Celina, ki se stara brez dedičev

Letošnje praznovanje mednarodnega dneva otrok 1. junija je bilo odlična priložnost za poljskega premierja Donalda Tuska, da se pohvali, da se je od ponovne uvedbe državnega financiranja oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) pred dvema letoma na Poljskem rodilo več kot 15 tisoč otrok. S tem je Tusk politično meril na prejšnjo nacionalno-konservativno vlado stranke Pravo in pravičnost (PiS), ki je ukinila državno financiranje OBMP, pri čemer se je sklicevala na pomanjkanje denarja in verske razloge, saj je temu nasprotovala Katoliška cerkev z argumentom, da gre za "eksperimentiranje na človeku".

Vendar Tuskovim čestitkam staršem in poudarjanju večjega števila rojstev z OBMP ni uspelo prikriti dejstva, da se trend slabšanja demografskih razmer na Poljskem ni spremenil. Leta 2025 se je rodilo le 238tisoč otrok, kar je 14 tisoč manj kot leto prej, umrlo pa je 406 tisoč ljudi. To je že 13. leto zaporedoma, ko je Poljska zabeležila negativni naravni prirast.

Povprečno število otrok, ki jih ženska rodi v življenju, oziroma stopnja rodnosti je na Poljskem leta 2025 padla na novo najnižjo raven 1,07, kar je med najnižjimi vrednostmi v Evropi in tudi na svetu. Podobno nizka je tudi stopnja natalitete, ki meri število živorojenih otrok na tisoč prebivalcev v koledarskem letu. Sicer pa razmere niso bistveno boljše v celotni Evropski uniji, kjer povprečna stopnja rodnosti znaša okoli 1,34, kar je približno polovica ravni iz leta 1964.

Ta padajoči trend vladam v EU in drugod po svetu vse bolj otežuje ohranjanje stabilnih davčnih prihodkov, pokojninskih skladov in zdravstvenih sistemov, zato poskušajo na različne načine spodbujati rojstva. Evropske izkušnje pa kažejo, da številni ukrepi za spodbujanje večjih družin niso pretirano uspešni. To ne ustvarja le gospodarskih, temveč tudi politične težave, saj bi bila ena od rešitev večji sprejem delovno sposobnih migrantov. Zaradi naraščajoče priljubljenosti skrajne desnice in nezadovoljstva volivcev pa so evropske politične elite privolile v omejevanje migracij.

Ker so migracije politično občutljiva tema, se oblikovalci politik sprašujejo, ali je rešitev v večji rodnosti ali v učinkovitejšem upravljanju migracij. Številne evropske države so zato uvedle finančne spodbude za družine. Grčija na primer izplačuje dva tisoč evrov za vsakega novorojenega otroka, Madžarska, Poljska in Francija pa ponujajo davčne olajšave, univerzalne otroške dodatke in druge družinske prejemke. Kljub temu demografskega ravnovesja ni mogoče doseči zgolj z denarnimi spodbudami ali migracijami, zato skoraj vse države še naprej beležijo upad rojstev.

Demografski mrak: Demografska kriza se je razširila po vsej Evropi, tudi v državah, ki so v zadnjih dveh desetletjih veljale za zgled na področju naravnega prirasta, kot so Francija, Združeno kraljestvo, Romunija, Bolgarija in Češka. Skoraj vse evropske države iz leta v leto beležijo manj novorojenih otrok.

Zlasti zaskrbljeni so v Nemčiji, največjem evropskem gospodarstvu, kjer je število rojstev lani padlo na najnižjo raven od začetka povojne statistike leta 1946.

Po podatkih nemškega statističnega urada Destatis se je leta 2025 rodilo nekaj več kot 654tisoč otrok, medtem ko jih je bilo na vrhuncu povojnega baby booma leta 1964 kar 1,36 milijona. Gre za generacijo, ki zdaj množično odhaja v pokoj, zato se Berlin sooča s pritiskom reforme pokojninskega sistema, da ta ne bi razpadel.

Ker je lani umrlo več kot milijon ljudi, je razlika med številom umrlih in rojenih presegla 352 tisoč, kar je največ v povojni zgodovini države. To dodatno poglablja demografske težave Nemčije, kjer do leta 2050 pričakujejo zmanjšanje števila prebivalcev za približno pet odstotkov glede na leto prej.

Ker obstaja tudi močan politični pritisk za zmanjšanje priseljevanja migrantov, se pričakuje, da bo zmanjševanje delovne sile kmalu dodatno obremenilo gospodarsko rast, ki že več let stagnira ali je negativna, zlasti odkar je ruska invazija na Ukrajino povzročila močno rast stroškov energentov. K stagnaciji in blagi recesiji pa so doslej prispevali tudi šibka zasebna potrošnja, razočaranje nemškega izvoza zaradi vse večje konkurence Kitajske na kitajskem in svetovnem trgu ter carine ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

"Nova rekordno nizka raven poudarja ogromne izzive, s katerimi se bomo soočali v prihodnjih desetletjih," pravi glavni ekonomist nemške DekaBanke Ulrich Kater. Po njegovih besedah se posledice že kažejo v zveznem proračunu, saj je za socialne transferje na voljo vse manj denarja. "V nasprotju s preteklostjo zdaj začenjamo čutiti dejanske učinke."

Po ocenah nemških sociologov in statistikov sta za padec rodnosti odgovorna dva dejavnika. Prvi je, da imajo ženske manj otrok, drugi pa, da je generacija ljudi, ki je danes v 30. letih, številčno manjša zaradi močnega padca rodnosti po ponovni združitvi Nemčije leta 1990.

Vlade nekdanje kanclerke Angele Merkel so to težavo poskušale reševati s finančnimi spodbudami za mlade družine. Ti ukrepi so sovpadali z začasnim povečanjem rodnosti, čeprav sociologi niso prepričani, da so bili prav oni glavni razlog za rast. V desetletju do leta 2021 se je število rojstev povečalo za 20 odstotkov in se približalo 800 tisoč na leto, kar je bila najvišja raven v treh desetletjih. V zadnjih štirih letih pa se je trend ponovno obrnil navzdol, tako da je število otrok na žensko lani znova padlo na rekordno nizkih 1,35.

Depositphotos

 

V nasprotju z Merklovo se kancler Friedrich Merz za zdaj ni osredotočil na podporo družinam, razen splošnih napovedi davčnih sprememb, ki še niso natančno opredeljene. Njegova glavna pozornost je namenjena reformi pokojninskega sistema. Po ocenah Destatisa bo do leta 2035 vsak četrti prebivalec Nemčije star 67 let ali več. Kot prvi ukrep poskuša povečati zaposlenost starejših. Upokojencem želi omogočiti, da zaslužijo do dva tisoč evrov mesečno, ne da bi morali od tega zneska plačati dohodnino.

"Sam sistem zakonskega pokojninskega zavarovanja bo v najboljšem primeru zagotavljal le osnovno raven varnosti v starosti," je nedavno dejal krščanskodemokratski kancler Friedrich Merz in s tem razburil tako del javnosti kot svoje socialdemokratske koalicijske partnerje.

Čeprav se je Merz branil z argumentom, da naraščajoče število upokojencev povečuje pritisk na pokojninski sistem, ki se financira iz prispevkov aktivnih delavcev, je opazno, da kot rešitve ni predlagal večjega priseljevanja delovno sposobnih migrantov, kar zagovarjajo njemu naklonjeni poslovni krogi. To ni presenetljivo, saj je tudi sam v predvolilni kampanji uporabljal protimigrantsko retoriko, v javnomnenjskih raziskavah pa ga je že prehitela protimigrantsko usmerjena stranka Alternativa za Nemčijo.

Zunajtelesna oploditev (ne) pomaga: Na Poljskem so državno financiranje zunajtelesne oploditve ponovno uvedli 1. junija 2024, program pa naj bi trajal do konca leta 2028. Zakonski in zunajzakonski pari, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, imajo pravico do testiranj in vseh postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, vključno s šestimi cikli oploditve.

Poljska je letos proslavila rojstvo 15 tisoč otrok, spočetih s pomočjo tega programa. Poljsko ministrstvo za zdravje je januarja 2026 razkrilo, da je bilo za rojstvo deset tisoč otrok v letu 2025 porabljenih 600 milijonov zlotov oziroma 142 milijonov evrov, letošnji proračun za ta namen pa bo znašal približno 165 milijonov evrov.

"V času, ko se soočamo z demografsko krizo na Poljskem in po svetu, je odlično, da imamo še 15tisoč zakladov," je dejal poljski premier Donald Tusk. Ob tem je poudaril, kako pomembno je, da država, institucije in ljudje združimo vse moči, da bo na Poljskem čim več otrok, da bodo varni in da bodo starši imeli občutek finančne varnosti.

Po ocenah aktivistov ima ponovno uvedeno državno financiranje pozitiven učinek, vendar ankete med pari kažejo, da se številni še vedno soočajo z ovirami zaradi nezadostnega financiranja in skritih stroškov. Približno 50 odstotkov parov naj bi na primer plačevalo teoretično brezplačne kvalifikacijske preglede.

"Naša raziskava kaže, da 'brezplačni program' za številne pare ni brezplačen. Sistem predhodne diagnostike in zdravljenja pred postopkom oploditve ni usklajen in se zaračunava, testi upravičenosti se včasih zaračunavajo v nasprotju s pravili, zdravila pa stanejo več tisoč zlotov," je za poljski portal Rynek Zdrowia povedala Marta Gorna iz združenja Nasz Bocian (Naša štorklja), ki pomaga ljudem, ki se spopadajo z neplodnostjo. "Program resnično spreminja dostop do zdravljenja na Poljskem, to je nedvomno res in nam vsak dan prinaša veselje."

Po drugi strani komentatorka poljskega časnika Rzeczpospolita Paulina Szewioła opozarja na nadaljnjo diskriminacijo mater na delovnem mestu.

"Trg dela se pritožuje nad pomanjkanjem usposobljenega kadra, zavzetosti in lojalnosti zaposlenih, vendar nekatera podjetja mlade matere še vedno obravnavajo kot tveganje, in ne kot posameznice z velikim potencialom. Da se spremeni to dejstvo, bo potrebnega več kot nekaj objav na družbenih omrežjih ob materinskem dnevu. Potrebno bo celo kaj več kot sprememba zakonodaje, saj izvajanje evropske direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ni prineslo nikakršnih spektakularnih rezultatov,« poudarja Szewioła in dodaja, da je potrebna »sprememba miselnosti".

Preobrat na Češkem in v Franciji: O tem, kako povečati rodnost, se intenzivno razpravlja tudi v državah, ki so bile še pred nekaj leti na vrhu evropskih lestvic po številu rojstev, kot sta Francija in Češka. Obe državi sta še pred petimi leti beležili stopnjo rodnosti okoli 1,83 otroka na žensko.

Po nedavni analizi češkega časnika Hospodářské noviny, ki temelji na podatkih porodnišnic in klinik po vsej državi, se je lani na Češkem rodilo manj kot 78 tisoč otrok, kar je najmanj porodov v zadnjih 250 letih, odkar vodijo to statistiko.

Ti podatki kažejo, da je stopnja rodnosti padla na približno 1,25 otroka na žensko, kar je celo manj od najbolj pesimističnih prejšnjih napovedi. To pomeni, da je sedanja kriza hujša celo od padca rodnosti po žametni revoluciji v 90. letih prejšnjega stoletja.

Ocenjuje se, da je Češka od leta 2020 doživela peti najhitrejši padec rodnosti na svetu za Kuvajtom, Latvijo, Kitajsko in Ukrajino.

"Zdaj beležimo resnično velik padec rodnosti," opozarja Jiřina Kocourková, predstojnica Oddelka za demografijo na Karlovi univerzi. "Pričakovali smo, da se bo kaj takega zgodilo, nismo pa bili pripravljeni na tako dramatičen padec."

S statističnega vidika del razlogov tiči v nizki rodnosti sredi 90. let, ko so številni pari odlagali starševstvo. Sociologi pa poudarjajo še druge dejavnike: manj nenačrtovanih nosečnosti, stanovanjske težave, finančne stiske, težje iskanje partnerjev in dejstvo, da številne ženske pred materinstvom dajejo prednost karieri ali drugim življenjskim ciljem.

Paradoksalno je, da je Češka v zadnjih letih zaradi visoke kakovosti zdravstvenih storitev, kratkih čakalnih dob in konkurenčnih cen, kar privablja številne tujce, postala ena od evropskih prestolnic zdravljenja neplodnosti.

Depositphotos

 

Vlada premierja Andreja Babiša je napovedala ukrepe za povečanje rodnosti, vse od višjih starševskih dodatkov in davčnih olajšav do subvencioniranih stanovanjskih posojil za mlade pare. Kljub temu analitiki menijo, da bo učinek omejen in da bi morala Češka za povečanje rodnosti na raven 2,1 otroka na žensko, kar zagotavlja preprosto reprodukcijo prebivalstva, nameniti najmanj deset odstotkov bruto domačega proizvoda.

Takšen trend ni značilen le za Češko. Tudi Francija, ki je dolgo veljala za izjemo z visoko rodnostjo, zdaj beleži upad naravnega prirasta. Podobno velja za ZDA, Kitajsko, Južno Korejo in Japonsko.

Pravzaprav gre za globalni pojav, ki je opazen skoraj povsod po svetu, z delno izjemo podsaharske Afrike.

Po demografskem poročilu za leto 2025, ki ga je objavil Nacionalni inštitut za statistiko in ekonomske študije, je Francija prvič zabeležila negativen naravni prirast. Število umrlih je občutno preseglo število rojenih, stopnja rodnosti pa je znašala 1,56 otroka na žensko, kar je najnižja raven po koncu prve svetovne vojne.

Razlogi za ta upad so deloma enaki kot v preostalem zahodnem svetu – globoka antropološka kriza, povezana z vse večjim individualizmom ter razvrednotenjem družine in otrok –, deloma pa so značilni prav za Francijo. Po mnenju številnih demografov je imela odprava univerzalnih otroških dodatkov leta 2014 pod socialističnim predsednikom Françoisem Hollandom, ki so se prej izplačevali ne glede na dohodek družine, izrazito negativen vpliv na rodnost v Franciji.

Medtem ko so francoski javni prostor preplavili pozivi k »demografskemu ponovnemu oboroževanju«, kot je pred dvema letoma dejal predsednik Emmanuel Macron, se je vlada premierja Sébastiena Lecornuja odločila za nenavadno potezo. Vsem 29-letnim Francozom je poslala pismo z nasveti in opozorili o vse bolj razširjeni neplodnosti med pari, ki si želijo otrok. Nekateri komentatorji so ta ukrep označili za dokaz, da Macron in Lecornu ter njune strokovne ekipe slabo razumejo vprašanja družine in rodnosti.

Ciniki ob tem radi pripomnijo, da Macron nima otrok, konservativci pa opozarjajo, da francoski ukrepi za spodbujanje rodnosti že leta niso dosledni, kar naj bi se pokazalo tudi pri reformah starševskega dopusta. Po njihovem mnenju bi se morala Francija leta 2026 spomniti, da so ljubezen med moškim in žensko, vera v prihodnost ter veselje do prenašanja tradicije temeljni elementi družinske kulture.

Na drugi strani litovska liberalna političarka Ona Aleksiunaite Francijo navaja kot pozitiven primer dolgoročne družinske politike. Izpostavlja predvsem davčni sistem, ki je prilagojen družinam in omogoča nižjo davčno obremenitev gospodinjstvom z več otroki.

"Uspešnejše evropske države se ne zanašajo na posamezne ugodnosti, temveč na celovit sistem, ki zmanjšuje finančno breme vzgoje otrok. Skandinavske države veliko vlagajo v dostopno varstvo otrok, prožnejši delovni čas, stabilen dohodek med starševskim dopustom in boljše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem," poudarja Aleksiunaite. Po njenem mnenju odločitev za otroka vse bolj postaja vprašanje finančne vzdržnosti in kakovosti življenja, vse manj pa zgolj čustvena odločitev.

Migranti kot rešitev: Medtem ko se vse več evropskih držav sooča z nizko rodnostjo, staranjem prebivalstva in krčenjem delovne sile, raziskovalci pa razpravljajo, ali so boljša rešitev otroci ali migracije, se je Italija pojavila kot nepričakovan primer države, ki ji je po več letih uspelo stabilizirati število prebivalcev.

Čeprav je bila Italija dolgo simbol evropskega demografskega nazadovanja, se je po 12 letih padanje števila prebivalcev ustavilo. K temu so prispevale predvsem migracije, in to kljub dejstvu, da državo vodi protimigrantsko usmerjena vlada premierke Giorgia Meloni.

»Italija ostaja država, v kateri lahko zgolj zelo pozitivna neto migracija nadomesti pretežno negativen naravni prirast in kjer se prebivalstvo še naprej stara,« je sporočil Italijanski statistični urad. Po njegovih podatkih je število prebivalcev 1. januarja letos znašalo 58,94 milijona in je ostalo tako rekoč nespremenjeno glede na leto prej.

Strokovnjaki opozarjajo, da je demografska slika precej bolj zapletena. Upoštevati je treba tudi število rojstev, smrtnost in velikost delovno sposobnega prebivalstva. V Italiji se je število rojstev leta 2025 zmanjšalo na 355 tisoč, kar je 3,9 odstotka manj kot leto prej in najnižja raven od združitve države leta 1861.

"Neto migracija stabilizira skupno število prebivalcev, kljub temu pa se delovno sposobno prebivalstvo že več let zmanjšuje. Hkrati rodnost še naprej pada, zaradi česar je staranje prebivalstva težava tako kratkoročno kot dolgoročno," poudarja Andrea Bassanini iz OECD.

Po njegovem mnenju bi bile potrebne odločnejše politike na več področjih. "Če ne bo prišlo do obrata pri padanju rodnosti, bo država dolgoročno plačala visoko ceno. Alternativa bi bila bolj odprta politika delovnih migracij, usklajena z ukrepi za podporo družinam."

Čeprav je Meloni znana po ostri retoriki proti nezakonitim migracijam, v zadnjih štirih letih odpira več zakonitih poti za prihod delovno sposobnih migrantov, zlasti sezonskih delavcev, med drugim s sporazumi z državami, kot je Bangladeš. Po raziskavi OECD lahko večja neto migracija ublaži stroške, ki jih imata država in gospodarstvo zaradi ukrepov za povečanje rodnosti. Pri takšni politiki se namreč prve koristi pokažejo šele po več desetletjih.

Vendar takšna strategija pomeni več kot zgolj privabljanje visokousposobljenih delavcev. Pomembno je tudi zadržati delovne migrante, uspešno vključiti begunce v družbo in na trg dela ter priznati njihove kvalifikacije.

Med večjimi evropskimi državami je pri tem trenutno najbolj izpostavljena Španija. V času, ko se po Evropi krepi protimigrantsko razpoloženje, Madrid odprto zagovarja priseljevanje ne le iz humanitarnih razlogov, temveč tudi kot strategijo gospodarske rasti. Španske oblasti celo napovedujejo ureditev statusa približno 500tisoč migrantov, ki že živijo v državi brez ustreznih dokumentov.

Bassanini opozarja, da migranti niso 'neskončen vir' in da številni v državi gostiteljici ostanejo le začasno.

"Kratkoročno in srednjeročno pa bi bile lahko delovne migracije koristna rešitev, zlasti v času, ko se staranje prebivalstva pospešuje zaradi množičnega upokojevanja generacije baby boom in generacije X," pravi. 

Manj otrok, manj težav: Nekateri francoski ekonomski analitiki v padanju rodnosti ne vidijo le težave, ampak tudi določene prednosti za planet, okolje in celo za Francijo. Po njihovem mnenju lahko manjše število prebivalcev pomaga pri reševanju nekaterih najresnejših izzivov države, čeprav hkrati odpira nove težave.

Kot meni Guillaume Duval, nekdanji glavni urednik revije Alternatives économiques, so argumenti o izgubi gospodarske konkurenčnosti ali političnega vpliva zaradi manjšega števila prebivalcev pretirani. Z okoljskega vidika je manj ljudi celo pozitivna novica.

"Če želimo ustaviti rast prebivalstva, je bolje, da se to zgodi zaradi manjšega števila rojstev, in ne zaradi vojn ali epidemij, ki bi neizogibno postajale vse pogostejše na planetu, ki ne more več vzdrževati toliko ljudi," pravi Duval. Po njegovem mnenju je hitro naraščanje svetovnega prebivalstva v zadnjih desetletjih tesno povezano s povečanimi emisijami toplogrednih plinov, izgubo biotske raznovrstnosti, krčenjem gozdov, degradacijo tal, pomanjkanjem vode ter onesnaževanjem s plastiko in kemikalijami.

Na ravni Francije bi lahko demografski upad po njegovem mnenju razmeroma hitro olajšal tudi stanovanjsko krizo, saj je dostopnost stanovanj eden največjih problemov mladih.

"Demografski padec bi lahko prav tako pomagal pri reševanju še ene velike težave – slabe kakovosti in velike neenakosti v izobraževalnem sistemu. Z manj otroki bi bilo te težave mogoče reševati brez dodatnega povečevanja javne porabe," meni Duval. Ob tem priznava, da bo morala Francija nekaj časa živeti z visokim deležem starejših prebivalcev, dokler ne bo vzpostavljeno novo demografsko ravnovesje.

"Ta nova demografska tranzicija bo povzročila pomembne družbene spremembe in pretresla številne ustaljene predstave, vendar se je bolje prilagoditi kot sanjati o vrnitvi k domnevno neskončni rasti prebivalstva, ki je verjetno nemogoča in v vsakem primeru nezaželena."