E-pismo: Ne joči za Trumpom, Argentina

V sobotnem dopoldnevu in z vami v nestrpnem pričakovanju sklepnih obračunov mundiala (so)trpim Aleš Kovačič, novinar. Počasi se bližamo vrhuncu svetovnega nogometnega prvenstva v ZDA, ki je, če že ne z vidika ekonomskih posledic, zagotovo postregel s političnimi in geopolitičnimi presežki.

Če ne drugega, se je vmes ena vojna končala, samo zato da bi se tik pred koncem turnirja spet začela. A kot se spodobi za spektakel brez primere, najboljše šele prihaja. Čeprav ne nujno v nogometnem smislu.

Današnji dvoboj med Anglijo in Francijo namreč ni nič manj začinjen s politiko, zgodovino in gospodarskim rivalstvom, kot je bil polfinale med Anglijo in Argentino, ko so argentinski reprezentanti po zmagi in uvrstitvi v finale razgrnili transparent z napisom ''Las Malvinas son Argentinas'' oziroma ''Falklandi so argentinski''.

Revanšistični izpad nogometašev zaradi že zdavnaj in nepovratno izgubljenega otočja zdaj preiskuje Fifa, nanj pa se je odzval tudi politični vrh Združenega kraljestva. Premier Keir Starmer je to storil z za Britance značilno prefinjenim zbadljivim načinom - v finalu je hudomušno zaželel srečo obema moštvoma, ''predvsem Španiji''.

Nič manj "nenogometno" ne bo začinjen obračun med Anglijo in Francijo. Čeprav čustva zaradi manjše teže tekme za tretje mesto najbrž ne bodo tako razvneta kot v primeru polfinala ali finala. Njun vsakokratni dvoboj je namreč izdatno zabeljen z burno medsebojno zgodovino od normanskih osvajanj in stoletne vojne ter Trafalgarja in Waterlooja pa vse do modernega zavezništva v Natu, britanskega brexita in obrambne industrializacije Evrope.

Državi sta stoletja definirali evropsko zgodovino, povečini z osvajanji in vojno, medtem ko republika in ustavna monarhija svetu še danes predstavljata zanimivi politično-ekonomski alternativni zgodbi. Njuno rivalstvo je ne nazadnje vidno tudi na finančnih trgih, kjer se za borzno krono Evrope izmenjujeta londonski City in pariški La Defense.

Če je teža zgodovine na današnjem dvoboju, je teža aktualne geopolitike brez dvoma na jutrišnjem finalu. Argentina s Španijo nima večjih neporavnanih računov, ki bi izvirali iz obdobja kolonialnih osvajanj, pa tudi danes državi ohranjata tesne kulturne vezi in skupno dediščino. Večina Argentincev ima španske korenine, španščina je tudi uradni jezik.

Španija je ena ključnih evropskih gospodarskih partneric in največja neposredna tuja vlagateljica v Argentini; kar se bodo po letošnji vpeljavi sporazuma Mercosur najbrž še okrepilo, saj medsebojna blagovna menjava zajema prav kmetijski in živilskopredelovalni sektor ter avtomobilsko industrijo, ki sta osrednji temi sporazuma.  

A kar ima Argentina, Španija pa prav gotovo ne, je podpora Donalda Trumpa. Ameriški predsednik je že tako poskrbel, da je ''najpomembnejša postranska stvar'' celo v času prvenstva ostala v ozadju. Odločno v ospredju je bila in bo vse do jutrišnjega zaključnega žvižga slovenskega delivca pravice Slavka Vinčića – geopolitika.

Trump je igralce takoj na začetku turnirja podvrgel temeljiti obravnavi svojih imigracijskih organov, nekaterim, kot je bil somalski sodnik, pa je celo odrekel vstop. Vsekakor vrhunec predstavljala intervencija pri predsedniku Fife, Gianniju Infantinu, ko je ta umaknila prepoved igranja za ameriškega napadalca Folarina Baloguna. "Na šport se zelo dobro spoznam. In to ni bil prekršek. To sploh ni bila nobena kršitev," je svojo odločitev utemeljil Trump, Balogun pa zaigral v postavi ZDA.

Moštvo "zvezd in črt" se kljub temu ni uvrstilo v nadaljevanje turnirja, a nič zato, saj bo Trumpove interese v finalu zastopala druga najboljša opcija – Argentina. Ameriški južnoameriški satelit se tudi pod upravo anarhokapitalista Javierja Mielija ne zmore otresti slovesa propadle države, ki jo nad gladino vnovičnega in doslej že neštetega ekonomskega kolapsa držijo finančne intervencije ZDA. Nekaj zaradi osebne afinitete in ideološkega sopotništva obeh voditeljev, še bolj zaradi geopolitičnega razkuževanja kitajskega vpliva v ameriškem preddverju.   

Nasproti jim bo stala izbrana vrsta naroda, ki ga je Trump označil za ''brezupne, slabe ljudi'', s katerimi ne želi imeti nobenega opravka več, saj ne podpirajo ne Nata, ne Izraela, ne ameriških geopolitičnih ciljev na Bližnjem vzhodu. Trump je že večkrat napadel levosredinsko vlado Pedra Sancheza, lani pa je Milei sprožil diplomatski spor, ko je obsodil ''socialistične izmečke'' na oblasti, Špance pa pozval k vstaji.

Predsednik države, ki je imela še pred nedavnim 200-odstotno inflacijo, vlada pa se opoteka iz škandala v škandal, pa je v začetku letošnjega leta izjavil, da je ''edina levica, ki deluje'', leva noga Lionela Messija. Bo ta dovolj, da se Argentini po jutrišnjem obračunu poleg dolgov ne bodo – znova – pridružile še solze?