Slovenec bi srbsko rakijo izvažal tudi 'gastarbajterjem'

Čeprav rakija ni del vsakdana Slovencev, smo našli Slovenca, ki jo proizvaja, in to v državi, kjer je konkurenca pri rakiji največja – v Srbiji. Gorazd Čuk je na jugu Srbije kupil plantažo za proizvodnjo rakije. Njegov cilj ni osvojiti samo regijo, ampak tudi izseljence, tako imenovane gastarbajterje. Pomaga mu tudi hrvaški umetnik. Kako se pripravlja na podvig? 

Ne škodi, če dober izdelek opremiš z dobro zgodbo. Zato smo v zgodbi izkušenega podjetniškega mačka Gorazda Čuka poiskali poslovne lekcije, ki jih je spoznal kot novinec v kmetijstvu na jugu Srbije. Z svojim žganjem želi povezati regijo: "Sem Slovenec, ki na jugu Srbije proizvaja rakijo, ambasador rakije pa je Hrvat, kipar Petar Hranuelli." Pa ne samo to, rad bi zajahal val odseljevanja ljudi z Balkana in izseljencem v tujini ponudil nekaj domačega – rakijo. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) namreč ocenjuje, da se je stopnja izseljevanja iz regije zvišala za deset odstotkov. Spoznajmo nekaj lekcij podjetnika Čuka.  

Za podjetništvo ni nikoli prepozno

Podjetniška duša je stalno nemirna, zato ne preseneča, da se je podjetnik Gorazd Čuk po izpolnitvi pogojev za upokojitev raje odločil za novo podjetniško avanturo. "Vse skupaj se je začelo napol v šali, a zaradi ljubezni do dobre rakije," pojasnjuje, kako je na plantaži Tamnjanica pri Beli Palanki v Srbiji začel pisati novo poglavje na podjetniški poti. "To je moj zadnji poslovni izziv," doda nekako deterministično. A preden se zgodba zaključi, ima še precej velike načrte.  

Na 50 hektarjev veliki plantaži z zanimivo zgodbo na jugu Srbije ekološko vzgaja sivko, smilj, vrtnice, slive, orehe in grozdje. Iz dišavnic proizvajajo eterična olja in tonike, ki jih prodajajo multinacionalki International Flavors & Fragrances (IFF), s katero so sodelovali tudi pri izdelavi parfuma za priznano blagovno znamko. Za katero znamko gre, ne želi razkriti. A največ podjetniškega adrenalina po njegovih žilah ne poženejo dišavnice. Podjetnika žene rakija. Tradicionalna pijača, s katero vam najpogosteje postrežejo v Srbiji, priljubljena pa je na celotnem Balkanu.  

Več nagrad, večja samozavest

Destilacije se je lotil za svoje veselje; s prijatelji je želel uživati v dobri rakiji. Ko je bil z njo zadovoljen, sta jo s poslovnim partnerjem poslala na prvo ocenjevanje. Tri medalje so jima dale zagon, da se tega lotita resneje. Iz hobija je nastala Destilerija Pigmalion Tamnjanica eko plantaža, butična destilarna, katere cilj je proizvodnja najkakovostnejših sadnih destilatov. Proizvodnja poteka po metodi dvojne destilacije, ki jo je Unesco lani uvrstil na seznam nematerialne kulturne dediščine. Doslej so si na mednarodnih ocenjevanjih prislužili več vrhunskih ocen, med drugim lani naslov prvaka za Slivovko prepečenico na ocenjevanju AgroCro v Zagrebu in naslov prvaka kategorije za Ljubovo lozovačo na ocenjevanju v Novem Sadu. 

Ne boji se konkurence

Zakaj prav Srbija, kjer je konkurenca med proizvajalci rakije največja? Čuk ima v Srbiji že veliko poslovnih izkušenj. Tam je bil prisoten s podjetjem Don Don, pomembnim regionalnim igralcem v pekarski industriji. Svoj delež v podjetju Don Don, ki ga večina pozna po krofih, je prodal leta 2016, ko je začutil, da je njegove zgodbe tam konec. "Kolikšna je bila kupnina, se ne spomnim točno. Mislim, da med 3,5 in štirimi milijoni evrov," odgovarja Čuk. Del kupnine je namenil nakupu plantaže in plačilu s tem povezanih stroškov.  

Odločitev za nakup plantaže v Srbiji je bila po njegovem logična. Takšnih možnosti za kmetovanje v Sloveniji ni. "Med planinami kroži topel zrak, ki prihaja z Egejskega morja. Hektar zemlje pa je bil štirikrat cenejši kot v Sloveniji," je jasen. Ob tem navrže zanimivo statistiko – Bela Palanka je najrevnejša občina v Srbiji.   

V nasprotju z nekdanjim partnerjem Alešem Mozetičem iz Don Dona, ki že nekaj let prebiva v Beogradu, se sam za to ni odločil. Živi sredi mestnega vrveža v središču Ljubljane, čeprav ima hišo in plantažo v Srbiji. Na plantažo se odpravi enkrat na mesec, včasih z letalom, včasih se na 800 kilometrov dolgo pot odpravi z avtom. 

Ego je lahko velik problem!

Kako Srbi gledajo na Slovenca, ki proizvaja rakijo? "Nič drugače," je prepričan Čuk, ki kot zanimivost doda, da pred nakupom plantaže ni imel izkušenj s kmetijstvom.

Tako se je lotil tudi čebelarstva. A čebele so, kot pravi, le hobi. So pa nujne, da na plantaži rastejo rastline. "Čebele so strošek, ampak brez njih v kmetijstvu ne gre."

Povezuj se

Plantažo je kupil od Ljiljane Petrović, menedžerke pokojnega pevca Tošeja Proeskega, ki se je po njegovi smrti odločila za umik iz sveta zabave in se lotila obdelave 250 hektarjev velike plantaže. "Slišal sem zanjo. Ona ima 200 hektarjev za druge kooperante, jaz pa 50. Sodelujeva, ona zame destilira eterična olja, jaz pa slivo," Čuk pojasnjuje njuno sožitje na jugu Srbije. Ob tem pristavi, da smo Slovenci zamudili Srbijo. "Vse več Srbov je lastnikov podjetij v Sloveniji, ne obrnjeno. Pa smo imeli priložnost za to." 

Osebni arhiv

 

Pomen blagovne znamke

Štiri desetletja v poslovnem svetu so ga naučila pomena trženja blagovne znamke. "Rakija izvira iz Balkana, iz Srbije. A doslej je niso znali dobro tržiti, predstaviti in kupcem pojasniti, kako težko je pridelati dobro rakijo," je kritičen. To pripisuje tudi temu, da jo dela skoraj vsaka hiša v Srbiji. A za proizvodnjo dobre rakije je potrebna potrpežljivost, brez bližnjic z dodajanjem sladkorja ali etanola, kar počnejo konkurenti, ki proizvajajo cenejšo rakijo.  

Kaj pa dobiček?

Trenutno s proizvodnjo in prodajo rakije še ne ustvarja dobička, pozna pa recept za dobro rakijo in dober poslovni model. "Kako narediti dobro rakijo? S poštenim delom, brez dodajanja sladkorja, brez dodajanja etanola. Vendar tako nikoli ne boste tako bogati kot nekdo, ki dela nepošteno," izkušnje, pridobljene v zadnjih letih med proizvodnjo in prodajo žganja, opisuje Čuk. "Vrhunsko žganje delam za lastno zadovoljstvo. To ni nekaj, od česar bom živel."

Cena

Steklenica slivovke Stara šljivova prepečenica je v Sloveniji naprodaj za 35 evrov, v Srbiji pa za 25,5 evra. Sprašuje se, kako lahko nekdo na trgu prodaja steklenico po deset evrov. Kalkulacija pri njem je jasna – evro in pol gre za embalažo (steklenice so iz Ukrajine), nalepke in zamašek, potem so tu še davek na dodano vrednost in trošarine. Sledijo še stroški proizvodnje in dela ter drugi stroški. Čuk ima pripravljeno tudi nagrajeno rakijo, za steklenico katere bodo morali ljubitelji odšteti sto evrov. A na trg jo bo dal šele, ko bo ocenil, da je blagovna znamka dovolj močna. 

Izvoz in prodaja izseljencem

Čeprav ima s proizvodnjo in prodajo žganja velike načrte, ne želi biti preveč velikopotezen: "Ljudje potrebujejo pet let, da spoznajo dobro rakijo." Za vstop na trg pripravlja tudi rakijo z imenom Ne spomnim se (srb. Ne sećam se), ki bo namenjena prodaji v trgovini. Ime bo ostalo v srbskem jeziku; ta je v regiji še vedno dovolj prepoznan, hkrati pa omogoča precej bolj čustveno izražanje, je prepričan.  

Njegov cilj ni prodaja v Srbiji, temveč izvoz v Slovenijo in republike nekdanje Jugoslavije ter nekatere druge države v Evropi, kjer je veliko izseljencev z Balkana in kjer je slivovka še vedno priljubljena – kot so Avstrija, Nemčija, Švica … "Na Balkanu bomo v trgovinah prisotni z blagovno znamko Ne sećam se, v restavracijah pa s Selekcijo." Medtem ko so "gastarbajterji" ključni potrošniki, na katere računa pri prodoru na trge zunaj Balkana, pa je prav zaradi pomanjkanja delovne sile proizvodnja tako draga. "Tudi zato se ukvarjam s sadjem, ker gre za strojno obdelavo. Sivko moramo obdelovati ročno, pri drevesu to naredimo s traktorjem." Tudi vrtnice so zahtevne za pridelavo. Vsak cvet morajo namreč ročno odrezati in položiti v košaro. "Veste, koliko vrtnic potrebujemo za en liter eteričnega olja? Štiri do pet ton cvetov."

Rakija in kultura

Čuk je na jugu Srbije hobi združil s poslom. Promocijo rakije je povezal s kulturnimi dogodki, ki jih pod imenom Pigmalion organizirajo na plantaži. "Naš slogan je Mi ustvarjamo umetnost." Podjetnik že 40 let zbira umetnine, polovico jih hrani v Sloveniji, polovico v Srbiji. Med drugim je vodil galerijo Nove Ljubljanske banke (NLB) v Beogradu in izdal več kot 20 monografij. Ljubezen do umetnosti je na plantaži še kako očitna. Pred hišo, ki ponuja razgled na nasad sivke, se bohotijo velike skulpture. Umetnike z vsega sveta, ki se udeležujejo delavnic, pa pričaka opremljen atelje. "Moja filozofija je, da kupujem samo sodobne umetnine. Od mrtvih slikarjev naj živijo galeristi. A tudi sodobni umetniki morajo od nečesa živeti," je prepričan. Zdaj na plantaži gosti predvsem umetnike, vendar namerava na zazidljivem delu plantaže postaviti lesene hišice in se lotiti turizma. In košček sveta, ki mu je izjemno ljub, približati tudi drugim.   

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar