Centralne banke imajo vse razloge, da še naprej kupujejo zlato

Centralne banke in državni premoženjski skladi so v zadnjih treh letih podvojili obseg nakupov zlata. Le da jih ne prijavljajo.

Centralne banke so postale gonilna sila rekordnega bikovskega trga zlata, in čeprav je pravi obseg njihovih nakupov zavit v tančico skrivnosti, nihče ne pričakuje, da se bodo ustavile.

Po ocenah analitikov banke Goldman Sachs centralne banke globalno mesečno zberejo približno 80 ton zlata, kar je po trenutnih cenah vredno približno 8,5 milijarde dolarjev. Večina nakupov je tajnih, čeprav trgovinski podatki kažejo, da veliko kupuje Kitajska, skupaj z drugimi neidentificiranimi kupci prek Švice.

Val nakupov se je začel že pred Trumpovo trgovinsko vojno

Centralne banke in državni premoženjski skladi skupaj po podatkih Svetovnega sveta za zlato pospravijo 1.000 ton na leto, kar je vsaj četrtina letne proizvodnje zlata. V anketi banke HSBC, ki je januarja zajela 72 centralnih bank, jih je več kot tretjina načrtovala, da bodo leta 2025 kupile še več. Nobena ni nameravala prodati.

Zlato je v obdobjih geopolitičnih napetosti pogosto igralo vlogo zatočišča. Čeprav se je val nakupov začel, preden je Donald Trump začel svetovno trgovinsko vojno, poudarja vse večjo zaskrbljenost nekaterih držav zaradi prevelike izpostavljenosti ameriškemu dolarju, prevladujoči svetovni rezervni valuti. Žgoča rast cen zlata v zadnjih nekaj letih je le še povečala njegovo privlačnost.

Kazahstanska nacionalna banka je bila na primer lani ena največjih prodajalk zlata. Letos pa je postala neto kupec in po besedah njenega guvernerja Timurja Sulejmenova namerava še naprej povečevati svoje rezerve.

"Zlato običajno velja za vir za zavarovanje, vendar v tem primeru - če upoštevamo vso paniko, carine in obnovo svetovne trgovine - ni slab naložbeni vir," je dejal.

Za Goldman je prepričanje, da se bodo nakupi nadaljevali, glavni razlog, da ameriška banka vztraja pri napovedi za konec leta v višini 3.700 dolarjev za unčo. Zlato je 3. junija trgovalo po ceni 3.360 dolarjev, kar je blizu aprilskega vrha pri 3.500 dolarjih.

Tempo nakupov se je podvojil, potem ko so ZDA in njihove zaveznice leta 2022 zamrznile ruske devizne rezerve po invaziji na Ukrajino. To je številne centralne banke spodbudilo k razmisleku o diverzifikaciji, inflacija in špekulacije, da bo ameriška vlada manj ugodno obravnavala tuje upnike, pa so še dodatno poudarile privlačnost plemenitih kovin.

"Zlato je najvarnejše rezervno sredstvo," je dejal Adam Glapinski, guverner Narodne banke Poljske, ki je bila v zadnjih letih med največjimi kupci. "Ni neposredno povezano z gospodarsko politiko katere koli države, odporno je na krize in dolgoročno ohranja svojo realno vrednost."

Ponovno priljubljena naložba

Centralne banke v Švici, Kanadi in Združenem kraljestvu so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odprodale zlato, kar je povzročilo desetletje trajajoči medvedji trg. Zlato je postalo relikt, ki so ga bolj cenili prestrašeni kot finančni svet, ki je imel raje dolarje.

Nakupi so se ponovno začeli povečevati po svetovni finančni krizi, nato pa so jih pospešile ruske sankcije. Vendar pa je veliko dodatnih nakupov od takrat ostalo neprijavljenih. Prijavljeni nakupi so se komajda premaknili, medtem ko se je cena zlata od konca leta 2022 do začetka leta 2025 podvojila.

Za merjenje nakupov centralnih bank in državnih premoženjskih skladov se najpogosteje uporabljajo podatki, zbrani v imenu Svetovnega sveta za zlato (World Gold Council), trgovinskega organa, ki zastopa rudarje zlata. Uporablja kombinacijo javnih podatkov, trgovinskih statistik in terenskih raziskav. Leta 2024 je bila javno objavljena le približno tretjina nakupov, ki so jih zaznali.

Večina centralnih bank obvesti Mednarodni denarni sklad, kadar kupujejo zlato, da bi dopolnile svoje devizne blagajne, druge pa so bolj skrivnostne. Tudi številni državni premoženjski skladi ohranjajo svoja imetja v tajnosti.

Kitajska špekulacija

Medtem ko se o možnosti, da centralne banke in državni premoženjski skladi podcenjujejo svoje zlate rezerve, veliko razpravlja in analizira, konkretnih dokazov ni.

Tržni udeleženci pogosto menijo, da so poročani nakupi Ljudske banke Kitajske zastareli ali nepopolni. V letu 2015 je na primer PBOC razkrila ogromen skok svojih rezerv v zlatu za 600 ton, kar je po šestih letih molka šokiralo tržne opazovalce.

"Trg je špekuliral, in to so spet le špekulacije, da je dejanski neto nakup Kitajske veliko večji od uradnih podatkov," je dejal Evy Hambro, vodja tematskih in sektorskih naložb pri družbi BlackRock in eden od najvplivnejših svetovnih vlagateljev v rudarstvo.

Uvoz zlata na Kitajsko strogo ureja Kitajska centralna banka in poteka prek Šanghajske borze zlata (SGE), skupaj z večino domače ponudbe zlata. Zato so nakupi preko SGE dober približek kitajskega povpraševanja po zlatu na debelo.

Toda v zadnjih letih je skupna ponudba - ki vključuje neto uvoz zlata, proizvodnjo v kitajskih rudnikih in reciklirane odpadke - nenavadno presegla skupne nakupe, zaradi česar se postavlja vprašanje, kje je dodatno zlato.

Seveda bi lahko obstajala še ena razlaga, ki jo je Martin Lynge Rasmussen, višji strateg pri investicijskem svetovalcu Exante Data s sedežem v New Yorku, preučeval več mesecev.

"Obstaja veliko povpraševanja po zlatu, ki ni nikjer upoštevano," je dejal in dodal, da so nenavadno visoke ravni uvoza zlata ponavadi povezane z naraščanjem nepojasnjenih ocen nakupov centralnih bank in državnih premoženjskih skladov, ki jih je pripravil Svetovni svet za zlato.

Na trgu obstajajo sledovi, ki kažejo na nakupe kitajskega uradnega sektorja. V nasprotju s tako imenovanimi standardnimi zlatimi ingoti, s katerimi se trguje na SGE, centralne banke večinoma trgujejo z velikimi 400-unčnimi palicami. Te so prevladujoča oblika, s katero se trguje na londonskem trgu, in se redko uporabljajo kje drugje.

Izvoz zlatih palic z londonskega trga na Kitajsko, ki je največji uradni kupec, se je nadaljeval večji del lanskega leta, tudi v obdobjih, ko PBOC ni prijavila nakupov. Družba Goldman Sachs na podlagi ocen povpraševanja kitajske centralne banke in institucij, ki izhajajo iz podatkov o trgovanju, ocenjuje, da je Kitajska od leta 2022 v povprečju kupila 40 ton na mesec.

Ta izvoz se je nadaljeval, ko je bilo zlato v Šanghaju cenejše kot v Londonu, kar pomeni, da bi bilo za banko nesmiselno uvažati plemenito kovino in jo z izgubo prodajati zasebnim vlagateljem, je dejal Jan Niewenhuijs, dolgoletni analitik kitajskega trga zlata.

Upravljanje rezerv

Nakupi izven domačega trga so smiselni tudi, če želi Kitajska zamenjati dolarske rezerve za zlato, kar je mogoče le na mednarodnem trgu.

Eden od razlogov, zakaj se celoten obseg nakupov morda ne prikaže v rezervah centralne banke PBOC, je, da so ti nakupi v bilanci stanja drugega uradnega organa. Kitajska ima približno 6 odstotkov svojih rezerv v zlatu, medtem ko jih imajo ZDA, Nemčija, Francija in Italija približno 75 odstotkov, kar je dediščina povojnega zlatega standarda.

Svetovno povprečje je približno 20 odstotkov, kar je raven, ki je verjeten srednjeročni cilj za centralne banke na nastajajočih trgih, je dejal Daan Struyven, eden od vodij globalnih raziskav surovin pri banki Goldman Sachs. Po njegovih besedah bodo do tega cilja verjetno prišle postopoma, da ne bi šokirale trga.

Kitajska ni bila edini veliki kupec. Centralne banke v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu so v zadnjih letih znatno povečale svoje zlate rezerve, prav tako pa tudi državni premoženjski skladi.

Količina zlata centralnih bank, izvoženega iz Združenega kraljestva in usmerjenega prek Švice, je po letu 2022 skokovito narasla, pri čemer so razhajanja v trgovinskih podatkih pokazala, da je v zadnjih treh letih v državo vstopilo več kot 1.200 ton zlata v lasti centralnih bank. Zlato je bilo nato shranjeno v švicarskih trezorjih ali poslano naprej končnemu lastniku.

Nekaterim centralnim bankirjem je zamrznitev ruskih deviznih rezerv pokazala, kako se lahko dolar uporabi kot orožje, saj je bil dostop do finančnega sistema zaprt na ukaz ZDA.

Večina zamrznjenih ruskih rezerv je v belgijski klirinški hiši Euroclear, nekateri voditelji pa si zdaj prizadevajo, da bi jih zasegli za financiranje podpore Ukrajini. Zlata, ki je shranjeno doma, ni mogoče zaseči.

Ne glede na to, kaj se bo zgodilo z ruskimi sredstvi v primeru prihodnjega mirovnega sporazuma, je bil ustvarjen precedens, je dejal Struyven. „Izračun tveganja za upravljavce rezerv se je spremenil,“ je dejal.

Do kod lahko zraste cena?

Poleg tveganja sankcij so nekatere institucije v začetku leta vznemirila tudi ugibanja, da bo Trumpova administracija vodila politiko namernega slabljenja ameriškega dolarja, pa tudi zaznane grožnje neodvisnosti ameriške centralne banke, je dejal Massimiliano Castelli, izvršni direktor pri UBS Asset Management, ki centralnim bankam svetuje glede strategije.

Glede na grožnje, s katerimi se sooča, se bo delež dolarja v svetovnih rezervah verjetno "še naprej zmanjševal, morda nekoliko hitreje kot v zadnjih nekaj letih", saj se centralne banke usmerjajo v druge valute in zlato, je dejal Castelli.

Vendar pa so možnosti centralnih bank pri diverzifikaciji omejene, saj je dolga, izdanega v drugih valutah, zelo malo.

Vendar pa bi lahko vse večji tok v zlato dodatno podprl rast, zaradi katere se je cena plemenite kovine od konca leta 2022 podvojila. Po podatkih družbe JPMorgan Chase bi lahko preusmeritev zgolj 0,5 odstotka tujih sredstev ZDA v prihodnjih letih do leta 2029 dvignila ceno zlata na 6.000 dolarjev za unčo.

"Trg zlata je velik trg, vendar je dolarski trg ogromen," je dejal Hambro iz družbe BlackRock. "Majhen delež, ki se z dolarskega trga preseli na trg zlata, ima velik vpliv."

Prevedel in priredil Urban Červek