Urška Klakočar Zupančič: Sem to, kar sem, in pustite mi to pravico

Med določenimi ljudmi in predmeti obstajajo povezave, asociacije. Te so tako močne, kot so obenem hipne, skorajda nezavedne in arhetipske, če si sposodimo jungovski besednjak. Cigara? Večina bo nehote pomislila na angleškega ministrskega predsednika Winstona Churchilla. Mala črna obleka? V zavest se vrine podoba francoske modne oblikovalke Coco Chanel. Renault 4 oziroma "katrca"? Nezavedno postreže s podobo nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. In tako naprej.

Do rdečih čevljev. Če ta pojem vtipkate v brskalnik, bo nekje pri vrhu predlogov izpisan priimek Klakočar. Urška Klakočar Zupančič je oseba, ki zase pravi, da marsikje orje ledino, vendar obenem ne mara lepljenja etiket. "Prava svoboda je namreč, ko je lahko posameznik to, kar je," pravi in težko bi ji očitali, da na položaju predsednice državnega zbora (DZ) ne ravna tako, kot govori. Nemalokrat se zdi, da tudi na lastno škodo.

A pravi, da se z mnenji okolice ne obremenjuje. Pa tudi z rdečimi čevlji ne (več). Jih je obula zaradi simbolike, zaradi njihove sporočilnosti? Pravi, da na začetku ne, ko pa so se nekateri začeli nad tem javno zgražati, pa so sami po sebi postali simbol. Njen in tega, za kar se zavzema.

In za kaj se zavzema prva predsednica parlamenta in druga najpomembnejša funkcionarka v državi? Med drugim za opolnomočenje žensk: "Ženska z rdečimi čevlji ni več razlog za zgražanje in jih lahko nosi, če tako želi. Tudi vsak dan."

Torej je feministka? Odgovarja, da ne, pa tudi feministična gibanja so ji za 8. marec hotela podeliti bodečo nežo. Verjetno ni treba pojasnjevati, da v tem primeru ne gre za izrek odobravanja.

Mi pa smo se s predsednico DZ – poleg o rdečih čevljih – pogovarjali o Afriki, mučenju živali, mahanju, o tem, ali smo Slovenci mizantropi in ali je predsednik vlade Robert Golob feminist, pa tudi o tem, zakaj je slovenska ženska hkrati svetnica in k…a.

Kakšen vtis je pri vas pustil nedavni obisk v Afriki – je pot Slovenije do nestalnega sedeža v Varnostnem svetu (VS) Združenih narodov (ZN) gotova? Stroka pričakuje gladko zmago Slovenije, saj ji nasproti stoji ruski satelit Belorusija, na strani naše države pa so Združene države Amerike (ZDA) in Zahod.

Pri tem bi bila vseeno previdna. Tudi diplomacija je previdna pri napovedovanju. Mislim, da je prav, da se naša država začne odpirati tudi izven Evrope. Pa to ne samo zaradi kandidature za nestalni sedež v VS ZN. Dobro je in čas je, da začnemo tkati diplomatske vezi z državami, s katerimi jih doslej nismo imeli. Afrika je vsekakor kontinent, kjer nismo bili dovolj prisotni. Diplomatske poti namreč odpirajo druge, tudi gospodarske, kulturne, turistične poti. Kako pomembno je to, se je v praksi denimo pokazalo v času pandemije covida-19, ko smo poskušali svoje državljane spraviti nazaj v domovino. Takrat se je izkazalo, kako dobrodošlo je, če so odnosi z državami vzpostavljeni.

Zelo mi je bilo všeč, ko sem v Ruandi odkrila, da so slovenski podjetniki zelo aktivni, da se ukvarjajo z izkopavanjem tantala, da odpirajo prvo rafinerijo na tem področju ter da si želijo tesnejših vezi s svojo matično državo. Uganda bi si denimo želela izvoza kave v Slovenijo.

Na splošno je Afrika name naredila zelo dober vtis. Občutek imam, da si tudi tam ljudje želijo poglobljenega sodelovanja z našo državo. Želijo si predvsem gospodarske izmenjave in prenosa znanja. Celina je kontinent prihodnosti, čeprav je res, da so afriška ljudstva verjetno najbolj prizadeta zaradi podnebnih sprememb in onesnaževanja okolja.

Želijo si tudi sodelovanja na področjih medicine in veterine. Ni skrivnost, da je moj obisk rezervata v domači javnosti dvignil nemalo prahu. Uganda tam izvaja rehabilitacijo divjih živali, ki so žrtve ilegalnega lova. Poskušajo jih reintegrirati nazaj v njihovo naravno okolje. A pomembno je, da si Uganda prav na tem področju želi poglobljenega sodelovanja z nami. Oni imajo znanje, kako s temi živalmi ravnati – in si ga želijo prenesti na živalske vrtove v Evropi.

Menim, da čeprav se z nekaterimi državami v nekaterih pogledih razhajamo, moramo ohraniti spoštljiv dialog. Znano je, da ima prav Uganda zelo strogo zakonodajo na področju skupnosti LGBTIQ+, kar smo tudi naslovili v pogovorih s tamkajšnjo predsednico parlamenta.

Verjamem, da lahko s pravilno izbranimi besedami – ne pa z napadom – tudi pri njih postopoma pride do premika na tem področju. A treba jih je poslušati, zakaj so se tako odločili, ker jih le tako lahko razumemo in jim "pomagamo".

Pred nedavnim je v Sloveniji potekala mednarodna konferenca Dan Afrike, na kateri so se napori Slovenije, da si pridobi zaupanje in podporo afriških držav, stopnjevali. Tam ste bili poleg ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon in predsednice države Nataše Pirc Musar prisotni tudi vi. Ali je po vaši oceni podpora med afriškimi državami za slovensko kandidaturo dovolj velika, da se lahko junija, ko bo glasovanje, nadejamo tega diplomatskega uspeha?

Pomembno je, da se trudimo na dolgi rok, da ne pridemo z iztegnjeno roko samo zdaj, ko rabimo pomoč, ampak moramo tudi mi nekaj ponuditi afriškim državam. Menim, da je Slovenija pri tem zelo uspešna. Ministrica Tanja Fajon in državni sekretar Vasilij Žbogar sta se tam zelo trudila, svoje pa sem v okviru parlamentarne diplomacije dodala tudi sama.

Ne nazadnje sem vabila obeh predsednic parlamenta – iz Ruande in Ugande – prejela jaz. To si štejem v čast, saj nisem dolgo na funkciji, diplomacija pa mi je tudi nova. Zaznala sem, da si afriške države bolj kot sodelovanja z vzhodnim blokom želijo sodelovanja z nami.

Moja želja je tako ali tako, da bi vsi živeli v miru in blagostanju.

Tega si verjetno želimo vsi, ampak realnost je drugačna. Zaradi vojne v Ukrajini še toliko bolj. Omenili ste zunanjo ministrico. Poleg vas je na najvišji funkciji v državi tudi prva predsednica Nataša Pirc Musar. Skupaj tvorite nekakšen ženski triumvirat. Zanima pa me, ali je to sploh pomembno; da ste ženske, namreč. Ali pač menite, da so državne funkcije neodvisne od tega, ali jih zaseda ženska ali moški?

(Smeh) Triumvirat, dobro ste to povedali. Da, mislim, da bi te funkcije oziroma njihovo izvajanje morale biti neodvisne od spola. V preteklosti smo imeli na teh funkcijah same moške, tako da zame tu ni problema, če so zdaj tri ženske. Kar se tiče zunanje politike, mislim, da jo vse tri dobro opravljamo. Morda to počnemo celo s kančkom osvežitve. Sama nisem imela niti ene slabe izkušnje, gostila pa sem že štiri predsednike parlamentov in jih bom letos še več.  

Koncept feministične zunanje politike, ki jo izvaja zunanja ministrica, se mi zdi dober in verjamem, da bo tudi uspešen. V tem ni nič slabega, saj zunanji politiki dodaja dimenzijo osveščanja o pravicah in položaju žensk in deklet.

V svetu imamo namreč države, kjer je položaj žensk slab. Ne samo da ni enakopravnosti, ženske so zatirane in ponekod brez vseh osnovnih pravic. Kaj lahko tu naredimo in koliko bi tri ženske sploh bile poslušane s strani takih držav, pa je vprašanje za milijon dolarjev.

Velikokrat, ko se omenja države, v katerih so ženske brez pravic, sprva pomislimo na najbolj nedemokratične režime, a dejstvo je tudi, da se ženske za pravico do splava borijo tudi v ZDA, ki so zgled demokracije in človekovih pravic …

Marsikdo me glede tega sprašuje, ali spoštovati pravilo, ki prepoveduje splav, ker je bilo sprejeto v skladu s pravnim redom, ki velja v neki državi. Jaz rečem, da odprava nekega civilizacijskega dosežka, kar – mimogrede – pravica do splava brez dvoma je, ni pravilna. A to je moje mnenje in tudi jaz spoštujem drugačna mnenja od lastnega.

V naši državi je pravica do splava zapisana v ustavi in tam mora tudi ostati. S temi tremi ženskami na oblasti, ki jih omenjate, bo zagotovo tam ostala še naprej. In upam, da bo tako tudi po tem, ko nas treh na teh položajih ne bo več.  

Se strinjam z vami, a ko z očmi kulturologa gledam slovensko družbo, se pogosto sprašujem, ali živimo v patriarhalni ali matriarhalni družbi. Pravica do odločanja o rojstvu otrok je resda ustavna pravica Slovenk. A vzemiva v precep družbeno percepcijo ženske. Sami ste večkrat dejali, da ste najprej mama in potem vse ostalo. Slovenska ženska je v tej materinski vlogi v družbi sicer postavljena na piedestal in se jo malodane časti, ko pa stopi izven teh ustaljenih okvirjev in se poskuša – ali v gospodarstvu ali politiki – predstaviti kot edinstven posameznik, kot individuum, nastane problem. Slovenska ženska je kot mama svetnica, kot ženska pa k…a, ki jo lahko verbalno ali celo fizično ponižujemo.

Pri nas velja koncept cankarjanske matere, ki je pravzaprav zato, ker je mati, žrtev. Ona se žrtvuje za materinstvo in to mi poveličujemo. Ona trpi in je mučenica. Ženska, ki postane aktivna v javnem življenju, v politiki, gospodarstvu, v kulturi ali na znanstvenem področju, pa je hitro tarča kritik. Tudi tukaj gre za žrtev, a percepcija je, da si to zasluži, ker ne trpi za pravo stvar. Zato je slovenska družba po moji oceni absolutno patriarhalna.

Nisem imela takega občutka, dokler nisem stopila v politiko in nisem bila sama tarča šovinističnih in seksističnih opazk, diskreditacij zaradi videza, obleke, čevljev, obnašanja, besed, kretenj ipd. A če sem tukaj prebila led, bom to ledino orala še naprej, in sicer da bodo ženske, ki bodo prišle za mano, lahko to, kar želijo biti.

Prava svoboda je namreč, ko je lahko posameznik to, kar je.

Ženske naj bodo to, kar so, ni jim treba igrati žrtev materinstva. Jaz pa svoje otroke po lastni izbiri postavljam na prvo mesto, a zato nisem žrtev.

Ni skrivnost, da ste bili doslej v javnosti deležni številnih opazk in kritik, ker – kot pravite – ste si drznili biti takšni, kot ste. Ali je to posledica tega, da je vaš odprt, sproščen – da ne rečem ekscentričen – način opravljanja funkcije predsednice DZ splošno in politično javnost šokiral, ker niste igrali predvidene vloge? V čem je pravzaprav problem?

Ne vem, zakaj sem naletela na takšen odziv. Ko nekdo reče, da nekaj ni primerno za predsednico DZ, mu odgovorim: Veste, kaj se pa meni zdi neprimerno za predsednico? Da laže in krade. To se mi res ne zdi primerno. Če pa nekaj naredim malenkost drugače in s tem nikomur ne škodim, ampak tej funkciji dodam morda samo nekaj čustev … Res ne vem, kaj je s tem narobe.

Ampak dejstvo je, da so se ljudje na to odzvali burno. Rekel bi celo, da ste jih ziritirali …

Mislim, da razlog tiči v tem, da tega načina niso navajeni. Navajeni so neke ukalupljenosti, togosti. Prepričanje je, da se lahko izven družbenih okvirjev izstopa samo na drugih družbenih položajih.

Marsikdo bo dejal, da je videz pomemben. Seveda je, ampak ta videz oziroma protokol je okvir, ki mu potem človek doda vsebino. Jaz jo pač dodajam na tak način. Večina odraslih ljudi ima moralni okvir postavljen tako, da v družbi normalno funkcioniramo brez hudih ekscesov. Ta pridih, ki ga nekdo doda, pa po mojem ne bi smel biti tako moteč, kot se kaže v mojem primeru.

Lahko pa rečeva tudi, da je vedno v zgodovini nekdo nekoliko spremenil ustaljene poglede, dodal svoj delček temu, kar je kasneje postalo nekaj povsem običajnega. Danes se zaradi rdečih čevljev ne bo nihče več razburjal. Ženska z rdečimi čevlji ni več razlog za zgražanje in jih lahko nosi, če tako želi. Tudi vsak dan.  

Ženskam, ki premikajo meje, bi rekla, da naj se ne ustrašijo kritik in da naj gredo naprej. Sčasoma namreč nekaj malenkost spornega postane sprejemljivo.

Res je na nek način smešno, da se o ženskih čevljih pogovarjamo v 21. stoletju.

In o njihovi barvi (smeh).

Ali pa o vzorcih obleke bivše premierke Alenke Bratušek in konec koncev tudi o vaši obleki. Ker to nima nobene zveze s tem, kako nekdo opravlja svoje delo.

Poglejte, jaz sem si rekla, da se tu ne bom uklonila. Že zato, ker ne mislim menjati garderobe, da bom nekomu ugodila. Nimam niti kupa denarja samo za garderobo …

Oprostite, ampak ali ne gre tu za nekaj več, za mogoče tudi neke vrste izraz vaše drže, vašega mnenja, ocene, nekega političnega statementa, ne nazadnje? Ali s tem nemara želite določenemu delu slovenske družbe in z njim kompatibilne politike, ki je, kot sva ugotovila, patriarhalen, konservativen, tradicionalen, ki ne sprejema ženske vloge onkraj vloge matere ali gospodinje, kaj sporočiti?

Bom rekla, da na začetku mandata ne. Bila sem preprosto jaz. Potem pa je to postal politični statement, kot pravite. Glede na to, koliko žensk je pristopilo do mene in mi povedalo, da sem jim – pa mi je to nerodno reči – vzor, sem si rekla, da grem pač naprej s tem.

Zaradi njih, da se bodo počutile opolnomočene, in to zaradi nekih – bom rekla – banalnih dejanj, kot so rdeči čevlji ali izbira obleke. Nisem pa, kot rečeno, nikoli razmišljala, da bi se zaradi drugačnih pričakovanj okolice spreminjala.

 

Zanimivo je, da se v tem – reciva – naglašeno individualiziranem načinu javnega nastopanja zelo pokrivate z osebnim slogom predsednika vlade in šefom vaše stranke Robertom Golobom. Tudi on je namreč direkten, da ne rečem impulziven. A hkrati med vama obstaja pomembna razlika – on je kot premier predstavnik izvršilne oblasti in si pri svojih izjavah morda ne more privoščiti toliko svobode in simbolične sporočilnosti kot vi. Ne nazadnje njegove pogosto nepremišljene izjave ne vzbujajo mešanih občutkov samo pri javnosti, ampak v neugoden položaj spravljajo njegove ministre. Kakšen je vaš pogled na to?

Oba sva prišla v politiko na novo, iz drugih svetov. Oba sva soočena s političnimi okvirji, oba sva tudi potrebovala nekaj časa, da sva se na to privadila. Je pa res, kot pravite, da sta najini funkciji popolnoma različni. Zato imava vsak svoje zadrege pri komunikaciji in prepričana sem, da so njegove izjave pogosto napačno razumljene in da lahko kakšna izjava res povzroči zadrego pri ministrih in vzbudi nerazumevanje pri ljudeh. Vendar tega ne počne namenoma.

Pri moji funkciji, ki je zelo politično obarvana, pa ljudje vedo, da ne gre za izvršilno vejo oblasti, zato je moč, ki jo ima v rokah premier, popolnoma različna od moje …

… vendar imate vi večjo simbolno moč, ker ste po funkciji drugi človek v državi …

Da, ampak zanimivo je, da je to v zunanji politiki zelo toplo sprejeto. Kjer koli sem bila v tujini, vsi to drugačnost sprejemajo z odprtimi rokami. Da je pač ščepec osebnosti v funkciji, saj funkcijo izpolnjuje človek. Radi imajo toplino in človeškost, ker vidijo, da nisi stroj.

Ampak pri nas pa ne, pri nas pa pomahate in ste tarča posmeha in zgražanja …

(Smeh) Kaj naj vam rečem, jaz imam pač rada ljudi in jim pomaham.

Mogoče pa je to problem slovenske družbe – da se ne maramo, da smo mizantropi?

Poglejte, bom pa še malo pomahala in se bodo ljudje navadili. (smeh)

Ob dnevu žena sta izjavili, da je "feminizem šel v nek absurd in napada žensko dušo" ter si nakopali ostro kritiko feminističnih organizacij Spol.si in Rdeče zore, ki sta vam hoteli podeliti celo bodečo nežo. Mar ni to ironija, da vam, ki – kot pravite – tudi v tem oziru orjete ledino, očitajo, da ste antifeministika?

Tu želim povedati to, da je gibanje, ki ima v osnovi zelo dobre nastavke in iz katerega lahko kasneje nastane tudi ideologija, izniči tisto dobro, ko postane nasilno, ko začne grabiti po ljudeh in od njih zahtevati, da se opredelijo. Mogoče se pa človek ne želi deklarirati ali pa si misli, da ima več prvin neke druge ideologije. Jaz sem denimo v odgovor dejala, da če se že moram deklarirati za nek "-izem", potem se bom za egalitarizem. Ker ta govori o enakosti ne glede na osebne okoliščine.

V nasprotnem primeru tudi tu prihaja do nasilja, češ če se ne boš deklarirala, ti bomo že povedali svoje. Ni namreč razlike med tem, da nekdo šovinistično napada žensko telo, drugi, ki se sicer deklarira za feminista, pa tvojo dušo. Če pa nekdo od mene zahteva, da naj se deklariram za feministko, v smislu, povej, da si to in to, ker vem, da si …

No, ali ni to nekoliko nasilno?

Zato pa sem vas vprašal za pojasnilo.

Sem, kar sem, in pustite mi to pravico. V marsičem udejanjam feminizem, a pustite mi, da si ne lepim nalepk.

Ker vas to ne definira?

Ne, res me ne in o tem nisem nikoli razmišljala na tak način. Sem pa rekla, da če se že moram identificirati z neko ideologijo, je to egalitarizem.

Če me napadate, da moram nekaj biti, kar vi zagovarjate, potem to ni to; ste v nasprotju s samim sabo.

Ali se vam zdi, da je predsednik vlade, ki pa se je razglasil za feminista, res to, za kar se deklarira?

Naj bo, kar si želi biti. Če si želi biti feminist, pa naj bo. Če želi biti … No, ne bom mu lepila nalepk. Želim si le, da bi bil človek dober in da ga ženejo dobri nameni.

Ker ste tudi pravnica, bi vas vprašal o vašem pogledu na uvedbo klasifikacije femicida v slovensko kazensko pravo. To je namreč namera ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, vendar so pravni strokovnjaki skeptični, ker gre za delikt, ki je že zajet v kazenskem zakoniku, in ker primeri iz drugih držav kažejo, da takšna definicija umora ženske ni v praksi dosegla zmanjšanja števila umorjenih žensk. Slednjih je pri nas tudi relativno malo. Mar gre pri tem samo za simbolično spremembo?

Ne vem sicer, kaj točno bodo znaki tega kaznivega dejanja. Kako se bo femicid ločil od umora. Dejansko gre za umor, kot omenjate, in bilo bi res primerjalnopravno pametno presoditi, ali s tem kar koli spremenimo v družbi ali gre zgolj za simboliko. Bistveno je torej, kako se bo razlikoval od umora. Šele potem se bo pokazalo, ali bo njegova definicija v kazenskem zakoniku privedla do želenega učinka.

Predvidevam, da gre tu predvsem za umor žensk s strani partnerjev, kar je res klasičen umor. Svetovala bi, da se zgledujemo po tistih državah, ki to imajo definirano, in se pri tem vprašamo, ali je to prineslo pozitivne učinke. Menim pa, da bodo imeli večji vpliv vzgoja, izobraževanje in dvigovanje splošne zavesti o enakosti med spoloma in ljudmi na splošno – ne glede na osebne okoliščine.  

Represijo resda rabimo, ker odvrača potencialne storilce, ampak več lahko naredimo z vzgojo in družbeno razpravo o tej problematiki.

Če ostaneva pri zakonodaji. V zadnjih dneh (intervju je bil opravljen 21. 4., op. a.) je veliko prahu dvignil predlog novele zakona o zaščiti živali. Kmetje in veterinarji so naravnost ogorčeni, da zakon uvaja – kot pravijo – živalsko policijo, ki jo bodo sestavljali aktivisti z opravljenim 40-urnim tečajem, ki bodo vstopali v njihove hleve in presojali o znakih mučenja živali. To govorim, ker ste tudi sami sodelovali pri tem zakonu …

Jih razumem in vabim, da aktivno pristopijo k oblikovanju zakona, ki je v javni obravnavi. Nihče ne bo hodil po hlevih, a treba je ozavestiti dejstvo, da so živali v Sloveniji še vedno pravno opredeljene kot stvari, so lastnina. Zavedati pa se je treba, da gre za živa, čuteča bitja, ki čutijo strah in bolečino.

Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da smo imeli pri nas pred nedavnim kar nekaj hudih primerov mučenja živali. To so primeri, ki jih želimo s tem zakonom naslavljati. Večkrat je bilo rečeno, da vse tri predlagateljice zakona verjamemo, da kmetje dobro skrbijo za svoje živali. Nikogar ne želimo že vnaprej osumiti; naloga zakona je namreč preprečevanje trpinčenja. Dejstvo je, da je veterinarska inšpekcija kadrovsko podhranjena, kar so tudi sami priznali.

Če inšpekcija dve leti, poudarjam, dve leti ni reagirala v primeru, ko so živali na koncu pognile v mukah … Pišuka, ali ni potem tu nekaj hudo narobe?

Pa še nekaj; osebe, ki bodo opravile ta 40-urni tečaj, bodo imele vso potrebno znanje ter bodo samo opozarjale in sporočale domnevna kazniva dejanja inšpekciji in policiji. Napadati njih, ob tem pa ne pomesti pred svojim pragom in se vprašati, zakaj je do takih ekscesov prihajalo, ni prav.

Veterinarjem svetujem, da se vprašajo, kaj bi lahko sami storili, da bi preprečili takšna dejanja. Še nedolgo nazaj smo imeli primer izživljanja v klavnici, se pravi nad živalmi, ki so že tako obsojene na smrt, pri čemer zraven ni bilo veterinarja, kot to določa zakonodaja. Če to ni zadosten signal, da je nekaj hudo narobe, potem ne vem, kaj je.

Zavračam tudi očitek, da se bo hodilo po hlevih. To se ne bo dogajalo, čeprav je res, da se trpinčenje dogaja prav tam. Z zakonom želimo doseči zavedanje o odgovornem lastništvu, saj lastnina ni namenjena samo lastnemu užitku in koristi, ampak imaš po ustavi tudi velike odgovornosti. In pri živih bitjih je to še toliko bolj pomembno. Zagotoviti jim je treba normalno, če ne že kvalitetno življenje.

Če zavesti ne bomo dvignili, potem tudi ljudi ne čaka lepa prihodnost. Ker, poudarjam, živali nimajo nobenih pravic. Veste, velikokrat se govori, da so borci za pravice živali. Kakšne pravice pa imajo živali? Ima žival pravico živeti? Nima. Po ustavi je nima, saj jo ta varuje samo pred mučenjem.

Zato kmetom tu sporočam, da bodo nadaljnji deležniki pri usodi tega zakona.

Mislim, da jih poleg vsebine moti tudi način, kako se je zakon pripravljal. Tu imam v mislih, da so bili v pripravo zakona vključeni nevladniki, na čelu z novo partnerko premierja, ki je deklarirana aktivistka, veterinarji in kmeti, kot stroka, torej, pa ne. Kmetje pravzaprav oporekajo vpletanju aktivistov v ustroj države.    

Tukaj jih razumem in sprejemam to kritiko. Verjamem, da bodo v nadaljnjem postopku ustrezno slišani in vključeni. Bi pa poudarila, da gre za poslanski zakon in ne za zakon, ki ga je vložila vlada. Zato je morda prišlo do tega, da v pripravo niso bili vsi deležniki vključeni. Pričakujem pa z njihove strani tudi rešitve in ne zgolj kritike. Težava je tudi pri odzivnosti organov, ker si želimo hitro odzivanje. Tudi tukaj gre namreč za življenje. Ne človeka, a vseeno drugega živega bitja.

Za konec bi vas prosil še za vaše mnenje o človeškem trpljenju. Evtanazija sicer trenutno ni v ospredju pozornosti javnosti, a bo – kot kaže – kmalu, poleg tega pa gre za pomembno družbeno temo in etično dilemo, ki sproža dvome in razdvaja. Vendar je dejstvo, da je podaljševanje trpljenja – ne glede na to, ali gre za človeka ali žival – nehumano. Kako vi gledate na pravico do evtanazije?

Če govoriva o pomoči osebi pri prostovoljnem končanju življenja, sem za. Vsakomur prepuščam pravico, da je gospodar nad svojim življenjem. V tem, če se nekdo odloči, da bo končal svoje življenje, ker preveč trpi, ima neozdravljivo bolezen, osebno ne vidim nič spornega.

V državah, kjer je to urejeno, ni slišati, da bi bilo v zvezi s tem kar koli narobe. Še več, ljudje od drugod, tudi iz Slovenije, hodijo tja, da končajo svoje trpljenje. Mislim, da bi to možnost morali imeti tudi doma.

Tukaj bi dodala še, da je po mojem vedenju podpora za zakon za pomoč pri evtanaziji, ki ga bo v kratkem vložila nevladna organizacija Srebrna nit, precej široka. Mislim, da tukaj ne bi bil napačen kakšen posvetovalni referendum. Kot sem rekla, pa zagovarjam možnost izbire za nekoga, ki ga čaka smrt, ki ve, da se mu bo stanje samo še poslabševalo, da se dostojno poslovi.  

Gre za veliko etično dilemo, stisko, dejansko, ki jo ob tem vprašanju doživljajo tudi zdravniki. Tudi meni je težko reči, da sem za. A človeku je treba omogočiti, da se sam odloči, kdaj in kako bo končal svoje življenje. Ker ne želi iti skozi pekel, ki ga čaka na poti do smrti. Mar ni bolj humano, da – dokler še lahko – svoje življenje zaključi in se dostojno poslovi, kakor pa da umira v trpljenju in na koncu odide z velikim odmerkom morfija?

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar