Minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije Igor Papič, ki je položaj prevzel ob lanski menjavi oblasti, je dobro podkovan v vseh treh resorjih, ki jih pokriva novoustanovljeno ministrstvo. Je namreč redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko, pred vodenjem ministrstva pa je deloval tudi kot dekan svoje matične fakultete in kasneje kot rektor Univerze v Ljubljani.
Za Bloomberg Adria je spregovoril o reorganizaciji ministrstev, s katero je nova vlada staro ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport razdelila na dva dela, pripravi nove visokošolske zakonodaje, gradnji projekta NUK 2 in "dolini smrti", ki ločuje visoko znanost od gospodarskih aplikacij in širše družbe. Prav premostitev slednje je eden ključnih ciljev ministrovega mandata.
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije je nastalo pred mesecem dni z reorganizacijo vlade; prej ste bili minister za izobraževanje, znanost in šport. Kako poteka organizacija ministrstva in kakšne prednosti vidite v delitvi starega ministrstva na dva dela?
Prva ugotovitev je, da je bilo prejšnje ministrstvo eno največjih, predvsem po proračunu. Imeli smo okrog 2,7 milijarde evrov proračuna in izredno širok sektor, ki je pokrival celotno izobraževalno vertikalo, od vrtcev do univerzitetnega izobraževanja. Seveda se je bilo težko ustrezno posvetiti vsem tem področjem.
Glavni namen razdružitve je, da se bolj posvetimo na eni strani douniverzitetnemu izobraževanju in na drugi strani visokošolskemu izobraževanju skupaj z znanostjo, zame pa so posebno področje inovacije in vzpostavitev bolj učinkovitega inovacijskega sistema.
Ali razdružitev lahko tudi zavira kakšne bolj holistične pristope k šolstvu?
Izkušnja vodenja skupnega ministrstva za nekaj mesecev je bila zame zelo poučna, dobil sem boljši vpogled v celotno vertikalo. Sicer pa je želja po delitvi področja stara najbrž več kot desetletje. Sam sem še na univerzi večkrat sodeloval pri pripravi strateških dokumentov za raziskovalne in inovacijske strategije, pa tudi pri nacionalnem programu visokega šolstva. V obeh dokumentih, pri katerih so sodelovale strokovne delovne skupine, se je vedno znova izpostavljala potreba po ločitvi ministrstva in po tem, da se ustrezno pozornost posveti visokošolskemu delu in znanosti, sedaj tudi inovacijam. Tudi prej je obstajalo ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.
To je bila želja akademske skupnosti. Moja izkušnja je tudi taka, da je področje douniverzitetnega izobraževanja izredno široko, zato je težko enako pozornost in energijo posvečati enemu ali drugemu delu. Sedaj imamo dva ministra, vsak se posveča svojemu področju; prepričan sem, da bomo na ta način bistveno učinkovitejši.
Sonja Ravbar
Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2030 si je za cilj zadala dvigniti kakovost slovenskega visokega šolstva na raven prve tretjine držav Evropske unije (EU) v treh ključnih kazalnikih. V resoluciji piše tudi, da to terja korenite spremembe in velik napredek na mnogih področjih. Katere spremembe?
Prva zadeva, ki smo jo že začeli urejati oziroma dopolnjevati, je manjša novela zakona o visokem šolstvu. Tu gre predvsem za urejanje stvari, ki so jih identificirali ali na ustavnem ali na računskem sodišču in zahtevajo določene dopolnitve. Ravno včeraj pa smo začeli s široko delovno skupino, ki bo pripravljala nov zakon o visokem šolstvu.
Izredno pomembno je po mojem mnenju povečati obseg financiranja visokega šolstva. Eno je nacionalni program, ki zahteva veliko novih dopolnitev, te pa je težko izvajati z obstoječim načinom financiranja. V koalicijski pogodbi smo zapisali, da je cilj doseči 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) za financiranje visokega šolstva. Pri obstoječi številki, ki je okrog 0,6 odstotka BDP – govorimo torej o drastičnem povečanju, za 2,5-krat –, je naša želja, da se to raztegne na desetletno obdobje in da ta dvig realiziramo z letnimi linearnimi stopnjami 0,09 odstotka BDP. To bi v desetih letih znašalo 0,9 odstotka BDP, kar bi skupaj z začetnimi 0,6 odstotka znašalo 1,5 odstotka.
Ta osnovni koncept je predpogoj za vse, kar smo zapisali v nacionalnem programu visokega šolstva. Mimogrede, sodeloval sem pri tem dokumentu še v vlogi rektorja Univerze v Ljubljani, tako da ga zelo dobro poznam. In, ko smo začeli z delom na novi zakonodaji, je bil osnovni sklep, da nova zakonodaja temelji na izhodiščih programa.
Če gledamo v evropskem prostoru, poznamo tri kategorije kazalnikov, in sicer odličnost na pedagoškem področju, znanstveno odličnost in učinkovit prenos znanja.
Ko sem bil dekan na fakulteti, so me klicali kolegi iz gospodarstva in spraševali, ali imam kakšnega dobrega diplomanta. Odgovoril sem, da nimam niti slabega.
Kaj vi vidite kot prioritetna področja oziroma projekte v tem mandatu?
Največji izziv je prenova visokošolske zakonodaje. Prvi osnutek želimo imeti nekje do konca leta, nato pa lahko postopek traja leto, dve. Cilj tega mandata je popolnoma prenovljena, sodobna zakonodaja v skladu z nacionalnim programom visokega šolstva. Drugo področje pa je ustanovitev skupne agencije in vzpostavitev učinkovitega inovacijskega sistema; slednje bo večletni projekt. To sta dve nalogi, ki ju moramo opraviti v tem mandatu.
V besedilu programa se omenja tudi internacionalizacija visokega šolstva. Kaj to pomeni v praksi?
Prva ugotovitev je, da so vse univerze mednarodne inštitucije. Smo globalno vpeti, z drugimi se primerjamo v svetovnem merilu. To omenjam, ker obstaja razlika v primerjavi s srednjimi ali osnovnimi šolami, kjer gre dejansko za lokalne šole.
Oblikovanje koncepta internacionalizacije je zelo pomembno, da omogočimo normalno delovanje univerz v mednarodnem prostoru. Izpostavljam področje, ki poteka že dlje časa, in sicer oblikovanje evropskih univerzitetnih mrež. Primer je Eutopia za Univerzo v Ljubljani, tudi mariborska univerza je članica takšne zveze, Univerza na Primorskem je postala članica zveze najbolj inovativnih univerz itd. Ključno je, da zagotovimo ustrezno financiranje vseh teh aktivnosti.
Ko sem bil na Univerzi v Ljubljani, smo imeli partnerje iz različnih držav; Francozi so uživali močno nacionalno podporo pri oblikovanju evropskih univerzitetnih zvez. To je predlagal predsednik Emmanuel Macron in Francozi so imeli za to več posluha kot takrat Slovenija. Želimo omogočiti pogoje, kjer bo to samoumevno in kjer se bodo naše univerze lažje vključevale v mednarodne aktivnosti.
Gre tu predvsem za izobraževanje naših raziskovalcev, profesorjev, študentov v tujini ali tudi za privabljanje tujih strokovnjakov na naše univerze?
Primer evropskih univerzitetnih zvez je zanimiv, ker ne govori le o tem, da bi se naši študentje in profesorji izobraževali ali predavali na tujih univerzah, ampak gre za to, da v okviru teh mrež ustanavljamo skupne študijske programe. In če imamo skupni študijski program s francosko univerzo, švedsko univerzo itd., to pomeni, da bodo študenti določen del obveznosti opravili na eni univerzi, del na drugi, na tak način pa bo omogočeno kroženje. To vključuje tudi prihode profesorjev in študentov k nam.
Pomemben element takega delovanja je tudi uporaba jezika. Tu prevladuje angleščina. Najbrž je samoumevno, da če slovenska univerza deluje v taki zvezi in sodeluje pri izvajanju študijskih programov, bo te obveznosti izvajala v tujem jeziku. Univerza je globalna inštitucija.
Ampak program predvideva tudi zaščito slovenščine kot znanstvenega jezika. Ali si ta dva cilja nasprotujeta?
Ne, mislim, da je že zdaj v zakonu to korektno urejeno. Seveda vsi vemo, da je uradni jezik v tej državi slovenski jezik oziroma da je uradni jezik na slovenskih univerzah slovenščina. Govorimo samo o naboru izjem, kdaj lahko nekdo uporabi tuj jezik. Seveda če imamo Erasmus študente iz tujine, ki so v Sloveniji za kratko obdobje, ali profesorje na gostovanju, težko pričakujemo, da se bodo naučili slovensko. Toda vse vsebine, ki jih slovenske univerze ponujajo v tujem jeziku, npr. angleščini, morajo v principu biti na voljo slovenskim študentom tudi v slovenskem jeziku. To je enostaven koncept, ki pa spet zahteva dodatno financiranje.
Sonja Ravbar
Kako napreduje projekt Centra znanosti, katerega nosilec je ministrstvo? So sredstva zagotovljena in ali bo gradnja zaključena do 2026, kot je bilo prvotno načrtovano?
Na žalost sredstva niso zagotovljena. Prejšnja vlada je projekt umaknila s seznama investicij. Takrat je bil razlog, da ni bilo možno izpeljati projekta po stari shemi, po kateri bi moral biti zaključen do konca letošnjega leta. Projekt pa ni bil uvrščen v novo shemo kohezijske politike do leta 2027.
Sem pa izredno vesel, da se je vlada odločila za financiranje 40-letne travme Slovenije, in sicer za izgradnjo NUK (Narodna in univerzitetna knjižnica) 2, kar je izredno pomembno sporočilo. Pri tem projektu ne gre za klasično knjižnico, ampak za znanstveni center. Vemo, da se klasične knjižnice preoblikujejo v digitalne oblike, torej gre dejansko za znanstveno-kulturni center. Investicija je predvidena ne glede na to, ali bomo uspeli uvrstiti projekt v program za odpornost in okrevanje. Če ne, bomo sredstva zagotovili drugje.
Kakšna pa so ta sredstva in kakšna je časovnica?
Če gremo s financiranjem prek nacionalnega programa za odpornost in okrevanje, bi morali končati do sredine leta 2026. NUK 2 ima pridobljeno gradbeno dovoljenje, izvajajo se pripravljalna dela. Predvideno je, da bi že v letošnjem letu šli v razpis za izbiro izvajalca. Govorimo o obsegu financiranja ranga sto milijonov evrov.
Ne moremo reči, da smo povsod super, imamo pa nišna področja, na katerih so naši raziskovalci v svetovnem vrhu. Primer takega področja je npr. elektroporacija, kjer gre za povezavo med elektrotehniko in zdravljenjem raka, predvsem kožnih tumorjev.
Na področju znanosti in inovacij EU namenja precej sredstev v okviru programa Obzorje Evropa (angl. Horizon Europe), skupaj 95 milijard evrov. Kako bo ta sredstva črpala Slovenija?
Izraz črpanje ni pravilen, saj o tem govorimo predvsem pri kohezijski politiki, kjer država prejme določena sredstva. Obzorje Evropa ima zelo velik proračun, a se morajo na projekte prijavljati raziskovalci sami. Torej sredstva niso alocirana po državah, ampak so na voljo v Bruslju, mi pa se moramo sami organizirati, da smo uspešni v teh prijavah.
Te prijave so razmeroma kompleksne in presegajo področje ljubiteljskega ukvarjanja, ker je verjetnost uspeha relativno majhna. So se pa univerze v tem času že precej dobro organizirale, imajo podporne službe, ki nudijo izobraževanje o tem, kako to poteka in kakšne so značilnosti dobre prijave. S stališča Slovenije je program Obzorje Evropa praktično neskončen vir sredstev za našo velikost.
Tudi ko je bilo na nacionalnem nivoju financiranje oteženo, ko je bilo npr. pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) relativno malo sredstev za nacionalne programe, je bila Slovenija med državami, v katerih je raziskovalec lažje prišel do evropskih kot nacionalnih sredstev. Ponavadi je obratno. In univerze, raziskovalci, profesorji se učijo, izpopolnjujejo, zato smo seveda vedno uspešnejši. Glede na velikost države pa je še veliko možnosti za izboljšanje.
V preteklosti sem bil precej kritičen do Evropske komisije zaradi kompleksnosti teh prijav. Prijava za klasičen evropski projekt lahko obsega 200 strani. Predlagal sem, naj izračunajo, koliko ur porabijo evropski raziskovalci za te ogromne, kompleksne prijave ob relativno nizki uspešnosti. Nekaj let nazaj je bila ta pod petimi odstotki. Nazaj sem dobil odgovor, ali je problem Evropske komisije, da dobre raziskovalne ideje ne znamo spraviti na papir. Moj odgovor je bil, ali ocenjevalci teh projektov res potrebujejo 200 strani, da prepoznajo dobro idejo.
Nov inovacijski steber bo predstavljal most čez "dolino smrti", tj. slabo povezavo med vrhunskim teoretičnim znanjem ter gospodarstvom in družbo. Treba je pospešiti prenos znanja!
Kako se slovenski sektor razvoja in raziskav primerja z državami EU?
Ne moremo reči, da smo povsod super, imamo pa nišna področja, na katerih so naši raziskovalci v svetovnem vrhu. Primer takega področja je npr. elektroporacija, kjer gre za povezavo med elektrotehniko in zdravljenjem raka, predvsem kožnih tumorjev. Raziskovalci iz Fakultete za elektrotehniko in Onkološkega inštituta so leta 2015 v Portorožu organizirali prvi svetovni kongres elektroporacije, kamor so prišli vsi svetovni raziskovalci s tega področja. Takih področjih je kar nekaj, izpostavim lahko tudi uspešno prijavo Kemijskega inštituta pri genski in celični terapiji. Gre za 15 milijon evrov težak projekt, ministrstvo bo prispevalo še 15 milijonov evrov. Opravičujem pa se vsem ostalim, ki jih nisem omenil, pa si to vsekakor zaslužijo.
Očitno je pri nas precej znanja; je tudi dovolj investicij?
To pa je naslednje področje. Eno je močno znanstveno-raziskovalno področje, na katerem se cikel raziskovanja zaključi z objavo članka v prestižni reviji. To je seveda pomembno na področju bazičnih raziskav. Kakršna koli praktična uporaba teh rezultatov pa zahteva drugačno in dodatno pozornost.
Tu moramo preiti na t. i. delitev dela. Znanstveniki, ki se ukvarjajo z bazičnimi raziskavami, načeloma nimajo ambicij, da bi se spuščali v uporabo. In vedno znova se vrtimo okrog tega, da imamo na eni strani relativno uspešne raziskovalce, na drugi strani pa relativno neuspešno prenašanje tega znanja, ne le v gospodarstvo in industrijo, ampak v družbo širše.
Poleg tega pri aplikaciji postane zadeva interdisciplinarna in zahteva posebne veščine, kar pa je tisto področje, ki je trenutno na najnižji stopnji, zato je moja želja, da tu naredimo največje spremembe.
Gospodarstvo sicer pogosto opozarja, da primanjkuje strokovnjakov na več področjih, npr. na področju informacijske tehnologije. Bo ministrstvo, na katerem so inovacije združene z visokim šolstvom, lahko pomagalo gospodarstvu pri tem primanjkljaju?
Eno je očitek, da primanjkuje strokovnjakov, a težava je bolj globalna. Primanjkuje kadra na področju tehnike, primanjkuje zdravnikov, učiteljev itd. Kakšna pa je stopnja brezposelnosti? Praktično blizu nič. Torej nas je premalo. V preteklosti smo govorili o tem, da si mladi ne izbirajo pravih poklicev glede na potrebe družbe. Tega problema ni več. Vsi so zaposleni. Ne gre za preusmerjanje; nekdo, ki je dober, bo lahko dober družboslovec ali dober tehnik.
Drži očitek, da nam primanjkuje kadrov. Ko sem bil dekan na fakulteti, so me klicali kolegi iz gospodarstva in spraševali, ali imam kakšnega dobrega diplomanta. Odgovoril sem, da nimam niti slabega.
Drug očitek je, da bazično znanje slabo prenašamo v gospodarstvo. Tu se da veliko narediti. Kot nekdo, ki prihaja s tehničnega področja, se s tem ne strinjam, ker mi včasih celo preveč sodelujemo. Ker če fakulteta ali univerza večino svojega denarja pridobi v sodelovanju z industrijo, vsaj v takšnem obsegu kot iz proračunskih sredstev, moramo že paziti, da ne gremo v smeri inštituta, ne pa fakultete, ki primarno izobražuje študente.
So pa druga področja, kjer se to da izboljšati. Če govorimo o učinkovitejšem prenosu znanja, bi izpostavil novo agencijo za raziskovalno in inovacijsko dejavnost ARIS. Kaj je pri njej novega? Konec leta 2021 smo sprejeli nov zakon o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki zahteva ponovno ustanovitev tehnološke agencije. Včasih smo jo imeli, imenovala se je TIA. Ta je bila kasneje združena z agencijo SPIRIT, kjer T pomeni tehnologijo, ta del pa bo sedaj šel v novo agencijo.
Želja je, da ne ustanavljamo nove agencije za inovacije, temveč da znotraj iste agencije ustanovimo dva stebra: prvi steber je trenutna funkcija ARRS, dodatni steber pa je inovacijski steber. Zgledujemo se po inovacijskih sistemih drugih, uspešnejših držav (Avstrija, Norveška, tudi koncept OECD). Pomembno je vzpostaviti dobro povezavo: če nekdo z bazično raziskavo pride do uporabnih, aplikativnih rezultatov, bo imel znotraj iste agencije možnost nadaljevati projekt brez dodatnih prijav.
Nov inovacijski steber bo predstavljal most čez to "dolino smrti", tj. slabo povezavo med vrhunskim teoretičnim znanjem ter gospodarstvom in družbo, ki slabo čutita rezultate teh znanstvenih dosežkov. Treba je pospešiti prenos znanja.
.webp){kind=icon}
