Dan Podjed: V novem letu črtajte zadnje tri zaobljube s seznama

Božična evforija je za nami, v prihajajočih dneh pa vstopamo v novo leto. "Letos bom shujšal za vsaj pet kilogramov. Začel bom hoditi v fitnes. Vsaj nekaj časa ne bom pil alkoholnih pijač." Vam je to znano? Ljudje si ob pričetku novega leta radi zastavimo različne zaobljube, ki bi se jih radi držali v prihajajočem letu. Pa se jih potem zares držimo? V luči prihajajočega novega leta in posledičnega pisanja novoletnih zaobljub smo govorili z antropologom Danom Podjedom. Z nami je delil premislek o novoletnih zaobljubah, o njihovem spreminjanju skozi čas in novoletnih običajih v luči covida-19.

Kakšen je vaš pogled na pisanje novoletnih zaobljub?

Sam sem si – iskreno povedano – vsako leto zadal kakšno obljubo in z leti ugotovil, da jih žal čedalje manj izpolnim, tako da sem z zaobljubami postopoma prenehal. Namesto tega si v knjigo ali beležnico napišem moto ali lepo misel. Letošnja, v letu, ki se izteka, je: Samo živeti ni dovolj, je rekel metulj. Potrebni so še sonce, svoboda in drobna cvetlica. Gre za misel Hansa Christiana Andersena. Kot zaobljuba mi to zadostuje. In če se tega držim celo leto – pa tudi če ne –, nimam slabe vesti, ki sem jo pred tem vedno imel.

Težava zaobljub je, še posebej če nekaj obljubimo samo sami sebi, da se jih ravno zaradi tega ne držimo. Če si že zastavimo zaobljubo, naj bo ta javna – tako se je bomo bistveno lažje držali. Ali pa se odločimo, da bomo – če se zaobljub ne bomo držali –, namenili na primer denarna sredstva za nekaj, česar zares ne maramo.

V žepu nas torej najbolj zaboli? Ali je denar dejansko dovolj dober motivator, da se držimo zaobljub?

V žepu nas najbolj zaboli in včasih nas je treba malo udariti po glavi. In ne, denar ni dovolj dober motivator. Mislim, da morajo nameni priti od znotraj in morajo biti takšni, ki niso oblikovani zgolj v trenutku šibkosti, torej recimo 1. januarja po prekrokani noči. Bolje bi bilo, da se tega lotimo že bistveno pred novim letom. Da si zamislimo, kaj si želimo, in si zadamo cilje, ki nas bodo dejansko osrečili in smo jih sposobni izpolniti. Ali je to, da si preoblikujemo telo, izgubimo deset kilogramov ali vsak teden hodimo v fitnes, res tisto, kar nas bo dolgoročno osrečilo? Ponavadi si dajemo previsoke cilje; to kažejo tudi raziskave in statistika. Januarja smo vsi še polni zanosa, februarja pa že pozabimo na vse visokoleteče obljube in nadaljujemo po starem. Navade so tisto, kar je zares globoko zasidrano v nas, in navade je zares težko spreminjati.

Veliko zaobljub je vezanih ravno na to, da ljudje želijo narediti nekaj za svoje zdravje – če smo predebeli, verjetno ni nič narobe s tem, da želimo shujšati, saj je s tem povezanih veliko bolezni. 

Se strinjam, da imamo kronične družbene bolezni, kot sta previsoka teža in premalo gibanja. Težava je, ker je to postalo posameznikovo breme. Dejansko pa gre za nekaj, kar je nastajalo dolgoročno v družbi. In vedeti moramo, da se slabe navade širijo v družbi, ne samo na nivoju posameznika. Če nekdo kadi, je verjetneje, da so ljudje v njegovi okolici kadilci; enako velja tudi, če ima nekdo previsoko težo, saj je verjetneje, da se nezdravo prehranjujejo tudi njegovi sorodniki, prijatelji oziroma znanci. To se lahko širi kot valovi; hkrati pa se lahko širijo tudi dobre navade. Skratka, če želimo spreminjati lastne dobre navade oziroma jih oblikovati, je dobro, da se družimo z ljudmi, ki take navade že imajo.

Kako pa je z zgodovino novoletnih zaobljub in kaj nas morda čaka v prihodnosti?

V zadnjih letih, odkar beležim lastno zgodovino novoletnih zaobljub, opažam, da smo s papirja prešli na digitalne tehnologije. Recimo, da si na telefonu nastavimo števec, ki šteje korake, namesto na sedem tisoč korakov, ki so zadoščali v lanskem letu, na deset tisoč korakov dnevne norme v prihajajočem letu – to je ponovno nekaj, česar se pogosto ne držimo. Vse pogosteje to, ali se držimo zaobljub, spremljajo naši telefoni, pametne ure in druge naprave. In takšna bo verjetno tudi prihodnost zaobljub, kar pomeni, da bomo vse zaobljube kvantificirali, naše naprave pa bodo spremljale, ali jih dejansko izpolnjujemo.

To spominja na sistem družbenega razvrščanja, ki ga uvajajo na Kitajskem. Kako bo oseba živela, tam ni samo odvisno od zaobljub posameznika, ampak tudi od zaobljub države. Kitajska ima tako imenovani sistem družbenega razvrščanja, v okviru katerega ima vsak državljan kreditno številko od nič do tisoč – in od vaše ocene je odvisno, kako dobro boste živeli, ali boste dobili vizo za obisk Evropske unije, ali boste dobili kredit, stanovanje in podobno. Na to vpliva več dejavnikov, vključno z našimi navadami. Verjetno je tu nekje prihodnost novoletnih zaobljub. Torej, ne bo jih spremljal samo posameznik, ampak tudi država oziroma drugi nadzorni elementi.

To se sliši kar grozno …

Grozno je slišati, ampak tako že zdaj živimo v nadzornem kapitalizmu. To, kar se nam dogaja, postaja vse bolj družbeno dejstvo. Tudi kitajski sistem prihaja vse bližje. V Srbiji je Huawei namestil že več kot tisoč pametnih kamer, ki spremljajo, kako pridni so ljudje. Zaenkrat še ni nadzora nad tem, ali izpolnjujejo svoje novoletne zaobljube, morda pa bo prišel v veljavo kdaj v prihodnosti.

Zakaj večina ljudi ne more izpeljati svojih zaobljub?

Jaz mislim, da si zaobljubimo bistveno preveč. V glavi imamo nekakšen lik idealnega človeka, idealnega jaza, kar mi nismo. Naš dejanski jaz je sestavljen iz dveh jazov: jaza zase in družbenega jaza. Pozabljamo dejstvo, kako pomemben je družbeni jaz. Družba je tista, ki nas zapelje. Recimo, da si zaobljubimo, da ne bomo več pili alkoholnih pijač, kar je še posebej pogosta zaobljuba po novem letu. Kaj se bo potem zgodilo v družbi, ki nas bo spodbudila k še enemu kozarčku? Če si individualno nekaj zadamo, ni nujno, da nam bo družba to dopustila.

Kako pa bi komentirali običaje ob novem letu, recimo rokovanja, poljube na lica in pozitivne želje, v luči koronavirusa?

Virus še vedno obstaja. Živimo v mislih, da je koronskega časa konec in da virusa ni več. Zanimivo je tudi, kako hitro smo se vrnili na stare tirnice. Če se spomnimo zadnjih dveh novih let, smo bili bistveno previdnejši glede tega, s kom se družimo, kje se družimo, kdo so testirani ljudje in kdo niso. Zdi se mi tudi, da smo ljudje izjemno pogrešali dotike, objeme, poljube. To, kar je človeško. To, kar počnemo – in se je sedaj za dve leti prekinilo. Mislim, da so ljudje to potrebovali. Tudi sedaj seveda previdnost ni odveč.

Mogoče smo se od te pandemije naučili vsaj tega, da lahko naredimo prehod od kvantitete k kvaliteti. To pomeni, da ni nujno iti na zabavo s 500 ljudmi. Dobro se lahko zabavamo tudi s petimi ljudmi, ki jih imamo radi in so nam pomembni. Menim, da lahko tudi v naslednjem letu naredimo ta obrat k kvaliteti, se posvetimo tistim, ki so nam blizu, saj so ravno oni tisti ljudje, ki nam osmislijo življenje.

Imate še morda kak nasvet za uspešen začetek novega leta?

Za uspešen začetek novega leta črtajte zadnje tri zaobljube s seznama. Mislim, da sta dve ali ena dovolj. Naj bo ta ena dobra, naj bo kakovostna.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar