Kako smo vzljubili državni intervencionizem

Državni vrhovi po celotni regiji Adria so napovedali vojno visokim cenam živil in posredno tudi inflaciji. Hrvaško prihodnje leto čaka troje volitev, Srbijo najverjetneje konec tega leta parlamentarne in lokalne volitve. V Črni gori jim po parlamentarnih volitvah nikakor ne uspe oblikovati vlade. Sedanja tehnična vlada tekmuje z mandatarjem za sestavo nove vlade v tem, kdo ima boljši gospodarski načrt za razvoj Črne gore. V omenjenih treh državah so v minulih mesecih uvedli ukrepe za omejevanje cen živil. Čeprav so splošne in regionalne volitve v Bosni in Hercegovini (BiH) že mimo in se je vlada Federacije BiH oblikovala ob posredovanju visokega predstavnika mednarodne skupnosti Сhristiana Schmidta, se je ukrepom omejevanja cen konec septembra pridružila tudi omenjena vlada. V Sloveniji vlada cen hrane ni omejila, ampak le spremlja gibanje cen košarice živil.  

Čeprav cene hrane na svetovnem trgu upadajo, potem ko so njihov skok povzročili akumulirani učinki zloma dobavnih verig zaradi pandemije covida in rusko-ukrajinske vojne, je zaradi inflacijskih pritiskov zaznati opazne podražitve hrane po vsej Evropi, vključno z Zahodnim Balkanom. Poleg tega, da gre za hud udarec za gospodinjske proračune prebivalcev širše regije Adria, so v nemilosti tudi vladajoče politične strukture – vsako zvišanje cen lahko zmanjša priljubljenost vladajočih strank in njihovih koalicijskih partnerjev. Zato balkanski politiki delujejo presenetljivo usklajeno, a žal le s kratkoročnimi ukrepi, da tako zaščitijo svoj rating ali ga celo izboljšajo. 

Rumeni tisk v Srbiji je vladne ukrepe za omejevanje cen izbranih živil pospremil z besedami, da je vlada tako "odločno vzela nadzor v svoje roke". Takšna vznemirljiva retorika nam veliko pove o nizki ravni razumevanja ekonomije v družbi. Na prostem trgu država ne bi smela vzeti nadzora nad cenami v svoje roke, razen če gre za izjemne razmere, kot je pandemija, ali vojno. Prevzem nadzora nad cenami, če bi zares šlo za resne namene političnega vodstva katere koli države, ne bi znižal inflacije, temveč bi sprožil veliko pomanjkanje izdelkov. Trgovci in trgovske verige ne bodo prodajali izdelkov po cenah, ki zanje niso dovolj donosne. Kot pogosto pozabljamo, supermarketi niso tam zato, da nas nahranijo, ampak zato, da zaslužijo s prodajo prehrambnih izdelkov, ki jih potrebujemo. Trgovske verige niso socialne ustanove, njihov neprikriti cilj je ustvarjanje dobička. 

Čeprav populizem plačuje politične račune, pa bodo ukrepi le stežka spremenili gospodarsko realnost, saj akumulirana inflacija zadnjih treh kriznih let zaradi pandemije in vojne ostaja. Evropski in balkanski politiki v svojih govorih pogosto poudarijo, da inflacija upada, v resnici pa se znižuje le stopnja njene rasti. Šele deflacija bi sprožila pocenitev široke palete izdelkov, torej vrnitev cen na ravni pred začetkom rusko-ukrajinske vojne ali celo pandemije covida. Vendar se to ni zgodilo. Se je pa začasno umirila rast cen, saj se je Evropi uspelo na hitro in s težavo preusmeriti z ruskih energentov in vzpostaviti nove globalne dobavne verige. Po svoje lahko govorimo o zaustavitvi padca, nikakor pa ne o vzletu. 

Vlade v regiji Adria so, poenostavljeno povedano, krive za poceni ekonomski populizem, ki se dolgoročno izkaže za precej dragega. Vsak nepotrebni poseg države na trg zmanjšuje njeno privlačnost za tuje naložbe, ovira ​​pretok blaga in storitev, negativno vpliva na inflacijo ter šibi zaupanje v zasebnem sektorju. 

Za strukturne težave in odprte konflikte na Zahodnem Balkanu, ki zamrznejo morebitno gospodarsko rast, prepogosto krivijo ponudnike storitev iz zasebnega sektorja. Gre za staro igro še iz časov pred komunizmom, ko so z navadno zavistjo manipulirali z ljudskimi množicami in njihovo pravično jezo usmerjali tja, kjer je bilo koristno za ideološke hujskače. Čarobna beseda, s katero so politiki v minulih mesecih nezadovoljstvo državljanov usmerjali v zasebne gospodarske institucije, so marže. Trgovske verige, pravijo, inflacijo izkoriščajo sebi v prid, davek pa plačajo državljani. Vse lepo in prav, a marže trgovskih verig v Evropi in celo v regiji se gibljejo od enega do treh odstotkov. Hkrati pa marže ne pomenijo čistega dobička, saj trgovske verige z njimi pokrivajo stroške – plače zaposlenih, najem prostorov, gorivo za prevoz blaga. 

A težava niso marže, saj cene v državah regije Adria rastejo predvsem zaradi omejene konkurence v nekaterih panogah proizvodnje hrane, v maloprodaji pa je konkurenca premajhna, da bi spodbudila upad cen. Težava je v tem, da poskušajo države Zahodnega Balkana, znova iz političnih razlogov, s subvencijami pri življenju ohraniti lastne kmetijske sisteme, ki na prostem trgu niso dovolj konkurenčni. Tu je še vrsta specifičnih težav, s katerimi se spoprijemajo države v regiji Adria zunaj velikega evropskega trga, in sicer manjša privlačnost za naložbe in obrobnost v celinskih dobavnih verigah. Hrvaška se prav zdaj spopada z nasprotno težavo, končno je postala del evrskega območja in preživlja obdobje prilagajanja kot del omenjenega velikega trga. 

Vojna proti visokim cenam bo trajala toliko časa, da se bo politična elita v regiji Adria obdržala na oblasti do naslednjih volitev, potem pa bo počasi in neopazno izginila. V nasprotju z uvedbo ukrepov je ne bodo junaško omenjali, ko bo njen učinek splahnel. Te novice se bodo preprosto utopile v kakofoniji dnevnopolitičnih škandalov. Trgovske verige bodo iz te zgodbe izšle kot moralni zmagovalci, saj so v dialogu z oblastmi vseeno popuščale v dobro državljanov, čeprav so njihova dejanja dobre volje skoraj enaka rednim akcijam zniževanja cen določenih izdelkov. Vlade držav v regiji Adria pa bodo ohranile svoj najljubši ekonomski instrument za nabiranje političnih točk – v škodo prostega trga.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar