Po Hormuzu: Kdo bo zgradil novo energetsko pot do Evrope?

Medtem ko trgi pričakujejo dolgo napovedani dogovor med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in iranskimi ajatolami, dejstva na terenu ostajajo nespremenjena. Hormuška ožina – ključna plovna pot, ki oskrbuje petino svetovne nafte in plina – ostaja efektivno zaprta. Po mnenju številnih opazovalcev bo ožina še nekaj časa ostala zaprta, kljub Trumpovim napihnjenim besedam.

Cene nafte ostajajo nad 100 dolarji za sodček, kjer bodo po ocenah banke Goldman Sachs ostale vso leto. Poleg zaprtja Hormuza na visoke cene ogljikovodikov vpliva tudi škoda na zalivski infrastrukturi, ki je v tednih iranske vojne bila pod neprestanimi napadi Teherana.

Francoski finančni minister Roland Lescure je konec marca denimo razkril, da je bilo med 30 in 40 odstotkov rafinerijskih zmogljivosti v Zalivu poškodovanih ali uničenih zaradi iranskih napadov, kar je na svetovnih naftnih trgih povzročilo primanjkljaj v višini 11 milijonov sodčkov na dan.

Bogate zalivske monarhije, zbrane v Svet za sodelovanje v Zalivu (GCC), so se zadnja desetletja zanašala na ožino, od koder so svetu dobavljale zemeljski plin in nafto ter tako financirale svoje ambiciozne načrte za prihodnost.

Ameriško-izraelska vojna z Iranom je razkrila šibkost njihove odvisnosti od Hormuza, saj od pričetka vojne zalivske države niso mogle pošiljati svoje surove nafte v svet. Najmanj prizadeta je doslej bila Savdska Arabija, ki je v osemdesetih letih zaradi iraško-iranske vojne izgradila tako imenovani naftovod vzhod-zahod, ki obide Hormuško ožino in oskrbuje pristanišče Janbu ob Rdečem morju.

"Motnje v Hormuški ožini so najprej opozorilo, da je svetovna energetska arhitektura še vedno preveč odvisna od ozkih geografskih točk, kjer lahko ena sama revizionistična država ali militantna mreža povzroči nesorazmerno velik šok," pojasnjuje ekonomist Rok Spruk. "Zato to ni zgolj regionalno vprašanje, ampak vprašanje svetovne gospodarske varnosti."

Bi motnje v Hormuški ožini in iranske zahteve po suverenosti nad tem ozkim grlom lahko spodbudili zalivske države k izgradnji alternativnih dobavnih poti? Kako bi alternativne dobavne poti vplivale na gospodarstva teh držav, globalne cene nafte in zemeljskega plina ter na Evropo?

Bloomberg

 

Stari novi projekt

Čez Arabski polotok je namreč nekoč že tekel naftovod do Sredozemlja, ki je obšel Hormuško ožino. Tako imenovani Trans-arabski naftovod (Tapline), zgrajen leta 1950, je bil nekoč najdaljši naftovod na svetu in ključni kanal za dobavo savdske nafte na evropske trge. Politični nemiri, vojni konflikti in nacionalizacije so njegovo delovanje večkrat prekinili, dokler ga niso leta 1990 dokončno zaprli.

Zaradi zaprtja Hormuške ožine in želje po diverzifikaciji dobavnih poti zalivske prestolnice od začetka vojne v Iranu vnovič razmišljajo o oživitvi starih načrtov, ki bi zmanjšali zalivsko odvisnost od dobre volje njihovega sovražnega soseda Irana.

Posebni odposlanec Združenih arabskih emiratov za gospodarstvo in filantropijo Badr Džafar je v začetku aprila v kolumni za časopis Financial Times zapisal, da se zalivske države nikoli ne bodo "vrnile v položaj strateške odvisnosti od ožine, ki jo nadzira nepredvidljiva soseda".

Hormuške ožine države GCC ne bodo mogle nadomestiti čez noč, vendar imajo te države globoke žepe in politično voljo. Džafar je v kolumni še zapisal, da bodo zgradili nove zmogljivosti za plinovode in pristanišča ter "urejali elektroenergetska omrežja, vodovodne sisteme in trgovinske koridorje, ki povezujejo gospodarstva v regiji".

V tem smislu se lahko ponovno odpre vprašanje širšega arabskega oziroma levantinskega energetskega koridorja. "Ideja ni nova, toda geopolitični kontekst je nov," ocenjuje ekonomist Spruk.

Do sredine 70. let prejšnjega stoletja so supertankerji in ponovno odprtje Sueškega prekopa povečali konkurenčnost pomorskega prometa. Po drugi strani pa sta libanonska državljanska vojna in kasneje vojna v Zalivu pospešili propad projekta Tapline, ki je bil ukinjen v devetdesetih.

Toda razmere v regiji so se spremenile. Zaradi krize v Hormuški ožini in visokih stroškov zavarovanja pomorski prevoz fosilnih goriv ni več najcenejša možnost za izvoz nafte. Prav tako so se spremenile politične razmere v regiji, saj je pred letom in pol sirski režim Bašarja al Asada zamenjal režim Ahmeda al Šare, ki je veliko bolj pripravljen sodelovati z Zalivom.

"Če se post-Asadova Sirija postopoma stabilizira in če bo njena nova oblast sposobna ponuditi minimalno varnostno, pravno in infrastrukturno kredibilnost, potem lahko Sirija znova postane tranzitni prostor med Zalivom, Jordanijo, Turčijo in Evropo. To je velika priložnost, vendar tudi velik pogojnik: infrastrukture ne poganjajo zgolj cevi in kompresorske postaje, temveč zaupanje, varnost in predvidljiva oblast," ocenjuje Spruk.

V preteklosti je za takšen infrastrukturni projekt zanimanje pokazala še ena regionalna velesila. Turčija si že leta prizadeva postati ključno energetsko vozlišče med Vzhodom in Zahodom. Ankara nadzoruje Bosporsko ožino, po kateri letno preide več kot tri milijone sodčkov nafte na dan, hkrati pa gosti strateške plinovode, kot sta TurkStream in TANAP, ki evropskim odjemalcem dobavljata ruski oziroma azerbajdžanski zemeljski plin.

"Turčija bo v takem scenariju želela biti osrednje energetsko vozlišče. Ankara ima geografijo, ambicijo in že obstoječo infrastrukturo, vendar Evropa na Turčijo gleda z dvojno optiko. Po eni strani je Turčija nujna za diverzifikacijo energetskih poti proti Evropi, po drugi strani pa EU ne želi ene odvisnosti nadomestiti z drugo. Zato bo evropski interes verjetno pragmatičen, podpreti dodatne koridorje, vendar ob jasnih pravilih, razpršeni lastniški strukturi, vključitvi evropskih institucij in varnostnih garancijah," pojasnjuje Spruk.

Obstajajo tudi kritiki oživitve Tapline. "Kratkoročna in srednjeročna obuditev mega-projektov, kot je Tapline, ali izgradnja novih trans-arabskih plinovodov do Sredozemlja je izjemno malo verjetna," pove geopolitični strokovnjak Denis Mancevič. "Čeprav tveganje zaprtja Hormuške ožine in iranske zahteve po suverenosti nad njo realno obstajajo, se bo zalivska energetika na to odzvala skozi parcialne, nacionalne rešitve in ne skozi vseobsegajoče regionalne projekte."

Mancevič izpostavi, da nas zgodovina originalnega naftovoda Tapline uči, da so tovrstni projekti preveč ranljivi. "Potekati bi morali prek držav, ki so danes politično izjemno nestabilne ali vpletene v konflikte (Sirija, Libanon, delno Jordanija in Irak). Zavarovanje takšne infrastrukture pred sabotažami je praktično nemogoče, kar za kapital in strateško varnost zalivskih držav predstavlja nesprejemljivo tveganje."

Bloomberg

 

Evropa je željna novih poti

Evropsko unijo sta v zadnjih štirih letih doletela dva energetska šoka. Takoj po ruskem napadu na Ukrajino se je zavezala opustiti poceni ruski plin in povečala dobave iz ZDA, Alžirije in Katarja. Po vojni z Iranom jo je doletel drugi šok.

"Za Evropo je ključna lekcija po letu 2022, da najcenejša energija ni nujno tudi najbolj varna energija. Evropska energetska politika se je premaknila od logike kratkoročne učinkovitosti k logiki odpornosti. To pomeni, da bodo tudi dražje in politično kompleksnejše poti lahko postale smiselne, če zmanjšujejo strateško ranljivost," pove ekonomist Spruk.

Spruk izpostavi, da bi v tem pogledu bil koridor Zaliv–Jordanija–Sirija–Turčija–Evropa zanimiv, zlasti če bi dopolnjeval LNG, vzhodnosredozemske vire, južni plinski koridor in obnovljive vire, ne pa jih nadomeščal. "Največja ovira ni ekonomska, ampak politična."

Največja korist, ki bi jo Evropa imela od prenovljenega naftovoda Tapline, bi bil prihranek pri stroških. Ob stabilnih varnostnih razmerah bi po ocenah libanonskega inštituta LFI ponovna vzpostavitev naftovoda omogočila dobavo nafte v Libanon za le tri dolarje na sod, kar bi bilo ceneje od pomorskega prevoza, če bi stroški zavarovanja in tranzita ostali med pet do sedem dolarjev.

Toda tudi če se kriza v Hormuški ožini konča, bi lahko stroški pomorskega zavarovanja ostali visoki – pri ceni nafte 70 dolarjev bi 15 dolarjev na sod še vedno pomenilo, da je pomorski prevoz precej dražji od prevoza po naftovodih, ocenjuje inštitut LFI.

"Evropa bi imela interes podpreti takšno diverzifikacijo. Toda uspeh bo odvisen od tega, ali bo regija sposobna zgraditi nekaj, česar na Bližnjem vzhodu pogosto primanjkuje: ne samo infrastrukturo, temveč zaupanja vredno institucionalno ureditev okoli nje," sklene Spruk.

Trenja med zalivskimi državami

Takšne visokoleteče načrte lahko iztirijo tudi trenja znotraj GCC, predvsem med Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati (ZAE). Spomnimo, ZAE so konec aprila naznanili izstop iz kartela OPEC+ zaradi nesoglasij glede naftnih kvot.

Rijad in Abu Dabi se prav tako ne strinjata glede nekaterih regionalnih vprašanj, kot je denimo državljanska vojna v Jemnu, kjer sta bili januarja tik pred spopadom. "Nahajamo se v obdobju, ko posamezne države prepletajo svoje energetske strategije z izrazito nacionalnimi interesi. Emiratski izstop iz OPEC+ jasno kaže, da želijo največje proizvajalke zasledovati lastno suverenost na energetskem trgu," pojasnjuje Mancevič.

Bloomberg

 

Prav to zasledovanje nacionalnih interesov lahko oklesti prizadevanja za regionalno diverzifikacijo energetskih poti. V takšni klimi je usklajevanje ogromnih regionalnih infrastrukturnih projektov z zelo različnimi interesi več držav potisnjeno na stranski tir.

V iskanju diverzifikacije bodo države, kot sta Savdska Arabija in ZAE, raje sklepale ozka, bilateralna partnerstva in vlagale v lokalno infrastrukturo ter pomorske rešitve kot pa tvegale z izgradnjo masivnih in ranljivih kopenskih koridorjev, ki bi zahtevali preveč političnega kompromisa, meni Mancevič.

"Savdska Arabija že močno stavi na svoj naftovod vzhod-zahod (Petroline), ki nafto pripelje do Rdečega morja, Združeni arabski emirati (ZAE) pa na svoj naftovod Habshan-Fujairah (ADCOP), s katerim nafto črpajo neposredno v Omanski zaliv in tako v celoti obidejo Hormuz," sklene.