Podnebne migracije: nova milijardna fronta, na katero ni pripravljen nihče

Migracije so hitro postale ena najbolj polarizirajočih tem, ki trenutno oblikujejo naš politični diskurz. In vse kaže, da se bo položaj še zaostril. Medtem ko je Evropo pred desetletjem zajel begunski val predvsem sirskih beguncev, ki so bežali pred uničujočo državljansko vojno v svoji domovini, bo države globalnega severa kmalu prizadel nov, veliko večji val podnebnih migrantov, ki bodo iz svojih domovin bežali zaradi naravnih katastrof.

Podnebne migracije se pojavijo, ko so ljudje prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi izjemnih vremenskih razmer, kot so poplave, dolgotrajni vročinski valovi, suše in obsežni požari v naravi, pa tudi zaradi počasnejših podnebnih sprememb, na primer dvigovanja morske gladine in vse hujšega pomanjkanja vode. Takšnih selitev je vse več, ker svetu ni uspelo dovolj zmanjšati izpustov toplogrednih plinov in zajeziti porasta povprečne globalne temperature, kar povzroča več podnebnih katastrof.

Strokovnjaki ocenjujejo, da večina podnebnih migracij poteka znotraj meja posameznih držav, vendar se bo s poglabljanjem podnebne krize okrepilo tudi seljenje prek državnih meja. V nekaterih primerih ekstremni vremenski pojavi skupaj z drugimi dejavniki, kot so naravno ugrezanje tal ter dejavnosti, povezane z industrijo fosilnih goriv, prisilno izseljujejo celotne skupnosti in jih silijo, da si poiščejo novo bivališče v drugih delih svoje države ali tujini. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da bi se lahko migracije zaradi suše v tem stoletju potrojile, če mednarodna skupnost ne bo uspešno zajezila vse hujše podnebne krize.

Skupaj bi glede na poročilo Združenih narodov na sredini tega stoletja – kar čez samo 25 – lahko imeli več kot milijardo podnebnih migrantov. Napovedi organizacije kažejo na dramatično povečanje podnebnih migracij v prihodnjih desetletjih, pri čemer naj bi bilo po ocenah do leta 2050 razseljenih 1,2 milijarde ljudi, kar je približno 13 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vendar poročilo tudi navaja, da bi ta številka, če se svet uspešno spoprime s podnebno krizo, lahko bila veliko manjša – v najbolj optimističnem primeru okoli 25 milijonov razseljenih ljudi.

Podobno je ugotovil tudi Inštitut za ekonomijo in mir (IEP), raziskovalni inštitut, ki vsako leto objavlja globalne indekse terorizma in miru. Leta 2020 je navedel, da 1,2 milijarde ljudi živi v 31 državah, ki niso dovolj odporne, da bi lahko prenesle ekološke grožnje. Posledice podnebnih razselitev niso omejene na posameznike in skupnosti, ki jih to zadeva, ampak se razširjajo tudi na države in regije, ki jih gostijo.

Drugačne ocene navaja Svetovna banka, ki je v pogosto citiranem poročilu najvišjo projekcijo notranjih razselitev zaradi podnebnih sprememb do leta 2050 postavila pri 216 milijonih ljudi. Razlog je predvsem vse večje pomanjkanje vode, zaradi katerega bo ogroženo preživetje kmetijstva. Organizacija pa hkrati ocenjuje, da bi se to število lahko zmanjšalo za kar 80 odstotkov – na približno 44 milijonov –, če bi vlade učinkoviteje upočasnile podnebne spremembe in se prilagodile njihovim vplivom.

"Napovedi o obsegu podnebnih migracij se sicer razlikujejo, vendar je sporočilo jasno: podnebne spremembe bodo v prihodnjih desetletjih eden ključnih dejavnikov prisilnega razseljevanja. In tako kot pri drugih oblikah migracij bodo najhuje prizadele države, ki so najmanj odgovorne za emisije," je povedala Mojca Pajnik, profesorica na Fakulteti za družbene vede. "Države globalnega juga ne izhajajo iz enakih izhodišč. Že desetletja se soočajo z nepoštenimi trgovinskimi pogoji, s strukturnimi prilagoditvami, ki slabijo javne sisteme, z odvisnostjo od izvoza surovin ter z globalnimi politikami, na katere imajo omejen vpliv," dodaja.

Študija revije Proceedings of the National Academy of Sciences opozarja, da bi se lahko planet v naslednjih 50 letih segrel še bolj kot v zadnjih šest tisoč letih skupaj. Do leta 2070 bi se lahko območja skrajne vročine, kakršna danes najdemo v Sahari in ki trenutno pokrivajo manj kot odstotek kopnega, razširila na skoraj petino kopenskih površin. To bi pomenilo, da bi približno vsak tretji človek živel zunaj podnebnega območja, v katerem je človeštvo uspevalo tisočletja. To bo, poudarja revija, ustvarilo popolno petrijevko za podnebne migracije.

Bloomberg

 

Mednarodna skupnost se s tovrstnimi izzivi vsako leto ukvarja tudi na podnebni konferenci COP, vendar jo – podobno kot številne druge ostanke multilateralnega svetovnega reda – v zadnjih letih pestijo močna neskladja in neučinkovitost. Države globalnega juga si namreč želijo zagotoviti boljši dostop do finančnih virov, ki bi jim pomagali pri boju s podnebnimi spremembami, do česar pa je globalni sever oziroma razviti svet zadržan.

Nefunkcionalnost mednarodnih institucij in predvsem izvotlitev Združenih narodov ter z njimi povezanih organizacij bosta v prihodnosti precej otežila kakršen koli skupni odziv na podnebne migracije, ki se po svetu že dogajajo. "ZN drsijo v neoperativnost, ker se najpomembnejše članice umikajo od prevzemanja finančnih in drugih obveznosti ter zaradi vse večje nefunkcionalnosti Varnostnega sveta," je za Bloomberg Adria povedal ekonomist s FDV Anže Burger. Njegov kolega s FDV Faris Kočan medtem poudarja, da umik ZDA iz mednarodne politike pošilja sporočilo o krhkosti globalnega sodelovanja in nadaljevanju politike razgradnje multilateralizma. Politolog dodaja, da bomo v prihodnosti videli vse več bilateralnih dogovorov "ena na ena". Pri tem pa bodo iz enačbe izpadle revne države, ki v mednarodni areni niso dovolj pomembne.

Pajnik s FDV pove, da Zahod do globalnega juga "še vedno deluje z logiko kolonialnih vzorcev" po principu "ekstrakcije, izčrpavanja naravnih virov, pridobivanja poceni delovne sile in znanja, povratno pa vrača zelo malo ali skoraj nič". "Umikanje mednarodne pomoči, na primer razgradnja razvojnih programov USAID, je izraz nadaljevanja iste logike: vse manj odgovornosti in solidarnosti, vse več izolacionizma. Takšna dejanja ne bodo ublažila kriz, temveč jih bodo pospešila," pove.

"Brez ustrezne globalne podpore bodo te države prisiljene reševati krizo predvsem gasilsko in kratkoročno; ne bodo imele kapacitet za načrtovanje ali za dolgoročne razvojne premisleke in projekte. Podnebne migracije zato niso le okoljska tema; so politično vprašanje globalne pravičnosti. Če Zahod ne bo prekinil kolonialnih ekonomskih vzorcev in ne bo prevzel svojega dela odgovornosti, bo s tem neizogibno poglobil krizo, ki je v veliki meri posledica zgodovinskih in sedanjih globalnih neenakosti, ki jih sam vzdržuje," razmišlja profesorica.

Na udaru predvsem notranje migracije

Prva frontna črta poteka predvsem v državah samih. Podnebni migranti najprej iščejo zatočišča v lastnih državah, saj jim ni treba prečkati meja in se prilagajati tujim kulturam. Pod največjim pritiskom so urbana središča in velika mesta, saj tudi ta močno obremenjujejo podnebne spremembe.

Poročilo koalicije C40 je eno prvih, ki ponuja napovedi podnebnih migracij na ravni mest v več različnih regijah, s poudarkom na državah globalnega juga, kjer se podnebne posledice in urbani izzivi najmočneje prepletajo. Če svet ne bo občutno zmanjšal izpustov ogljika, bi lahko deset najhitreje rastočih megamest v Afriki, Južni Ameriki, Južni Aziji in na Bližnjem vzhodu do sredine stoletja sprejelo skupno okoli osem milijonov notranjih migrantov. Poleg tega je treba prišteti še gospodarske in politične begunce ter migrante iz drugih držav.

"Ljudje se selijo v mesta, kjer najdejo več priložnosti, stanovanja in socialnih mrež, hkrati pa se izognejo zapletenim postopkom selitve v tujino," pojasnjuje Claudia Huerta, višja vodja kampanj za podnebje in migracije pri C40. Prihod velikega števila ljudi bo še dodatno obremenil lokalne storitve in pospešil neurejeno širjenje mest. Obenem se tudi sprejemna mesta sama spopadajo s podnebnimi tveganji.

Poročilo tudi kaže, da bi omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, kot predvideva pariški sporazum, mestom omogočila občutno omilitev posledice podnebnih migracij. Število notranjih podnebnih migrantov v Bogoti, Riu de Janeiru in Karačiju v Pakistanu bi lahko bilo celo trikrat manjše, kot če svetovnih emisij ne bi zmanjšali v skladu s pariškimi cilji. "Ključno vprašanje pri zmanjševanju vplivov podnebnih migracij na mesta je zmanjšanje emisij," pravi Jazmin Burgess, direktorica za vključujoče podnebno ukrepanje pri C40. "Za to pa niso odgovorna samo mesta – potrebni so ukrepi vseh."

Po napovedih lanskega poročila koalicije C40 bi lahko ekstremne poplave v Bangladešu do leta 2050 pregnale kar do 3,1 milijona ljudi v prestolnico Dako, kjer glede na novembrsko poročilo Združenih narodov živi že 37 milijonov ljudi. Leta 2050 naj bi mestu pravilo dom kar rekordnih 51,2 milijona ljudi. Na drugi strani sveta naj bi se do leta 2050 skoraj 600 tisoč podnebnih migrantov preselilo v prestolnico Bogota, kjer pomanjkanje vode že zdaj vpliva na približno osem milijonov ljudi. Leta 2022 je zaradi suše več kot milijon Somalcev izgubilo domove in streho nad glavo poiskalo predvsem znotraj Somalije.

"Po vseh dosedanjih analizah bo velika večina ljudi najprej razseljena znotraj lastne države: iz sušnih območij v delte rek, iz vasi v mesta, iz obale v notranjost. Šele ko so notranje možnosti izčrpane, ko ni dela, vode in varnosti, se povečajo migracije v druge države.  To pomeni, da bodo največji pritiski najprej na mestne centre v državah globalnega juga, ki so že zdaj preobremenjeni: slumi se širijo, infrastruktura ne dohaja, politične napetosti rastejo. V nekaterih primerih, na primer pri potapljajočih se pacifiških otokih, pa govorimo praktično o neizogibni čezmejni preselitvi celotnih skupnosti," pojasnjuje poznavalka Pajnik.

Katere države in regije bodo najbolj prizadete?

Med organizacijami in strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, ostaja konsenz, da bodo podnebne spremembe in z njimi povezane migracije nesorazmerno močno prizadele države v razvoju afriške, azijske in latinskoameriške regije. Latinska Amerika, Južna Azija in podsaharska Afrika so tri regije, ki jih ameriški možganski trust Svet za zunanje odnose navaja kot najbolj ranljive.

Inštitut poudarja, da več kot polovica prebivalstva držav v razvoju živi v teh regijah, številni pa živijo na ranljivih območjih, od katerih nekatera že doživljajo migracijske krize, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Svetovna banka denimo ocenjuje, da bi te regije do leta 2050 lahko skupaj sprožile selitev kar 143 milijonov notranjih podnebnih migrantov.

Občutljive so predvsem države, v katerih so že tako različne vojne in konflikti. Ena izmed najbolj prizadetih držav zaradi podnebnih sprememb bo Pakistan, kjer je bilo zaradi uničujočih poplav leta 2022 notranje razseljenih kar osem milijonov ljudi in ki se je letošnjo pomlad zapletel v omejeno vojno z Indijo. Podnebna kriza in z njo povezane migracije ne bodo prizanesle niti Bližnjemu vzhodu, pregovornemu sodu smodnika, kjer se Iran trenutno sooča z najhujšo vodno krizo v zgodovini države, ki grozi, da bo 10-milijonska prestolnica Teheran ostala brez vode.

Vse več terorizma in drugih varnostnih groženj

Poglabljanje podnebne krize pa nima le migracijskih, okoljskih ali ekonomskih posledic, temveč tudi varnostne. Kot za Bloomberg Adria pove ameriški novinar in podnebni poročevalec Ryan Biller, so podnebne spremembe občutno prispevale k vzponu skrajnih skupin, kot je Islamska država oziroma ISIS.

"Le nekaj let prej, preden je Sirijo raztrgala državljanska vojna, je zgodovinsko rekordna suša na severu države ohromila kmetijski sektor. Zemlja ni več dajala pridelkov; zaradi pomanjkanja vode ni bilo mogoče rediti živine; agrarno in pastirsko življenje, ki so ga tamkajšnji prebivalci nekoč živeli, pa ni bilo več vzdržno. Posledično se je na tisoče sirskih kmetov v iskanju dela preselilo v velika mesta, ki jih ni bilo veliko. Številni so zato pristali na družbenem robu. In ko se je leta 2011 začela državljanska vojna, je Islamska država prav te razseljene kmete vzela na muho za novačenje. ISIS je ponujal denar, preživetje in občutek smisla," pojasnjuje.

Biller med najbolj ranljivimi območji omenja sahel, kjer se temperature dvigujejo približno 1,5-krat hitreje od svetovnega povprečja. "Suše in občasne poplave redno opustošijo regijo, zaradi česar se zaloge hrane in vode hitro zmanjšujejo. Propadajoče okolje je razselilo milijone ljudi in zaostrilo že obstoječe napetosti med skupnostmi. Jezero Čad je morda najjasnejša študija primera te problematike. To jezero je ključen vir sladke vode, od katerega je odvisnih več kot 30 milijonov ljudi v okoliških državah – ne le za pitno vodo, temveč tudi za namakanje, živinorejo in ribolov. Od sedemdesetih let jezero vztrajno izginja, skrčilo se je že za 90 odstotkov. Zdaj skoraj vsak dan izbruhnejo spopadi med pastirji, ki tekmujejo za hitro usihajoče zaloge naravnih virov," pove.

Inštitut IEP je leta 2020 tudi ugotovil, da se 19 držav, ki so najbolj ogrožene zaradi podnebnih sprememb, vključno s pomanjkanjem vode in hrane ter večjim tveganjem za naravne nesreče, uvršča tudi med 40 najmanj mirnih držav na svetu. Poročilo še navaja, da se v številnih državah, ki so najbolj izpostavljene ekološkim grožnjam, vključno z afriškimi Nigerijo, Angolo, Burkina Fasom in Ugando, pričakuje tudi občutno povečanje števila prebivalstva, kar bo še dodatno spodbudilo množična preseljevanja zaradi pomanjkanja dela.

Bloomberg

 

Steve Killelea, ustanovitelj organizacije IEP, je ob objavi poročila izjavil, da so ekološke grožnje resen izziv za svetovni mir. "V naslednjih 30 letih se bo pomanjkanje hrane in vode brez nujnega globalnega sodelovanja le še povečalo. Če ne bomo ukrepali, se bodo najverjetneje povečali civilni nemiri, izgredi in konflikti," je povedal. Poročilo še opozarja, da se bo do leta 2050 141 držav srečalo z vsaj eno veliko ekološko grožnjo, pri čemer se bodo z največjim številom groženj spopadale regije podsaharske Afrike, Južne Azije, Bližnjega vzhoda in Severne Afrike.

Vpliv na države, ki bodo sprejemale begunce

Izvršni direktor fundacije Berghof Andrew Gilmour je lani za Bloomberg povedal, da bo "tudi v najboljšem primeru prišlo do znatnega povečanja števila beguncev in migrantov, ki bodo prihajali v Zahodno Evropo in Severno Ameriko. Upravljanje tega pritoka bo izredno težko ravnotežje. "Politiki bodo potrebovali veliko poguma za prepričevanje prebivalstva, da migranti niso nekaj slabega," pojasnjuje.

Med regijami, kamor se bodo podali podnebni migranti, zlasti tisti iz Afrike, bo tudi Evropa. "Kraji z boljšo infrastrukturo, kot sta Evropa in Severna Amerika, lahko ublažijo nekatere bolj dramatične posledice podnebnih sprememb, vendar ne morejo ubežati naraščajočim temperaturam, sušam in drugim pojavom," opozarja novinar Biller. To bo, tako sogovornik, imelo globok vpliv na politično stabilnost celine.

Spomnimo, ko je Evropo leta 2015 zajel begunski val, so se na političnem parketu Evropske unije okrepile številne desničarske stranke, ki so močno nastopile proti beguncem in migrantom. "Evropa se je z migracijami doslej spopadala na več načinov; eden od njih je ponovni vzpon nekaterih skrajno desnih strank, kot je denimo AfD v Nemčiji, ki je pridobil podporo prav zaradi migracijskega vprašanja. Podnebne migracije bodo to krizo le še poglobile, Evropa pa bo obrnila hrbet človekovim pravicam."

"Izkušnja Evrope s sirskimi begunci je poučna. Čeprav je bila celotna populacija beguncev v razmerju do EU razmeroma majhna, je bil politični učinek izjemno velik: okrepile so se desne stranke, razmahnila se je retorika strahu, sovraštvo se je pričelo normalizirati. Migracije so se še enkrat pokazale kot priročna strategija populistične desnice, ki ustvarja občutek ogroženosti in mobilizira podporo. To pokaže, da migracije same po sebi niso ključni izziv; odločilen je način, kako jih politika upravlja, interpretira in instrumentalizira za doseganje lastnih ciljev," pove Pajnik s FDV.

Profesorica izpostavi, da enako velja tudi za podnebne migracije. "Če bodo države vlagale v socialne politike, dostopna stanovanja in javne storitve, lahko prihod ljudi prispeva k bolj pravičnim, vključujočim in stabilnim skupnostim. Ko pa so migracije obravnavane predvsem skozi prizmo varnostnih groženj, lahko vsak premik ljudi, ne glede na dejanski obseg, sproži politične napetosti, krepi avtoritarne težnje in spodkopava demokratične standarde. V tem smislu so migracije preizkus zrelosti in odpornosti demokratičnih sistemov."