Zdravniki katastrofalni odpovedi možganskega debla, zaradi katere dihanje ne poteka več samodejno, še zlasti med spanjem, pravijo Ondinino prekletstvo. Pojav je izjemno redek in se običajno pojavlja le pri dojenčkih z genetskimi mutacijami ali pri odraslih po hudih travmah, in zdravniki ga dolgo časa niso povezovali z virusnimi okužbami.
A spomladi leta 2020 je Avindra Nath, klinični direktor Nacionalnega inštituta za nevrološke motnje in možgansko kap, enega izmed Nacionalnih inštitutov za zdravje (NIH) ZDA, sodeloval pri preiskavi nepojasnjenih smrti v New Yorku. Žrtve so doma prenehale dihati in nenadoma umrle, brez poškodb pljuč ali srca, ki bi lahko nakazovale na osnovni vzrok. Njihove posmrtne ostanke so poslali v nadaljnji pregled v Maryland, kjer so v pljučnem tkivu odkrili SARS-CoV-2 – koronavirus, ki povzroča covid 19. A to še ne pojasnil, zakaj so žrtve prenehale dihati. Ker v možganih žrtev ni bilo opaznih nepravilnosti, so Natha prosili, naj si pojav ogleda podrobneje.
Ko je njegova ekipa možgane proučila s pomočjo visokoločljivostnega slikanja z magnetno resonanco in mikroskopov, se je težava razjasnila: v tkivu v predelih možganskega debla, ki nadzorujejo dihanje, so manjkali nevroni. Ugotovitev je Natha tako vznemirila, da je začel kolege opozarjati, da covid morda ne škoduje le pljučem, temveč ovira tudi nadzor dihanja v možganih.
Več mesecev pozneje so bolniki, ki so okrevali po covidu, Nathu opisovali simptome, ki so spominjali na Ondinino prekletstvo. Pripovedovali so o primerih, ko dihanje ni več potekalo samodejno – do vdiha ni prišlo, če ga niso izvedli zavestno. V nekaterih primerih bolniki po več dni niso mogli spati.
Težave z dihanjem bi lahko odpravili kot nenavadne zaplete zaradi neznanega patogena. Na začetku pandemije se je SARS-CoV-2 obravnavalo predvsem kot respiratorni virus. Številni bolniki so umirali zaradi pljučnice, večina zdravstvene oskrbe pa je bila usmerjena v simptome, ki so zahtevali ventilatorje in postelje na oddelkih za intenzivno nego. A za Natha, ki je desetletja proučeval, kako virusi škodujejo živčnemu sistemu še dolgo po akutni okužbi, so nenadna izguba voha, glavoboli, delirij in kapi, ki jih je doživljalo veliko bolnikov, ter prve ugotovitve pri žrtvah iz New Yorka, nakazovali na nekaj širšega. Covid se je dejansko obnašal kot virus, ki lahko seže tudi do možganov. Ta vzorec je že videl, in sicer pri virusih HIV, ebola in SARS-CoV-1 – okužbah, ki so sprva na videz poškodovale en organski sistem, nato pa so razkrile še tišje in trajnejše poškodbe v možganih in drugod.
"Dolgo smo mislili, da človek okužbo z virusom preboli in da je s tem konec zgodbe," mi je Nath junija 2020 povedal prek Zooma, medtem ko so najin klic občasno prekinjale sirene reševalcev. "A izkazalo se je, da ni tako. Tisoči bolnikov se dandanes pritožujejo nad simptomi, ki kar ne pojenjajo."
Klinike so bile kmalu polne bolnikov, ki so trdili, da sta se vročina in kašelj umirila, so pa nato doživljali hudo utrujenost, kognitivno upočasnjenost, slabo počutje in otekle bezgavke. Ta skupina simptomov se je ujemala z mialgičnim encefalomielitisom oziroma sindromom kronične utrujenosti, to slabo razumljeno boleznijo, ki se pri nekaterih bolnikih po virusnih okužbah dolgo obdrži. Pogosto jo imenujejo SKB/ME in lahko pomeni doživljenjsko, izčrpavajoče stanje, ki bolnikom onemogoča delo ali celo opravljanje osnovnih vsakodnevnih dejavnosti. Ker je SKB/ME že dolgo predmet sporov in je preredko diagnosticiran, je ta podobnost pomenila tudi, da zdravniki številnih bolnikov, ki so preboleli covid, niso jemali dovolj resno, zato zanje niso iskali učinkovitega zdravljenja.
Skupni simptomi po Nathovih besedah niso pretirano presenetljivi, saj je bilo s tem sindromom povezanih veliko virusnih okužb. Dejansko so nekatere poznejše študije t. i. dolgega covida pokazale, da je znaten delež bolnikov izpolnjeval diagnostična merila za SKB/ME.
Posledice so segale daleč onkraj dihanja. Poškodbe majhnih krvnih žil in podpornih sistemov v možganskem deblu v kombinaciji z nenehnim draženjem okoliških tkiv lahko ovirajo razmišljanje, razpoloženje ter sposobnost telesa za uravnavanje srčnega utripa, prebave in krvnega tlaka. Nath pravi, da bi lokacija te poškodbe, namreč blizu glavnih komunikacijskih linij med možgani in telesom, lahko pojasnila, zakaj simptomi nekaterih bolnikov s covidom niso kar tako izzveneli.
Do jeseni 2020 se je vse bolj osredotočal na dolgotrajne nevrološke posledice akutne okužbe s covidom – z drugimi besedami na dolgi covid. "To je breme za družbo na vseh ravneh," mi je povedal aprila naslednje leto. "Prizadene ljudi po štiridesetem, v najbolj plodnih letih njihovega življenja. Gospodarski davek, psihološki davek – posledice bo čutiti pri prav vsakem vidiku družbe."
Skoraj pet let pozneje je dolgi covid doživel enega največjih porastov v diagnosticiranju in se zapisal med kronične bolezni, ki v sodobni medicini najresneje vplivajo na gospodarstvo. Po oceni študije, objavljene decembra, kar 400 milijonov ljudi po svetu živi z dolgoročnimi posledicami okužbe s SARS-CoV-2. Druga analiza, objavljena novembra, je ocenila, da letni gospodarski davek dolgega covida znaša bilijon dolarjev, kar je skoraj en odstotek svetovnega bruto domačega proizvoda.
Lexey Swall za Bloomberg Businessweek
Ob tolikšnem obsegu pa se poraja zaskrbljujoče vprašanje: ali covid morda ne povzroča le kronične bolezni pri milijonih ljudi, marveč pospešuje tudi počasne nevrološke procese, ki se končajo z demenco – vzorec, ki ga že dolgo opažajo po nekaterih virusnih okužbah.
Nekatere najzgodnejše signale je s svetom delila raziskovalna družba UK Biobank, kjer so raziskovalci primerjali možganske posnetke ljudi pred covidom in po njem. Celo pri ljudeh, ki so preboleli blage okužbe, so preiskave pokazale rahle izgube v delih možganov, ki sodelujejo pri načrtovanju in spominu. V raziskavah, temelječih na večjih skupnostih, so britanski raziskovalci prav tako začeli opažati majhen, a merljiv padec kognitivnih rezultatov.
Večina najjasnejših dokazov o nevroloških poškodbah se je pojavila v tem obdobju, v prvih valovih pandemije, preden so bila cepiva široko dostopna in preden je večina ljudi razvila kakršnokoli odpornost proti virusu. Po besedah Timothyja Henricha, zdravnika za nalezljive bolezni na Kalifornijski univerzi v San Franciscu, ki proučuje dolgi covid, se zdi, da se je tveganje za trajne učinke na možgane zmanjšalo, saj se je razširjenost cepljenja povečala, okužbe pa so na splošno postale milejše. A nevarnost ni mimo, še zlasti za ljudi, ki so bili okuženi zgodaj, ali za tiste, ki so bili okuženi ponovno in so pozneje razvili dolgotrajne nevrološke simptome. (Raziskovalci si še niso enotni, ali ti simptomi odražajo kumulativno škodo ali trajne učinke prejšnjih okužb.)
Covid ni povzročal le kratkoročne zmedenosti, marveč je v možganih bolnikov puščal tudi strukturne in biokemične posledice. Nath pravi, da lahko možgani brez očitnih simptomov absorbirajo presenetljivo veliko poškodb: kompenzirajo, preusmerjajo, aktivirajo rezervne povezave. Težave nastopijo pozneje, ko rezerv ni več. Na videz nenaden pojav je po njegovih trditvah običajno vse prej kot to.
Henrich se vprašanja loteva z drugega zornega kota. Na podlagi svojih raziskav sumi, da akutni covid pri vsaj nekaterih ljudeh prizadene možgane, tudi kadar nevrološki simptomi niso očitni. Po njegovih zatrjevanjih ta možnost pojasnjuje, zakaj simptomi niso vedno povsem usklajeni z biologijo – in zakaj lahko nevrološke učinke spregledamo ali nam postanejo očitni šele čez čas.
Raziskovalci v Združenem kraljestvu so za namen proučevanja skritih učinkov (brez negotovosti, ki jo prinašajo podatki iz resničnega sveta) ubrali redko uporabljeni pristop: v natančno spremljani študiji na ljudeh, ki so jo odobrili nacionalni etični organi, so s prvotnim sevom koronavirusa namerno okužili zdrave mlade odrasle, ki prej niso imeli razvite imunosti. Pri večini se je pojavilo le blago obolenje, nihče pa ni poročal o trajnih težavah, a po enem letu so se na testih spomina in odločanja v primerjavi s stanjem pred okužbo v povprečju odrezali nekoliko slabše. Razlika je bila primerljiva s približno šestimi točkami na lestvici IQ. Čeprav je ta eksperiment udeležence spremljal le 12 mesecev, dolgoročne populacijske študije kažejo, da prav kognitivni simptomi po covidu izzvenijo najpozneje, pri čemer je popolno okrevanje za znatno manjšino le težko dosegljivo, tudi leta po okužbi.
Tudi analize, ki temeljijo na združenih opazovalnih raziskavah in obsežnih populacijskih podatkovnih zbirkah, so v tretjem letu pandemije kazale v isto smer. Pri ljudeh, ki so zboleli za covidom, je bilo prisotno statistično večje tveganje za kognitivne motnje – v starejših starostnih skupinah pa za poslabšanje do ravni demence – v primerjavi s tistimi v kontrolnih skupinah, in sicer celo mesece ali leta po okužbi. Dokazi so bili posredni, pridobljeni na podlagi kognitivnega testiranja, zdravstvenih kartonov in anket o simptomih, a vzorec je bil povsem dosleden: možgani se niso vedno povrnili v prvotno stanje.
Dolgotrajni učinki so bili najbolj izraziti pri starejših odraslih in resno bolnih ljudeh. Po covidu so se številni soočali z novimi težavami s spominom in izgubo samostojnosti, zlasti tisti, ki so bili v domovih za ostarele. Krvni testi pri starejših bolnikih so začeli razkrivati tudi prisotnost beljakovin, povezanih z Alzheimerjevo boleznijo, kar je vzbudilo strahove, da bi covid lahko pospešil nevrološka stanja, ki jih zdravstveni sistem že tako težko obvladuje.
V študiji iz letošnjega januarja so raziskovalci spremljali esencialne delavce, ki so vzorce krvi darovali tako pred covidom kot po njem. Pri posameznikih, pri katerih so se razvili dolgotrajni nevrološki simptomi, se je pokazal jasen porast fosforilirane beljakovine tau, ki se pogosto razume kot zgodnji znak degeneracije možganov, še zlasti če simptomi trajajo več kot eno leto. Avtorji so se previdno vzdržali trditve, da covid povzroča Alzheimerjevo bolezen, opozorili pa so, da je biološki vzorec zaskrbljujoč in lahko kaže na večje dolgoročno nevrološko tveganje pri nekaterih bolnikih. Ločena študija, ki so jo januarja objavili raziskovalci iz družbe NYU Langone Health, je pokazala, da je struktura, ki pomaga uravnavati imunski sistem in iz možganov odstranjevati odpadne snovi, pri bolnikih z nevrološkimi simptomi dolgega covida povečana in kaže znake motenega pretoka krvi – spremembe, ki sovpadajo s krvnimi označevalci, povezanimi z Alzheimerjevo boleznijo.
Tega, ali se takšne spremembe v možganih izrazijo kot demenca ali pospešeno kognitivno staranje, raziskovalci po Henrichevih besedah še ne morejo potrditi. Zaznavanje signala v bioloških označevalcih ali tkivu ne pomeni, da so klinične posledice neizogibne – in razumevanje, do česa lahko privede (če sploh do česa), lahko zahteva še več let spremljanja.
Nath je manj zadržan. Na podlagi vzorcev, ki jih je opazil pri obdukcijah, slikovnih preiskavah in dolgoročnih kliničnih ocenah, ter podatkov o populaciji, ki kažejo na povečano tveganje za demenco po covidu, je prepričan, da lahko virus pospeši nevrodegenerativne procese, ki že potekajo v starajoči se populaciji. "Pojavnost in razširjenost Alzheimerjeve bolezni se bosta le še stopnjevali," pravi. "Gre za velik problem javnega zdravja."
Študije dolgo časa niso nakazovale, kaj bi lahko privedlo do sprememb v možganih pri nekaterih posameznikih, ki so preboleli covid. Skrivnost se je razrešila novembra lani, ko je ekipa korejskih raziskovalcev v reviji Nature Communications objavila študijo, ki je šla dlje kot pregledi slik možganov pred okužbo in po njej britanske družbe Biobank. V preiskavi so proučili strukturne in biokemijske spremembe v možganih. Približno leto dni po večinoma blagih okužbah s covidom so korejski znanstveniki skenirali na stotine ljudi in tiste z dolgotrajnimi kognitivnimi težavami primerjali s tistimi z drugačnimi simptomi dolgega covida ter z ljudmi, ki naj bi popolnoma okrevali.
Razlike so bile najbolj očitne pri ljudeh s kognitivnimi motnjami. Pri njih so bila možganska področja, ki skrbijo za ohranjanje pozornosti, čustva in spomin, nekoliko tanjša. V posameznih delih možganov so zaznali nenavadno kopičenje železa – spremembo, ki je sicer pogosto povezana s staranjem in nevrodegenerativnimi boleznimi. Povečana je bila tudi struktura, ki sodeluje pri uravnavanju imunskega sistema in odstranjevanju odpadnih snovi iz možganov, krvni testi pa so nakazali na nenehen stres in poškodbe možganskih celic. Ko so raziskovalci analizo ponovili pri ločeni skupini bolnikov, so se iste nepravilnosti pojavile ponovno.
Takšna replikacija je imela svojo težo. Kot kaže, je namreč potrdila, da covid ne povzroča le kratkoročne zmedenosti ali "možganske megle", temveč strukturne in biokemične sledi pušča tudi v možganih ljudi, ki nikoli niso bili hospitalizirani. Nekaj se je torej dogajalo še dolgo po tem, ko je akutna faza okužbe minila.
Nazadnje se je razkrila slika počasne spremembe, ki se dogaja pod površjem celotnih populacij: porast kognitivnih težav, subtilni upadi funkcionalnih sposobnosti in izguba neodvisnosti. In čeprav so dovolj zaskrbljujoče že medicinske posledice, se začenjajo kazati tudi gospodarske. Če covid tiho pospešuje kognitivno staranje ali ovira odločanje pri odraslih v delovni dobi, bodo posledice še leta klestile po delovnih mestih in zdravstvenih sistemih.
Če vprašate Natha, je vprašanje na mestu zdaj, ali je mogoče katero od teh škod zaustaviti ali celo odpraviti. V NIH vodi klinično študijo, ki dolgi covid zdravi kot nevrološko motnjo, ki izvira iz imunskega sistema, in hkrati preverja, ali lahko imunomodulacijske terapije, namenjene zmanjšanju imunske aktivnosti, ublažijo preostalo vnetje in mesece ali leta po akutni bolezni obnovijo delovanje – zanima ga namreč, ali je lahko umiritev sistema možganom v pomoč pri okrevanju. Študija naj bi se zaključila letos.
"Na biološki ravni je nekaj hudo narobe," mi je Nath povedal v začetku pandemije, ko so se v njegovo kliniko začeli zgrinjati bolniki z dolgotrajnimi simptomi. "Poiskati morajo pomoč. In če težave ne bodo rešili njihovi zdravniki, morajo poiskati raziskovalce, ki se ukvarjajo s temi stvarmi."
.webp){kind=icon}
