Ko je novi rovinjski župan Emil Nimčević napovedal moratorij na nove apartmaje v starem mestnem jedru, se je Rovinj pridružil vse daljšemu seznamu evropskih mest, ki poskušajo omejiti posledice množičnega turizma. Od Dubrovnika in Benetk do Barcelone in Amsterdama lokalne oblasti v zadnjih letih uvajajo različne ukrepe za zmanjšanje pritiska na zgodovinska mestna jedra, infrastrukturo in stanovanjski trg.
Toda medtem ko se razprave o turizmu večinoma vrtijo okoli števila apartmajev, križark in obiskovalcev, strokovnjaki opozarjajo, da bi bilo lahko največji izziv za sredozemske destinacije nekaj drugega. Podnebne spremembe namreč že spreminjajo turistične navade, podaljšujejo sezono in povečujejo pritisk na vodne vire, elektroenergetsko omrežje in infrastrukturo. V takšnih okoliščinah vprašanje ni več le, koliko turistov lahko mesto sprejme, temveč koliko jih lahko trajnostno prenese.
Evropa zateguje ročno zavoro
Množični turizem je v zadnjih letih postal ena od osrednjih tem v evropskih turističnih središčih.
Benetke so uvedle vstopnino za enodnevne obiskovalce. Barcelona poskuša omejiti turistične apartmaje in del stanovanj vrniti lokalnim prebivalcem. Amsterdam omejuje prihode križark in vodi kampanje, s katerimi želi zmanjšati določene oblike turizma. Na Hrvaškem je najbolj znan primer Dubrovnik, ki je že pred nekaj leti začel projekt Respect the City in omejil število križark, ki lahko hkrati pristanejo v mestu.
Razlogi so dobro znani. Vedno večje število obiskovalcev povečuje pritisk na promet, komunalno infrastrukturo in nepremičninski trg. Zgodovinska mestna jedra postopoma izgubljajo prebivalce, številna mesta pa se soočajo z vprašanjem, koliko turizma lahko prenesejo, ne da bi pri tem ogrozila kakovost življenja. Toda gneča je le del težave.
Vedno daljša sezona, vedno večji pritisk
V zadnjih desetletjih so sredozemske države gradile turistični model okoli razmeroma predvidljivih sezon. Večina gostov je prihajala julija in avgusta, medtem ko sta bili pomlad in jesen namenjeni manjšemu številu obiskovalcev. To se začenja spreminjati.
Po podatkih European Travel Commission vse več potnikov svoje potovalne načrte prilagaja podnebnim spremembam. Namesto vrhunca poletja del turistov izbira pomlad in jesen, ko so temperature prijetnejše.
Za turistične destinacije je to na prvi pogled dobra novica. Daljša sezona pomeni več prihodkov, boljšo zasedenost nastanitev in enakomernejšo porazdelitev turističnega prometa vse leto. Toda zgodba ima tudi drugo plat.
Če turistični pritisk ni več omejen na dva poletna meseca, temveč traja od aprila do novembra, potem tudi obremenitev infrastrukture traja bistveno dlje. Mesta, ki so nekoč upravljala gnečo osem tednov na leto, se z njo zdaj soočajo pol leta. Hkrati morajo zagotoviti dovolj vode, energije in drugih storitev za bistveno več ljudi, kot jih na tem območju živi preostanek leta.
Depositphotos
Sredozemlje se segreva hitreje od svetovnega povprečja
Po podatkih organizacije Mediterranean Experts on Climate and Environmental Change se sredozemska regija segreva približno 20 odstotkov hitreje od svetovnega povprečja. To je še zlasti pomembno za države, katerih gospodarstva so v veliki meri odvisna od turizma.
Vročinski valovi so danes pogostejši, intenzivnejši in dolgotrajnejši kot pred nekaj desetletji. Poletje 2025 je znova pokazalo, kako lahko ekstremne temperature vplivajo na vsakdanje življenje v južni Evropi – od zdravstvenih tveganj do povečane porabe energije in vode.
Po raziskavi, o kateri poroča National Geographic Society, del turistov že spreminja svoje navade prav zaradi ekstremnih temperatur. Vedno več jih izbira potovanja pred glavno sezono ali po njej oziroma išče hladnejše destinacije na severu Evrope. Z drugimi besedami: podnebne spremembe že vplivajo na to, kam in kdaj ljudje potujejo.
Najdragocenejši vir turističnih destinacij
Če obstaja ena tema, ki se vse pogosteje pojavlja v razpravah o prihodnosti turizma, je to voda.
Turizem porablja velike količine vode. Hoteli, bazeni, igrišča za golf, restavracije in druge turistične zmogljivosti potrebujejo zanesljivo oskrbo ravno v obdobjih, ko je poraba največja. Težava je, da se takrat povečuje tudi tveganje za sušo.
Znanstveniki v zadnjih letih opozarjajo na vse močnejšo povezavo med turizmom in dostopnostjo vode. V posameznih delih Španije in Grčije so morale lokalne oblasti zaradi dolgotrajnih sušnih obdobij že uvajati omejitve porabe vode, medtem ko so hkrati gostile milijone turistov.
Takšne razmere odpirajo neprijetna vprašanja. Ali lahko destinacija še naprej povečuje število gostov, če ima hkrati na voljo vse manj vode? Kako uskladiti potrebe lokalnega prebivalstva in turističnega sektorja v obdobjih ekstremne suše? In kako pogosto se bodo takšne težave pojavljale v prihodnosti?
Infrastruktura, načrtovana za drugačno podnebje
Večina obalnih mest ni bila zgrajenih za podnebne razmere, kakršne danes vse pogosteje beležimo. Kanalizacijski sistemi, prometna infrastruktura, elektroenergetska omrežja in sistemi za oskrbo z vodo so bili večinoma zasnovani za drugačne temperaturne in vremenske vzorce.
Danes se mesta soočajo s kombinacijo rekordnega števila turistov in vse pogostejših podnebnih ekstremov. Vročinski valovi povečujejo porabo električne energije zaradi klimatskih naprav, suše povečujejo pritisk na vodne vire, ekstremne padavine ustvarjajo tveganje poplav, požari pa ogrožajo naravna območja, ki so pogosto pomembna turistična prednost posameznih destinacij. Vse to povečuje stroške prilagajanja.
Medtem ko se razpravlja o številu apartmajev in križark, morajo lokalne oblasti hkrati razmišljati tudi o naložbah v infrastrukturo, ki bo sposobna prenesti razmere, kakršne so bile še pred nekaj desetletji redkost.
Turizem je hkrati vzrok in žrtev podnebnih sprememb
Podnebne spremembe in turizem pa so povezani še drugače. Turizem ni le sektor, ki trpi za posledicami podnebnih sprememb, temveč k njim prispeva tudi sam.
Po raziskavah, objavljenih v zadnjih letih, turizem ustvari približno osem odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov. Največji delež izhaja iz letalskega prometa, prevozov, nastanitvenih zmogljivosti in turistične infrastrukture. Zato strokovnjaki vse pogosteje govorijo o začaranem krogu. Turizem prispeva k podnebnim spremembam, podnebne spremembe pa nato spreminjajo pogoje, v katerih turizem deluje.
Prav s temi vprašanji se danes soočajo destinacije po vsem Sredozemlju. Koliko turistov lahko posamezna destinacija sprejme v vse daljši sezoni? Kako zagotoviti dovolj vode v sušnih poletjih? Ali lahko infrastruktura prenese rekordne temperature? Kako zaščititi prebivalce pred posledicami podnebnih sprememb in hkrati ohraniti turizem kot eno ključnih gospodarskih panog?
Zato se razprava o množičnem turizmu postopoma spreminja. Ne gre več zgolj za število apartmajev, križark ali hotelskih postelj. Vse bolj postaja razprava o tem, kako pripravljene so turistične destinacije na svet, v katerem bodo podnebne spremembe enako pomemben dejavnik kot število gostov. Prav to pa bi lahko bilo vprašanje, ki bo v prihodnjem desetletju bolj kot katerokoli drugo določilo prihodnost Sredozemlja.
.webp){kind=icon}
