Metina velika stava v močvirjih Louisiane

Dustin Morris s svojim propelerskim letalom drsi nad kmetijskimi zemljišči, ovitimi v jutranjo meglico, ki nad tlemi lebdi kot duh. Z dobrih 270 metrov višine je louisiansko okrožje Richland videti podobno kot ob vsaki dosedanji žetvi: ceste so posejane s kepicami bombaža, ki so popadale s tovornjakov na poti v zadnji še delujoči obrat za njegovo predelavo v župniji. Letos se bombaža skorajda ne izplača pobirati, saj lahko tudi najboljši kmetje pričakujejo izgubo v vrednosti300 dolarjev na aker (0,4 hektarja).

Podobno velja za Morrisova polja koruze in soje. Ob pomoči novih tehnologij lokalni kmetje poročajo o rekordnih pridelkih, a cene surovin žal ne rastejo skladno s stroški opreme, semen, gnojil in zadnje čase tudi goriva. S subvencijami vse bolj zevajočih razlik ni mogoče kriti in majhnih kmetij je le še peščica. Zaradi globalne trgovinske vojne so večja podjetja ostala brez zanesljivih kupcev. Stečaji se kar vrstijo. Mlajši prebivalci, ki so priča tem posledicam, odhajajo v iskanju dela.

Morris kljub vsemu ohranja optimizem. "Stvari se vedno obrnejo na bolje," si prigovarja 42-letnik. Kmet se mora tega prepričanja po lastnih besedah trdno oklepati, češ zakaj bi sicer vztrajal? Morris ob sončnem vzhodu preusmeri pozornost svojega sopotnika, novinarja iz Bloomberga Businessweek, na zemljišča, ki jih njegova družina obdeluje že več generacij; zemljišča, katerih vrednost je vedno izhajala iz zemlje, obogatene z muljem reke Mississippi.

Nenadoma se odpre povsem drugačen razgled na obsežno izkopano jamo, dolgo okoli osem kilometrov in široko dober kilometer in pol. Njeno razsežnost je kar težko dojeti, tudi z neba. Po njej drvijo tovornjaki in se pomikajo žerjavi, delavci vlivajo cement, vrtinči se prah. Izvajalci prihajajo iz novo zgrajenih delavskih taborov in s parkirišč za avtodome. Pričakuje se, da se bo v župnijo s približno 20 tisoč stalnimi prebivalci zgrnilo do 7.500 ljudi.

Tu, v enem najrevnejših kotičkov Amerike, družba Meta Platforms namreč gradi enega največjih podatkovnih centrov na svetu. Projekt z imenom Hyperion je tako drag, da ga financira eden od največjih zasebnih kapitalskih poslov doslej; energijsko požrešen je tako zelo, da je za njegovo delovanje načrtovanih deset novih plinskih turbin; ter tudi tako skrivnosten, da so se podrobnosti razkrivale le znotraj nenavadno razvejene mreže zasebnih dogovorov, okoliški prebivalci, kot je Morris, pa so zanje izvedeli šele, ko je bilo že vse dogovorjeno.

Načrti družbe Meta so velikopotezni celo po standardih podatkovnih centrov za umetno inteligenco. Njihova cena se meri v milijardah, njihov ogljični odtis pa se lahko kosa z velikim delom Manhattna. Lani poleti je Donald Trump na vladni seji opeval drznost projekta. "Ko so omenili 50 milijard dolarjev za tovarno, sem rekel: kakšna tovarna pa je to? A ko vidite tole..." je rekel in zamahnil s kosom papirja, na katerem je bil podatkovni center za primerjavo prikazan nad zračno sliko New Yorka, "vam je jasno, zakaj."

Obseg projekta je od tedaj precej zrasel. Sama družba Meta za ta namen načrtuje več kot dvesto milijard dolarjev porabe, nam pove vir, ki je želel ostati anonimen. Podjetje pričakuje, da bo projekt Hyperion dosegel pet gigavatov računske zmogljivosti, dodatna moč pa bo potrebna za podporo širšemu okoliškemu kampusu. Skupaj je to približno toliko energije, kot je New York porabi na običajen zimski dan.

Gradnja v okrožju Richland je fizična manifestacija tega, kako razcvet umetne inteligence spreminja globalno gospodarstvo. Družba Meta, ki je v zaostanku za svojimi ključnimi tekmeci, se tako poskuša znova vključiti v tekmo: v zagotovitev energije, čipov in infrastrukture je vložila na stotine milijard dolarjev, medtem pa se zanaša na Wall Street in Washington, ki naj bi podjetje zaščitila pred tveganji.

Medtem ko tudi njeni največji tekmeci v infrastrukturo umetne inteligence vlagajo nepojmljive vsote denarja, se industrija še kako dobro zaveda naraščajočega odpora zaradi okoljske škode in davčnih olajšav, ki običajno obetajo le malo delovnih mest. Družba Meta in njeni konkurenti svoje največje projekte podatkovnih centrov zdaj selijo na podeželje, zlasti na jug, kjer je zemljišč in energije na pretek, regulacije malo, skupnosti pa željno pričakujejo vir preživetja.

Mesec dni, preden so na gradbišču vzniknili prvi jekleni nosilci, je družina Morris prejela klic človeka, ki je želel kupiti nekaj njihove zemlje v bližini gradbišča. Domačini so pričakovali naval na tamkajšnja zemljišča in Morrisu se je zdelo, da je bil ta klic prvi znak tega vala. Družina do takrat še nikoli ni prodala niti koščka zemlje, Morrisova babica Ann, ki je odrasla na omenjenem zemljišču, pa o tem ni želela niti slišati. "Nikakor," se spominja svojega odgovora sorodnikom. "Za nobeno ceno."

Morris je sočustvoval z njo. "Vse življenje," pravi, "sem verjel, da je zemlja nekako sveta." A ko je ob sončnem vzhodu letel nad župnijo, je začutil, da je obljuba te dežele prelomljena. "Z zgodovino ne moreš plačati položnic," pravi. "Kmetija v najboljšem primeru posluje z ničlo."

Njegova želja je, da bi se njegov dom izognil usodi drugih umirajočih mest v delti reke Mississippi. "To, da pri nas zrase podatkovni center, je morda v redu," reče Morris počasi, kot da se naglas poigrava s povsem novo mislijo. "Morda je to način, da zavarujemo prihodnost družine."

Wayan Barre / Bloomberg Businessweek

 

Razcvet okrožja Richland sega tako zelo daleč v preteklost, da med živimi ni več nikogar, ki bi ga doživel in se ga spominjal. Pred več kot stoletjem je bilo zemljišče, kjer Meta gradi podatkovni center, središče lesne mrzlice, lokalne ekonomije, ki je temeljila na predelavi deviškega trdega lesa v sode za viski in sirupe za Coca-Colo. Ko je gozdov zmanjkalo, so na ozemlju zrasle plantaže za pridelovanje bombaža in na novo očiščenih poljih je vzbrstelo "belo zlato", ki je zaznamovalo širše gospodarstvo Delte. Otroci so špricali pouk, da bi pomagali pri obiranju, se s konjskimi vpregami vozili v mesto, kjer so nakupovali, se hladili v lokalni prodajalni ledu ali flirtali s točaji, ki so v lekarni E. W. Thomson Drug stregli gazirane pijače.

Nato sta jih doleteli katastrofalna poplava in velika gospodarska kriza, zaradi katere so si številni lokalni najemniki delo poiskali drugje. Preostala lesna industrija se je iztrošila, podjetja pa so se odselila drugam, vključno z družbo, ki se je ukvarjala s škropljenjem pridelkov, nato pa se preusmerila v komercialne polete: družba Delta Air Lines je tako zapustila regijo, po kateri je dobila ime, in se naselila v Atlanti. Tehnološki premiki v ameriškem kmetijstvu so dodatno oslabili lokalno gospodarstvo, saj so malim kmetom še otežili konkurenčnost z bolj mehaniziranimi in kapitalsko močnejšimi obrati. Kmetijska zemljišča so se zato postopoma skoncentrirala v rokah vse manjšega števila lastnikov.

V župniji Richland je velik del zemlje pripadel družini Franklin. Družina se je z župnijo prvič povezala okoli preloma 20. stoletja, ko je mladi osiroteli George Franklin v teh koncih stopil z vlaka. V hotelu si je poiskal delo v zameno za bivanje in hrano, nato pa se hitro povzpel do vrha lesne industrije in ob krčenju gozdov plačilo sprejemal v obliki zemljišč. George je postal eden največjih posestnikov v župniji in njen lokalni patriarh, vodil je mlin, za božič razdeljeval eksotično sadje in tudi v težkih časih daroval zemljo za šole in cerkve.

Franklinovi so pomembno vlogo v okrožju igrali še desetletja – dolgo po Georgeevi smrti in celo v obdobju, ko je lokalno kmetijstvo začelo pešati. Do obrata stoletja je skoraj 30 odstotkov prebivalstva živelo pod pragom revščine. Tana Trichel, takratna vodja neprofitne organizacije Northeast Louisiana Economic Alliance (Nelea), se je na Georgeevega sina, Georgea mlajšega, obrnila s predlogom. Njena organizacija si je želela zagotoviti predkupno pravico za dobrih 2.400 hektarjev njegovega zemljišča, ki bi jo uporabili za privabljanje velikih delodajalcev v regijo in s tem za oživitev gospodarstva. Ponudila mu je deset dolarjev.

Mlajši Franklin – veteran druge svetovne vojne, ki je imel na svoji vizitki med veščinami navedeno, da zna panterju izpuliti čekan, zadušiti upor in "pripovedovati napihnjene zgodbe" – je privolil. Trichel se še dobro spominja njegovih besed: če okrožja ne bi pomagal rešiti iz revščine, ko se mu za to ponudi priložnost, "bi se moj oče obrnil v grobu". Štiri leta pozneje je organizacija Nelea to predkupno pravico prenesla na zvezno državo, ta pa je Franklinovim za približno 550 hektarjev zemljišča plačala več kot štiri milijone dolarjev in se namenila zgraditi industrijsko "megalokacijo".

Wayan Barre / Bloomberg Businessweek

 

George mlajši rezultatov ni dočakal; kmalu po sklenitvi posla je umrl v nesreči s štirikolesnikom. Družina še naprej sodelovala s Trichelovo in snubila podjetja, za katera so upali, da bodo na tem zemljišču pripravljena zgraditi obrat za proizvodnjo avtomobilov. S pooblastilom zvezne države so podjetjem ponujali davčne olajšave, programe usposabljanja delovne sile in druge spodbude. Dvorjenju se je na precej osebni ravni pridružila tudi Trichel – svoja psa je namreč poimenovala Mercedes in Porsche. Kljub temu je Richland Parish dve desetletji prejemal eno zavrnitev za drugo. Zavrnila jih je Toyota. Volkswagen. Caterpillar. Kia. John Deere. Mitsubishi. Pa Daimler. Trichel je vsakič slišala enak klavrni argument: regija ni primerna za privabljanje in ohranjanje pet tisoč delovnih mest, ki so jih želeli ustvariti.

To je bilo obdobje, ko se je ameriška predelovalna industrija na splošno krčila. Država je v prvih dveh desetletjih tega stoletja izgubila več kot 4,5 milijona delovnih mest v proizvodnji. A prihod orodja ChatGPT podjetja OpenAI je leta 2022 sprožil industrijski val, usmerjen na ogromne podatkovne centre, ki so nujni za delovanje te tehnologije. Nekateri takšnim obratom pravijo kar tovarne umetne inteligence, vendar dela tam ne opravljajo ljudje, temveč polprevodniki. Za okrožje, ki so ga druga podjetja zavračala zaradi prepričanja, da ne zmore zagotoviti zadostnega števila delovne sile, bi partner, ki te sploh ne potrebuje, lahko pomenil odločilno prednost.

"Če želimo, da se to uresniči, moramo vsi začeti premikati gore."

Na prvi pogled se Delta v Louisiani ni zdela kraj, ki bi ga družba Meta lahko opazila. Tako kot proizvajalci avtomobilov je tudi to podjetje zaključilo, da izzivi zagotavljanja delovne sile na odmaknjenih podeželskih območjih pretehtajo prednosti takšne lokacije, zato so se gradnji podatkovnih centrov na teh območjih izogibali.

Želja Marka Zuckerberga, izvršnega direktorja družbe Meta, po izgradnji največjega podatkovnega centra za UI na svetu, pa je te zaključke obrnila na glavo. Po navedbah Rachel Peterson, vodje strategije podatkovnih centrov v podjetju, je Zuckerberg leta 2023 zaposlenim naznanil, da želi zgraditi skupek, ki bi vseboval milijon grafičnih procesorskih enot proizvajalca Nvidia – čipov, ki poganjajo velike jezikovne modele. Takrat je vsaka grafična kartica stala približno 30 tisoč dolarjev, družba Nvidia pa jih je na leto izdelala le okoli pet milijonov.

Iskanje zadostne količine električne energije za delovanje energetsko pogoltnih čipov je bila glavna prioriteta, ki si jo je postavila Peterson; najti lokacijo, ki bi to lahko zagotovila, pa je bil pravi izziv. "Tolikšna količina energije se običajno "ne valja kar nekje" in čaka na nas," pravi.

Ko je Phillip May, izvršni direktor energetskega podjetja Entergy Louisiana, izvedel, da se Meta zanima za postavitev podatkovnega centra na jugu, je vodilne povabil na sedež svojega podjetja v New Orleansu. Na sestanku januarja 2024 je pel hvalnice poslom naklonjeni državni vladi ter njeni domači naftni in plinski industriji. "Vzemite, kolikor hočete, poskrbeli bomo za še," se spomni, da je rekel vodilnim. Obljubil je tudi, da jih bo povezal z državnimi uradniki, zakonodajalci in lokalnimi lastniki zemljišč.

Nekaj dni zatem je May odpotoval v Washington, D.C., na praznovanje Mardi Gras, večdnevni spektakel, ki se ga udeležujejo številni najvplivnejši poslovneži in politiki iz Louisiane. V hotelu Washington Hilton je ravno zajtrkoval, ko je Jeff Landry, novoizvoljeni republikanski guverner države, napovedal, da bo Susan Bonnett Bourgeois, vplivna osebnost v političnih in filantropskih krogih države, postala njegova sekretarka za gospodarski razvoj.

May je že nekaj minut po tej napovedi Susan Bonnett Bourgeois, ki jo je poznal že leta, v avli "potegnil na stran". Povedal ji je, da je v "zelo agresivnih pogovorih z velikim podjetjem za podatkovne centre" glede velike naložbe v državo. Imena ji ni razkril, pravi Bourgeois, namignil pa ji je, da bo potencialni partner zelo zahteven.

"Če želimo, da se to uresniči, moramo vsi začeti premikati gore," se Bourgeois spominja Mayevih besed. Dodal je, da ima že "jasen pogled na zelo velik kos zemlje". Ena glavnih prednosti lokacije, ki jo je obiskal že večkrat, je bila, da je bila njena okolica večinoma v lasti ene same družine – Franklinovih, namreč – s čimer se je družba Meti izognila zapletenim pogajanjem z več lastniki zemljišč. Lokacija pa ima tudi dostop do obilne oskrbe z vodo, ki je ključna za hlajenje opreme podatkovnih centrov.

Do začetka februarja sta Bourgeois in velik del Landryjeve vlade že podpisala pogodbe o nerazkritju informacij ter se srečala s predstavniki podjetja Meta. Ta si je postavila nenavadno kratek časovni okvir in naj bi lokacijo izbrala do poletja. V podjetju so obljubili, da bo to velika naložba, začenši pri desetih milijardah dolarjev, in Bourgeois pravi, da je predstavnike podjetja zanimalo, koliko odpora skupnosti lahko pričakujejo. "Z vidika župnije Richland smo rekli, da nič," se spominja svojih besed. "Ljudje v župniji so bili preprosto lačni priložnosti."

Iz podjetja Meta so sporočili, da bodo postopek nadaljevali le, če jim odobrijo oprostitev davka na prodajo podatkovnih centrov, ki bi zajemala čipe, najdražji del projekta. Na standardni zakonodajni postopek niso bili pripravljeni čakati. V tistem trenutku so ključni roki za vlogo že potekli, zato je bil nov predlog skorajda neizvedljiv. Bourgeois je tako skovala strategijo, s katero se je odločila za pridobitev ugodnosti uporabiti obstoječo zakonodajo, namenjeno zagotavljanju davčnih olajšav za podeželsko širokopasovno opremo. "V politiki temu pravimo ugrabitev zakona," pravi.

Wayan Barre / Bloomberg Businessweek

 

Skrivnostnost projekta je pomenila, da z njim niso bili seznanjeni niti vsi v državni upravi Louisiane. Landryjev takratni sekretar za prihodke, Richard Nelson, se je ravno pripravljal na pričanje proti zakonu o širokopasovnem internetu na seji odbora konec aprila. Tik pred zdajci ga je poklicala Bourgeois. "Richard," se spomni svojih besed, "ne oviraj tega zakona."

S pojasnili je bila skopa, a Nelson je njena navodila upošteval. Namesto da bi pričal, je državnim predstavnikom naročil, naj sprejem pospešijo. O vseh podrobnostih je izvedel šele, ko je podpisal lastno pogodbo o nerazkritju informacij, in čez nekaj tednov je že predstavljal argumente v korist zakona. Ta je bil sprejet kljub protestom nekaterih zakonodajalcev in opozorilom neodvisne fiskalne analize zvezne države, da bi »lahko več let omejeval državno in lokalno davčno osnovo«.

O nadaljnjem poteku so bili nato na samem obveščeni oba ameriška senatorja iz Louisiane in vsaj trije člani kongresa, vključno s predsednikom predstavniškega doma Mikom Johnsonom. Družba Meta si je pravice do zemljišča zagotovila prek navideznega podjetja. Ker je državna zakonodaja prepovedovala prodajo brez javne ponudbe, je Meta zemljišče sprva le najemala. Država je nato spremenila zakon in zemljišče v celoti prodala za 12,5 milijona dolarjev.

Iz družbe Meta so sporočili, da nameravajo konec leta 2028 zagnati prve dele podatkovnega centra. Obljubili so tristo rednih delovnih mest do leta 2031 in 500 delovnih mest do leta 2035, povprečna plača zaposlenih pa bi dosegala vsaj 150 odstotkov tedanjega državnega povprečja. (Leta 2024 je ta mejnik znašal približno 60 tisoč dolarjev.) Če bi družba Meta dosegla te cilje v zvezi z delom in naložbami, bi bila po podatkih iz dokumentov, ki jih je pridobil Businessweek, upravičena do 80-odstotnega znižanja davka na nepremičnine v obliki sporazuma o plačilu nadomestila namesto davka (angl. Payment in Lieu of Tax ali PILOT, op. prev.). Če ti cilji ne bi bili izpolnjeni, pa dogovor ne bi bil razveljavljen, marveč bi se le zmanjšal obseg davčnih olajšav. V dogovoru ni bilo niti besedice o obveznosti zaposlovanja domačinov. Družba Meta je projektu nadela vzdevek, še kako primeren za tako ugoden dogovor: projekt Sucre, po francoski besedi za sladkor.

Zuckerberg je želel ohraniti finančno prilagodljivost, zato je družba Meta velikane na Wall Streetu nagovorila k večmesečni dražbi za financiranje gradnje. Nastal je skupni projekt, poimenovan po beignetu, znamenitem louisianskem pecivu, v okviru katerega je družba Meta ohranila le 20-odstotni delež zemljišča. Preostanek bi imelo v lasti podjetje z zasebnim kapitalom Blue Owl Capital, podprto s 27 milijardami dolarjev dolga pri upravljavcih sredstev, vključno z družbo Pacific Investment Management. S pomočjo te strukture se omenjeni dolg ni vodil v bilancah družbe Meta, ki je v isti sapi prevzela nadzor nad vsakodnevnim poslovanjem.

Meta bi še vedno kupovala in imela v lasti čipe, katerih stroški bi znašali na desetine milijard dolarjev, a če se trenutni tempo razvoja polprevodnikov obdrži, bo treba to opremo menjati vsakih nekaj let po odprtju podatkovnega centra. Najemna pogodba družbe Meta je strukturirana v štiriletnih intervalih; če se družba torej odloči, da posodobitve objektov niso več v njenem interesu, lahko od projekta odstopi.

Peterson nam na sedežu podjetja Meta v Menlo Parku v Kaliforniji, natančneje v konferenčni sobi z imenom Pot dobronamernosti, pove, da je podjetje zavezano tej regiji. "Za nas je to vsaj 20-letna naložba," pravi. "Tam bomo prisotni še leta." Pravi, da so kritike, ki letijo na podatkovne centre, neutemeljene in da bo projekt lokalni skupnosti zagotovo koristil. "Vedno poskrbimo, da dajemo več, kot jemljemo,2 pravi Peterson. "Jemljemo morda ni prava beseda," reče in se popravi: "Uporabljamo."

Scott Franklin, vnuk Georgea mlajšega, je za prihod družbe Meta izvedel šele jeseni leta 2024, ko se je podjetje nanj obrnilo v povezavi z nakupom več zemljišč okoli prvotne lokacije. Družina je privolila in družbi prodala dodatnih 250 hektarjev. Za Franklinove je bil to resda denar, ki je padel z neba, hkrati pa je bil Scott prepričan, da bo župnija s pomočjo podatkovnega centra ponovno postala cvetoče mesto, v kakršnem je svojo priložnost dobil njegov praded. "Ne boš verjel," se spomni svojih besed sinu, "a tu bo nastalo mesto."

4. decembra 2024 je družba Meta svoj prihod oznanila s slovesnostjo ob začetku gradnje. Med udeleženci je bila tudi Trichel, ki je povabilo prejela iz guvernerjevega urada. Čeprav se je družba Meta zavezala, da bo ustvarila le majhen delež od pet tisoč delovnih mest, ki se jih je nadejala Trichel, je bila ta vseeno zmagoslavno razpoložena. "Ne bomo več revni," se spominja svojih misli. "Obogateli bomo." Po slovesnosti je na grob Georgea mlajšega položila vrtnico.

Floyd McDade, nekdanji ravnatelj osnovne šole v župniji, je v podatkovnem centru sicer videl novo priložnost, hkrati pa je menil, da bi lahko privedel do poostritve neenakosti v kraju, kjer je bila ta težava že dolgo prisotna. Motilo ga je tudi, da projekt nikoli ni bil omenjen na sejah mestnega sveta in šolskega sveta, ki jih je redno obiskoval. Porajala so se mu vprašanja o tem, kako bo vplival na lokalno okolje in gospodarstvo, in poskušal je uganiti, kakšnih spodbud je deležna družba Meta. "Nikakršnega prispevka skupnosti ni bilo," pravi McDade. "Zadeva je bila že dogovorjena."

Republikanska senatorka iz Tennesseeja, Marsha Blackburn, si je prizadevala za zakon, ki bi družbenim omrežjem naložil omejevanje škodljivih vplivov na otroke, napoved novega projekta pa je videla kot dokaz vzajemnega dogovora. Njen Zakon o varnosti otrok na spletu (Kids Online Safety Act ali KOSA, op. prev.) je v senatu z veliko podporo prestal glasovanje z izidom 91 proti 3, kljub močnemu nasprotovanju družbe Meta, nato pa se je vse skupaj ustavilo v predstavniškem domu, kjer sta bila ključna nasprotnika Johnson in vodja večine Steve Scalise, prav tako iz Louisiane.

Oba zakonodajalca iz Louisiane sta svoje nasprotovanje utemeljevala z zaščito svobode govora. Pisarna senatorke Blackburn se je obrnila na Johnsonove sodelavce, da bi v zakon vključila tudi njihove pripombe, a ko se je približeval konec leta in so njeni osebni pozivi postajali vse bolj neposredni, se v njegovem koledarju vseeno ni našel termin za sestanek, navajajo viri, ki so z zadevo seznanjeni in so zaradi zasebne narave dogodkov želeli ostati neimenovani.

V skupni izjavi s svojim demokratskim sosponzorjem Richardom Blumenthalom, senatorjem iz Connecticuta, je kritizirala vodstvo republikancev v predstavniškem domu. »Blokada varovalk in odgovornosti je bila namenjena okrepitvi finančnega rezultata velikih tehnoloških podjetij, in ne načelnosti,« sta dejala v izjavi.

Wayan Barre / Bloomberg Businessweek

 

Nenavadna zbadljivost znotraj stranke je pritegnila pozornost uredništva oddaje Fox & Friends. 18. decembra je voditelj Steve Doocy v oddaji spregovoril o obtožbah, da Johnson zakonodaje ni podprl zaradi projekta v okrožju Richland. "To je pa ustvarjalen argument," je odgovoril Johnson in zmajal z glavo z nerodnim nasmeškom. "To nima nikakršne povezave s tem. Poglejte, moje ozadje zaznamuje 25 let delovanja na področju svobode govora in zaščite varovalk za konservativni govor." Nato je ponovil obljubo: "Zakon bomo sprejeli v prvem delu naslednjega leta."

V družbi Meta zadeve niso želeli komentirati. V izjavi je Johnsonov tiskovni predstavnik poudaril njegovo dolgoletno podporo umetni inteligenci in dejal, da se predstavniški dom ukvarja z zakonodajo za zaščito otrok na spletu, hkrati pa podpira svobodo govora. Več kot 16 mesecev zatem je zakon senatorke Blackburn še vedno na isti točki.

Minilo je že več kot eno leto, odkar je družba Meta začela gradbena dela. V nekaterih pogledih je življenje v okrožju Richland ostalo nespremenjeno. Prebivalci še vedno obiskujejo tradicionalne pojedine s sladkovodnimi raki, hodijo v cerkev, ob petkih pa na večerne tekme ameriškega nogometa. Po radiu še naprej odmeva glasba Tima McGrawa in Lainey Wilson, ki oba izhajata iz teh krajev. Ljudje še vedno streljajo aligatorje, ki se jim občasno priplazijo na dvorišča, kar je, tehnično gledano, nezakonito, a družbeno povsem sprejemljivo. Seje mestnega sveta se še vedno začenjajo z molitvijo in prisego zastavi.

A spremembe so vendarle že očitne. Policisti in medicinske sestre zapuščajo svoja delovna mesta in se zaposlujejo na bolje plačanih položajih na gradbišču, kjer skrbijo za varnost ali se odzivajo na nujne medicinske primere. Podjetnikov je veliko, saj odpirajo restavracije, potujoče okrepčevalnice in začasna bivališča. Pastorji iščejo prevajalce, ki bi pridigali špansko govoreči gradbeni delovni sili. Drugi, nejevoljni zaradi navala ljudi, ki niso videti, ne zvenijo ali ne molijo kot oni, so ploskali, ko je lokalni šerif sklenil sodelovanje z ameriško priseljensko in carinsko upravo (ICE) pri aretaciji več kot ducata delavcev brez urejenega statusa, ki so na gradbišče vozili zemljo.

Iz te iste zemlje se vijejo oblaki prahu, zaradi katerih se nebo včasih obarva v rjavkast odtenek. Lokalni medij je začel spremljati kakovost zraka in vode, čeprav prvi rezultati še niso na voljo. Meta ocenjuje, da bo podatkovni center na leto porabil skoraj štiri milijarde litrov vode: črpal jo bo iz vodonosnika, ki se trenutno uporablja za kmetijstvo, in ne iz pitne vode za prebivalstvo. V podjetju pravijo, da bo obrat porabil manj vode od kmetijskih zemljišč, ki so bila tu prej.

"Nikakršnega prispevka skupnosti ni bilo. Zadeva je bila že dogovorjena."

V okolici Hyperiona najdemo napise, ki ponujajo prodajo zemljišč, pri čemer lastniki nepremičnin za parcele, ki so bile včasih vredne dva tisoč dolarjev, zdaj zahtevajo 50 tisoč dolarjev. (Nepremičninski posredniki sicer pravijo, da je le malo poslov v resnici sklenjenih po takšnih cenah.) Pritok delavcev močno vpliva tudi na stanovanjski nepremičninski trg. Lee Brown, davčni cenilec v okrožju, pravi, da regija doživlja pravi razcvet na področju gradnje stanovanjskih objektov. Samo v februarju je morala njegova pisarna postaviti oznake za 2.600 novih naslovov. Kljub temu, dodaja, se najemniki soočajo z vse višjimi cenami najemnin.

V družbi Meta pravijo, da bodo v lokalno infrastrukturo vložili štiristo milijonov dolarjev, dodatnih 300 tisoč dolarjev pa bodo namenili parkom in znamenitostim. Družba je več sto tisoč dolarjev donirala tudi šolam v okrožju; del teh sredstev so vodilni v šolstvu porabili za nakup očal za navidezno resničnost, ki jih proizvaja Meta, s čimer želijo otroke pripraviti na prihodnost, v kateri bo vladala umetna inteligenca. Za sedanjost pa so lokalni uradniki in starši predlagali, da se osnovna šola Holly Ridge, ki stoji tik ob gradbišču, preseli oziroma da se učence premesti drugam. Ravnateljica šole in predstojnik šolskega okoliša pravita, da bi selitev podprla, če bi družba Meta zgradila nadomestni objekt. Scott Franklin je ponudil, da za tak projekt donira svoje zemljišče, podjetje pa je to možnost že proučilo, kot navajajo z zadevo seznanjeni viri. V družbi Meta zadeve niso želeli komentirati.

Franklinovi so od začetka gradnje prodali že več kot 687 hektarjev zemljišč, s čimer se je površina, namenjena projektu, povečala na skoraj 1.600 hektarjev. Hyperion po velikosti sicer ne dosega Manhattna, kot je namigoval Trump, vendar še naprej raste. Za podporo projektu podjetje Entergy načrtuje gradnjo desetih plinskih elektrarn, katerih infrastrukturo in električno energijo bo financirala družba Meta. Šest jih bo zgrajenih v samem okrožju, regulatorji pa naj bi pospešili izdajo soglasij, ki za to še manjkajo. Guverner Landry je v izjavi za javnost poudaril, da bo dogovor z družbo Meta odjemalcem podjetja Entergy Louisiana v 20 letih omogočil za dve milijardi dolarjev prihrankov. "Tako je videti odgovorna rast," je dodal guverner.

Vodje v gradbeništvu in celo člani Landryjeve vlade priznavajo, da ne vedo, kako velik bo na koncu projekt, lokalni uradniki pa posledično le stežka obvladujejo njegov vpliv. Podobno kot prebivalci okrožja Richland tudi oni o načrtih družbe Meta pogosto izvedo šele iz svetovnega tiska in s Zuckerbergovih lastnih družbenih omrežij. "Sestavljanko sestavljamo na podlagi objav na omrežju X – tvitov ali kako se jim že reče," pravi Bourgeois. "Stvar ni idealna, je pa pač realnost." 

Zuckerberg se je od začetka gradnje že večkrat sestal z Johnsonom; po navedbah virov je obljubil višje naložbe v Louisiani in iskal zagotovila o predsednikovi predanosti načrtom družbe Meta na področju umetne inteligence. Čeprav Hyperion ne leži v Johnsonovem volilnem okrožju, pa slednji zastopa dele mesta Monroe, ki je od obrata oddaljeno približno 30 minut vožnje in je edino večje lokalno urbano središče v okolici. Lastniki stavb tam svoje nepremičnine že oglašujejo kot bodoče poslovne prostore za podjetja, lokalni uradniki pa se potegujejo za zvezna sredstva, s katerimi bi zgradili linijo hitre železnice med Dallasom in Atlanto. Investitorji in poslovneži, ki prihajajo na obisk, zasedajo vse sobe v prestižnem hotelu v Monroeju, kjer se lahko izognejo prahu z gradbišča. Regionalno letališče Monroe, ki ima sicer le nekaj neposrednih komercialnih letov, uvaja nove linije, zaenkrat pa številni obiskovalci še vedno prihajajo z zasebnimi letali.

Župan Monroeja Friday Ellis, ki je odraščal v okrožju Richland ter čigar oče in dedek sta bila najemna kmeta na zemlji Franklinovih, pravi, da je Hyperion natanko "tisto, za kar so prosili". Vendar pa v pogovoru z domačini priznava, da zadeva "morda vendarle ni videti tako, kot bi si želeli". Sočustvuje s pritožbami nad visokimi stroškovi bivanja, razbitimi vetrobranskimi stekli zaradi kamenja z gradbišča in porastom nesreč, med katerimi jih je bilo nekaj celo usodnih. "Njihovi strahovi so resnični in osebni," pravi Ellis. "In ne morem reči, da do takšnih občutkov niso upravičeni."

Ko se vozi po mestu z očali z umetno inteligenco proizvajalca Meta, ki si jih je kupil sam, s prstom pokaže proti zapuščenim skladiščem, ki jih je za seboj pustilo podjetje Coca-Cola, in ponovi zgodbo o odhodu letalske družbe Delta Air Lines. Ti podjetji po mestu strašita kot duhova in nihče ne jamči, da bo družba Meta v resnici ostala tu. Podjetje si izposoja milijarde in pri tem stavi na to, da bo umetna inteligenca nekega dne prinesla ogromne donose. Vlagatelji v podjetje že kažejo prve znake nelagodja; potem ko je družba Meta v svojem zadnjem poslovnem poročilu podrobno predstavila načrte, da bo samo letos za investicijske projekte namenila kar do 145 milijard dolarjev, je vrednost njenih delnic padla za več kot deset odstotkov.

Če se Meta res odloči oditi, bi njeno mesto lahko zasedla druga velika družba, vsaj želje so takšne. Po tej zvezni državi so se že začeli razgledovati tudi drugi tehnološki giganti. Vendar pa ima Ellis veliko drugih skrbi in si z vprašanji o širšem mehurčku na področju umetne inteligence ne beli glave. Z vzdihom pove, da regiji preostane le še, da iztrži kar največ iz industrije, ki ji priložnost ponuja prav danes. "Ta posel je sklenjen in kot izvoljeni funkcionar imam nalogo, da iz njega potegnemo največ, kar lahko," pravi. "Priložnost moramo zgrabiti, dokler je tu."

Mike Steel živi v bližini gradbišča družbe Meta in zemljišče oddaja v najem lastnikom potujočih okrepčevalnic. "Novost moramo sprejeti, saj je zdaj pač tu," pravi. "Lahko se pritožuješ, kolikor hočeš, a s tem ne boš ničesar spremenil."

Morris, pilot in pridelovalec soje, pravi, da si je težko predstavljati, kakšno bo okrožje Richland čez zgolj pet ali deset let, kaj šele čez 20. "Sploh se še ne zavedamo dobro, kaj prihaja," pravi. A če bi se ponudila priložnost, bi bil pripravljen prodati še nekaj družinske zemlje. Sprašuje se, ali se je mnenje njegove babice morda spremenilo.

Nedavnega sredinega dne se velik del razširjene družine Morris zbere pri Ann doma. Njenih 15 vnukov in 26 pravnukov je dobrodošlih kadarkoli. Čeprav večinoma še vedno živijo le nekaj kilometrov drug od drugega, je Morris njen edini vnuk, ki se še ukvarja s kmetovanjem. Skoči torej v svoj tovornjak in prevozi kratko razdaljo do Annine hiše, pri čemer se pelje mimo sestrinega in stričevega doma; družina tesno povezano živi na območju, ki mu pravijo otok, obdan z močvirji. Sonce se že spušča za ciprese. Prikazujejo se prve zvezde. Pri babičinih vratih ga pozdravi pes.

V hiši Ann, ki je stara 83 let in ima na kratko pristrižene srebrne lase, sedi na čelu mize. Pripoveduje o časih, ko so v okrožju delali najemni kmetje, ko je po deset družin živelo in delalo na eni sami kmetiji ter bombaž obiralo ročno. Spominja se, kako je njen oče kupoval in prodajal mule za prevoz tega bombaža, dokler ni ta dejavnost zaradi razvoja tehnologije zastarela in se je moral prilagoditi.

Ann bi sicer rada verjela, da bo družba Meta zagotovila priložnost, da se okrožje prilagodi in prebrodi trenutne težave. Vendar je zamisel o umetni inteligenci ne prepriča povsem, pa tudi obljuba o petsto delovnih mestih, ki naj bi jih podjetje ustvarilo, je ne navdušuje preveč. Ob tem čuti izgubo svojega načina življenja. "Ljudem je težko razložiti podeželski način življenja," pravi. "Kako naj človek pojasni nekaj, kar se vsem zdi samoumevno?"

Kljub temu pravi, da bo naslednjič, ko jo pokliče morebitni kupec, prisluhnila njegovi ponudbi. "Nemogoče je, da bi zmagali vsi," ji reče vnuk. Strinjata se, da je morda vseeno čas, da se poskusijo uvrstiti med ljudi, ki bodo imeli od sprememb korist, namesto da bi jih te povozile.