Ko človek ob pišu vetrca stoji na balkonu prostornega stanovanja v monaškem okrožju Mareterra, ima občutek, kot da stoji na krovu superjahte na morju. Povsem odprt razgled na Sredozemlje se razteza vse do obzorja, tla v pepelnatem odtenku spominjajo na ladijsko palubo, zahvaljujoč osvežujočim sapicam, pa je ozračje blagodejno tudi v najtoplejših poletnih dneh. Stanovanje ima s plavajočo luksuzno palačo še eno skupno točko: ceno. Pri dobrih 60 milijonih evrov je to domovanje s tremi spalnicami vredno več, kot bi številni milijarderji odšteli za razkošno jadrnico ali križarko.
Najbolj petičnih na svetu pa tovrstne cene vendarle niso odvrnile od nakupa nepremičnin v Mareterri, odkar so bile na trgu oglaševane že med samo gradnjo leta 2017. 114 hiš ob obali je bilo sprva prodanih po cenah od 16 milijonov do skoraj 500 milijonov evrov, danes pa bi najverjetneje stale še več. S tem se Mareterra uvršča med najdražja in najbolj ekskluzivna bivališča na svetu, pri tem pa ponuja razgled na vijugasto dirkališče Grand Prix in stoji le deset minut hoje od znamenite igralnice, še nekaj dodatnih minut pa jo loči od pristanišča za jahte.
A problem je v tem, da nekateri potencialni kupci teh nepremičnin težko dokažejo, da sodijo med prebivalce, kakršne bi si kneževina želela privabiti. Monako že več kot stoletje privablja tajkune, filmske zvezde in športne legende – da ne omenjamo določenih manj uglednih posameznikov, katerih bogastvo ne izhaja vselej iz povsem legitimnih virov. Pred stoletjem naj bi Somerset Maugham te konce označil za "sončno mesto za mračne ljudi". Toda Monako, ki ga k ukrepom proti finančnim nepravilnostim silijo vse hujši pritiski, pravi, da ti kupci znotraj njegovih meja niso več dobrodošli.
Zaskrbljenost je svoj vrhunec dosegla junija 2024, le šest mesecev pred odprtjem Mareterre, ko je bil Monako s svojimi 39 tisoč prebivalci dodan na "sivi seznam" jurisdikcij, kot so Sirija, Venezuela in Jemen, ki se jim očita premalo natančnosti glede nadzora nad umazanim denarjem.
Ob tej razglasitvi pariške Projektne skupine za finančno ukrepanje, globalnega nadzornega organa, ki ga je leta 1989 ustanovila Skupina sedmih, je Monako zajela panika. Ob vse resnejšem tveganju za uvrstitev kneževine na seznam je vladajoči monarh princ Albert II. pritisnil na finančno ministrstvo in okrepil regulacijo. "Madež na ugledu Monaka je bil klic k prebujenju," pravi Pierre-André Chiappori, ki je bil od marca 2024 do prejšnjega meseca finančni minister. "V preteklosti morda nismo bili dovolj pozorni."
Kot možne krinke za pranje denarja so bila izpostavljena štiri področja: nepremičnine, posli z jahtami, športni agenti in zasebne banke. Kneževina je začela zaostrovati ukrepe proti podjetjem, ki sumljivih dejavnosti ne prijavljajo, in ustanovila je Autorité Monégasque de Sécurité Financière, nadzorni organ za finančno obveščanje in boj proti pranju denarja. Vendar pa se zdaj kažejo znaki, da ti ukrepi zmanjšujejo privlačnost Monaka za določene dovolj premožne ljudi, ki si lahko privoščijo srce parajoče cene v Mareterri, zgrajeni na skoraj 15 hektarjih, iztrganih morju.
Novi zakoni in okrepljeni nadzor vključujejo zaostritev tako imenovanih pravil o poznavanju svojih strank, ki zahtevajo, da podjetja raziščejo, od kod prihaja njihov denar, in o morebitnih sumih na nepravilnosti obvestijo oblasti. V preteklem letu je regulator zaradi pomanjkljivosti kaznoval šest podjetij, vključno z dvema nepremičninskima agencijama, ki kupcev nista preverili dovolj temeljito: ena od teh agencij je med drugim sklenila posel za nakup v Mareterri.
Pascal Le Segretain/Getty Images (Pastor); Valery Hache/AFP/Getty Images
Medtem ko poskuša Monako pobegniti s sivega seznama, si je poučno ogledati nepremičninski sektor, srce monaškega gospodarstva. Zemljiški zapisi kneževine ter zbirka elektronskih sporočil in predhodnih listin iz Mareterre nam ponujajo vpogled v prve prodaje in ogromne vsote, ki so bile pri tem v igri. Bloomberg Businessweek je pregledal dokumente neprofitne organizacije Distributed Denial of Secrets, ki hrani gradiva iz hekerskih napadov in razkritij, ki so po mnenju organizacije v javnem interesu. Čeprav ni nikakršnih namigov, da bi bil lastnik nepremičnine ali katerakoli oseba, omenjena v gradivu, vpletena v kakršnokoli nepravilnost, dokumenti omogočajo vpogled v notranje delovanje najbogatejše veje nepremičninskega trga, njen širok geografski doseg in skrbi, ki kneževino Monako pestijo zaradi možnosti pranja denarja.
V gradivu se je znašlo na stotine sporočil med družbo L'Anse du Portierjem, lokalnim notarjem, bankirji in desetinami potencialnih kupcev ali njihovih predstavnikov. Časovno segajo od leta 2017, ko je še potekala gradnja infrastrukture na morskem dnu, pa do sredine leta 2022, več kot dve leti pred vselitvijo prvih stanovalcev. Med zainteresiranimi so bila znana imena, kot so Jim Ratcliffe, britanski milijarder iz kemične industrije; zvezdnik formule 1 Max Verstappen (ta si je zaželel šest spalnic in 14 parkirnih mest); in tudi Rinat Akhmetov, najbogatejši Ukrajinec, ki je kot rekorder odštel 471 milijonov evrov za celih pet nadstropij v 18-nadstropni stavbi iz keramike in stekla (imenovani Le Renzo po oblikovalcu, slavnem arhitektu Renzu Pianu), za katero se zdi, kot da lebdi nad sosesko.
Ustreznost kupcev je moral odobriti Patrice Pastor, vodja najmočnejše nepremičninske dinastije v Monaku in človek na čelu razvoja soseske. Direktor družbe L'Anse du Portier je leta 2022 za francoski dnevnik Nice-Matin povedal, da Mareterra zahteva osebne razgovore s potencialnimi kupci, in ne le z njihovimi pravnimi zastopniki, da bi lahko zagotovil "najboljše ljudi za to sosesko". Ta omejitev po njegovih besedah dejansko izključuje "stranke z Bližnjega vzhoda in Azije ter večino Rusov", ki se s takšnimi podrobnosti neradi ukvarjajo sami.
Kljub temu pa so bili med prvimi izmenjavami v zbirki e-poštnih sporočil prav posli s posamezniki, povezanimi z Rusijo, ki so v skupnem seštevku presegli milijardo evrov. Manj znana direktorja iz letalske panoge, Konstantin Krivchenko in Dmitrij Kuptsov – rojena v Rusiji, a z irskima potnima listoma – sta se zanimala za štiri vile po 100 milijonov evrov, in sicer preko namensko ustanovljenih podjetij, ki so jim monaške oblasti dale zeleno luč med božičnimi prazniki leta 2017. Elektronska sporočila poznejšega datuma kažejo, da sta poslovneža zamujala s plačili za nekaj izbranih nepremičnin, na koncu pa sta si omislila le eno vilo s površino 2.300 kvadratnih metrov, hamamom, savno, kinom ter sobami za masažo in degustacijo vin. Predstavnik teh poslovnežev komentarja ni želel podati.
Leta 2018 je Valerij Votinov, tedaj 21-letni sin nekdanjega direktorja naftnega velikana Rosneft, za devet nepremičnin ponudil več kot 500 milijonov evrov – medtem pa je v kneževini sklepal še vrsto drugih poslov. V elektronskem sporočilu je Pastor največjega od načrtovanih poslov v Mareterri opisal kot "pomemben korak" za nastajajočo sosesko. V istem obdobju se je njegov oče Andrej boril proti izročitvi iz Združenega kraljestva, ki jo je Rusija zahtevala zaradi obtožb o poneverbi (zahteva Rusije je bila zavrnjena, saj so britanska sodišča menila, da obtožencu pošteno sojenje morda ne bo omogočeno).
Elektronska sporočila, izmenjana tri leta zatem, kažejo, da je Votinov mlajši privolil v plačilo dodatnih 135 milijonov evrov za petnadstropno vilo z imenom Dream Catcher (lovilec sanj, op. prev.) z notranjimi in zunanjimi bazeni, garažo za deset avtomobilov in diskoteko v kleti. A ko je Andrej Votinov leta 2014 po dveh desetletjih zapustil družbo Rosneft, je imel v lasti delež, ki bi bil po podatkih družbe vreden le približno milijon dolarjev.
Ko je Votinov po ruski invaziji na Ukrajino poskušal prodati tri svoja stanovanja, je banka, s katero je sodeloval potencialni kupec, začela vrtati z vprašanji. Votinov odvetnik je odgovoril: »Glede na trenutni kontekst je morda smiselno poudariti, da je ta delničar ciprski državljan in nima ruskega državljanstva.« Na prošnje za komentar se ni odzval nobeden od Votinov.
Ruski jeklarski magnat Viktor Rashnikov in njegova hči sta pred vojno načrtovala nakup nepremičnin Mareterre v vrednosti več deset milijonov evrov, pri tem pa sta sodelovala s ciprskim podjetjem in ženevsko banko. Rashnikova so pozneje doletele sankcije, njegov odvetnik pa pravi, da prodaja ni bila izpeljana in da v kneževini nima v lasti nobene nepremičnine.
Monaška vlada konkretnih transakcij ni želela komentirati, navaja pa, da upošteva vse sankcije EU in da so pod drobnogledom vsi obsežnejši nakupi nepremičnin, zlasti tisti v Mareterri. Guy-Thomas Levy-Soussan, vodilni direktor razvoja soseske, pravi, da je "prodaja nepremičnin v Mareterri izpolnjevala najvišje standarde skladnosti", zlasti glede pranja denarja in mednarodnih sankcij. Pravi, da je družba L'Anse du Portier o potencialnih kupcih zbirala podatke – kot so izvor njihovega bogastva, ali so zakoniti prebivalci kneževine in ali so v njej že imeli nepremičnine – na katerih je temeljila izbira, in da je bilo veliko ljudi tudi zavrnjenih.
Še preden se je Monako znašel na sivem seznamu, so oblasti po lastnih navedbah poskušale opraviti s tako imenovanimi prebivalci s poštnimi nabiralniki – ljudmi, ki so se okoriščali z ničelno dohodninsko stopnjo in v lastniških nepremičninah niso dejansko živeli zahtevanih šest mesecev letno. Na novo priseljeni morajo odpreti bančni račun in si najti stanovanje, še preden pridobijo dovoljenje za prebivanje. Njihovi domovi morajo biti dovolj veliki, da sprejmejo vse, ki naj bi tam živeli, oblasti pa za zbiranje dokazov včasih spremljajo račune za komunalne storitve in stroške na kreditnih karticah. "Monako ni več mesto duhov, kakršno je bilo pred desetimi leti," pravi Florian Valeri, vodja nepremičninske agencije Barnes Valeri.
Prisotnost na sivem seznamu med nekaterimi domačini vzbuja vse resnejšo skrb, da je Monako izgubil svoj položaj mednarodne destinacije bogatih, čeprav bi lahko vojna v Perzijskem zalivu vplivala na te izračune. Letni indeks globalne matične družbe agencije Barnes, izračunan pred spopadi, je pokazal, da je Monako letos na lestvici mest, ki privabijo največ ultrabogatašev, padel za deset stopničk in je zdaj na 14. mestu. Nepremičninski svetovalec Knight Frank pravi, da čeprav Monako ostaja najdražji nepremičninski trg na svetu, je bil Dubaj v zadnjih petih letih na čelu rasti nakupov luksuznih stanovanjskih nepremičnin. Svetovalna družba za državljanstva Henley & Partners je pripravila seznam najljubših destinacij milijonarjev v letu 2026; na vrhu najdemo Združene arabske emirate, sledijo jim Portugalska, Grčija, Italija, Švica … Monako pa ne.
Zaradi tega padca bi se lahko ohladil nepremičninski trg, ki je v državi, manjši od Centralnega parka in z najvišjim dohodkom na prebivalca na svetu, povsem pričakovano zelo cvetoč. A strožja pravila na področju bančništva, ustanavljanja podjetij in pridobivanja dovoljenj za prebivanje hkrati postajajo ovira za naložbe. "Odprtje bančnega računa v Monaku je pravi izziv," pravi Remi Delforge, odvetnik, ki tujcem svetuje pri selitvi v kneževino.
Oseba, ki dela v monaškem nepremičninskem sektorju, pravi, da je neki bogataš z Bližnjega vzhoda pred kratkim obupal nad pridobitvijo prebivališča, saj so od njega zahtevali bančne izpiske izpred celih desetletij, med drugim tudi iz institucij, ki sploh ne obstajajo več. Določene banke le nerade sprejemajo nove kitajske in ruske stranke, dodaja oseba, ki je želela ostati anonimna.
Chiappori, nekdanji finančni minister, pravi, da je Monako izvedel obsežen popis nepremičninskih podjetij in da so v pripravi nadaljnje sankcije, povezane s pranjem denarja. Čeprav ni jasno, koliko časa bo trajalo, da se kneževini uspe izbrisati s sivega seznama, pravi, da so strožje omejitve trajne. In če to pomeni, da bodo nekaj potencialnih kupcev posledično odvrnili od Mareterre ali naslednjega izjemno dragega monaškega projekta, ni v tem nič hudega. "Umazanega denarja ne potrebujemo," pravi. "Stroški našega omadeževanega ugleda bi bili veliko višji od koristi, ki bi jo imeli s prodajo dragega stanovanja."
– V sodelovanju z Irino Reznik in Aleksandrom Sazonovom
.webp){kind=icon}
