Papir ali plastika? Preprostega odgovora ni več

V nizu nedavnih raziskav so stotinam kupcev pokazali dve žitni ploščici z vprašanjem, katera je do okolja prijaznejša – tista v plastičnem ovoju, obloženem z dodatno plastjo papirja, ali enaka ploščica v plastični embalaži brez papirja. Večina anketiranih kupcev je izbrala možnost plastične folije in papirja, čeprav sta obe vsebovali enako količino plastike in čeprav je izdatno zapakirana ploščica neprimerno manj prijazna do okolja. 

To je razumljiva, čeprav nelogična napaka. Plastika je postala najbolj osovražena snov na svetu, zlasti za embalažo za enkratno uporabo. Ni le škodljiva za okolje, postala je tudi družbeno nesprejemljiva. Raziskave javnega mnenja vedno znova kažejo, da si potrošniki želijo njenega nadomestka. Zato podjetja iščejo bolj trajnostne rešitve, s katerimi skušajo svoje blagovne znamke zaščititi pred besom ozaveščenih potrošnikov. 

Tako je papir postal priljubljena alternativa. Kupci menijo, da je bolj "naraven". Vendar tisto, kar iščejo ali zagovarjajo, ni vedno "bolj zeleno". V nekaterih primerih je lahko celo slabša izbira od plastike. 

Bloomberg

Že odkar se je v ljudeh prebudila želja po prenašanju in shranjevanju stvari, se pojavlja potreba po čedalje boljši embalaži. Stari Grki so v velikih količinah izdelovali keramične posode za vino, Američani so sredi prejšnjega stoletja na veliko kupovali priročne vrečke Ziploc. Ne glede na to, ali gre za leto 1000 pred našim štetjem ali leto 1970, velja enako: embalaža mora biti stroškovno učinkovita za izdelovalca, lahko prenosljiva in trpežna. 

V zadnjih dveh desetletjih so podjetja in potrošniki začeli zahtevati povsem novo lastnost embalaže – trajnost. Gre za precej ohlapen pojem. Za nekatere trajnost pomeni recikliranje, za druge zavezanost k zmanjševanju izpustov ogljika in boju proti podnebnim spremembam. Večina pa se strinja vsaj v tem, da plastika ne izpolnjuje teh pričakovanj. Med drugim zato, ker je najpogosteje pridobljena iz petrokemikalij, tj. kemikalij, pridobljenih iz nafte, in je, če je ne reciklirajo ali ustrezno odstranijo, nerazgradljiva .Številna podjetja so  rešitev pred uporom javnosti proti plastični embalaži videla v tem, da kot naravno alternativo sprejmejo papir. To je sicer izvedljivo, a nekateri so v svojih prizadevanjih po uvajanju papirnate alternative bolj iskreni kot drugi. 

Depositphotos

Številne blagovne znamke se na primer zavedajo, da embalaža iz nebeljenega (rjavega) papirja (ali embalaža, ki je videti nebeljena) pri ekološko ozaveščenih potrošnikih ustvarja vtis naravnosti in trajnosti – tudi če se izdelek prodaja za enkratno uporabo. Drugi poskušajo z zamenjavo plastike s papirjem, ki ga je mogoče reciklirati. V začetku leta je denimo družba Nestle v Avstraliji poskusno uvedla papirnate ovitke za čokoladice KitKat. To je bil zavidanja vreden tehnični dosežek, a je imel omejen učinek. Nestle na leto proizvede več milijard KitKatov, v Avstraliji pa jih je v papirnato embalažo ovil "več kot četrt milijona". 

Večina papirnih alternativ se osredotoča na to, kaj se zgodi z embalažo, ko jo odvržemo med odpadke ali jo recikliramo. Toda konec življenjske dobe ni – in ne sme biti – najpomembnejše merilo trajnosti. Nekateri drugi dejavniki so veliko pomembnejši. Na primer, kateri toplogredni plini nastajajo pri proizvodnji različnih oblik embalaže? Odgovori na to vprašanje so pogosto presenetljivi. 

Nedavna študija družbe McKinsey & Co. o tetrapakih za mleko v Združenih državah Amerike je razkrila, da kartonasta embalaža, obložena s plastiko, v svojem življenjskem ciklu povzroči 20 odstotkov več izpustov toplogrednih plinov kot plastični kozarci. Druga plastična embalaža, denimo embalaža za meso ali nakupovalne vrečke, pa je izkazala podobne ali večje okoljevarstvene prednosti pred papirjem. 

Tudi če se blagovna znamka osredotoča na vidik ob koncu življenjske dobe ali recikliranje, se pojavljajo zapleti. Papirnata embalaža za živila je pogosto obložena s plastiko, zato je ni mogoče reciklirati ali pa jo je mogoče reciklirati le v posebnih obratih. Papirnati ovitki čokoladic KitKat so obloženi s folijo, za katero podjetje trdi, da jo je mogoče reciklirati v Avstraliji; vendar Nestle ni odgovoril na dodatno vprašanje, ali in kje jih je mogoče predelati v Severni Ameriki in Evropi. Če jih namreč ne recikliramo in končajo na odlagališčih, lahko postanejo velik vir toplogrednega plina metan. 

To pa še ne pomeni, da papirna embalaža ni trajnostna. Tako kot plastika ima tudi ta na videz naravni material svoje okoljske prednosti in slabosti. Žal je zaradi zelo čustvene razprave o plavajoči plastiki v svetovnih oceanih za podjetja težko in celo nespametno razpredati o prednostih in slabostih posamezne embalaže. Namesto tega se morajo ukvarjati z vprašanjem, kako prepričati potrošnike, ki zaradi svoje pristranskosti v dojemanju trajnosti zagovarjajo manj popolne rešitve. 

Vzpostaviti ravnotežje med temi predstavami in postaviti temelje za iskreno razpravo o trajnosti embalaže ne bo lahka naloga. Dober začetek je zavezanost k transparentnosti.  

Prevedel Aleš Kovačič. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar