Zakaj je zlato "obtičalo" pri 4.500 dolarjih - predah pred rastjo?

Skupno povpraševanje po zlatu je v prvem četrtletju 2026, vključno z zunajborznimi transakcijami, doseglo 1.231 ton, kar je dva odstotka več kot v istem obdobju leta 2025, kažejo podatki Svetovnega sveta za zlato (World Gold Council). Čeprav je cena zlata v sredo upadla za nekaj več kot odstotek in zdrsnila na približno 4.450 dolarjev za unčo, potem ko so ameriški napadi v Hormuški ožini omajali optimizem glede napredka pogajanj o ponovnem odprtju ključne plovne poti, zanimanje za plemenito kovino ne pojenja. Kljub temu cena zlata že dalj časa ostaja skoraj nespremenjena.

Georgi Hristov, ekonomski analitik, kljub kratkoročnim fazam stabilizacije ali korekcije pričakuje nadaljnjo rast cene zlata. Po njegovi oceni se je plemenita kovina po zgodovinskem vrhu naravno konsolidirala.

"Na to 'stagniranje' ne bi gledal kot na spremembo trenda, temveč kot na naraven predah trga. Eden od razlogov za trenutni pritisk na zlato je močan ameriški dolar. Ko dolar krepi svojo vrednost, je zlato kratkoročno pogosto pod pritiskom, saj je na svetovnih trgih kotirano v ameriški valuti in zato postane relativno dražje za kupce, ki plačujejo v drugih valutah. Poleg tega vlagatelji iščejo alternativne možnosti za plasiranje kapitala, kot so depoziti, obveznice in finančni instrumenti, ki ponujajo donos."

 

V času vojne v Iranu je treba posebej poudariti, da višje cene energentov in nafte povečujejo splošna inflacijska tveganja, kar lahko okrepi pričakovanja, da bo Fed obrestne mere dlje časa ohranjal na visoki ravni. Kratkoročno visoke obrestne mere zlatu ne koristijo, saj zlato ne prinaša obresti. "Zato imamo trenutno specifično situacijo: geopolitično tveganje podpira zlato, hkrati pa nanj pritiskajo močan dolar in pričakovanja o višjih obrestnih merah," pojasnjuje Hristov.

Vendar je Fed dobil novega vodjo, Kevina Warsha, čigar politika bi lahko prinesla spremembe v smeri zniževanja obrestnih mer, za kar si Donald Trump, ki Warsha podpira, prizadeva že dlje časa. Zato ostaja odprto vprašanje, ali bo zlato sledilo spremembi smeri vetra v ameriški centralni banki in kako. Čeprav je Warsh dejal, da "ne bo Trumpova marioneta", trg zelo pozorno spremlja nadaljnjo neodvisnost oziroma morebitno odvisnost Feda od politike, zlasti ob znanih Trumpovih trdih stališčih.

Poleg tega centralne banke po svetu še naprej povečujejo delež zlata v svojih rezervah, in sicer kot zaščito pred geopolitičnimi tveganji, valutnimi pretresi in odvisnostjo od tujega premoženja. V prvem četrtletju so tako centralne banke neto kupile 244 ton zlata, kar je tri odstotke več kot leta 2025, je sporočil Svetovni svet za zlato.

Tudi Slovenija je povečevala svoje rezerve. Banka Slovenije ima po zadnjih podatkih z 28. februarja v svojih mednarodnih denarnih rezervah 4,22 tone zlata, ki jih ocenjuje na 600 milijonov evrov. "Gre za monetarno zlato v obliki zlatih palic standardne oblike (t. i. good delivery), ki imajo predpisano težo med 350 in 430 unčami ter najmanj 99,5-odstotno čistost," so sporočili iz Banke Slovenije. Banka Slovenije je lani svoje zlate rezerve povečala za 1,05 tone. Za primerjavo: Srbija je imela konec aprila 54 ton zlatih rezerv, njihova vrednost pa je znašala 6,9 milijarde evrov. 

Zadnji svetovni primer je Gana, ki je napovedala, da bo od 1. junija povečala obvezne odkupe zlata od velikih rudarskih družb, in sicer z 20 na 30 odstotkov njihove proizvodnje, da bi okrepila svoje rezerve in podprla domačo valuto. Hkrati želi Gana z lokalno predelavo zlata razviti domačo industrijo in povečati zaposlenost, je poročal Bloomberg.

Zakaj je vloga centralnih bank ključna

Še pred dvema ali tremi desetletji je bil globalni odnos do zlata skoraj nasproten današnjemu. V 90. letih in na začetku 2000-ih je prevladovalo prepričanje, da zlato v sodobnem finančnem sistemu izgublja pomen, medtem ko so dolar in ameriške državne obveznice veljali za varno zatočišče. Številne centralne banke so takrat celo zmanjševale svoje zlate rezerve.

Velika Britanija je konec 90. let prodala velik del zlata po cenah, ki danes veljajo za zgodovinsko nizke, medtem ko so druge evropske centralne banke ponudbo zlata usklajeno omejevale s sporazumom Central Bank Gold Agreement (CBGA). Ker zlato ne prinaša ne obresti ne dividend, je veljalo za 'neproduktivno sredstvo'. Danes je CBGA predvsem simbol obdobja, v katerem je svet verjel, da zlato izgublja monetarni pomen.

Hkrati je bila globalizacija pred nekaj desetletji šele v vzponu, inflacija razmeroma nizka, zaupanje v ameriški finančni sistem pa zelo močno.

Po globalni finančni krizi leta 2008, pandemiji, vojni v Ukrajini, zamrznitvi ruskih rezerv in novih geopolitičnih konfliktih pa so centralne banke zlato znova sprejele kot obliko zaščite pred političnimi in finančnimi tveganji. Zanimivo je, da so danes med največjimi kupci države v razvoju in trgi v vzponu, od Kitajske in Indije do Turčije, Poljske in afriških držav.

"Nakupi centralnih bank so trenutno morda najmočnejši dolgoročni signal na trgu. Centralne banke zlata ne kupujejo zaradi kratkoročnih špekulacij, temveč zaradi diverzifikacije rezerv, zmanjševanja odvisnosti od dolarja ter zaščite pred inflacijo in geopolitičnimi tveganji," pravi Hristov.

 

'Zlata' sedemdeseta in nadaljnje napovedi

"Najbližjo zgodovinsko vzporednico z današnjimi razmerami lahko iščemo v 70. letih, ko je svet zaznamovala kombinacija visoke inflacije, energetskih šokov, geopolitične nestabilnosti in zelo visokih obrestnih mer. Takrat so morale centralne banke, predvsem Fed, na koncu agresivno zvišati obrestne mere, da bi zajezile inflacijo. Razlika pa je v tem, da danes centralne banke istih instrumentov ne morejo uporabljati tako zlahka kot takrat. Ravni javnega in zasebnega dolga so precej višje, finančni trgi so občutljivejši za obrestne mere, države pa imajo bistveno višje stroške servisiranja dolga. Prostor za ekstremno zviševanje obrestnih mer je zato danes precej bolj omejen, prav zaradi tega pa zlato ostaja pomembno," pravi sogovornik Bloomberg Adrie.

Pred trgom sta trenutno dva scenarija, oba pa izhajata iz istega vira: geopolitičnih napetosti, inflacije in odziva centralnih bank.

Prvi scenarij je za zlato pozitiven. Če bodo vojne in geopolitične napetosti še naprej dvigovale cene nafte, plina in drugih surovin, bi lahko inflacija dlje časa ostala povišana. Če centralne banke ob tem ne bodo mogle dovolj agresivno zviševati obrestnih mer, ne da bi resno ogrozile gospodarstvo in finančni sistem, bodo vlagatelji vse bolj iskali zaščito v premoženju, ki ni neposredno vezano na denarno politiko ene države. Hristov pojasnjuje, da v takšnem primeru prevlada tako imenovani "kanal strahu": večja negotovost in tveganje širjenja konfliktov povečujeta povpraševanje po varnih zatočiščih.

Drugi scenarij bi lahko bil za ceno zlata negativen, čeprav ga sprožajo isti dogodki. Rast cen energentov zaradi konfliktov hkrati zvišuje inflacijska pričakovanja, zato trg ocenjuje, da bi Fed in druge centralne banke lahko dlje časa ohranile visoke obrestne mere. Višje obrestne mere krepijo dolar in zvišujejo donose ameriških obveznic, zaradi česar zlato postaja manj privlačno, saj ne prinaša obrestnega donosa. Prav na ta mehanizem je opozoril tudi Reuters, ki je poročal, da so napetosti okoli Irana v torek zvišale cene nafte in okrepile strah pred inflacijo, hkrati pa povečale pričakovanja, da bodo obrestne mere dlje časa ostale višje.