Igralnice so se desetletja posmehovale matematikom in fizikom, ki so kovali dodelane strategije za goljufanje. Nato pa je zmagovita strategija nevpadljivega Hrvata in njegovega pajdaša iz Srbije za vedno spremenila igro.
Dva moška in ženska so nekega pomladnega večera vstopili v prestižno igralnico kluba Ritz v londonskem West Endu. Varnostniki v zadnji sobi so zaznali njihov vstop in na zrnatem posnetku nadzorne kamere opazovali trojico, ki se je sprehajala mimo visokih pozlačenih obokov in oljnih slik gospodov, ki pozirajo s klobuki. Zaposleni v igralnici so jih sprejeli z zadržanim spoštovanjem.
Varnostna ekipa je bila posebej pozorna na enega od trojice, njihovega očitnega vodjo. Niko Toša, Hrvat z očali brez okvirjev, ki so se zasidrala na ozkem grebenu nosu, je pozorno kot jastreb pregledoval teren. V minulih dveh tednih je Ritz obiskal šestkrat, osebje navdušil s svojo nadarjenostjo za igranje rulete in vsakič odšel z več tisoč funti. Eden od menedžerjev je pozneje v pisni izjavi dejal, da je bil Toša najuspešnejši igralec, kar jih je videl v svojih 25 letih na delovnem mestu. Nihče ni vedel, kako je Toši uspelo. Igralnica je pregledala kolo rulete, pri kateri je igral, da bi našla sledi nedovoljenega poseganja, a jih ni našla.
Preberi še
Katere avtomobile vozijo podjetniki iz regije?
Poiskali smo podjetnike iz regije z avtomobili in voznimi parki, vrednimi več milijonov evrov. Kdo vozi kaj?
10.05.2023
Eksotično razpršeni dolg – kje prežijo nevarnosti
Slovenija bi se zadolževala tudi v samurajskih obveznicah. Razlog? Razpršitev tveganja.
09.05.2023
Kitajska rešuje države v razvoju – najprej posodijo, nato pomagajo
Nova študija je pokazala, da je Ljudska banka Kitajske od leta 2000 za pomoč tujim posojilojemalcem namenila najmanj 240 milijard dolarjev.
07.05.2023
S kraljico jadranskega čarterja skozi viharno koronsko leto
Koronavirus je bil usoden za številne turistične agencije s čartersko ponudbo.
06.05.2023
Tiste noči, 15. marca 2004, se je zdelo, da suhljati Hrvat nekaj išče. Po nekaj minutah se je usedel za igralno mizo z ruleto v sobi Carmen, ločeni od glavnega igralnega prostora. Spremljala sta ga njegova sopotnika: srbski poslovnež z velikimi podočnjaki in svetlolasa Madžarka. Na koncu mize se je tiho vrtelo kolo, obsijano z zlatim lestencem. Trojica je kupila žetone in začela igrati.
Ritz je bil med vrhunskimi londonskimi igralnicami. Namenjen je bil samo članom in je pritegnil eklektično mešanico starega, novega in dvomljivo pridobljenega denarja. Redni gosti so bili člani britanske kraljeve družine, savdske dedinje, tajkuni hedge skladov in igralec Johnny Depp. Grški diplomat, ki je žvečil cigare, je bil igram na srečo tako predan, da ni hotel zapustiti svojega sedeža, da bi šel na stranišče; namesto tega je uriniral v vrč, so pripovedovali.
Toda način, kako so Toša in njegovi prijatelji igrali ruleto, je bil nenavaden celo za Ritz. Ko je krupje zavrtel ruleto in vanjo spustil kroglico, so počakali šest ali sedem sekund, da se je rožljajoči tempo udarjanja plastike ob les začel upočasnjevati, nato pa skočili naprej, da bi položili svoje žetone, preden so bile stave ustavljene, in pokrili kar 15 številk hkrati. Premikali so se hitro in harmonično, videti je bilo, "kot da bi nekdo sprožil startno pištolo", je preiskovalcem pozneje povedal pomočnik direktorja. Pri ruletnem kolesu je šlo za standardni evropski model: 37 rdečih in črnih oštevilčenih žepov v navidezno naključnem zaporedju – 32, 15, 19, 4 in tako naprej – z eno zeleno ničlo. Toševo posadko je pritegnil stavni del, polje, namenjeno posebnim stavam, ki so pokrivale dele kolesa, ki so spominjali na narezano pito. Tam so lahko igralci izbrali odseke, imenovane sirote (fr. orphelins) ali tretjina kolesa (fr. le tiers du cylindre). Toša in njegova partnerja so dajali prednost stavam na sosednje številke, sestavljene iz ene številke in dveh na vsaki strani, skupaj pet polj.
Potem je bila tu frekvenca zmag. Toševa ekipa ni zadela prave številke ob vsakem vrtenju, vendar ji je to uspelo pogosto, in to v nizih, ki so bili v nasprotju z logiko: osem ali deset ali 13 zapored. Tudi z ducatom žetonov na mizi v skupni vrednosti 1.200 funtov (takrat približno 2.200 dolarjev) je izplačilo 35 proti ena pomenilo, da so lahko več kot podvojili svoj vložek. Varnostno osebje je živčno opazovalo, kako je njihov kup žetonov rasel in rasel. Toša in Srb, ki sta večinoma igrala, medtem ko je njuna spremljevalka naročala pijačo, sta začela z žetoni v vrednosti 30 tisoč oziroma 60 tisoč funtov in v hipu sta oba dosegla šestmestno številko. Nato sta začela povečevati svoje stave in tvegala kar 15 tisoč funtov na en vrtljaj.
Bilo je skoraj tako, kot da vidita v prihodnost. Z nenavadno mirnostjo sta sprejemala tako zmage kot poraze; preprosto sta igrala naprej. V nekem trenutku je Srb vrgel na mizo za deset tisoč funtov žetonov in lenobno pogledal stran, ko je kroglica skakala po oštevilčenih žepih. Niti pogledal ni proti mizi, ko je kroglica pristala na napačnem polju, on pa je izgubil. Odšel je proti lokalu.
Varnostna ekipa kluba Ritz ni bila toliko zaskrbljena zaradi zneska. Stranke so v enem večeru pogosto zaslužile več milijonov funtov in iz igralnice odhajale z dizajnerskimi torbami, polnimi denarja. Šlo je za način, kako so ti trije zmagovali: dosledno, v več sto rundah.
"Praktično ni mogoče napovedati števila, ki se bo pojavilo," je o ruleti nekoč zapisal Stephen Hawking. "Sicer bi fiziki obogateli v igralnicah." Igra je bila zasnovana tako, da je naključna; kaos, elegantno upodobljen v krožnem gibanju.
Kljub temu so se hazarderji domislili številnih dodelanih matematičnih sistemov, da bi jo premagali – na primer strategije Oscar's Grind in D'Alembertovega sistema. In tistih preprostih metod, kot je stava na črno in nato podvojitev ob vsaki izgubi, dokler ne zmagate. Lastniki igralnic obožujejo te strategije, ker vedo, da ne delujejo. Zeleni žep z enojno ničlo (z dodatnim žepom 00 oziroma dvojno ničlo na ameriških kolesih) pomeni, da imajo tudi stave z najvišjimi kvotami, na primer na rdeče ali črno, nekoliko manj kot polovične možnosti za uspeh. Konec koncev vsi izgubijo.
Razen Nika Toše in njegovih prijateljev. Ko je Hrvat v zgodnjih urah 16. marca zapustil igralnico, je žetone v vrednosti 30 tisoč funtov spremenil v ček za 310 tisoč funtov. Njegovemu srbskemu partnerju je šlo še bolje, saj je z začetnih 60 tisoč funtov zaslužek povečal na 684 tisoč funtov. Pol milijona je zahteval v dveh čekih, preostanek pa v gotovini. To je dobitke skupine, skupaj z njihovimi prejšnjimi obiski igralnice, povečalo na približno 1,3 milijona funtov. A Toša še ni končal. Zaposlenim v igralnici je povedal, da se namerava vrniti naslednji dan.
Teden dni pozneje – potem ko so osebje igralnice, inženirji, policija in odvetniki opravili preiskavo dogodkov v Ritzu – je britanski tisk izvedel za Tošev epski zmagovalni niz. Mirror je poročal, da je neidentificirana visokotehnološka tolpa napadla igralnico z "lasersko prevaro", pri čemer je združila napravo, skrito v mobilnem telefonu, z mikroračunalnikom in tako dosegla nemogoče.
Teorija je bila tako dobra kot katera koli druga. Toda bližji opazovalci niso bili tako prepričani in primer je skoraj dve desetletji pozneje ostal skrivnost celo za izkušene poznavalce igralnic. "Še vedno ne morem spati," mi je rekel vodja igralnice.
Šest mesecev sem raziskoval skrivni svet profesionalnih igralcev rulete, da bi ugotovil, kdo je Toša in kako je premagal sistem. Iskanje me je popeljalo globoko v skrivno vojno med tistimi, ki se preživljajo s stavami na ruleti, in tistimi, ki jih skušajo ustaviti – ter na koncu do srečanja s Tošo. Britanski tisk se je pri poročanju o dogajanju v noči na 16. marec 2004 precej zmotil. Laserja ni bilo. Toda časopisi so imeli prav: ruleto je mogoče premagati.
John Wootten je ravno končal svoj prvi dan kot vodja varnosti v Ritzu, ko ga je kolega poklical zaradi nenavadne dejavnosti pri mizah za ruleto. S prijatelji je pil pivo v pubu na West Endu in proslavljal novo službo v enem najprestižnejših lokalov v mestu.
"Hitro izgubljamo denar," mu je rekel glas na drugi strani slušalke. "Kaj naj naredimo?" "Poiščite imena hazarderjev in me potem pokličite," je odgovoril Wootten.
Wootten je bil močan nekdanji vojak grenadirske garde, katerih rdeče plašče in klobuke iz medvedje kože je mogoče videti na straži pred Buckinghamsko palačo. Preden se je lotil igralniškega posla, je vodil tudi punk rock pub. Wootten se je znal pripraviti na težave. Osebje igralnice ne kliče tako pozno brez utemeljenega razloga.
Ravno je popil svoje pivo, ko je prejel klic. Eden od igralcev je bil Niko Toša. Druga sta bila Nenad Marjanović – iz Srbije, čeprav je uporabljal star jugoslovanski potni list – in Livia Pilisi iz Madžarske. Wootten še nikoli ni slišal zanje, a je osebju ukazal, naj jim ne dovoli nadaljevati igre, sam pa je oddrvel v Ritz. Ko je prišel, so skrivnostni hazarderji izginili.
Naslednji dan je Wootten prišel zgodaj, da bi raziskal zadevo. Našel ni nobenega očitnega dokaza, da sta bila ruletno kolo ali miza prirejena. Ob ogledu posnetkov nadzornih varnostnih kamer je opazil, da sta Toša in Marjanović nekaj sekund po vsakem vrtenju skočila in položila stave. Gotovo so uporabljali nekakšen računalnik, je pomislil.
Wootten je nekaj let prej poskušal imeti govor na industrijskem dogodku o grožnji igralnicam zaradi majhnih in čedalje močnejših računalniških naprav, ki lahko obdelujejo poteze, o čemer so ljudje lahko samo sanjali. Z odra so ga pospremili z zasmehovanjem. Zaradi posmeha, ki mu je še vedno odzvanjal v ušesih, se je odločil, da bo o tej temi izvedel vse, kar lahko.
Računalniško podprta ruleta se je rodila v 60. letih prejšnjega stoletja kot potomec uporniških akademikov na elitnih ameriških univerzah. Če lahko znanstveniki, oboroženi z mikroprocesorji, napovejo gibanje zvezd in planetov, zakaj ne bi tudi rulete? Šlo je za fiziko. Prvi resnejši poskus je opravil Edward Thorp, ameriški matematik in pionir hazardiranja, skupaj s Claudom Shannonom, profesorjem na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (angl. Massachusetts Institute of Technology), ki je bolj ali manj izumil teorijo informacij. Z njunega vidika ruleta ni bila povsem naključna. Kroglica je namreč sferični predmet, ki potuje po krožni poti pod vplivom gravitacije, trenja, zračnega upora in centripetalne sile. Enačba vsega naštetega bi lahko bila smiselna.
Modeliranje pa je težje, ko kroglica preide od zunanjega roba do vrtečega se osrednjega rotorja ter se odbije od kovinskih lamel in stranic pregrad oštevilčenih žepov – druga, kaotična faza, o kateri med znanstveniki velja soglasje, da bi pomešala vse napovedi. Thorp in Shannon pa sta odkrila, da lahko z merjenjem hitrosti kroglice in rotorja izračunata verjeten cilj kroglice. Pojavile so se napake, vendar je Thorp z veseljem ugotovil, da so bile njune napovedi običajno napačne le za nekaj žepov.
Za izvedbo svoje enačbe sta matematika izdelala in programirala prvi prenosni računalnik na svetu, pripomoček v velikosti škatlice vžigalic, povezan s časovnim stikalom, skritim v čevlju. Ko je Thorp umeril napravo, da se je prilagodila dinamiki določenega kolesa, je moral le dvakrat potrkati z nogo, da je dobil odčitke hitrosti. Sistem je deloval, vsaj v laboratorijskem okolju – njun izum iz 60. let se je vedno pokvaril, ko sta ga preizkusila v igralnici.
Desetletje pozneje se je izziva lotil J. Doyne Farmer, študent fizike na kalifornijski univerzi v Santa Cruzu. Sanjal je o oblikovanju utopične skupnosti hipijevskih izumiteljev, financiranih z dobički od iger na srečo. S partnerji je svoj projekt poimenoval Evdajmonični podvigi (angl. Eudaemonic Enterprises), po Aristotelovem izrazu za izpolnjujoč občutek dobro preživetega življenja. Tako kot Thorp pred njim se je Farmer naučil, da je ruleta predvidljiva bolj, kot si je kdor koli predstavljal, a da je skoraj nemogoče doseči, da bi znanost delovala sredi znoja in hrupa prave igralnice. Njegova naprava je uporabljala skrito brenčalo, ki je uporabniku sporočalo, v katerem od osmih odsekov ali oktantov bo kroglica verjetno pristala. Pri terenskih preizkusih v igralnicah mest Lake Tahoe in Las Vegas se je pojavljal kratki stik, računalnik se je pregreval in uporabniku povzročil opekline. Evdajmonci so zapravili nekaj let in na tisoče dolarjev, preden so projekt v zgodnjih 80. letih opustili. Eden od njih je izdal knjigo o svojih dogodivščinah z naslovom Evdajmonična pita (angl. The Eudaemonic Pie). Konec koncev, zaključuje knjiga, evdajmonija ni bila cilj, ki ga je treba doseči, ampak potovanje do njega.
Wootten je prebral Evdajmonično pito in vedel, kako daleč so računalniki napredovali od njene objave. Ko je razmišljal o Toševi metodi dan po velikem dobitku v Ritzu, je ugotovil, da je šestsekundni premor, preden je Hrvat položil svoje stave, dovolj časa za merjenje vrtljajev kroglice in kolesa ter za računalniško napoved. Odločil se je poklicati policijo.
Toša, Marjanović in Pilisi so se tisto noč vrnili v Ritz ob desetih, kot so obljubili. Tokrat so jih odpeljali v zasebno sobo, kjer jih je čakal oddelek londonske metropolitanske policije. Policist jih je vljudno obvestil, da so aretirani zaradi suma "goljufije", in ju odpeljal na pogovor na bližnjo policijsko postajo. Ko ga igralci niso več mogli slišati, je Wootten policiste pozval, naj pregledajo njihove čevlje in oblačila za skrite naprave.
Toša in njegovi spremljevalci so se na aretacijo odzvali z enako nadrealistično mirnostjo, kot so jo pokazali pri ruleti. Na postaji so jih ločeno zaslišali ob pomoči tolmača. Toša je bil robotsko neustrežljiv in ni želel odgovarjati na vprašanja. Marjanović je bil zgovornejši, a je prav tako zmedel zasliševalce. Trdil je, da je poklicni hazarder, ki je tako spreten pri ruleti, da lahko zmaga v 70 odstotkih primerov. Samo "samodisciplina" omejuje njegov dobiček, je dejal. Oba sta zanikala uporabo kakršnega koli računalnika.
Pilisi, ki naj bi bila v romantični zvezi z Marjanovićem, je nejasno povedala, od kod pozna Tošo, in zatrdila, da ve malo o igranju na srečo svojega partnerja. Detektiv ji je pokazal posnetek nadzorne kamere, na katerem Marjanović igra v Ritzu. "To je tvoj partner, ki je osvojil pol milijona funtov," je rekel in pokazal na zaslon. "To je kot zadetek na loteriji. Ne kažeš čustev." Pilisi je skomignila z rameni. "Pa kaj?" je odgovorila.
Policisti so zasegli štiri mobilne telefone in dlančnik PalmPilot ter jih odnesli na analizo. Pri preiskavi hotelskih sob skupine so policisti našli nekaj sto tisoč funtov in seznam igralnic, označenih s simboli: kljukicami, križci, plusi in minusi. Vodenje preiskave je prevzel oddelek za pranje denarja metropolitanske policije. Policija je medtem pooblastila Ritz, da Toši in Marjanoviću ustavi izplačilo čekov, da ne bi mogla vzeti igralniškega denarja in pobegniti.
Pozneje istega večera so jih proti varščini izpustili. Toša, Marjanović in Pilisi so se ustavili pred igralnico ter se zapletli v kratek in bizaren pogovor z vratarjem, ki je o tem poročal nadrejenim. Toša je vratarju v angleščini z balkanskim naglasom povedal, da so lastniki Ritza slabi ljudje, ki iščejo izgovor, da ne bi plačali. On in njegovi sodelavci so nameravali tožiti igralnico, da bi dobili svoj denar, je zagrozil.
Približno šest mesecev pozneje se je Mercedes-Benz s šoferjem ustavil pred igralnico kluba Colony, nedaleč od hotela Ritz, in odložil dva moška, ki sta rekla, da lahko dokažeta, da je mogoče zmagati pri ruleti brez goljufanja.
Policijska preiskava je medtem zastala. Kljub obsežnemu iskanju niso našli slušalk, žic ali posebnih merilcev časa. Policijski strokovnjaki za informacijsko tehnologijo so našli dokaze o brisanju podatkov iz zaseženih mobilnih telefonov – kar je bilo po mnenju nekaterih sumljivo –, a nobenega dokaza o programski opremi za goljufanje pri ruleti.
Toša in drugi osumljenci so najeli odvetnike in zavračali odgovarjanje na vprašanja. Namesto tega je njihov odvetnik predlagal, naj si policija ogleda predstavitev kot dokaz, kako lahko nekdo zmaga pri ruleti, ne da bi se zatekel h goljufijam. Izvršni direktor v klubu Colony se je strinjal, da bo gostil vodje varnosti s celotne igralniške scene na West Endu.
Toša ni želel sodelovati. Namesto tega je odvetnik predstavil Hrvata z mrkim obrazom Ratomirja Jovanovića in njegovega libanonskega igralskega partnerja Youssefa Fadla. Oba sta z igranjem rulete na različnih londonskih prizoriščih približno v istem času kot Toša zaslužila okrog 380 tisoč funtov, pri čemer sta uporabljala isti stil poznih stav. Policija je že sumila, čeprav tega ni mogla dokazati, da je Jovanović del igralniške združbe, ki jo vodi Toša. Zdelo se je, da je Jovanovićeva prisotnost na predstavitvi potrdila njihovo teorijo.
"Lahko igramo goli," je rekel Jovanović. Predstavnik igralnice je Hrvata zgrabil za jakno, kot bi ga hotel sleči. "No, pa daj!"
Ko sta Jovanović in Fadel prispela v klub Colony, so ju odpeljali v zasebno sobo z ruleto, kjer nista našla le policije, kot sta pričakovala, ampak tudi šest šefov varnosti v igralnicah v temnih oblekah. Večina je bila nekdanjih vojakov, kot je Wootten, nekateri so imeli vidne brazgotine ali poškodovane členke in vsi so bili videti sovražno. Fadlov nasmeh je izginil. Jovanović je skušal pobegniti, a je eden od fantov iz igralnice s peto zaprl vrata. "Nikamor ne greš," je dejal po pričevanju več udeležencev.
Wootten je zavzeto opazoval, kako je Jovanović zasedel svoje mesto za kremno usnjeno obrobo mize za ruleto. Hrvatov način je bil prepoznaven s posnetkov Toše v Ritzu: premor, stava, razporeditev žetonov. Tako kot Toša je uporabil območje ruletne mize, namenjeno hitrim stavam na dele kolesa, kjer je lahko z enim žetonom pokril pet sosednjih polj.
Toda Jovanoviću ni uspelo. Prvih nekaj vrtenj ni zadel ničesar, nato pa se je komaj kaj izboljšal. Direktor igralnice je začel tarnati o tem, da zapravljajo njegov čas. Hrvat je krivil slabe vibracije v sobi, ki da se poigravajo z njegovimi instinkti. "Imamo srce za ruleto," je dejal. "Tu smo ga izgubili." Wootten mu ni verjel. Kako je lahko to bolj stresno kot igranje v živo s pravim denarjem?
Vmes je posegel policijski detektiv s pojasnilom, da vsi sumijo, da igralci uporabljajo skriti računalnik. "Tega ne počnemo," je rekel Jovanović. "Lahko igramo goli," je ponudil. Ob tem je eden od predstavnikov igralnice Hrvata zgrabil za jakno, kot bi ga hotel sleči. "No, pa daj!" Detektiv je videl dovolj in je končal predstavitev, preden bi se stvari obrnile na slabše. Hazarderje je pospremil iz igralnice.
V očeh policista so bili Toša in njegova druščina še vedno videti kot kriminalci. Imeli so velike vsote gotovine, mobilne telefone in potne liste, iz katerih je bilo razvidno, da so potovali v Angolo in Kazahstan. Toda kaj točno je bil njihov zločin? Tudi če bi bilo mogoče dokazati, da so uporabljali računalnik, odgovor ne bi bil jasen. Nevada je prepovedala uporabo elektronskih naprav v igralnicah že v 80. letih prejšnjega stoletja, vendar Združeno kraljestvo takšne prepovedi ni imelo. Državni statut o igrah na srečo iz leta 1845 je bil uveden, da bi plemičem preprečil, da bi svoje družinsko bogastvo zapravili v klubih West Enda. Računalnikov ni omenjal.
Kmalu po predstavitvi v klubu Colony je policija Woottenu sporočila, da ne bo vložila obtožnice zoper Tošo, Marjanovića ali Pilisi ter prav tako ne bo nadaljevala preiskave zoper Jovanovića in Fadla. Detektivi niso niti našli nobenega dokaza o nepoštenosti ali goljufanju niti jim ni uspelo potrditi dokončne povezave med obema skupinama.
Wootten je bil zgrožen. Predstavljal si je, da bo moral lastnikom igralnic, milijarderjem, povedati, za kaj gre, in da morajo plačati – pogovor, ki se mu je želel izogniti. "Ali obstaja kakršna pravna pot, da bi Toši in drugim preprečili pobiranje dobitkov?" je vprašal. "Ne," je odgovoril policist. Ni bilo druge možnosti. Ritz bo moral izplačati dobitke.
Wootten je bil odločen, da Toševa zmaga ne bo konec zgodbe – in ni bil edini. Njegov prijatelj Mike Barnett – nekoč električar, pozneje pa profesionalni hazarder in dobro plačan varnostni svetovalec igralnic – je Ritzu in metropolitanski policiji pomagal ugotoviti, kako deluje prediktivna ruleta. Sredi preiskave Toše je igralnica Barnettu plačala polet iz Avstralije, da je prinesel svoje štoparice za ruleto in programsko opremo za napovedovanje. Ni mogel biti prepričan, da Toša uporablja računalnike, a je bila to vseeno priložnost, da prepriča skeptične policiste in osebje, da napovedovanje pri ruleti ni mit.
V predstavitvah, ki so si jih ogledali predstavniki tako rekoč vseh večjih igralniških skupin v Združenem kraljestvu, pa tudi nacionalni regulator, Komisija za igre na srečo (angl. Gambling Commission), je Barnett povabil občinstvo, naj poskusi z ročnim klikerjem meriti videoposnetke premikajočega se kolesa in kroglice dovolj natančno, da računalniški program opravi svojo čarovnijo. Večini je uspelo, in ko so to storili sami, je nekaj skrivnosti izginilo. "Če želite zaslužiti denar pri ruleti, morate samo izključiti dve številki," je rekel Barnett ter zamahnil z roko z zlatim Rolexom in prstanom, okrašenem z diamanti.
Komisija za igre na srečo je naročila vladnemu laboratoriju, naj testira Barnettov sistem. Laboratorij je potrdil njegovo tezo: računalniki za ruleto so delovali, dokler so bili izpolnjeni določeni pogoji.
Ti pogoji so pravzaprav takšne ali drugačne nepopolnosti. Na popolnem kolesu bi kroglica vedno padla naključno. Toda sčasoma se na kolesih pojavijo napake in te se spremenijo v vzorce. Kolo, ki je le rahlo nagnjeno, bi lahko razvilo tisto, kar je Barnett imenoval "spustna cona". Ko nagib prisili kroglico, da se povzpne po pobočju, se ta upočasni in skoraj pri vsakem vrtenju pade z zunanjega roba na isto mesto. Podobno se lahko zgodi na obrabljeni opremi, če je krupjejev losjon za roke pustil sledi ali zaradi vrtoglavega števila drugih razlogov. Območje padca je ahilova peta rulete. Ta delček predvidljivosti je dovolj, da programska oprema premaga naključno drsenje in poskakovanje, ki se zgodi po padcu. Raziskava komisije o Barnettovi napravi je to potrdila.
Vladno poročilo, zaključeno septembra 2005, ni bilo javno objavljeno. Za to so poskrbele igralnice. Vendar je pomembnežem v industriji dalo uradno potrditev nekoč le teoretične ideje. Študija je ponudila tudi priporočila, kako bi se lahko igralnice potencialnim goljufom postavile po robu: plitvejše kolesje. Gladke, nizke kovinske pregrade med žepi za številke. Ali pa sploh nobene pregrade, le nazobčani utori, v katere se kroglica usede. Te oblikovne značilnosti so podaljšale čas, ki ga je kroglica preživela v težko predvidljivi drugi fazi svoje orbite oziroma ko se je tako kaotično odbijala po žepih, da niti superračunalnik ni mogel ugotoviti, kam je namenjena.
Najpomembnejše je bilo, da je bilo treba kolo rulete uravnotežiti z izjemno natančnostjo. Hitro preverjanje z vodno tehtnico ni bilo več dovolj. Samo delček stopinje odstopanja in kroglica bi lahko končala v Barnettovem območju padca.
Londonske igralnice so bile med prvimi, ki so naročile novo opremo s takšnimi specifikacijami. Ritz je v nekaj mesecih zamenjal vsa kolesa. Glas o tem se je hitro razširil. Na industrijskem dogodku v Las Vegasu je Barnett vprašal občinstvo direktorjev, povezanih z igrami na srečo, koliko jih meni, da je mogoče predvideti ruleto. Komaj kdo je dvignil roko. Ko je ob koncu svoje predstavitve ponovil vprašanje, so to storili skoraj vsi.
Ko je industrija iger na srečo začela resneje jemati grožnjo, so bila razvita kolesa z laserskimi senzorji in vgrajenimi merilniki naklona, ki lahko zaznajo tudi za širino lasu veliko odstopanje. Ko so se igre na srečo preselile na splet, so vložki naraščali in milijoni ljudi po vsem svetu so začeli staviti na prenose v živo s svojih domačih računalnikov ali mobilnih telefonov.
Eden največjih ponudnikov pretočnega igranja v živo je bil Evolution Gaming Group. Podjetje, ustanovljeno leta 2006 z nekaj igralniške opreme in majhno pisarno v Latviji, je stavnicam zaračunavalo odstotek prihodkov za uporabo svoje platforme, ki je postala izjemno donosna niša. Po besedah več nekdanjih zaposlenih je pred približno desetletjem osebje Evolutiona prišlo do nenavadnega odkritja. Peščica igralcev je zmagovala s statistično absurdnimi stopnjami na kolesih rulete, ki so se dan in noč vrtela v njihovem objektu v Rigi. Inženirji so raziskali situacijo in odkrili krivca – tla. Natančneje, vrzel med trdno betonsko podlago in tapecirano igralno površino, postavljeno tik nad njo, kar je standardna značilnost v snemalnih studiih. Ko je krupje stal poleg televizijske mize, so se tla zelo rahlo upognila – ne dovolj, da bi to ujelo človeško oko, a dovolj za pomoč vsem, ki uporabljajo programsko opremo za napovedovanje. Spletni uporabnik je zaslužil več deset tisoč dolarjev od enega večjih partnerjev Evolutiona, preden so inženirji namestili platforme za uravnoteženje koles.
Ko je Evolution rasel in odpiral poslovalnice v Belgiji, na Malti in v Španiji, je rasla tudi iznajdljivost igralcev, ki so izkoristili vsako napako v njegovem delovanju. Krupjeji neke blagovne znamke iger na srečo so delali v vroči sobi, ki jo je hladil ventilator, za katerega je Evolution ugotovil, da spreminja gibanje kroglice. Popolnoma nova oprema lahko prispe z nezalepljenimi žepi ali se začne kvariti in izgubi svojo naključnost že po nekaj tednih neprekinjene uporabe. Včasih so kolesa postala tako zanesljiva, da hazarderji sploh niso potrebovali enačbe za napovedovanje. Preprosto so lahko znova in znova stavili na njim naklonjen razdelek. Vedno so se našli igralci, za katere se je zdelo, da so nepopolnosti opazili pred analitiki Evolutiona.
V odgovor je Evolution najel vojsko strokovnjakov za "integriteto iger" in plačal bogastvo svetovalcem, vključno z Barnettom. Podjetje je razvilo programsko opremo za spremljanje koles v realnem času in ugotavljanje, ali kateri odsek zmaguje večkrat od napovedi statističnih modelov. Krupjejem so dali zaslon, ki jim je ukazoval, naj kroglico vržejo hitreje ali počasneje, kot je bilo treba. Do leta 2016 je Evolution v svojem oddelku za integriteto iger na srečo in tveganja zaposloval 400 ljudi, kaže letno poročilo, v katerem so opozorili tudi, da so njihovi nasprotniki vsako leto bolj prefinjeni. Na prošnjo za komentar je tiskovni predstavnik podjetja odgovoril: "Evolution trdo dela, da bi zaščitil integriteto igre – in to je predpogoj za naše poslovanje."
Po Barnettovih besedah se je pojavila nova generacija prevarantov pri spletnih ruletah, ki ne potrebujejo več človeških stikal za merjenje časa kroglice in kolesa. Namesto tega namestijo programsko opremo, ki skenira videovsebino in to stori namesto njih, vse z domačega računalnika in brez nadzora s strani varnostnikov. Podjetja, ki se ukvarjajo z igrami na srečo, odgovarjajo z inovacijami, kot je tehnologija naključne hitrosti rotorja (RRS), ki uporablja programsko opremo za algoritemsko različno upočasnitev kolesa pri vsakem vrtenju.
Zanesljiv način, s katerim bi lahko igralnice ustavile napovedovanje, bi bil klic "nič več stav", še preden se kroglica odkotali. Ampak tega ne bodo storile. To bi zmanjšalo dobiček z omejevanjem igre in odvračanjem priložnostnih igralcev. Zdi se, da je industrija namesto tega pripravljena plačati davek izbrancem, ki poznajo skrivnost, medtem ko poskuša odkriti pomanjkljivosti, zaradi katerih je igra ranljiva. Stopite v igralnico kjer koli na svetu. Poglejte globino žepov, višino glave kolesa ali ukrivljenost sklede in videli boste, kako so Toša in njegovi kolegi preoblikovali ruleto.
John Wootten ni nikoli pozabil Nika Toše. V nekaterih vidikih je občudoval Hrvata, ki je bil za razred nad pokvarjenimi igralniškimi goljufi, s katerimi je bil vajen imeti opravka. Če kaj, je Toša pomagal njegovi karieri. Potoval je po svetu, da bi predstavljal primer Ritz, in imel govore v Macau, Las Vegasu in na Tasmaniji. Občasno se je razveselil, ko je od kdo iz njegove globalne mreže izvedel, kje je Toša.
Z leti je Toša nabiral različne vzdevke in ponarejene osebne izkaznice ter menjaval svoje igralske partnerje. Toda prodorni pogled in dolgi kljunasti nos sta bila nezgrešljiva. Leta 2010 so ga v romunski igralnici posnele varnostne kamere z roko v hlačnem žepu (kjer naj bi po domnevah osebja nekaj skrival). Pozneje je bil znova v Londonu in poskušal priti v klub z neprepričljivo sivo lasuljo. Nato Poljska. Potem Slovaška.
Leta 2013 se je besni lastnik igralnice iz Nairobija obrnil na Woottena v zvezi s Hrvatom, ki je pri igranju rulete zadel pet milijonov kenijskih šilingov (57 tisoč dolarjev). Igralec je nekaj sekund opazoval kolo, nato pa stavil na sosednja polja. Ko ga je osebje poklicalo na stran, se je vedel, kot da "pričakuje soočenje", je v elektronskem sporočilu zapisal lastnik igralnice. Gre morda za istega Hrvata, ki je opeharil Ritz skoraj desetletje prej?
Ko je Wootten potrdil, da gre za istega človeka, ga je poklical lastnik igralnice in mu povedal, da je navezal stik s prijatelji v kenijski vladi, za katere upa, da bi lahko aretirali Tošo. Wootten mu je zaželel srečo in odložil slušalko. Incident je razumel kot znamenje, da obrambni ukrepi igralniške industrije delujejo. Toša postaja obupan, ker mora potovati v Afriko, da bi našel ranljiva kolesa. Daleč od Londona so bile igralnice, v katerih, kot je vedel Wootten, ne bi oklevali, preden bi domnevnemu goljufu zlomili prst.
Wootten se je upokojil leta 2020, potem ko je Ritz med pandemijo covida-19 za vedno zaprl svoja vrata. Z leti je napolnil omaro z vse bolj domiselnimi napravami: dlančniki PalmPilot, reprogramirani mobilnimi telefoni, slušalkami v kožni barvi, miniaturnimi gumbi in kamerami. Vedel je za igralca, ki je merilnik časa za ruleto skril v ustih, in slišal govorice o drugem, ki si je poskušal mikroprocesor kirurško vgraditi v lasišče.
Vendar Toše nikoli niso ujeli niti s preprostim USB-ključem. Ali je res mogoče, se je spraševal Wootten, da človek, ki je v igralnicah sprožil alarm zaradi računalniške rulete, dejansko ni uporabil računalnika?
Vedel je, da so nekateri pionirji tega področja opazili nenavaden pojav. Po tisočkratni uporabi napovedne tehnologije so razvili občutek, kje bo žogica pristala, tudi brez računalnika. "To je kot pri športnikih," je v intervjuju dejal Mark Billings, vseživljenjski igralec rulete in avtor knjige Sledi skakajoči kroglici: Silikon proti ruleti (angl. Follow the Bouncing Ball: Silicon vs Roulette). "V nekem trenutku se je vse poklopilo. Gledaš kolo. Preprosto veš." Igralnice temu pravijo možganski takt. Vse, kar potrebujete, sta območje padca in močan, dobro izurjen um.
Wootten in Barnett o tem razpravljata še danes. Računalnik za ruleto je bil priročna razlaga za igralniško osebje, ki ni želelo preveč natančno pogledati svoje slabe opreme, pa tudi za Woottena, ki je želel dokazati svojo trditev vsem igralniškim direktorjem, ki so se mu smejali. Toda ko sem govoril z Barnettom, je trdil, da je kolo v Ritzu tako staro in predvidljivo, da Toša ne bi potreboval računalnika, da bi ga premagal. "Slepec bi lahko premagal kolo, na katerem so igrali," je dejal.
Takrat je tudi on želel verjeti. "Želel sem prijahati v Scotland Yard na svojem belem konju in razkrinkati način delovanja," se je spominjal. "Težava je bila v tem, da ni bilo niti najmanjšega dokaza."
Brez tega, je dejal Barnett, je ostalo le še eno: "Edini način, da bomo resnično vedeli, je, da se pogovoriš z Nikom."
Sklepal sem, da bo Tošo težko izslediti. Večino svoje kariere se je trudil, da ga ne bi našli. O njem seveda ni bilo nobenega zapisa v registrih podjetij ali nepremičnin, v novicah ali na družbenih omrežjih. Uspelo mi je dobiti seznam njegovih igralskih partnerjev in se prebiti čez njega, a so vsi poskusi zašli v slepo ulico.
Poslovna partnerja njegovih spremljevalcev v Ritzu, Pilisi in Marjanović, sta ignorirala klice in elektronsko pošto ter nazadnje blokirala mojo številko, ko sem jima pošiljal sporočila. Našel sem srbskega poslovneža, za katerega se je zdelo, da pozna oba, vendar je rekel, da je pred leti izgubil stik in ju poskuša sam najti. Ko sem vztrajal, je postal jezen. "Katerega dela ne razumeš?" je vprašal.
Mislil sem, da se mi je nasmehnila sreča, ko je eden od Toševih nedavnih partnerjev prijavil naslov blizu mojega doma v zahodnem Londonu, vendar je vrata odprla njegova nekdanja žena in rekla, da se je po ločitvi vrnil v Črno goro. Tako se je začelo.
Konec koncev sem spoznal, da so različni naslovi, ki jih je Toša dal igralnicam v prejšnjih letih, zbrani na istem delu hrvaške obale, južno od Dubrovnika. Večinoma je šlo za majhne vasi. Upal sem, da je morda kdo slišal zanj, zato sem tja poslal kolega, da se pozanima. Po več neuspešnih poskusih je našel nekdanjega soseda in mu pokazal Toševo fotografijo. V bližini ima počitniško vilo, je rekel sosed, gor po ulici od lokalne trgovine. Poskusite tam.
Kolega je Tošo našel pred hišo, ko je popravljal terenca. Bil je precej prijazen, čeprav je rekel, da se ne pogovarja z novinarji. Dal mu je svojo telefonsko številko, a na moje številne klice ni odgovarjal.
Novembra sem odletel v Dubrovnik, slikovito srednjeveško mesto, ki je bilo eno glavnih prizorišč Igre prestolov. Tistega dne, ko sem prispel, je ob Jadranu zapihal veter južnih smeri, nevihta pa je nekaj zunajsezonskih turistov prisilila, da so se odpravili proti svojim hotelom. Toševa vila je bila oddaljena uro vožnje po vijugasti obalni cesti. Trdna železna vrata so blokirala vhod do njegovih vhodnih vrat, nikogar ni bilo doma, zato sem listek zložil v plastično mapo, da bi ga obvaroval pred dežjem, in ga potisnil pod vrata.
Edina kavarna v vasi je bila odprta in polna kadilcev v trenirkah. Kraj je bil nepretenciozen, okrašen s plakati Botra. Naročil sem kavo in začel pogovor s točajem. Ali ve, da za vogalom živi verjetno najuspešnejši igralec rulete na svetu? Ne, je rekel – nikoli ni igral iger na srečo. Mislil je, da je to dober način za izgubo denarja.
Pokazal sem mu Toševo sliko. Rekel je, da moškega ne prepozna, čeprav ga je zanimalo, kako sem našel fotografijo. Čez nekaj časa sem pustil napitnino, se poslovil in šel proti svojemu avtu. Točaj je pritekel za mano v naliv. "Pravkar sem ga poklical," je rekel. "On je moj dober prijatelj. Najprej sem hotel preveriti pri njem. V Dubrovniku je." Čez nekaj ur me je poklical Toša in dogovorila sva se za srečanje v ribji restavraciji v starem pristanišču.
V živo je bil celo višji in bolj podoben ptiču, kot sem pričakoval. Opazil me je na ulici in me potegnil v neroden objem pod svoj dežnik: "Oh, oh …" Notri me je predstavil prijatelju in mlajšemu sorodniku, ki sta oba dobro govorila angleško in prevajala, ko je bilo treba. Niko Toša, so pojasnili, ni njegovo pravo ime. Strinjal sem se, da ne izdam pravega imena, ker so rekli, da ima sovražnike, ki so manj prizanesljivi kot John Wootten.
Toša je bil skrivnosten, veseljaški, razdražljiv, paranoičen, odkrit. Tudi radodaren – vztrajal je pri plačilu runde enosladnega viskija. Brez težav je priznal, da je igral ruleto s ponarejenimi osebnimi dokumenti ter da se je preoblekel z lasuljo in lažno brado. "Kaj je narobe s tem?" je vprašal. Nekatere svoje nekdanje igralske partnerje je brez zadržkov označil za kriminalce. Eden od njih je bil leta 2018 ustreljen v domnevnem balkanskem mafijskem sporu v Beogradu. Toša se je z drugimi sprl zaradi denarja.
Vendar je bil neomajen, da nikoli ni uporabljal računalnika za ruleto. Ideja je bila kot iz Jamesa Bonda, je rekel v smehu in dodal: "Mi smo kmetje." Ko sem ga pritiskal v zvezi z računalnikom, je razburjeno dvignil roke in se začel prepirati s prijateljem. "Je jezen," sem vprašal. "Ne, samo tako govori," je odgovoril prijatelj. "Sprašuje, kako naj ti razloži, da boš razumel."
Začel sem sumiti, da je Toša privolil v pogovor z mano prav zato, da bi to razložil. Med kozarci belega vina in krožniki lokalno ulovljenih lignjev je izbruhnil: "Lahko me kličete Nikola Tesla, če imam tako napravo!"
Toša je bil neomajen, da nikoli ni uporabljal računalnika za ruleto. Ideja je bila kot iz Jamesa Bonda, je rekel v smehu in dodal: "Mi smo kmetje." Med kozarci belega vina in krožniki lokalno ulovljenih lignjev je izbruhnil: "Lahko me kličete Nikola Tesla, če imam tako napravo!"
Kako je torej Toši uspelo? Vaja, je dejal. Pokazali so mi videoposnetek bleščečega kolesa rulete, ki ga je Toša hranil v svoji hiši za urjenje možganov. Kako se je tega naučil? Učil ga je prijatelj – Ratomir Jovanović, Hrvat, ki je priredil katastrofalno predstavitev v klubu Colony. Londonska policija je imela prav, ko je rekla, da sta delala skupaj.
Stanje kolesa je ključno, je dejal Toša. Zato je v Ritzu poiskal določeno mizo – na njej je dovoljkrat igral in potrdil, da jo lahko premaga. Prepoznal jo je lahko na pogled, tudi ko jo je igralnica preselila v sobo Carmen.
Na koncu sem verjel, da ne uporablja računalnika. Pozneje sem za zdravorazumsko potrditev navezal stik z Doynom Farmerjem, fizikom, čigar podvigi napovedovanja rulete so opisani v Evdajmonični piti. "Po mojem mnenju je možno, da bi nekdo lahko naredil to, kar počnemo mi, brez računalnika, če je kolo nagnjeno in se rotor ne premika prehitro," je dejal Farmer, ki je zdaj profesor na Univerzi v Oxfordu. Možgansko taktiranje je primerjal z glasbenim talentom in nakazal, da lahko aktivira podobne dele možganov, tiste, ki so namenjeni zvoku in ritmu.
Po drugi strani pa mislim, da mi Toša ne bi povedal, če bi res nosil skrito majhno napravo. Zdelo se mi je, da je neprijetno potovati po svetu in iskati igralnice, kjer ga ne bi prepoznali, čakati, da varnostne ekipe, ki pregledujejo posnetke nadzornih kamer, ugotovijo, da je predober. Toša je rekel, da so ga igralniške gorile večkrat preteple. Ko sem sedel za mizo v Dubrovniku, sem ga vprašal, ali se je kdaj počutil, kot bi bil na lovu. Videti je bil zbegan zaradi vprašanja. "Zakaj?" Igralnice so bile plen, on je bil lovec.
Njegov mladi sorodnik je rekel, da se spominja dneva pred leti, ko se je Toša prvič pripeljal s Ferrarijem. Njihov rojstni kraj ob vznožju Dinarskega gorstva po hrvaških merilih ni bogat, čeprav je Toša iz ugledne družine. Zdelo se je, da ima enake lastnosti, kot sem jih opazil pri drugih profesionalnih hazarderjih: odpor do dela od devetih do petih in potreba po življenju po lastnih pogojih, ne glede na tveganja. Navsezadnje ga je od drugih napovedovalcev rulete ločila njegova pripravljenost na veliki met. Večina igralcev si upa zadeti le nekaj tisoč dolarjev naenkrat, ker se bojijo, da bi jih odkrili. "Kot veverice," je zaničljivo rekel Toša. Če ga ne bi aretirali v Ritzu, je zatrdil, bi se naslednji večer vrnil in zaslužil deset milijonov funtov. Zdelo se mu je, da jo je igralnica dobro odnesla.
Proti koncu najinega srečanja je Toša vprašal, kdaj točno bo moja zgodba objavljena. Zakaj je želel vedeti? "Načrtujem svoje naslednje mednarodno potovanje," je rekel in se nasmehnil. Ni hotel, da razkrijem njegovo lažno identiteto.
Članek je nastal ob pomoči Vladimirja Otaševića, Daryne Krasnolutske, Petra Laca in Miša Savića.
Prevedel Jan Artiček.