E-pismo: Se v Iranu odpira brezno "neskončne vojne"?

Obstaja le nekaj besed, ki razburijo raznoliko ameriško volilno telo toliko kot izraz "večne vojne". Zloglasna vietnamska vojna, ki je že davno minila, a še ostaja v živem spominu, je zaznamovala celo generacijo, po njej pa so mnogi trdili, da se takšni prepotentni podvigi nikoli več ne smejo ponoviti.

Zgodovina se je ponovila, ko so islamski teroristi 11. septembra 2001 napadli stolpa dvojčka, s čimer so oportunističnega predsednika Georgea W. Busha in naslednje administracije potegnili v brezizhodna vojaška brezna na drugem koncu sveta. Ko so se ZDA naposled le umaknile – osem oziroma dvajset let in bilijone dolarjev kasneje –, se je zdelo, da niso dosegle, kar so si zastavile.

Zato so se mnogi poistovetili s poslovnežem, ki je postal politik, ki je med svojo drugo predvolilno kampanjo za Belo hišo elektorat navdušil z obljubami, da "ne bo začel novih vojn". Predsednik Donald Trump je letos hitro popravil svoje izjave, ko je skupna izraelsko-ameriška vojna proti Iranu ušla izpod nadzora, in dejal, da nikoli ni obljubil, da "ne bo novih vojn". "Najprej, nisem zagotovil, da ne bo vojne. Zakaj bi sicer zgradil najmočnejšo vojsko na svetu?" je ostro zabrusil radovednim novinarjem.

Kljub temu, da sta obe strani junija sklenili memorandum o soglasju, ki tehnično utira pot širšemu, vsestranskemu mirovnemu sporazumu, ki naj bi vključeval vse od odprave sankcij do prihodnosti svobode plovbe skozi Hormuško ožino, se spopadi niso umirili. Sporazum namreč temelji na istih nestabilnih temeljih kot Trumpova predvolilna kampanja, zaupanje v to, da bi predsednik s pozornostjo dojenčka lahko oblikoval dolgoročne politike, pa je praktično izginilo.

Na Bližnjem vzhodu se zdaj odpira brezno še ene "večne vojne", ravno v trenutku, ko je regija šele začela okrevati od desetletij nasilja nedržavnih akterjev, tujih intervencij in posledic vsega tega. Predvsem pa se tokrat zdi, da nova vojna ni bila neizogibna in da bi lahko slaba presoja še ene generacije uničila dolgotrajne sanje o miru.

Morda "godlja" ni najboljša metafora za trenutno vojno, je v eseju za Foreign Affairs zapisal politolog Lawrence D. Freedman. "Ta izraz se pogosto povezuje z vietnamsko vojno, v kateri so ameriške enote več let obtičale v močvirju. Iran ne bo podoben eni od "neskončnih vojn", ki so sledile ameriškim invazijam na Afganistan leta 2001 in Irak leta 2003. Prav zato, ker se ameriški voditelji zdaj bojijo takšnih »godelj«, in se neradi odločajo za pošiljanje večjih kopenskih sil v situacije, v katerih bi lahko obtičale."

Kaj torej lahko pričakujemo od iranske vojne? Bosta Washington in Teheran zaradi gospodarske bolečine zakopala sekiro? Ali pa je tako imenovana "eskalacijska past" – strateški okvir, ki opisuje, kako lahko začetni taktični uspehi v vojni voditelje zaprejo v težje obvladljiv konflikt – neizogibna?

Vrnitev v vojno

Junijski memorandum o soglasju med Washingtonom in Teheranom, čeprav velika olajšava za globalne trge in predvsem za ceno nafte, ki je padla na raven iz časa pred konfliktom, je bil nejasen in zelo dovzeten za napačne razlage. Obe strani sta ga hitro razglasili za zmago, sicer vsaka po svoje, in julija začeli ukrepati v skladu s tem.

Ugledni iranski akademik Vali Nasr je v kolumni za časopis Financial Times trdil, da je bila glavna pomanjkljivost memoranduma v tem, da je temeljil na ohranjanju ravnovesja moči v trenutku njegovega podpisa. "Ravnovesje, ki ga je Washington odločno želel spremeniti, Teheran pa zaščititi," je zapisal.

To ravnovesje se je najbolj odražalo v novo pridobljeni suverenosti Teherana nad strateško Hormuško ožino, ključno plovno potjo, po kateri teče petina svetovnih zalog zemeljskega plina in nafte. ZDA so namreč vojno začele z namenom strmoglaviti iranski režim ali ga vsaj prisiliti v sprejetje omejitev jedrskega programa. Toda konflikt je Iranu prinesel nadzor nad Hormuzom, zaradi česar je bil Washington prisiljen iskati mir.

Zato ni presenetljivo, da si Američani in Iranci že tri tedne zapored izmenjujejo povračilne napade, v kar se je vnovič vključila celotna regija. ZDA so s Savdijci pred kratkim napadle Iranu zveste milice v Iraku, medtem ko je Teheran napadel cilje vse do Jordanije in mobiliziral svoje zaveznike hutijevce v Jemnu. Povrh vsega pa se cena nafte znova približuje nevarni meji 100 dolarjev.

Bloomberg

 

Razlike v dojemanju morebitnih premirij med stranema so prav tako očitne. Medtem ko je Washington umaknil nogo s plina, da bi svetovnemu gospodarstvu – in svojim volivcem, ki jih je močno prizadelo strmo naraščanje cen – omogočil nekaj predaha, je Teheran vsako prekinitev sovražnosti razumel kot pripravo na nov krog vojaških operacij.

Kot hitro poudarjajo številni opazovalci Irana, voditelji Islamske republike menijo, da bo vsak znak zadržanosti le povabil k nadaljnjemu ameriškemu pritisku. Da bi odvrnili ZDA in jih prisilili k resnim pogajanjem za konec vojne ter širši jedrski sporazum, ki bi Teheranu prinesel varnost in gospodarsko olajšavo, menijo, da mora biti Iran agresiven in eskalirati konflikt preko meje, ki jo so ZDA pripravljene dopustiti, pojasnjuje Nasr.

In kaj bo Iran storil, da doseže dogovor, ki mu je po godu? Profesor Nasr razloži, da si bo prizadeval ublažiti vojaški pritisk ZDA in okrepiti napade na ameriške vojaške cilje ter energetsko in civilno infrastrukturo Zaliva. "Njegov cilj je pokazati, da vojna ne bo ostala na ravni, ki jo določa Washington. Medtem bo Teheran sprejel neizogibne gospodarske težave, ki jih bo prinesla nova ameriška pomorska blokada, v prepričanju, da bo njegov lastni pritisk na svetovno gospodarstvo z zaprtjem Hormuške ožine – in morebiti tudi ožine Bab el Mandeb ter Rdečega morja – prisilil Trumpa, da bo prvi popustil.

Vonj "neskončne vojne"

To nas pripelje do sklepa, da trenutni konflikt na Bližnjem vzhodu smrdi po "neskončni vojni". Iran se po petih mesecih vojne ne vede kot poraženec, temveč kot država, ki je konflikt izkoristila za utrditev svojega položaja. Ameriška operacija ni dosegla zastavljenih političnih ciljev, prav tako ni jasno, kako bi novi napadi lahko spremenili razmere. Namesto padca režima so možje Islamske revolucionarne garde še okrepili nadzor nad državo, medtem ko Hormuška ožina ostaja efektivno zaprta, svetu pa še vedno grozi stagflacijska spirala.

Trump je letos nemalokrat trdil, da so gospodarske posledice sprejemljiva cena za preprečitev iranskega jedrskega orožja, vendar so ZDA danes od tega cilja enako oddaljene kot pred vojno, ko so potekali pogovori o omejitvah iranskega bogatenja urana. Tudi položaj Irana ostaja šibek, a zanj je ta vojna preživetvenega pomena.

"Velika vojaška moč pogosto ustvarja iluzijo, da je mogoče konflikt hitro končati pod lastnimi pogoji, vendar se to redko zgodi. Ruski poskus podreditve Ukrajine je nazoren primer. Podobna težava je zaznamovala tudi ameriško strategijo proti Iranu: sodobne operacije, okrepljene z umetno inteligenco, omogočajo hitro odkrivanje in uničevanje velikega števila ciljev, vendar sama hitrost še ne zagotavlja želenega političnega izida," v eseju za revijo Foreign Affairs opozarja politolog Freedman.

Trumpova administracija je Iran podcenila. To ni pretiravanje. Predvidevala je, da se bo režim po prvih napadih zlomil, ni pa dovolj premislila, kaj se bo zgodilo, če bo preživel in uporabil svoje vzvode proti ZDA ter njihovim zaveznicam. Prav tako se je preveč zanašala na pripovedi Izraela ter jahala na pretirani samozavesti lanske operacije proti iranskemu jedrskemu programu in januarske kampanje v Venezueli.

"Če začetni napad ne doseže cilja, močnejši državi pogosto ne preostane drugega kot pogajanje in neprijetni kompromisi. Ključno vprašanje za vsakega voditelja, ki mu ponudijo načrt za hitro zmago, zato ni le, zakaj naj bi ta uspel, temveč tudi, kaj se bo zgodilo, če se izkaže za napačnega," se sprašuje Freedman. Bela hiša očitno tega ni dobro razmislila in se ujela v past, ki si jo je sama nastavila.

"Tudi če bodo Iran in ZDA dosegli sporazum, bodo ostali vpleteni v širši konflikt, v katerem si bosta strani izmenjavala ostre izjave in morda tudi vojaške napade," je na začetku junija pred podpisom memoranduma zapisal Mohammad Ayatollahi Tabaar, profesor mednarodnih odnosov na teksaški univerzi A&M. To je deloma posledica dejstva, da sta državi v ključnih spornih točkah še vedno daleč narazen. Washington še vedno zahteva, da Teheran v celoti razgradi svoj program obogatitve urana, preda ves obogaten uran, preneha podpirati regionalne zaveznike in ponovno odpre Hormuško ožino. Iran pa se je večkrat odločno uprl opustitvi obogatitve in trdi, da bo druge zahteve Washingtona verjetno upošteval šele potem, ko bo Washington priznal iranski nadzor nad Hormuško ožino.

Poznavalec Tabaar omeni še en razlog: Iran je prišel do zaključka, da je konflikt boljši od diplomacije. "Konec koncev se zdi, da vojna Teheranu pomaga povečati njegovo mednarodno moč. Z napadi na arabske države, v katerih so ameriške vojaške baze, je Iranu uspelo zabiti klin med ameriške uradnike in njihove partnerje iz Perzijskega zaliva, ki si obupno želijo trajne rešitve. Z zaprtjem Hormuške ožine je prisilil vrsto držav po vsem svetu, da priznajo njegovo moč in se pogajajo o usodi svojih ladij."

Morteza Nikoubazl/NurPhoto/Getty Images

 

Prav tako nasprotje trditvi, da gre za "večno vojno", predstavlja prihod morebitne demokratske administracije v post-trumpovski Ameriki, seveda v kolikor se vojna zavleče v pozne dni leta 2028. Tudi tu bi bila primerna zgodovinska prispodoba. Preden je Barack Obama prevzel vajeti od Busha mlajšega, je tudi sam vodil kampanjo za konec vseh vojn na Bližnjem vzhodu. V svojem tretjem letu se je res umaknil iz Iraka, a se je nekaj let kasneje ponovno vrnil v državo, da bi porazil teroristično skupino ISIS, ki je vzklila iz kaosa ameriških neuspehov pri reorganizaciji Iraka po padcu Sadama Huseina. V Afganistanu je Obama denimo podvojil svoja prizadevanja in število ameriških vojakov povečal kar za 30 tisoč.

Čeprav je vojna v Iranu ena od najmanj priljubljenih predsedniških odločitev v zadnjem času, to še ne pomeni, da bi se lahko končala z enim samim mahom čarobne palice. Predsedniki se na koncu uklonijo svojim vojaškim svetovalcem in lobističnim skupinam, in prihodnji demokratski voditelj pri tem ni nobena izjema.

Kje nam torej ostane?

Posledica je igra ničelne vsote, v kateri je trajnejši mir vsaj za zdaj skoraj nedosegljiv, razmišlja Tabaar. Iranski režim je prepričan, da mu zaostrovanje izboljšuje pogajalski položaj, zato je pripravljen prenašati gospodarsko škodo, dokler ohranja nadzor nad Hormuško ožino. ZDA pa je za zdaj niso pripravljene prepustiti Teheranu.

Svet bi se tako lahko znašel v novi realnosti, v kateri Washington vzdržuje določeno obliko blokade Irana, Teheran omejuje plovbo skozi ožino, obe strani pa se zapletata v ponavljajoče se spopade, ki lahko kadar koli znova prerastejo v odprto vojno.

Kljub temu, da so se strateške rezerve nafte v ZDA zmanjšale na najnižjo raven od 80. let in da se zaloge ključnega orožja, uporabljenega v vojni, praznijo, je malo verjetno, da bi ZDA spremenile svoj pristop. Kot je v sredo poročal Bloomberg, se Trump verjetno ne bo umaknil, dokler Iran ne popusti glede Hormuške ožine.

Najverjetnejši izid je, da se bodo spopadi nadaljevali na precej nizki ravni, medtem ko bodo zalivske države in Pakistan poskušali pomiriti napetosti, še poroča agencija. Oblikovalci politik po svetu namreč menijo, da se nobena stran ne želi vrniti k totalni vojni, kakršna je bila marca in v začetku aprila.