text size
Kitajska je spremenila svet, Evropa tava, neoliberalnega svetovnega reda, v katerega smo verjeli, pa ni več, pravi Branko Milanović, eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za neenakost in raziskovalni profesor v Stone Centru za družbeno-ekonomsko neenakost na Mestni univerzi v New Yorku.
V pogovoru za Bloombergov podkast Odd Lots govori o koncu neoliberalne globalizacije, vzponu Kitajske, preoblikovanju svetovnega gospodarskega reda, naraščajoči neenakosti, nastanku nove kapitalistične elite ter izzivih, s katerimi se bodo v obdobju gospodarskega nacionalizma soočale ZDA, Evropa in preostali svet.
Globalizacija ni izginila čez noč, vendar svet, v katerem so bili prosta trgovina, odprti trgi in mednarodna integracija nesporen ideal, postopoma postaja del preteklosti. Nastaja nov gospodarski red, v katerem države znova postavljajo nacionalne interese pred mednarodna pravila, industrijska politika izpodriva logiko prostega trga, geopolitično tekmovanje pa vse bolj prevladuje nad ekonomskimi zakonitostmi.
Vse to so tudi osrednje teme Milanovićeve nove knjige Velika globalna preobrazba: Združene države Amerike, Kitajska in preoblikovanje svetovnega gospodarskega reda (The Great Global Transformation: The United States, China, and the Remaking of the World Economic Order). V njej avtor zagovarja tezo, da je neoliberalna globalizacija izčrpala svoj zgodovinski cikel in da svet vstopa v novo obdobje, ki ga poimenuje nacionalni tržni liberalizem.
"Domače gospodarske politike ostajajo večinoma liberalne, mednarodna razsežnost liberalizma pa je izginila. Pravila proste trgovine, nizkih carin in prostega pretoka kapitala ne veljajo več kot univerzalna načela. Nadomešča jih nacionalno usmerjena, merkantilistična politika, v kateri države v prvi vrsti varujejo lastne interese."
Kako je neoliberalizem postal prevladujoča ideologija
Milanović svojo novo knjigo opisuje tudi kot nekakšno "intelektualno avtobiografijo", saj skoznjo razkriva, kako so se v zadnjih desetletjih spreminjali njegovi pogledi na ekonomijo. Spominja se, da je v devetdesetih letih na Zahodu prevladovalo prepričanje, da je liberalni kapitalizem dokončno zmagal in da zanj ni več resne alternative. Danes priznava, da je tedaj napačno presodil, po kateri poti se bodo razvijale postkomunistične države.
Verjel je, da bi lahko socialistične sisteme prenovili z uvedbo tržnega gospodarstva, privatizacije in večje konkurence. Po njegovem bi takšna preobrazba lahko odigrala podobno vlogo, kot jo je po veliki gospodarski krizi odigral John Maynard Keynes, ko je z vključitvijo elementov socialne države prispeval k ohranitvi kapitalističnega sistema.
Milanović se spominja tudi pogovora z ekonomistom Jeffreyjem Sachsom, ki mu je leta 1989 podaril svojo knjigo.
"Rekel sem mu, da poskuša rešiti socializem. Pogledal me je in odgovoril: 'Ne, poskušam ga pokopati.' Takrat sem spoznal, da na isto stvar gledava s povsem različnih zornih kotov."
Po njegovem mnenju je prav v devetdesetih letih neoliberalizem dosegel položaj skoraj nesporne prevladujoče ideologije.
"Šlo je za popolno ideološko prevlado. Vsakdo, ki je razmišljal drugače, je veljal za neresnega ali nekompetentnega."
Kitajska ni več "država v razvoju"
Če katera država najbolje ponazarja, kako močno se je v zadnjih desetletjih spremenil svetovni gospodarski red, je to Kitajska. Medtem ko se tekmovanje med Pekingom in Washingtonom iz trgovinskih sporov vse bolj seli tudi na področje umetne inteligence, Milanović opozarja, da se v sodobni zgodovini nobeno veliko gospodarstvo ni razvijalo tako hitro.
Po njegovi analizi se ni spremenil le obseg kitajskega gospodarstva, temveč tudi sestava najbogatejšega sloja prebivalstva.
Ob koncu osemdesetih let je večina premoženja in dohodkov kitajske elite izvirala iz državnih podjetij, partijskih funkcij in javnega sektorja. Danes pa glavni vir bogastva predstavljajo zasebna podjetja ter visoko plačani strokovni poklici. To po Milanovićevih besedah kaže, da se je na Kitajskem oblikoval nov kapitalistični razred, čeprav ga oblast uradno ne opisuje s tem izrazom.
"Velika Britanija je za oblikovanje kapitalističnega razreda potrebovala približno poldrugo stoletje. Kitajska je enako preobrazbo dosegla v štirih desetletjih. V gospodarski zgodovini težko najdemo primer, ki bi bil primerljiv s tako hitrim vzponom tako velike države."
Milanovića je med zadnjimi obiski Kitajske presenetilo še nekaj drugega – številni Kitajci svoje države še vedno ne dojemajo kot razvite in bogate. Kot primer navaja profesorico, ki je ob oddaji znanstvenega članka ameriški reviji pričakovala znižano pristojbino, namenjeno raziskovalcem iz držav v razvoju. Odgovor uredništva jo je presenetil: Kitajska po njihovih merilih ni več država v razvoju, zato do popusta ni upravičena.
Po njegovem mnenju je ta odziv simboličen pokazatelj, kako močno se je položaj Kitajske v svetu spremenil. Res je, da življenjski standard povprečnega Kitajca še ne dosega ravni najbogatejših evropskih držav, vendar je zgodba povsem drugačna na področju tehnologije, kjer se Kitajska danes meri le še z enim tekmecem.
"Po življenjskem standardu Kitajska še ni na ravni Francije ali Italije. Ko pa govorimo o tehnološkem razvoju, je edino pravo merilo zanjo Amerika."
Zakaj vzpon Kitajske na Zahodu povzroča nelagodje
Po Milanovićevem mnenju je kitajski gospodarski vzpon spremenil veliko več kot le razmerja moči med državami. Spremenil je tudi položaj običajnih ljudi v svetovni porazdelitvi bogastva.
Desetletja je veljalo, da prebivalci razvitih držav samoumevno sodijo med najbogatejši del svetovnega prebivalstva. Toda z izjemno rastjo Kitajske in drugih azijskih gospodarstev se je ta slika začela spreminjati. Zahodni srednji in nižji srednji razred se na svetovni lestvici dohodkov pomika navzdol, ne zato, ker bi se njihov življenjski standard bistveno poslabšal, ampak ker so se dohodki milijonov ljudi v Aziji povečevali bistveno hitreje.
Milanović to ponazori s primerom Italije. Pred tremi desetletji je povprečen Italijan sodil med približno tretjino najbogatejših prebivalcev sveta, danes pa je po svetovni porazdelitvi dohodka le še nekoliko nad povprečjem.
Po njegovih besedah prav zato zaskrbljenost Zahoda zaradi Kitajske ni zgolj posledica geopolitičnega tekmovanja ali trgovinskih sporov. Vse bolj jo oblikuje občutek, da se spreminja tudi gospodarski položaj posameznika.
"Ljudje ne primerjajo več le ameriškega in kitajskega gospodarstva. Vedno pogosteje primerjajo svoj življenjski standard s standardom povprečnega Kitajca."
Evropa se je ujela v lastno past
Ko govori o Evropi, Milanović opozarja, da se celina sooča z globokim strateškim paradoksom. Če želi ohraniti gospodarsko konkurenčnost in življenjski standard, po njegovem potrebuje predvsem dvoje: cenovno dostopno energijo in dovolj delovne sile.
Po njegovem mnenju pa se je Evropa sama odpovedala obema ključnima prednostma.
"Odpovedala se je poceni ruski energiji in jo nadomestila z dražjimi viri. Hkrati se prebivalstvo stara, rodnost upada, zato evropska gospodarstva vse bolj potrebujejo priseljevanje. Toda politično gledano Evropa priseljencev noče več."
Milanović meni, da prav to protislovje vse bolj omejuje evropske možnosti za dolgoročno gospodarsko rast. Celina po eni strani potrebuje delovno silo za ohranjanje svoje konkurenčnosti, po drugi strani pa naraščajoči politični odpor do priseljevanja otežuje reševanje demografskih izzivov.
Španija je danes ena redkih evropskih držav, ki še vedno zagovarja razmeroma odprto priseljensko politiko in daje poudarek vključevanju priseljencev v družbo. Prav zaradi takšnega pristopa pogosto izstopa tudi v razpravah znotraj Evropske unije. Hkrati se Evropa spoprijema z vse izrazitejšim demografskim problemom. Prebivalstvo se stara, rodnost ostaja nizka, zato pomanjkanje delovne sile postaja vse resnejša ovira za gospodarsko rast.
Tem izzivom se pridružuje še vse močnejša konkurenca Kitajske, predvsem v avtomobilski industriji. Zaradi hitrega vzpona kitajskih proizvajalcev električnih vozil evropske vlade vse bolj delijo pomisleke, ki so bili še nedavno značilni predvsem za Združene države.
"Ni naključje, da se je Evropa v odnosu do Kitajske vse bolj približala Trumpovemu pogledu. Nemčija zelo neposredno občuti pritisk kitajskih proizvajalcev električnih vozil," pravi newyorški profesor.
Trump je spremenil smer, ne pa gospodarskega modela
Milanović meni, da Donalda Trumpa pogosto zmotno predstavljajo kot politika, ki je obrnil hrbet neoliberalizmu. Po njegovem se je Trump predvsem oddaljil od dotedanje ameriške zunanjetrgovinske politike, medtem ko je domači gospodarski model v veliki meri ostal nespremenjen.
"Na področju davkov, odnosa do kapitala in položaja najbogatejših Trump ni prekinil z neoliberalnimi politikami," pravi Milanović.
Kljub temu mu je uspelo nagovoriti velik del Američanov, ki so menili, da od globalizacije niso imeli koristi, ki so jim jih obljubljali njeni zagovorniki.
"Milijoni ljudi so bili razočarani nad tem, kdo je največ pridobil z neoliberalno globalizacijo. Pričakovali so več, dobili manj in zato podprli Trumpa."
Po Milanovićevih besedah je bilo leto 2016 prelomno tudi za ameriško gospodarsko politiko do Kitajske. Ukrepe, ki jih je Trump uvedel v prvem mandatu, je administracija Joeja Bidna večinoma ohranila. Razlika je bila predvsem v pristopu, ne v ciljih.
"Ko pravim, da je bil pristop drugačen, mislim predvsem na to, da je bil bolj prefinjen. V bistvu pa se politika ni bistveno spremenila."
Po njegovem težava ni v vzponu Kitajske, temveč v tem, kako se je Zahod nanj odzval.
Trump in Jinping / Bloomberg
Milanović se pri razlagi posledic globalizacije opira na svojo znamenito "krivuljo slona" (Elephant Curve), ki prikazuje, kdo je od globalizacije največ pridobil. Največji zmagovalci so bili hitro rastoči azijski srednji razred in najbogatejši prebivalci razvitih držav, medtem ko je velik del zahodnega srednjega razreda v tem obdobju ostal brez občutnejšega napredka.
Po njegovem mnenju so imele vlade razvitih držav na voljo dve poti. Prva bi zahtevala zahtevnejše politične odločitve, kot so višja obdavčitev najbogatejših, več vlaganj v javno izobraževanje, programi prekvalifikacije in močnejša socialna politika, s katerimi bi omilili naraščajočo neenakost. Druga možnost pa je bila bistveno preprostejša: za nastale težave okriviti Kitajsko.
"Politično je bilo veliko lažje s prstom pokazati na Kitajsko, kot pa odpreti razpravo o tem, kako pravičneje razdeliti bogastvo znotraj lastnih družb."
Ob tem poudarja, da se je svet od devetdesetih let temeljito spremenil. Vprašanj nacionalne varnosti po njegovem danes ni več mogoče ločevati od gospodarske politike. Država, ki izgubi proizvodnjo ključnih industrijskih izdelkov, lahko dolgoročno izgubi tudi pomemben del svoje strateške in obrambne neodvisnosti. "To ni več svet, v katerem bi bila prosta trgovina edino vodilo. Geopolitika je znova postala eden ključnih dejavnikov gospodarske politike."
Nova elita bogastvo ustvarja tako z delom kot s kapitalom
Ena od tem, ki ji Milanović v svoji novi knjigi namenja posebno poglavje, je nastanek nove elite v razvitih državah. V nasprotju s klasičnimi kapitalisti iz 19. stoletja, ki so bogastvo pridobivali predvsem z lastništvom kapitala, današnja elita nadpovprečne prihodke ustvarja tako z delom kot z lastništvom premoženja.
"Vse več ljudi se uvršča med deset odstotkov najbolje plačanih po dohodkih iz dela, hkrati pa tudi med deset odstotkov največjih lastnikov kapitala."
Milanović ta pojav imenuje homoploutia in meni, da dodatno utrjuje družbeno neenakost, saj ista skupina ljudi nadzoruje tako najvišje plače kot največje premoženje. Ob tem poudarja, da bogastvo ne sme postati sinonim za politično moč.
Prav zaradi vse večje koncentracije bogastva Milanović zagovarja posebno obdavčitev izjemno bogatih. Poudarja, da namen takšnega davka ni zgolj polnjenje državnega proračuna, temveč ima tudi vzgojno funkcijo. "Ne glede na milijarde, ki jih ima posameznik, ne more upravljati države."
Kot primer ponovno navaja Kitajsko, kjer je po njegovem mnenju predsednik Xi Jinping največjim zasebnim podjetnikom jasno sporočil, da so lahko zelo bogati, vendar politične odločitve ostajajo v rokah države.
Spomni tudi na primer Jacka Maa, ustanovitelja Alibabe, čigar umik iz javnosti konec leta 2020 mnogi razumejo prav kot ponazoritev meje med gospodarskim in političnim vplivom. Ma se je umaknil v času protimonopolne preiskave, vendar se je najbolj znani kitajski podjetnik konec poletja 2025 znova pojavil na kampusih Alibabe. Bloomberg je takrat poročal, da je očitno, da Ma poteze še vedno vleče iz ozadja, zlasti pri preusmeritvi podjetja v umetno inteligenco.
Prihodnost globalne neenakosti je v rokah Afrike
Kitajska je s svojo gospodarsko rastjo desetletja pomembno prispevala k zmanjševanju globalne neenakosti, vendar Milanović meni, da je ta proces zdaj dosegel svoje meje. "Kitajska je postala dovolj bogata, da njena nadaljnja rast ne vpliva več na svetovno neenakost," ocenjuje. Zato se pogled usmerja drugam – v Afriko.
Prav gospodarski razvoj največjih afriških držav bo v prihodnjih desetletjih odločil, ali se bodo dohodkovne razlike med prebivalci sveta še naprej poglabljale ali pa se bodo začele znova zmanjševati. "Če Afrika ne bo dohitevala preostalega sveta, bo globalna neenakost znova začela naraščati."
Kongo / Depositphotos
Novi svetovni red se šele oblikuje
Čeprav opozarja na vse večje napetosti med velikimi silami, Milanović ne verjame, da je konflikt neizogiben. Njegov optimistični scenarij predvideva konec vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, temu pa bi sledila prenova mednarodnih gospodarskih institucij, ki bi morale bolje odražati današnje razmerje moči.
"Svet iz leta 1945 ne obstaja več. Kitajska in Indija imata danes precej večji vpliv kot takrat, Evropa pa ne more več računati na enako raven moči."
Spomnimo, da so bili trgi v razvoju lani med najdonosnejšimi deli svetovnih kapitalskih trgov. Pri indeksu MSCI Emerging Markets imajo največjo težo štirje ključni trgi, in sicer Tajvan, Južna Koreja, Kitajska in Indija, ki skupaj predstavljajo približno 80 odstotkov indeksa.
Milanović opozarja, da se bodo morale mednarodne organizacije v prihodnje prilagoditi "novi realnosti", če želijo ohraniti svojo vlogo. Vprašanje ni več, ali se bo svetovni gospodarski red spremenil, temveč kakšna bo ureditev, ki ga bo nasledila.
Obdobje, v katerem sta bila prosta trgovina in globalizacija skoraj neizpodbitna ideala, se umika svetu, kjer gospodarsko politiko vse bolj določajo nacionalni interesi in geopolitično rivalstvo.
Prav ta preobrat po oceni Branka Milanovića predstavlja eno največjih globalnih sprememb nove dobe.
.webp){kind=icon}
