Medtem ko poslušam novice o bombardiranju po Bližnjem vzhodu, je težko ne opaziti, kako se zgodovina ponavlja – ne le s konflikti, temveč tudi z vzorci uničevanja, ki prizadenejo celo tisto, kar bi vsaj simbolno moralo biti zunaj dosega vojne. Kulturna dediščina regije, ki obsega tisoče let zgodovine ter je jedro svetovne kulturne in verske dediščine, se znova nahaja na območju tveganja.
Z 29 lokacijami Unesca se Iran uvršča med deset držav z največ zaščitenimi kulturnimi dobrinami na svetu. Med njimi je tudi Velika mošeja v Isfahanu, ena najstarejših in najpomembnejših islamskih verskih stavb na svetu. Njena arhitektura, ki se je razvijala skozi stoletja, je kot nekakšen arhitekturni učbenik islamske umetnosti – od zgodnjih abasidskih elementov do safavidskih posegov. Vendar pomen te mošeje presega estetiko; globoko je zakoreninjena v politični in verski preobrazbi Irana.
Ko je šah Abas Veliki konec 16. stoletja prestolnico preselil v Isfahan, je mesto postalo epicenter ene najbolj ambicioznih urbanih in ideoloških preobrazb v zgodovini regije. V razmeroma kratkem obdobju je Iran doživel množično spreobrnitev prebivalstva v šiitski islam, s čimer se je jasno oddaljil od sunitskih imperijev tistega časa – Osmanskega in Mogulskega cesarstva. Arhitektura Isfahana, vključno z mošejami, trgi in palačami, je postala materializacija te nove identitete.
Depositphotos
Ta simbolika je preživela stoletja. Tudi po iranski revoluciji leta 1979, ko je bila monarhija strmoglavljena in je bila vzpostavljena islamska republika pod vodstvom Ruholaha Homeinija, je bila kulturna podoba Isfahana na novo interpretirana, ne pa zavržena. Preimenovanje Šahove mošeje v Imamovo ni bilo le jezikovno – šlo je za politično sporočilo o preobrazbi oblasti.
Kulturne dediščine regije ne sestavljajo le zgodovinski spomeniki. V Teheranu je na primer ena najvrednejših zbirk moderne umetnosti zunaj Zahoda. Med njenimi najpomembnejšimi deli je delo Pabla Picassa The Painter and His Model, nastalo leta 1927, ki velja za ključno delo njegove nadrealistične faze. Prav ta umetniška evolucija je omogočila nastanek znamenite Guernice, slike, ki je postala globalni simbol uničenja iz zraka. Danes je ironija več kot očitna, a ni zgolj simbolna – kaže na ciklično naravo zgodovine in dejstvo, da umetnost, kolikorkoli univerzalna je, ne more ubežati političnemu kontekstu, v katerem obstaja.
Depositphotos
To postane zaskrbljujoče jasno nekaj tisoč kilometrov stran – Združeni arabski emirati že leta vlagajo v gradnjo povsem drugačne podobe regije. V središču teh prizadevanj je razvoj otoka Saadiyat v Abu Dabiju, kjer nastaja eden najbolj ambicioznih kulturnih projektov 21. stoletja. V središču otoka, katerega ime pomeni raj in na katerem so Louvre Abu Dhabi, načrtovani Guggenheim in Nacionalni muzej zgodovine, stoji Abrahamova hiša (Abrahamic Family House). Ta kompleks je nastal kot simbol dialoga in sodelovanja med tremi abrahamskimi religijami ter vključuje mošejo, cerkev in sinagogo v enotnem arhitekturnem prostoru brez hierarhije – vse tri stavbe so enake po velikosti, materialih in pomenu.
Kompleks je zasnoval David Adjaye, pri čemer je uporabil arhitekturne elemente, značilne za mošeje, cerkve in sinagoge, da bi poudaril skupne vrednote islama, krščanstva in judovstva. Vsi trije verski objekti so zgrajeni v enakih proporcih – 30 metrov v višino in širino – vendar ima vsak svoje edinstvene značilnosti.
Depositphotos
Tri kubične stavbe se dvigajo nad skupnim, sekularnim paviljonom za obiskovalce in simbolično predstavljajo raznolikost vernikov, prebivalcev in obiskovalcev Abu Dabija. Adjaye je poudaril, da je bil cilj ''razgraditi idejo hierarhije in ustvariti prostor, ki predstavlja univerzalnost in celovitost – nekaj, kar bogati človeško izkušnjo''.
Arhitekturni koncept temelji na treh med seboj rahlo zasukanih kubusih, postavljenih na skupno platformo, pri čemer ima vsak drugačno orientacijo. Čeprav delujejo kot celota, ima vsak objekt svojo identiteto, poudarjeno s kolonadami, perforiranimi fasadami in oboki.
Ob obisku Abrahamove hiše leta 2024 me je morda najbolj očarala fontana v osrednjem delu kompleksa, obdana z napisi v različnih jezikih (hebrejščina, latinščina, arabščina), ki poudarjajo pomembno vlogo vode ne le v treh religijah, temveč tudi v skupni izkušnji človeštva.
V svetu, v katerem se verske razlike pogosto instrumentalizirajo, tak projekt predstavlja redko vizijo sobivanja, ideja, da je prav ta objekt v središču ''rajskega'' otoka, pa temelji na sporočilu, da je vera bistvena za umetnost, kulturo in gradnjo boljšega sveta. Objekt je zaradi konflikta zaprt.
Depositphotos
Na otoku je torej tudi Louvre Abu Dhabi, katerega zbirka je ocenjena na milijarde dolarjev, ob tem pa vključuje še večdesetletne dogovore o izposoji umetnin iz Francije, vredne več sto milijonov evrov. V njem so dela, ki pokrivajo celotno zgodovino človeštva: od antičnih artefaktov in islamske umetnosti do del mojstrov, kot so Leonardo da Vinci, Vincent van Gogh in Claude Monet.
Muzej je bil odprt leta 2017 kot rezultat partnerstva med Francijo in Združenimi arabskimi emirati ter je največji francoski kulturni projekt v tujini.
Stavbo muzeja je zasnoval Jean Nouvel, dobitnik Pritzkerjeve nagrade, navdihnjen z edinstveno krajino otoka Saadiyat – prepletom peska, morja, svetlobe in sence. Njegova monumentalna kupola ustvarja učinek dežja svetlobe, enega najbolj prepoznavnih arhitekturnih elementov sodobne muzeologije.
Stalna zbirka obsega približno 700 umetniških del iz vseh obdobij in civilizacij, dodatnih 300 eksponatov pa se redno izposoja iz partnerskih muzejev, pri čemer Louvre vsako leto posodi okoli 100 mojstrovin. Postavitev je zasnovana tako, da povezuje različne kulture in zgodovinska obdobja ter poudarja medsebojne vplive in stične točke civilizacij, ki se na prvi pogled zdijo oddaljene v času in prostoru.
Muzej je privabil več kot dva milijona obiskovalcev in postal najbolj obiskan muzej v arabskem svetu.
V nasprotju s tradicionalnimi muzeji, organiziranimi po geografiji in obdobjih, Louvre Abu Dhabi sledi univerzalni narativni liniji – ideji, da so civilizacije med seboj povezane. Prav ta ideja je danes bolj krhka kot kdajkoli prej.
Ta dinamika doseže vrhunec v Jeruzalemu – mestu, ki je bilo skozi zgodovino uničevano, oblegano in obnavljano. Ocene zgodovinarjev se razlikujejo, vendar velja, da je bil Jeruzalem v zadnjih treh tisoč letih uničen ali močno poškodovan več kot 20-krat, napaden ali oblegan pa več kot 40-krat.
Depositphotos
Njegov pomen je edinstven: je sveto mesto za judovstvo, krščanstvo in islam. Tam najdete Kotel – Zahodni zid, Cerkev Božjega groba in kompleks Al Aksa – kraje, ki predstavljajo duhovno jedro treh religij. Prav ta koncentracija svetosti ga uvršča med najbolj občutljiva mesta na svetu.
Aktualni napadi znova postavljajo vprašanje, na katero zgodovini ni nikoli uspelo odgovoriti: ali je lahko mesto s tolikšnim simbolnim pomenom sploh kdaj zares zaščiteno?
Če odgovor vendarle poiščemo v zgodovini, ta ni spodbuden. Jeruzalem je preživel, vendar nikoli brez izgub – vsak val uničenja je za seboj pustil nove konflikte, interpretacije in delitve.
Uničenje spomenikov, muzejev in svetih krajev ne briše le preteklosti, temveč oblikuje prihodnost. Ko izgine meja med svetim in tarčo, vojna preide v konflikt identitet.
V regiji, ki je postavila temelje svetovne civilizacije, je vprašanje, ki skrbi vsakega ozaveščenega človeka: kaj bo ostalo nedotaknjeno? Kajti ohranjanje kulturne dediščine bi moralo biti dejanje skupne človečnosti in odgovornosti do tistih, ki prihajajo za nami.
.webp){kind=icon}
