Bojan Ivanc, GZS: Hrvaška nam zaradi svojih prednosti vse bolj konkurira

Gospodarska rast na Hrvaškem je bila v zadnjih petih letih za dve tretjini večja kot v Sloveniji, na kar je v določeni meri vplivalo tudi zategovanje davčnega primeža pri nas. Bo Slovenija kmalu zaostala za Hrvaško? Kot so poudarili razpravljavci na Gospodarskem krogu sredi aprila na Gospodarski zbornici Slovenije, je Slovenija po davčnem primežu med državami OECD pri povprečni plači na 7. mestu, Hrvaška pa šele na 14. mestu. Predvsem multinacionalke zato sedeže selijo na Hrvaško, tja se selijo marketinške in druge storitvene aktivnosti.

Slaba popotnica za dvig produktivnosti je tudi majhen obseg vlaganj v stroje in opremo ter proizvode intelektualne lastnine. Delež podjetij, ki načrtujejo širitev dejavnosti v Sloveniji, je najmanjši po letu 2010, kar pomeni, da zasebni sektor potrebuje nove spodbude. Velik izziv so tudi cene energentov. O tem je v oddaji Zoom in na Bloomberg Adria TV govoril glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Bojan Ivanc.

Zakaj Hrvaška napreduje hitreje od Slovenije? Koliko k temu prispeva davčni primež in koliko drugi razlogi?

Hrvaška napreduje hitreje od Slovenije predvsem zaradi tega, ker je manj razvita, prejema več evropskih sredstev, tudi kohezijskih. Dodaten vpliv je velika rast turizma, hkrati pa tudi njihova dolgoletna usmeritev v zmanjševanje obremenitev dela, na drugi strani pa nekoliko povečujejo obremenitev nepremičnin, predvsem turističnih. Ocenili so, da to najbolje vpliva na njihovo gospodarsko rast, in rezultati so vidni. V zadnjih petih letih je bila gospodarska rast na Hrvaškem približno tri četrtine večja kot v Sloveniji.

Hkrati so ob tej gospodarski rasti tudi zmanjšali javnofinančni dolg, imajo enega izmed najmanjših primanjkljajev. Tudi javnofinančni dolg je pod 60 odstotki bruto domačega proizvoda, tako da je njihova filozofija: večja rast, zmanjšanje javnofinančnega dolga. Medtem ko je bilo v Sloveniji predvsem v zadnjih dveh letih nekoliko več osredotočenja na zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja, tudi na podlagi dodatnih davčnih virov. Ne nazadnje tudi večja efektivna obremenitev dela povečuje davčne vire oziroma socialne prispevke, vplačane v javni blagajni.

Bi bili ti podatki drugačni, če Golobova vlada ne bi razveljavila dohodninske reforme, ki jo je uveljavila prejšnja, Janševa vlada, ter uvedla drugih davčnih obremenitev?

Pogledati moramo, kateri so glavni razlogi za zategovanje davčnega primeža. Po naši oceni naj bi se v štirih letih okrepil za tri odstotne točke, to je, zgodovinsko gledano, razmeroma veliko. Davčni primež se razmeroma malo spreminja v času. Naj pojasnim, da davčni primež dejansko meri, kolikšen delež od stroška dela so socialni prispevki in dohodnina, ki jih delodajalec vplača bodisi v javno blagajno bodisi v državni proračun, in se odraža v primarni meri s spremembo zakona o dohodnini. Delež se bo povečal tudi z uvedbo prispevka za dolgotrajno oskrbo s 1. julijem letos in pa tudi transformacijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni zdravstveni prispevek.

Torej to so trije glavni razlogi, ki so vodili v to, da se je davčni primež v Sloveniji sčasoma dvigoval, medtem ko se bo na Hrvaškem po naši oceni predvsem zmanjševal. Sosedje imajo neke vrste obremenitev z dohodnino tudi na ravni posameznih občin. In tam so zmanjšali obremenitve, ki jih lahko nekako določajo občine, da med seboj konkurirajo pri obremenitvi stroškov dela.

Bloomberg Adria

 

Koliko več bi zaposleni zaslužili, če teh sprememb ne bi bilo? Kako pomembno bi to okrepilo potrošnjo oz. kako bi se poznalo na gibanju BDP? Kakšen je vpliv večje obremenitve plač?

Večja obremenitev plač pomeni, da je državni proračun nekoliko več prejel v dohodnino, kot bi sicer, hkrati pa sta se javni blagajni napolnili nekoliko bolj, kot bi se. Na drugi strani, če te obremenitve ne bi bilo, bi po naši oceni v teh štirih letih posameznik pri minimalni plači prejel 2.100 evrov več neto prejemka, pri povprečni plači bi posameznik prejel 3.600 evrov več neto prejemka, medtem ko bi posameznik pri 2-kratniku povprečne plače prejel približno 5.200 evrov večji neto prejemek v tem obdobju. Torej je to nekako izgubljen neto prejemek posameznikov.

Ta denar ni izginil, pobrala ga je država in ga namenila za druge namene, tudi za zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja. Na drugi strani pa tukaj ni nastala neka rast zasebne potrošnje, ki bi nastala, če bi te dohodke dejansko prejela in porabila gospodinjstva. 

Zagotovo je to potem verjetno tudi spodbudilo BDP. Lahko govorimo o nekem občutnem vplivu, morda o odstotni točki?

To je zelo dobro vprašanje. Namreč, tudi ta pobrana javnofinančna sredstva so do določene mere vplivala na večji BDP. Seveda pa bi zasebna poraba lahko še bolj pozitivno vplivala, če bi ta prejemek porabila gospodinjstva. In v tem primeru seveda poraba gospodinjstva pomeni dobro polovico bruto domačega proizvoda, skoraj v vseh državah je glavni generator gospodarske rasti. In seveda bi vplivala na to, da bi bila rast BDP po naši oceni vsaj za pol odstotne točke večja, kot bi bila sicer. Zelo težko bi pa rekel, da bi bila ocena višja.

Omenila sva že Hrvaško, tudi oni so zdaj obdavčili nepremičnine. Se bo ta razlika s Hrvaško po vašem mnenju zmanjševala z enakim tempom tudi v prihodnjih letih? Kaj dejansko še delajo drugače južni sosedje?

Bistveno je, da ima Hrvaška logistično, podobno kot Slovenija, neke prednosti, tako da nam že na poslovnem področju pomeni konkurenco. Hkrati ima evro, ima nekoliko boljšo letalsko povezljivost in vse te stvari vplivajo na to, da se marsikatera multinacionalka, ki razmišlja, da bi se usmerila v našo regijo, na koncu raje odloči za Hrvaško. Seveda se tudi zavedajo, da je jezik podoben. To pomeni, da je jezikovna ovira s tega vidika nekoliko večja prednost za Hrvaško, kot je za nas.

Depositphotos

 

In to so ključni razlogi, zakaj moramo mi tudi na davčnem področju iskati svoje konkurenčne prednosti, kajti na tem poslovnem področju nam Hrvaška zaradi boljše prometne povezljivosti in velikih vlaganj v luko Reko vse bolj konkurira.

Se dogaja, da se podjetja selijo na Hrvaško? Ali na GZS opažate, da se selijo v Zagreb ali pa da selijo proizvodnjo drugam?

Predvsem bi rekel, da gre za storitvena podjetja, multinacionalke, pogosto takšne, kjer je glavni jezik znotraj koncerna angleški. V tem primeru se ta podjetja za to odločajo. Na drugi strani pa se predvsem proizvodna podjetja ne selijo toliko, do določene mere lahko sicer povečujejo proizvodnjo na Hrvaškem, še vedno pa Hrvaška za proizvodnjo ni ravno poceni. Za to sta ugodnejši državi v regiji Bosna in Hercegovina in Srbija, tako da gre bolj za storitveni del gospodarstva, in to je tudi izziv. Ne nazadnje so plače v storitvenih dejavnostih razmeroma visoke. Če so potem Slovenci zaposleni pri hrvaškem delodajalcu, prispevki, vplačani v javno blagajno, ne končajo v Sloveniji, ampak v hrvaški javni blagajni. In to je izziv za nas.

Ima Slovenija po vašem mnenju tudi prednosti? Katere?

Da, imamo nekaj prednosti. Imamo precej dobro in nekoliko bolj izobraženo delovno silo, sploh v proizvodnji, kar včasih pritegne del investicij. Na Hrvaškem je prisoten kadrovski manko, še celo nekoliko bolj izrazit. Tudi v turizmu imajo zelo velike izzive prav zaradi manka kadra, tako da ima Slovenija vsaj pri proizvodnem delu še nekaj konkurenčnih prednosti, medtem ko, kot rečeno, je pri storitvenem, ko se lahko delo opravlja z različnih lokacij, pomembna tudi razlika v davčni obremenitvi. V tem primeru pa imamo izziv.

Omenil bi še, da imajo na Hrvaškem ugodnejšo obravnavo kapitalskih dobičkov. Obravnava posameznikov, ki so nagrajeni z deleži, delnicami, je v Sloveniji manj ugodna kot na Hrvaškem. Tudi to kar precej vpliva oziroma je negativno za Slovenijo.

Depositphotos

 

Vlada pri nas obljublja, da se bo to spremenilo, ampak na to še čakamo. Če pogledava še obresti, te upadajo, opozarjate tudi na premajhna vlaganja slovenskih podjetij v stroje, opremo, proizvode intelektualne lastnine. Zaradi vsega tega dodana vrednost ne raste dovolj. Kako to spremeniti?

Glavno pomanjkanje je bilo pomanjkanje novih naročil. Če manjka novih naročil, so podjetja zelo previdna pri vlaganjih, če so zmogljivosti polne, pa je nasprotno. Žal pa se je v zadnjih dveh letih po energetski krizi zgodilo, da je naročil manj, proste zmogljivosti so še vedno prisotne in podjetja nekako potrebujejo spodbudo, da se bodo odločila za dvig investicij.

V tem primeru ima država na voljo mehanizme prek SID banke in drugih javnih agencij oziroma ministrstev. Predvsem bi lahko ponudila več programov tudi z delom povratnih in nepovratnih sredstev, tako da bi lahko spodbudila vlaganja, a ta žal ne nastajajo v tem trenutku.

Je davčni primež povezan z manj vlaganji? Kateri so še razlogi?

Davčni primež po mojem mnenju ni toliko povezan s tem, bolj je povezan s tem, da ni novih naročil in posledično se podjetja zelo ekonomsko obnašajo oziroma zelo previdno.

Omenili ste tudi cene energije. Koliko so te višje v Sloveniji, če jih primerjamo s povprečjem Evropske unije?

Če pogledamo dva glavna energenta za gospodarstvo, to sta električna energija in zemeljski plin, ugotavljamo, da so bile cene pri električni energiji v prvi polovici minulega leta, to so zadnji podatki na Eurostatu, pri nas višje za okoli 20 do 25 odstotkov, odvisno od odjemnega mesta. Ta cena upošteva vse dajatve, je pred DDV, upošteva pa torej tudi omrežnino in energent, moramo pa se zavedati, da so bile cene električne energije pred energetsko krizo, torej govorimo o letih 2019, 2020 in prej, v povprečju v Sloveniji glede na evropsko povprečje za 20 odstotkov nižje.

Tako je zdaj nastalo 40 oziroma 45 odstotnih točk razlike. In seveda je to kar velik izziv za našo proizvodnjo, ki je bila v preteklosti bolj konkurenčna tudi, ker so bile cene električne energije pri nas ugodnejše, kot so bile na ravni Evropske unije.

Depositphotos

 

Če pogledamo cene zemeljskega plina, je nekoliko drugače. Cene zemeljskega plina so v Sloveniji za osem odstotkov nižje od evropskega povprečja, upoštevajo, kot rečeno, omrežnino in dajatve pred DDV, medtem ko je bila v preteklosti ta razlika nekoliko manjša, ampak z vidika ustvarjanja dodane vrednosti je energent električne energije pomembnejši kot pa zemeljski plin.

Lahko vplivamo na nižanje cen električne energije, če so pomemben del cene omrežnine in prispevki, ki so nujni za vlaganja v omrežja? Kako lahko podjetja to storijo? Z vlaganjem v obnovljive vire, sončne elektrarne in tako naprej?

Do določene mere je prisotna samooskrba. Ampak tu podjetja ločim; na eni strani so tista, ki dejansko imajo neko ekonomiko, če vlagajo v samooskrbo, torej to pomeni, da so relativno manjši uporabnik. Ko govorimo o večjih uporabnikih, ki potrebujejo proizvodnjo velikih količin električne energije v pasu, pa so ti seveda odvisni od sistema oziroma od regionalnega miksa proizvodnje, ne samo v Sloveniji, ampak v celotni regiji, tako da za nas je relevantno oblikovanje cen na budimpeški borzi, imenovani Hudex. Če so tam cene ugodne, so tudi največkrat tudi pri nas ugodne.

Glavna težava je, da je ta proizvodni miks trenutno dražji, kot je bil v preteklosti glede na evropsko povprečje. In ta miks moramo sčasoma izboljšati. Seveda ga lahko izboljšamo samo z dodatno vgradnjo množične proizvodnje električne energije sčasoma, tukaj imamo v mislih več jedrske energije, hkrati pa bomo zelo verjetno tudi nadaljevali vlaganja v obnovljive vire, predvsem fotovoltaiko, deloma tudi v vetrno energijo v regiji, tako da bo ta kombinacija morala sčasoma privesti do tega, da se bo tudi razlika glede na evropsko povprečje zmanjšala, sicer bo naša energetsko intenzivna proizvodnja zelo težko ohranila količine proizvodnje, kakršne jih ima danes.

Zagotovo je to tudi vseevropski problem, proizvodnja energije in pa visoke cene, sploh če pogledamo konkurenčnost glede na ZDA in Kitajsko. Če pogledava še predlog gospoda Simiča (ki so ga obravnavali na Gospodarskem krogu, op. p.), da bi v Sloveniji dvignili DDV, višjo stopnjo na 25, nižjo na 10 odstotkov, in posledično razbremenili plače - ne bi s tem prizadeli bolj ranljivih skupin?

Za začetek, zakaj je sploh gospod Simič to predlagal? Dejansko je predlagal kar velike razbremenitve pri obremenitvi dela, predvsem na strani dohodnine, pa tudi, kot vem, pri razvojni kapici, ki jo je sicer umestil nekoliko višje, kot je naš predlog, ampak potem je treba razbremenitev vseeno financirati z nekimi dodatnimi viri. Davek na potrošnjo je tisti, ki je najbolj eleganten, dejansko potrošniki običajno temu ne uidejo tako hitro. Hkrati se moramo zavedati, da moramo pogledati tudi, kakšne so cene v regiji, upoštevaje DDV. Torej vemo, da imata Hrvaška in Madžarska zelo visok DDV, sploh višjo stopnjo pri 25 oziroma 27 odstotkih, medtem ko je po mojem vedenju v Avstriji in Italiji nekoliko nižji.

Bloomberg Mercury

 

S tega vidika je treba proučiti, koliko je to relevantno, da ne bi prišlo v tem primeru do prelivanja naše kupne moči v sosednji državi, predvsem v Italijo in Avstrijo. Najti bi morali neko pametno razmerje, tako da ni prav preprosto to povedati. Bi pa rekel, da je z vidika obremenitve šibkejših gospodinjstev predvsem relevantna nižja stopnja DDV. Po mojem vedenju Simičev predlog zelo malo dviguje nižjo stopnjo DDV, medtem ko višjo stopnjo DDV plačujejo predvsem nekoliko premožnejša gospodinjstva, tako da bi bila s tega vidika to verjetno ustrezna rešitev.

V Sloveniji je težava, da ne znamo dobro obdavčiti premoženja zaradi tega, ker imamo evidence samo na področju nepremičnin, smo slišali. Bi znali bolj obdavčiti vse premoženje, če bi imeli boljše evidence?

Moramo se zavedati, da so skoraj vse države, ki so že imele davek na premoženje, tega velikokrat odpravile prav zaradi izzivov pri oblikovanju teh evidenc. Če imamo v mislih umetniške slike, plemenite kovine, druge stvari, premičnine, gre lahko za zelo velik izziv, kako zajemati te evidence. In to je razlog, zakaj konkretno imamo nepremičnine kot neki potencialni davčni vir.

Z vidika vrednosti je ta precejšnja – 120 milijard evrov je približna vrednost stanovanjskih nepremičnin v lasti fizičnih oseb in trenutno tu večinski del davčnih virov prinese nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč. Že več let vsakokratna politika govori o prenovi tega sistema, tu bi morali preprosto vse tri davke, ki jih imamo, nadomestiti z ustreznim nepremičninskim davkom. Vendar je bila žal predlagana reforma, vsaj po naši oceni, nekoliko bolj usmerjena predvsem v progresivno obdavčitev nepremičnin, kar mogoče ni bila najboljša izbira zakonodajalca.

Celoten pogovor si lahko pogledate v priloženem videu.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar