Trumpov hiter izhod iz vojne, ki je Washington sploh ni razumel

Po 108 dneh spopadov, v katerih je bil Iran neposredno tarča napadov, njihove posledice pa je čutil ves svet, se je nebo nad Bližnjim vzhodom umirilo. Rakete in vojaška letala, ki so še pred kratkim krojila vsakdan regije, so za zdaj izginili iz neba. Donald Trump in iranska stran sta podpisala memorandum, s katerim se ustavljajo sovražnosti, sprošča promet z nafto skozi Hormuško ožino, odpira pa se najmanj 60-dnevno obdobje za pogajanja o dolgoročnem mirovnem sporazumu. Načrt v 14 točkah je zastavljen široko in bolj kot dokončen dogovor za zdaj deluje kot seznam političnih želja, ki naj bi se uresničile šele po podpisu mirovnega sporazuma. Ena od njih pa naj bi začela veljati takoj: Iran naj bi odpravil blokado Hormuške ožine, ameriška mornarica naj bi se umaknila, nafta in naftni derivati pa naj bi znova nemoteno tekli proti svetovnim trgom.

Kaj se je torej v resnici zgodilo? ZDA so se pred skoraj štirimi meseci zapletle v spopad, ki ga očitno niso dobro razumele. Napačno so ocenile nasprotnika, ga podcenile, predvsem pa niso imele jasnega odgovora na vprašanje, zakaj vanj sploh vstopajo. Sprva se je zdelo, da je cilj zlom režima, ki Iranu vlada od islamske revolucije leta 1979, in dokončno uničenje jedrskega programa, ki se je kljub večkratnim napadom vedno znova obnavljal.

Toda Iran je proti bistveno močnejšemu nasprotniku uporabil logiko asimetričnega vojskovanja in udaril tam, kjer je bolečina najhitreje postala globalna: pri nafti. Z blokado Hormuške ožine, skozi katero dnevno potuje približno 20 milijonov sodov nafte, ter z grožnjo min, napadov, izgube ladij, življenj in okoljske katastrofe je Teheran prestrašil ladjarje in zavarovalnice. Posledice so se hitro prelile v vsakdan: cene goriva so poletele v nebo, podpora ameriškemu predsedniku doma pa je močno zdrsnila.

Amerika je Iran vojaško morda res preglasila, a ker ni bila pripravljena iti do konca, je vojno v političnem smislu izgubila. Ironija je očitna: administracija, ki je med prvimi potezami ministrstvo za obrambo preimenovala v ministrstvo za vojno, je nato izgubila prvo vojno, v katero se je zapletla.

Donald Trump. Foto: Bloomberg

Ker je vojno izgubljal predvsem doma, kjer mu je grozila skoraj neizogibna politična kazen na novembrskih vmesnih volitvah, je moral Trump poiskati izhod. Prav to naj bi bil memorandum o soglasju: poskus umika iz spopada z najmanjšo možno škodo. V njem Trump pristaja na pomembne koncesije Iranu, da bi Teheran razmere na Bližnjem vzhodu vrnil v stanje pred začetkom vojne februarja letos. V zameno za odpravo blokade so bile Iranu odpravljene vse sankcije na izvoz nafte in naftnih derivatov, ob tem pa mu je bilo obljubljeno, da bodo po sklenitvi sporazuma čez dva meseca odpravljene tudi vse preostale sankcije ter zagotovljenih 300 milijard dolarjev za obnovo. Iran se po drugi strani odpoveduje jedrskemu orožju, ne pa tudi civilnemu jedrskemu programu.

Največji poraženec tega dogovora je skoraj zagotovo Izrael. Čeprav premier Benjamin Netanjahu uradno ni dajal izjav, njegovi zavezniki na desnici že več dni ostro napadajo Trumpa. Memorandum obe strani zavezuje k premirju, omemba premirja v Libanonu pa posredno zavezuje tudi Izrael. Da je bilo nezadovoljstvo z izraelskim ravnanjem med dosedanjim spopadom v Washingtonu vse večje, se je videlo tudi v izjavah Trumpa in JD Vancea. Trump je Izrael označil za "zelo majhnega partnerja", Vance pa je poudaril, da mora Izrael razumeti, da svojih težav ne more preprosto "pobiti", temveč se mora naučiti pogajati.

Izrael se sicer dobro zaveda, da brez ameriške pomoči ne more voditi regionalne in zunanje politike, kakršne je bil vajen. A že od prvega dne vojne je imel cilj, ki se je precej razlikoval od ameriškega: čim bolj oslabiti Iran in uničiti njegovo sposobnost, da neposredno ali prek zaveznikov v regiji ogroža Izrael. ZDA sicer ščitijo Izrael, posebej pred Hamasom in Hezbolahom, vendar je njihov širši strateški interes drugačen: doseči dogovor z Iranom, zagotoviti nemoten pretok nafte in se postopoma umakniti z Bližnjega vzhoda. Včasih se je zdelo, kot da ameriško vodstvo tega samo ne razume povsem, zato so bile kritike Izraela v zadnjih dneh toliko ostrejše in bolj podobne razočaranju nad partnerjem kot običajnemu diplomatskemu nesoglasju.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih 60 dneh? Najprej velja poudariti, da memorandum ni mirovni sporazum, ampak premirje in okvir za nadaljnja pogajanja. Najtežja vprašanja so bila zato namenoma preložena. To ni diplomatska površnost, temveč politična nuja: dokument je dovolj širok in ohlapen, da ga lahko obe strani doma predstavita kot uspeh, medtem ko se bodo resnična pogajanja šele začela, daleč od oči javnosti.

V središču bo iranski jedrski program. Teheran se znova zavezuje, da ne bo razvijal jedrskega orožja, vendar memorandum ne predvideva ukinitve civilnega jedrskega programa in ne pojasnjuje, kaj se bo zgodilo z obstoječimi zalogami obogatenega urana. Prav to bo glavno pogajalsko bojišče. Washington bo moral dokazati, da je vojna prinesla trajne omejitve iranskih zmogljivosti, Iran pa bo vztrajal pri pravici do civilne jedrske energije pod mednarodnim nadzorom.

Enako občutljivo vprašanje so sankcije. Memorandum napoveduje njihovo postopno odpravo, sprostitev zamrznjenih sredstev in mednarodni obnovitveni načrt za Iran, vreden najmanj 300 milijard dolarjev, vendar je skoraj vse odvisno od končnega dogovora. Iran je tako dobil obljubo gospodarskega okrevanja, ne pa tudi zagotovila, da se bo to res zgodilo. ZDA so po drugi strani dosegle odprtje Hormuške ožine, vendar brez zagotovila, da bo Teheran sprejel vse zahteve glede jedrskega programa. Obe strani sta si kupili čas, ključni spor pa ostaja nerešen.

Zato bosta prihodnja dva meseca pomembnejša od preteklih štirih. Vojna je razgalila omejitve ameriške vojaške moči, pa tudi meje iranske strategije gospodarskega pritiska. Zdaj prihaja težji del: pokazati bo treba, ali lahko državi, ki sta skoraj pol stoletja svojo identiteto gradili na medsebojnem sovraštvu, najdeta vzdržen način sobivanja. Če pogajanja uspejo, bo memorandum mogoče razumeti kot začetek novega reda na Bližnjem vzhodu. Če propadejo, bo teh 60 dni zgolj kratek predah pred naslednjo vojno.

 

__

Komentar ne odraža nujno stališč uredništva Bloomberg Adria in njenih lastnikov.