Minimalna plača več kot 2.000 evrov bruto. Blaginja ali past za trg dela?

Eden glavnih načinov, kako države ščitijo delavce, zlasti nizkokvalificirane, je uvedba minimalne plače. Čeprav med ekonomisti že desetletja potekajo razprave o učinkih zakonsko določene najnižje plače na gospodarstvo, predvsem glede brezposelnosti, je danes to ena najbolj priljubljenih socialnoekonomskih politik na svetu.

Zakonsko je določena v večini držav Evrope, medtem ko v preostalem razvitem svetu države, kot so Južna Koreja, Singapur in Združeni arabski emirati, nimajo zakonsko določene minimalne plače.

Da minimalna plača ohrani svoj smisel, se mora nenehno prilagajati rasti življenjskih stroškov in povprečne plače. To je še zlasti pomembno v obdobjih visoke inflacije, ki smo jih bili priča v zadnjih nekaj letih.

Previsoka minimalna plača lahko za podjetja pomeni previsok strošek nekvalificiranega dela, kar lahko vodi v brezposelnost. Zato se išče ravnotežje med zaščito najslabše plačanih delavcev in vplivom rasti minimalne plače na brezposelnost.

Eden od učinkov minimalne plače je lahko tudi ustvarjanje ovire za vstop mladih delavcev na trg dela. Novi delavci potrebujejo določen čas, da pridobijo izkušnje in znanje, zaradi katerih bo njihovo delo postalo bolj produktivno in donosno. V tem vmesnem obdobju so za podjetja pogosto neto nedonosni, vendar se vlaganje vanje splača, saj se pričakuje, da bodo razmeroma hitro postali donosni. V določenih sektorjih previsoka minimalna plača pomeni povišanje stroškov vlaganja, dokler mladi delavec ne pridobi potrebnega znanja in izkušenj ter ne postane ekonomsko upravičen.

Kje je minimalna plača najvišja?

Najvišjo minimalno plačo v Evropi ima Luksemburg z 2.638 evri bruto. Sledijo Irska, Nizozemska, Belgija in Nemčija z minimalno plačo med 2,3 in dva tisoč evri bruto. Sledi Francija s 1.802 evroma bruto, Španija s 1.381 evri bruto in Slovenija s 1.278 evri bruto.

Minimalno plačo, višjo od tisoč evrov bruto, imajo še Poljska, Litva in Portugalska. Hrvaška minimalna plača 970 evrov bruto je višja kot v Grčiji, Estoniji (886 evrov bruto), na Češkem (826 evrov bruto) in Slovaškem (816 evrov bruto). Najmanjši minimalni dohodek v EU imata Latvija (740 evrov bruto) in Bolgarija (551 evrov bruto).

V regiji Adria je minimalna plača najvišja v Sloveniji (1.278 evrov bruto) in na Hrvaškem (970 evrov bruto), sledi pa Federacija BiH z bruto minimalno plačo 795 evrov, medtem ko ima Republika Srbska drugačno minimalno plačo, in sicer 684 evrov bruto.

Minimalna bruto plača v Črni gori znaša 670 evrov, v Srbiji 619 evrov, v Severni Makedoniji pa 542 evrov. Daleč najnižjo minimalno plačo na celini imata Moldavija (285 evrov bruto) in Ukrajina (182 evrov bruto).

Razmerje med minimalno in povprečno plačo

Za makroekonomsko stabilnost je pomembno določiti višino minimalne plače, ki bo ščitila najranljivejše delavce, vendar ne bo destimulirala zaposlovanja. V tem kontekstu je pomembno razmerje med minimalno in povprečno plačo oziroma kakšen odstotek povprečne plače pomeni minimalna plača.

Večina držav v Evropi se je odločila, da bo minimalna plača med 40 in 55 odstotki povprečne plače, v bruto zneskih. Na primer, v Nemčiji je minimalna plača 41,67 odstotka povprečne, v Franciji 48 odstotkov povprečne, v Španiji pa 54,8 odstotka povprečne plače.

Ekstremi so Grčija z minimalno plačo, ki je 70 odstotkov povprečne plače, Federacija BiH, v kateri je minimalna bruto plača 64,69 odstotka povprečne bruto plače, in Portugalska z minimalno bruto plačo v višini 60,78 odstotka povprečne plače.

Poleg omenjene Federacije BiH so v regiji Adria visoko uvrščene Severna Makedonija (51,57 odstotka), Hrvaška (50,39 odstotka) in Srbija (48,89 odstotka). Slovenija ima najmanjši delež minimalne plače glede na povprečno, in sicer 45,59 odstotka.

Rast minimalne plače v regiji je premagala rast cen

V nasprotju z državami, v katerih se minimalna plača dogovarja na ravni sektorja s pogajanji med združenji delodajalcev in sindikati, gre v državah, kjer obstaja splošna nacionalna plača, za čisto politično odločitev.

Pri razmišljanjih o tem, kolikšna bi morala biti minimalna plača, se redko upoštevajo ekonomska merila, pogosteje pa socialna. Načelno so vseeno pozorni na to, da ni previsoka.

V zadnjih nekaj letih se je v Evropi pojavil fenomen, ki ga bogatejše države celine niso imele desetletja – visoka inflacija. Splet neugodnih makroekonomskih okoliščin je najprej privedel do visoke rasti cen energentov, nato pa še hrane. Države, ki imajo minimalno plačo, so se morale odzvati z njenim povišanjem.

Največja rast je bila v Moldaviji (448 odstotkov). To je ekstrem, primarno zaradi nizke osnove. Druga največja rast je bila v Federaciji BiH (164 odstotkov), nato v Črni gori (102 odstotka), Albaniji (92 odstotkov), Srbiji (80 odstotkov), na Poljskem (79 odstotkov) in na Hrvaškem (78 odstotkov). V regiji je bila najmanjša v Sloveniji, 36 odstotkov.

Podatki kažejo, da je bila rast minimalnih plač v državah srednje in vzhodne Evrope hitrejša v primerjavi z zahodnoevropskimi državami. To je zato, ker je bila kumulativna stopnja inflacije od leta 2020 do 2024 praviloma nižja v zahodni kot v srednji in vzhodni Evropi.

To je privedlo do večje rasti povprečnih plač (odstotkovno), s tem pa tudi do politične potrebe, da se minimalne plače višajo dovolj hitro, v skladu z rastjo povprečnih plač in cen.

Kolikšna naj bi bila minimalna plača?

Politiki pogosto predstavljajo minimalno plačo kot preprosto rešitev za družbeno neenakost in možnost zagotavljanja socialne varnosti. Vendar je resnica bolj zapletena. Vpliv minimalne plače na gospodarstvo ni enoznačen. Lahko zaščiti najbolj ranljive delavce, lahko pa jim povzroči tudi veliko škodo.

To je odvisno od tipa gospodarstva, dosežene ravni življenjskega standarda, gospodarskega cikla na nacionalni in svetovni ravni itd. Minimalna plača lahko vodi v rast brezposelnosti, kadar je postavljena previsoko. Zato jo večina držav stabilizira med 40 in 55 odstotki povprečne plače.

Socialni argumenti za dvig minimalne plače so upravičeni le v primerih, ko ne vodijo v višjo brezposelnost. Ko povišanje minimalne plače povzroča brezposelnost, je to kontraproduktivno ne samo z ekonomskega, ampak tudi s socialnega vidika.

Ravnanje držav, kot so Švedska, Norveška, Danska, Islandija in Švica, kjer ne obstaja nacionalno določena minimalna plača, temveč se o njej pogaja za vsako vrsto dejavnosti med sindikati delavcev in združenji delodajalcev, je morda najbolj fleksibilen in najprimernejši za trajnostno gospodarsko rast.

Določena raven minimalne plače je lahko ustrezna v enem gospodarskem sektorju, medtem ko je v drugem povsem nerealna. Industrije se pomembno razlikujejo po povprečnih plačah delavcev, maržah, produktivnosti in dobičkonosnosti. Postavljanje univerzalne minimalne plače za vse ne upošteva teh razlik.

V celoti gledano so minimalne plače v regiji Adria rasle z več kot zadostnimi stopnjami, da so presegle rast cen. Rekorder je Federacija BiH, ki je leta 2025 drastično povišala minimalno plačo, s čimer je ustvarila makroekonomski eksperiment o posledicah prevelike rasti minimalne plače na visoke ravni v primerjavi s povprečno plačo.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar