Grška tragedija: Od standarda Južne Koreje do standarda Balkana

Ekonomske usode držav ne sledijo absolutnim, nespremenljivim zakonom. Skozi zgodovino so se razlike v blaginji in življenjskem standardu med državami nenehno spreminjale. Bogastvo se je nekje kopičilo, drugod zmanjševalo, vojne so uničevale ekonomije, gospodarske stagnacije pa so države pahnile v nazadovanje.

Eden izmed sodobnejših dokazov relativnega gospodarskega nazadovanja je Grčija, ki se po večini parametrov še ni vrnila na raven življenjskega standarda izpred leta 2008.

Iz gospodarske tragedije Grčije, ki je iz države, ki je po življenjskem standardu dosegala raven Južne Koreje, zdrsnila na tako nizko raven, da po nekaterih kazalnikih ni več niti vodilna država na Balkanskem polotoku, lahko izluščimo nauke.

Kot je značilno za vse tragedije - vsi iščejo krivca. Nekateri menijo, da je Trojka - ki so jo sestavljali Evropska centralna banka (ECB), Evropska komisija (EK) in Mednarodni denarni sklad (MDS) - najbolj kriva za ekonomski propad Grčije po letu 2009.

Velik del krivde do leta 2008 nosi grška vlada, tako levica (PASOK) kot desnica (Nova demokracija), ki sta s korupcijo in slabim vodenjem pripeljali državo do katastrofalnega položaja.

Poleg tega pa lahko omenimo še odvisnost od turizma, preveč socialno usmerjeno državo, odvisnost od posojil, laži in manipulacije, pomanjkanje inovativnosti, izogibanje plačevanju davkov in neučinkovit davčni sistem, razširjeno korupcijo ter pretirano regulacijo.

Lahko bi naštevali še naprej, toda osnovna logika ostaja enaka: Grčija je bila, površinsko gledano, visoko razvita država na ravni Južne Koreje, vendar si po svoji strukturi tega položaja sploh ni zaslužila.

Kriza je to resnico le potrdila.

Od ravni Južne Koreje na raven Balkana

Najboljši splošni kazalnik stanja gospodarstva je BDP. Če spremljamo gibanje z BDP na prebivalca Grčije, Južne Koreje, Slovenije, Hrvaške in Romunije od leta 1990 do 2024, lahko sledimo ekonomski rasti in vzponu Grčije.

Ne glede na to, ali merimo nominalno ali korigirano z indeksom razlike v cenah, je jasno, da se je Grčija ekonomsko razvijala na ravni Južne Koreje do leta 2009. Od takrat pa se vidi veliko nazadovanje Grčije in hitro okrevanje Južne Koreje.

Država je zapadla v gospodarsko krizo, zaradi česar jo je po nominalnem BDP na prebivalca Slovenija prehitela že leta 2012, po BDP na prebivalca, korigiranem z indeksom razlike v cenah, pa sta jo leta 2018 prehiteli tudi Hrvaška in Romunija.

Nekoč nad povprečjem EU, danes pod njim

Ne gre le za zaostajanje v razmerju do naštetih držav, temveč za splošno relativno zaostajanje za celotno EU in s tem tudi za preostalim svetom. Na začetku 21. stoletja je bila Grčija na ravni 94 odstotkov povprečja EU glede na dejansko individualno potrošnjo, Slovenija na ravni 79 odstotkov, Hrvaška na 54 odstotkov, Romunija pa na 32 odstotkih. Do leta 2008 je Grčija prehitela povprečje EU.

Tisto leto je bila Grčija na 104 odstotkih ravni EU, Slovenija na 82 odstotkih, Hrvaška na 66 odstotkih, Romunija pa na 54 odstotkih. Takrat pa se je začela grška tragedija: ekonomski propad, težave z odplačevanjem javnega dolga, slabšanje socialnih pravic in padec realnih plač.

Do leta 2024 je Grčija padla na raven 81 odstotkov, merjeno z dejansko individualno potrošnjo, 23 odstotnih točk manj kot leta 2008 in 13 odstotnih točk manj kot leta 2001. Nekatere države so imele obdobja, ki so jih opisovale kot izgubljena desetletja. Po vsem sodeč, je imela Grčija izgubljeno prvo četrtino stoletja. Slovenija jo je prehitela leta 2018, Romunija leta 2020, Hrvaška pa bi jo lahko kmalu prehitela.

Ustvarjanje iluzije z visokim zadolževanjem

Globalna finančna kriza je Grčijo še posebej težko prizadela iz več razlogov. V bistvu je država gradila podobo bogatejše države, kot je realno bila. Ta iluzija se je ustvarjala predvsem z visokim zadolževanjem države, visokimi socialnimi izdatki, nerealnimi plačami v javnem sektorju in izdatnimi pokojninami v razmerju do produktivnosti gospodarstva.

Grški gospodarski razcvet, obdobje od leta 1950 do 1973 z visokimi stopnjami ekonomske rasti, se je končal. Osemdeseta so bila desetletje ekonomske stagnacije, vendar so desetletja visoke rasti zagotovila stabilne javne finance z nizko zadolženostjo. To so Grki poskušali izkoristiti za začetek novega cikla rasti.

V drugi polovici devetdesetih se je zdelo, da jim je uspelo. Vendar je javni dolg narasel na več kot 100 odstotkov BDP že konec 90. let prejšnjega stoletja. Nič čudnega glede na to, da je proračunski primanjkljaj redkokatero leto padel pod sedem odstotkov BDP od leta 1980.

Nekateri analitiki menijo, da je Grčiji visoko zadolževanje omogočil vstop v evroobmočje leta 2001, saj se je lahko ugodneje zadolževala, kot ko je imela lastno valuto. V osnovi je izkoristila prednosti enotne valute z državami, kot je Nemčija, za ugodnejše obrestne mere. Vendar so se resne fiskalne težave in naraščanje dolga začeli že veliko pred vstopom v evroobmočje.

Največjo svetovno krizo v zgodovini (ali drugo največjo, odvisno od metodologije) je Grčija dočakala z javnim dolgom v višini 110 odstotkov BDP in primanjkljajem, ki se je do takrat že približno tri desetletja gibal med 5 in 12 odstotki BDP letno.

Dolgovi prihajajo za odplačilo

Težave so se hitro po začetku krize izpostavile. Leta 2009 je postalo jasno, da Grčiji grozi bankrot, ker so zaradi ostrega ekonomskega padca padli tudi proračunski prihodki, zaradi česar je bilo dolg vse težje vračati.

Edini način, da se vrne stari dolg, ki je prišel za odplačilo, je bilo novo zadolževanje. Vendar so investitorji ugotovili, da bo imela Grčija velike težave z odplačilom, zaradi česar so dvignili obrestne mere.

Bankrot je bil neizogiben, toda ker je bila Grčija del EU in evroobmočja, se to ni smelo dopustiti, saj bi to lahko privedlo do sesutja celotnega finančnega sistema. Sledile so serije pogajanj s Trojko, odpisi dolgov v skupni vrednosti okoli 100 milijard evrov in posojila od EU, MDS in drugih članic EU (predvsem Nemčije) v vrednosti približno 300 milijard evrov.

Depositphotos

Nova upanja in stare težave

Obdobje po letu 2009 je bilo burno, vendar nikomur ni uspelo rešiti perečih problemov. Niti zmaga populistične socialistične stranke Syriza ni nič spremenila. Desetletja nevzdržnih javnih financ, izogibanja davkom, korupcije, ponarejanja uradne statistike o višini javnega dolga, zmanjšane potrošnje in nevzdržnih socialnih programov so prišla po odplačilo. Računi so morali biti urejeni, ta proces pa je bil boleč. Nobeno opravičevanje in prelaganje krivde tega ni moglo preprečiti. Tudi levo-populistična Syriza (polno ime se glasi Koalicija radikalne levice – Progresivna koalicija) je hitro opustila svoje radikalne načrte, ko je dojela, da se ne more spopasti z grško tragedijo.

Po pandemičnem letu 2020 pa so se vendarle pojavili znaki okrevanja. Javni dolg je bil leta 2024 pod 160 odstotki BDP, 30 odstotnih točk manj kot leta 2018. Vrnila se je rast BDP, stopnja brezposelnosti je bila na ravni 8 odstotkov, to pa je pomenilo veliko izboljšanje v primerjavi s 15 do 20 odstotki izpred nekaj let, izvoz je bil veliko večji. Dolgoletni ukrepi varčevanja in rezanja javnih izdatkov so obrodili sadove, zaradi česar je Grčija leta 2024 celo zabeležila presežek državnega proračuna, kar je ogromen preobrat za državo, ki je desetletja dosegala letni primankljaj od pet do 12 odstotkov.

Depositphotos

Vendar se časi, ko je bila Grčija po standardu življenja na ravni Južne Koreje, težko vrnejo. Trenutno se trudi ohraniti prednost pred Hrvaško in Romunijo, ki sta jo v nekaterih stvareh že prehiteli. Povprečna plača na Hrvaškem je nominalno večja za približno 350 evrov, ko pa se korigira z indeksom razlike v cenah, imajo vse države Balkanskega polotoka razen Albanije večjo povprečno neto plačo.

Najhujše za Grčijo je mimo, vendar številne strukturne težave iz obdobja pred letom 2009 niso odpravljene. Predvidena rast BDP od 2 do 2,5 odstotka letno v prihodnjih letih ni zadostna za obrnitev procesa relativnega nazadovanja. Desetletja slabih makroekonomskih politik, korupcije, izogibanja davkom, nezadostnega investiranja, nizke ravni inovacij in nerealno visokih socialnih izdatkov so Grčijo doletela kot odplačilo z visokimi obrestmi. Ta dolg še vedno vrača.