiške, a brez domačinov to ni možno. Turizma še nimamo, je pa v načrtu tudi razvoj turizma.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar