Sredi 19. stoletja je francoski pesnik Charles Baudelaire zapisal, da moda ni zgolj okras, marveč je ogledalo, ki odseva duha časa – in odseva ga še danes. V določenih kotičkih interneta velja, da idealni moški dviguje uteži, šteje enote mikrohranil in se izraža z odsekanimi ukazi. Njegova garderoba ne služi udobju, temveč kameri, zato se stiska v kompresijskih oblačilih ali tesno krojenih oblekah. In, kar je najpomembneje, njegov nastop je usmerjen v njegov spletni profil: v gledalce, za katere upa, da mu bodo sledili, v sledilce, za katere upa, da jih bo prepričal o nakupu (njegovega programa s treningi in njegovih prehranskih dodatkov), in v neizprosni algoritem, ki ljudi vleče iz množice in jih spreminja v slavne osebnosti.
To je moškost, ustvarjena za objave. Biti alfa samec danes do neke mere pomeni sprejemanje estetike, ki so jo oblikovale kulturne vojne in provokatorji s spleta. Pri tem premiku ne gre zgolj za telesno pripravljenost ali modne zapovedi; odraža tudi večno iskanje smisla. Medtem ko so prejšnje generacije svojo identiteto našle v delu, vojni ali religiji, se današnji moški ideali oblikujejo na Instagramu, TikToku, YouTubu in X-u. V družbi, ki je tradicionalne institucije ne vežejo nase, se številni moški obračajo na samooklicane guruje in pri njih iščejo odgovor na prastaro vprašanje: kako je videti moški?
Prvi mož z mišicami
Več kot sto let prej, preden so vplivneži svoje mišice začeli napenjati na Instagramu, je živel Eugen Sandow, nemški mišičnjak iz 19. stoletja, ki so ga nekoč opisovali kot "najboljši primerek moškosti". Treninga z utežmi sicer ni izumil on, bil pa je prvi, ki je iz bodibildinga ustvaril svetovno razširjeno blagovno znamko slavnih.
Sandow je pozornost pritegnil z uničevanjem strojev za merjenje moči, njegova slava pa se je v višave resnično povzpela šele leta 1893, ko ga je broadwayski producent Florenz Ziegfeld Jr. na odru predstavil kot čudež in hkrati prispodobo. V enem od prizorov se je Sandow na odru pojavil v uniformi britanskega vojaka, ki beži pred burskim napadom. Ujet v grapi, se je raztegnil čez razpoko v tleh, ženske in otroci pa so jo prečkali s hojo po njegovem širokem, mišičastem hrbtu. Prizori iz burskih vojn, ki so se odvijale med britanskim imperijem in neodvisnimi burskimi republikami v Južni Afriki, so bili v zavesti javnosti še kako živi – šlo je za krvave, ponižujoče spopade, ki so mit o britanski prevladi postavljali na kocko. Kot je dejal David Waller, eden od Sandowovih biografov: "Predstava je bila zasnovana tako, da je povsem nazorno prikazala, kako lahko Sandow na svojih plečih podpira imperij." Sandowovo upognjeno, a nezlomljeno telo je bilo alegorija iz samih mišic.
Bloomberg Businessweek
Brkati orjak je potoval po Evropi in ZDA ter na nastopih svojo moč razkazoval v leopardjih kožah in tesnih trikojih. Z vzponom njegove slave je Sandow odkril pristop, ki je pozneje v moški kulturi samoizboljšanja postal osrednjega pomena: blagovna znamka. Njegovo ime je bilo mogoče videti na utežeh, kakavovih praških, ki so se prodajali kot prvi toniki za boljše zdravje, in na razprodani knjigi Strength and How to Obtain It (Moč in kako jo pridobiti). Leta 1897 je 'oče bodibildinga' v Londonu odprl Sandow Institute. To je bil razkošen, trinadstropni klub za ohranjanje zdravja, ki je ponujal zasebne posvete in prilagojene načrte vadbe. Številne njegove prodajne taktike – popuste, ki jih "morate izkoristiti zdaj", prikazovanje fotografij predtreningom in po njem, pretiravanje z naštevanjem zdravstvenih učinkov in trditve o znanstveni podlagi – sodobni fitnes guruji uporabljajo še danes.
Ideal mišičastega moškega, kakršnega poznamo danes, ni vedno predstavljal vrhunca moške privlačnosti. Idealni lepotec z začetka 19. stoletja je bil uglajen gospod, kar pomeni, da je bil blede polti, vitek in romantičnega, melanholičnega vedenja.
Na standarde lepote vedno vplivajo kulturna gibanja, ki temeljijo na počasni tektoniki politike in gospodarstva. Ideal mišičastega moškega, kakršnega poznamo danes, ni vedno predstavljal vrhunca moške privlačnosti. Idealni lepotec z začetka 19. stoletja je bil uglajen gospod, kar pomeni, da je bil blede polti, vitek in romantičnega, melanholičnega vedenja. Navzgor mobilni srednji razred – z uradniki, trgovci in pisarniškimi delavci – se je bolj ukvarjal s trgovino kot z gimnastiko, izrazite mišice pa so veljale za znak neuglednega dela na polju. "Zelo malo gospodov iz višjega razreda bi kadarkoli poprijelo za utež," je David Chapman zapisal v svoji knjigi Sandow the Magnificent. "To je preveč spominjalo na fizično delo." Sandow je podobo moškega telesa pomagal preoblikovati v izraz ambicij, mišice pa tako niso več nakazovale zgolj na surovo silo, marveč so bile dokaz samoobvladovanja. V Sandowovem svetu je bila moč civilizirana in prefinjena.
Bloomberg Businessweek
Barbari in psihopati
V povojni Ameriki, kjer so Sandowovi nasledniki svoj naravni habitat našli v južni Kaliforniji, je kultura mišičnjakov izgubila nekaj spoštovanja, ki ga je uživala dotlej. V poznih 50. letih so na plaži Muscle Beach v Santa Monici – s soncem obsijanem peščenem predelu, ki je bil nekoč družinam prijazen oder za telovadce in akrobate – prevladovali bodibilderji, katerih naoljena telesa in nastopaške poze so pritegnili vse več pozornosti. V očeh številnih domačinov je plaža dobila grozljivo podobo; o njej so govorili kot o magnetu za »spolne perverzneže« in (šepetaje) za homoseksualce. Leta 1959 je mestna uprava plažo brez vsakega pompa zaprla. Dvigovalci uteži so se preselili južneje, v sosesko Venice, kjer jim je majhen prostor za dvigovanje uteži, znan kot Pen, ponudil nov dom. Soseski Venice je v primerjavi s Santa Monico manjkalo prefinjenosti – bila je drznejša in bolj popustljiva, s svojimi studii za tetoviranje, trgovinami s pripomočki za kajenje in mladino na rolerjih – vendar pa je postala duhovno središče ameriškega bodibildinga.
V zgodnjih 70. letih je Ken Sprague kupil Gold's Gym, fitnes klub v zadnjih izdihljajih, le nekaj ulic od Pena. Sprague je menil, da mora biti to več kot le prostor za trening – to mora biti gledališče. Organiziral je tekmovanja, vabil fotografe in režiserju Georgeu Butlerju dovolil, da klub Gold's uporabi kot kuliso za svoj dokumentarni film iz leta 1977, Pumping Iron (Bodibilderji). Film, ki je spremljal vzhajajoče zvezde, kot je Arnold Schwarzenegger, je presenetil z uspehom in pomagal pri uveljavljanju kulture, ki so jo številni pogosto odpisali kot vase zagledani spektakel. Uspeh filma je privabil revije in televizijske oddaje, da so tudi te pripomogle h komercialnemu razcvetu fitnesa. Do konca desetletja so se majice z napisom Gold's Gym (in podobo mišičnjaka, ki ga je navdihnil Mr. Clean iz reklam za čistila) bohotile na plečatih telesih po vsej državi.
V letih, ki so sledila, je Hollywood iz bodibilderjev naredil ikone. Schwarzenegger in Sylvester Stallone sta v kinematografih kraljevala z akcijskimi uspešnicami, kot so Conan the Barbarian (Konan Barbar) ter seriji Rocky in Rambo. Igrala sta vojake in ulične borce, njuni postavi pa sta predstavljali pogum, prevlado in včasih tudi moralno čistost. Njuni silhueti sta postali šabloni, reproducirani v bežnih izdelkih pop kulture.
Po njunem stasu so je začela zgledovati celo moda. Na formalni obleki iz 80. let je bil viden oster odmik od mehkih krojev znamke Brooks Brothers, ki so bili tako značilni za petičneže z generacijskim bogastvom, in od raztrganega džinsa kontrakulturnih hipijev. Postave, ki so se nekoč razkazovale v bombažnih majicah, so se zdaj odele v temno česano volno: v modi so bile podaljšane blazinice na ramenih, napihnjeni prsni predeli in zategnjeni pasovi, ki so spominjali na pasove za dvigovanje uteži. V kombinaciji s svetlo kravato in ovratnikom v kontrastni barvi je ta obleka utelešala prepričanje novega razreda tajkunov, da je "pohlep dober".
Desetletje je teklo dalje, meja med disciplino in nečimrnostjo pa je bila vedno bolj zabrisana. Tega zdrsa ni nobena kulturna osebnost uprizorila bolje kot Patrick Bateman, s statusom obsedeni antijunak filma Ameriški psiho. Čeprav je istoimenski roman izšel leta 1991, filmska priredba pa leta 2000, je Bateman nedvomno stvarjenje 80. let. Podnevi se je po Manhattnu potikal v oblekah znamke Valentino Couture in z očali znamke Oliver Peoples, ponoči pa je slekel uniformo in razkril telo, ki ga je vzdrževal s trebušnjaki in rutinami za nego kože.
Bateman v enem najbolj razvpitih prizorov filma sam pri sebi povsem zblazni, ko mu sodelavec pokaže svojo novo natisnjeno vizitko – v subtilni beli barvi, iz izbranega tršega papirja, z vodnim žigom. Za Batemana je vizitka namreč simbol statusa, način merjenja lastne vrednosti v sobi, polni uspešnih moških. Pri slogu ne gre za njegovo osebno izražanje; z njim namreč dokazuje, da je alfa.
Bloomberg Businessweek
V telovadnici izklesano telo in obleka, ki naredi vtis, sta skupaj tvorila edinstveni ideal: optimiziranega moškega. Ne glede na to, ali je Bateman dvigoval uteži ali upravljal kapital, moč je zanj postala nekaj, kar je bilo treba pokazati, ne le imeti. In vendar: da bi moški vzbujal vtis dominantnosti, se je moral prilagoditi predstavi o prevladi, ki jo narekuje nekdo drug.
Metroseksualci in norci
S pokom internetnega mehurčka v letu 2000 se je končalo najdaljše obdobje neprekinjene gospodarske rasti v ameriški zgodovini. V tistem času je bila visoka moda še vedno prežeta s strogim minimalizmom 90. let; Svet modnih oblikovalcev Amerike je leta 1999 in 2000 za oblikovalca moških oblačil leta okronal Calvina Kleina in Helmuta Langa. A ko so potrošniki začeli zategovati pasove, je modna industrija mrzlično iskala nove načine, kako obdržati kupce.
Starim slogom so oblikovalci pridih svežega dodali tako, da so moške silhuete oblikovali na novo. Kmalu po letu 2000 so Raf Simons, Hedi Slimane in Thom Browne pometli z zajetnimi oblikami širokih ramen, povezanimi z ameriškimi tajkuni, akcijskimi zvezdami in Armanijevim bahaštvom. Moško garderobo so oprali na najvišji možni temperaturi in nato vključili še sušilnik: srajce so postale bolj oprijete, suknjiči so se skrčili in hlače so se zožile v vseh mogočih smereh. V dokumentarcu 90s Anti-Fashion iz leta 2012 je Simons dejal, da je snoval oblačila, ki so jih želeli nositi on in njegovi prijatelji, saj se niso poistovetili z "velikim, porjavelim, mišičastim Američanom", ki je prevladoval v podobi mode. Slimane se v svojem razmišljanju o mladosti spominja, kako so ga v srednji šoli ustrahovali, ker je bil vitkejše postave. »Poskušali so mi vzbuditi občutek, da sem le napol moški, ker sem bil vitek," je leta 2015 povedal za Yahoo Style. "V teh opazkah je bilo zagotovo nekaj homofobnega in ponižujočega."
Zgodnji posvojitelji slim-fit sloga so bili modno napredni prebivalci mest, ki so sprejeli to evropsko vizijo mladostne skuliranosti. Nosili so ozko krojene blazerje, se mazali z vlažilnimi kremami s kamilico in poznali razliko med gležnjarji tipa chelsea in jodhpur. V iskanju imena za to vrsto estetike so se mediji odločili za izraz metroseksualci. Metroseksualec je bil ponosen na svoj izbrani okus, še zlasti pa je izstopal s svojim odnosom do vedenja, značilnega za posamezen spol. Kot je leta 2003 zapisal New York Times: ta novi arhetip ima "neobremenjen odnos do neizogibnega suma, da je moški, ki se dobro oblači ... gej".
Slim fit je paradiral po modnih stezah, prikradel pa se je tudi v indie rock revije, v prve modne bloge in na spletne strani z moškimi oblačili, vključno s stranmi Styleforum in Superfuture. Te skupnosti so oprijete kroje ponesle na raven doktrine, kavbojke APC. New Standard in srajce Band of Outsiders pa so se uveljavile kot simbol elitnega okusa. Ko je skupina Strokes na odru nastopala v majicah obrabljenega videza in v oprijetem džinsu, so bogati meščani ta videz posnemali tako, da so kupovali Slimanove kavbojke Dior 17 cm in 19 cm, poimenovane po širini odprtin za noge. Tisti, ki si oblačil luksuznih znamk niso mogli privoščiti, so se pognali na oddelke z ženskimi oblačili; Levi's je ta pojav pozneje, leta 2011, obeležil s svojimi moškimi "kavbojkami moje bivše".
V prvih letih je slim fit spremljala rahla kulturna panika, a kmalu so vsi postali metroseksualci. Modne revije so ga obravnavale kot nekakšno psevdoznanost – vsaka sled ohlapnosti je nakazovala lenobo ali malomarnost. Znamka J.Crew je tej novi silhueti utrla pot na običajna delovna mesta. Njegova konceptna trgovina Liquor Store, odprta leta 2008, je nekdanjo točilnico spremenila v butik z izključno moškimi oblačili, v njej ni manjkalo namigov na tradicionalno moškost iz 60. let (starinskih preprog, usnjenih klubskih stolov in Hemingwayevih romanov), temu navkljub pa so se v trgovini prodajale ozko krojene srajce in kratki suknjiči. Istočasno smo v seriji Mad Men (Oglaševalci) spoznali novo moško figuro: Dona Draperja. Čustveno odmaknjeni in brezhibno oblečeni Draper je ozko krojenim oblekam dodal pridih stoične avtoritete. Ozka oblačila so postala sinonim za profesionalnost in mobilnost navzgor.
Prvotne povezave slim fita z uporom proti zapovedim o značilnostih spolov so zbledele, ko je ta silhueta postala del bolj konvencionalne ideje o moškosti. To, kar je bilo nekoč subverzivno, je postalo standardna oprava v pisarnah, na porokah in profilih na Tinderju. Nove subkulture so videz zdaj povezovale z bolj konvencionalnimi moškimi asociacijami. Navdušenci nad EDC (pripomočki za vsakodnevno nošenje), oboroženi z žepnimi noži in večnamenskimi orodji, so oprijeta oblačila sprejeli kot del robustnega etosa nenehne pripravljenosti. Njihove oprijete hlače in prilegajoče se majice brez ovratnikov niso bile povezane s spolno dvoumnostjo; bile so uniforme za preživetje. Vzpon moških oblačil za šport in prosti čas s posebnim poudarkom na oblačilih za vitke tekače, je to isto silhueto predstavil v poliraztegljivih tkaninah, ki tvorijo moški oklep v mehkejši različici. V Silicijevi dolini so si tehnološki ustanovitelji omislili minimalistično garderobo, ki je temeljila na majicah znamke Everlane, prirezanih hlačah in belih supergah. Estetika, na katero so prej zaradi metro pridiha gledali postrani, je zdaj postala simbol za samooptimizacijo.
Podkasterji in potapljanje obraza
Revolucija slim fita, ki je bila nekoč nosilka modnega upora, je zdaj trdno zasidrana v našem vsakdanu. Prvi navdušenci nad tem slogom so že zdavnaj presedlali na garderobo, ki temelji na delovnih hlačah znamke Carhartt z zaplatami na kolenih, puloverjih s kapucami in ohlapnih krojih. A zunaj njihovih krogov je bil ta premik počasnejši. V očeh številnih – zlasti moških srednjih let – slim fit še vedno uteleša uglajenost, skrb zase in ugled srednjega razreda (samo poglejte Matta Walsha in Viveka Ramaswamyja). Ta slog predstavlja tudi uniformo vplivnežev s področja fitnesa in podjetnikov, ki uspevajo v obsežnem spletnem ekosistemu, za katerega so značilni sodobni strahovi glede pojma moškosti.
Revolucija slim fita, ki je bila nekoč nosilka modnega upora, je zdaj trdno zasidrana v našem vsakdanu. Prvi navdušenci nad tem slogom so že zdavnaj presedlali na garderobo, ki temelji na delovnih hlačah znamke Carhartt z zaplatami na kolenih, puloverjih s kapucami in ohlapnih krojih
Kultura, iz katere so zrasli ti manfluencerji, je nastala iz skupka subkultur, ki so se oblikovale ob nastanku metroseksualcev. Scena mojstrov zapeljevanja, ki so ji poveljevali posamezniki, kot sta Mystery in Neil Strauss, je moškost obravnavala kot igro: samozavest je bilo mogoče natrenirati, ženske so bili cilji, ki jih je bilo treba osvojiti, oblačila pa so bila orodje za vzpon po družbeno-spolni hierarhiji. V vzporednem svetu pa so MMA-borci, kot sta Georges St-Pierre in Chuck Liddell, moškim ponudili nov ideal – mišice, ki niso zgolj za okras, marveč za funkcionalno moč, utrjeno v surovih dvobojih. Na YouTubu in prvih forumih s tematiko fitnesa so nekdanji vojaki, bodibilderji in amaterski življenjski trenerji svojo postavo predstavljali kot dokaz preobrazbe. David Goggins, Zyzz in Jocko Willink – navdušenci nad fitnesom in hkrati motivacijski govorniki – svoje telo pojmujejo kot orožje in modrost. Kultura deloholizma je te ideje ponesla še dlje. Tim Ferriss, znan po svojih štiriurnih knjigah za samopomoč, v njih piše o spustih v hladno vodo in trikih za večjo produktivnost. Joe Rogan je sčasoma prevzel vlogo vezivnega tkiva med temi subkulturami. Njegov podkastovski imperij je fitnes, prehranske dodatke, samopomoč in libertarno sumničavost združil v en sam pogled na svet, ki ga v enakih deležih zaznamujeta športna znanost ter kulturni odpor.
Brata Tate sta surovi material tega svetovnega nazora zapakirala skupaj s tršo ideološko ostrino – fitnes in kulturo deloholizma sta združila z antifeminističnim odzivom, nacionalističnim pritoževanjem in teatralnim prezirom do liberalnih norm. V alfa ekosistemu se sicer ne strinjajo vsi z njunim političnim prepričanjem, pa vendar številni sprejemajo iste vizualne izrazne elemente. Ashton Hall, ki je s svojim potapljanjem obraza v mrzlo vodo znamke Saratoga postavil nov trend na TikToku, uporablja podobne vizualne enote. Liver King je sledil podobni formuli in prekomerno uporabo starodavnih metod okitil z bleskom modrosti prednikov. Andy Frisella, ustvarjalec programa 75 Hard v slogu bootcampa, ki obljublja doseganje moči s pomočjo discipline, diete in nelagodja, na YouTubu objavlja svoje pridige o oblikovanju trebuha in kopičenju bogastva. Ti moški se morda razlikujejo po tonu, imajo pa skupni ideal: moškost je v nevarnosti in edina pot naprej je optimizacija, estetizacija in dominacija. Njihova telesa služijo kot dokaz samoobvladovanja, oprijeta oblačila pa so embalaža, ki to tudi dokazuje.
Ta novi val skrajno izumetničene moškosti je odziv na kulturno okolje, ki so ga zaznamovali spolna fluidnost, pozitivni pogled na telesa ter nenehne ponovne razprave o vlogah spolov. Medtem ko se zvezdniki, kot sta Harry Styles in Lil Nas X, razkazujejo v ženskih oblekah in brišejo tradicionalne meje med moškim in ženskim, se pojavlja še en kulturni val, ki ponovno uveljavlja stari red. Navdih črpa iz prejšnjih modelov: mitske moči Sandowa, junačenja bodibilderjev na plaži v soseski Venice, s pohlepom prežetih krojev iz sveta financ v 80. letih ter tesno prilegajočih se oblačil, ki so jih nekoč označevali kot metroseksualna. Današnja obsedenost z mišicami, disciplino in tradicionalno moško estetiko se zdi kot novo poglavje v istem zgodovinskem ciklu.
Kam se bo estetika usmerila zdaj? Ko kulturni vetrovi zapihajo v drugo smer – kot vedno – se podoba alfa moškega temu ustrezno prilagodi. Spremenil se bo videz, prav tako slogani. A bistvo predstave bo ostalo isto: moški, ki karikaturo ponuja kot vir tolažbe, pri tem pa prodaja gotovost tistim, ki jih spremembe navdajajo s tesnobo.
.webp){kind=icon}
