Da se zgodovina ponavlja, je morda najbolje vidno na primeru ameriške (in izraelske) politike na Bližnjem vzhodu. Zadnjo epizodo nesmiselnih vojn, zaradi katerih trpi ves svet, je sprožil Donald Trump, ki je v partnerstvu z Benjaminom Netanyahuom pred nekaj več kot mesecem dni napadel Iran. Povod za vojno, sodeč po nekoherentnih izjavah Trumpa, ni jasen niti njemu samemu. Še manj jasno je, kako se bo vse skupaj končalo – tudi ob doseženem premirju – medtem ko zelo dobro vemo, kakšne posledice bo imel konflikt za globalno gospodarstvo.
Katastrofalne so morda nekoliko pretežka beseda, če se vojna po kakšnem čudežu hitro konča, obenem pa je to povsem ustrezna ocena, če se konflikt zavleče ali celo eskalira. Globalno gospodarstvo je še vedno v veliki meri odvisno od nafte, blokada Hormuške ožine, skozi katero poteka petina svetovne oskrbe, pa potiska ceno sodčka navzgor in posledično zvišuje cene vsega.
Posledice bodo vlade držav v regiji poskušale ublažiti z že videnimi ukrepi – omejevanjem cen goriv. A inflacije ni mogoče kar tako ukrotiti. To morda najbolj občutijo prebivalci Hrvaške, kjer rast cen že leta pustoši po gospodinjskih proračunih, a tudi v drugih državah regije ni bistveno bolje. Z minevanjem časa postaja vse bolj verjetno, da bodo podražitve tudi tokrat, tako kot leta 2022, postale kronične.
Hiter konec vojne bi lahko bil šele začetek težav
Če se vojna na Bližnjem vzhodu konča jutri, to ne pomeni, da si bo svetovno gospodarstvo takoj opomoglo. Nasprotno – posledice se bodo čutile še dolgo. Kako dolgo? To smo vprašali glavnega ekonomista Hrvaške gospodarske zbornice (HGK) Gorana Šaravanjo, ki je odgovoril takole:
"Prvič, tankerji se morajo vrniti na ustrezne položaje, da bodo lahko ponovno nemoteno oskrbovali svet z nafto in naftnimi derivati. Ker ne gre za letala, bo ta proces trajal mesece, ne dni, medtem pa proizvodnja nafte stoji. Drugič, potrebnega bo nekaj časa, da države Bližnjega vzhoda proizvodnjo nafte in plina vrnejo na predvojne ravni. Kuvajt denimo ocenjuje, da bo za vrnitev na predvojne ravni potreboval tri do štiri mesece, ob tem pa opozarja, da bo treba najprej ugotoviti, ali so nahajališča poškodovana – v tem primeru bi se del proizvodnje lahko trajno izgubil. Katar je poleg razglasitve višje sile v zvezi s proizvodnjo utekočinjenega plina ocenil, da je bilo v iranskih napadih na obrat Ras Laffan poškodovanih 17 odstotkov izvoznih zmogljivosti, ter da bo za odpravo škode in vrnitev proizvodnje potreboval tri do pet let. Poleg tega še vedno ne poznamo razsežnosti škode na iransko-katarskem plinskem polju Južni Pars, ki so ga pred nekaj tedni bombardirale izraelske sile," je podrobno pojasnil Šaravanja.
"V bolj črnem scenariju, če vojna traja dlje, neizogibno sledi upad povpraševanja in občutno upočasnjevanje gospodarske rasti, saj tak obseg pomanjkanja nafte, naftnih derivatov, plina, gnojil, helija, žvepla itd. dolgoročno vpliva na proizvodne procese, razpoložljive dohodke in domače povpraševanje," še opozarja Šaravanja.
Po tem precej pesimističnem uvodu si oglejmo, kako se države regije Adria spopadajo z rastjo cen in ogrožanjem življenjskega standarda prebivalcev.
Hrvaška – neslavni inflacijski prvak
Inflacija na Hrvaškem na žalost njenih prebivalcev ni nič novega, vendar jih najnovejša eskalacija, gnana z rastjo cen energentov, spravlja v obup.
Po prvi oceni Državnega zavoda za statistiko (DZS) je letna stopnja inflacije, merjena z nacionalnim indeksom cen življenjskih potrebščin (CPI), marca dosegla 4,8 odstotka, kar je precej več od 3,8 odstotka v februarju.
Še večji razlog za skrb je podatek Eurostata, da se je Hrvaška s harmonizirano stopnjo inflacije (HICP) 4,7 odstotka ponovno povzpela na vrh neslavne lestvice med 21 članicami evrskega območja.
Analiza glavnih komponent indeksa razkriva, da je glavni vzrok tega cenovnega udara kategorija energije. Cene energentov so bile marca za kar 11,3 odstotka višje kot v istem mesecu lani. Za to se lahko zahvalimo eskalaciji konflikta v Iranu.
Pomemben prispevek k ponovnemu razplamtevanju inflacije na Hrvaškem imajo tudi storitve, ki so na letni ravni dražje za 7,8 odstotka, medtem ko so se v primerjavi s februarjem podražile za 0,7 odstotka. Cene hrane, pijače in tobaka, ki imajo največji delež v potrošniški košarici, so na letni ravni zrasle za zmernejših 3,9 odstotka.
Depositphotos
S tako rekoč dvakrat višjo stopnjo inflacije od povprečja evrskega območja in z denarno politiko v rokah Evropske centralne banke (ECB), ki mora upoštevati vse države članice, je Hrvaška dočakala tudi drugo večjo podražitev goriva na bencinskih servisih v zadnjem mesecu. Tako je (v času pisanja članka) liter dizla dosegel 1,85 evra in liter bencina 1,66 evra, medtem ko je modri dizel, ki se največ uporablja v kmetijstvu in ribištvu, stal 1,36 evra na liter.
Vlada je še naprej omejevala cene in nižala trošarine, da bi ublažila udar podražitev, vendar premier Andrej Plenković opozarja, da prostora za dodatno omejevanje cen dizla ni več, saj so trošarine izčrpane, marže distributerjev pa minimalne.
"Kar zadeva evrodizel, smo izčrpali celoten del trošarine, ki pripada državnemu proračunu. Obstaja še minimalni del, ki predstavlja evropsko trošarino. Evropski komisiji smo poslali pismo in izrazili željo, da posežemo tudi v ta del trošarin, da bi lahko vplivali na končno ceno goriva. To bodo analizirali, obstaja postopek za to. Menimo, da je to smiselno za vse članice unije, zlasti če se kriza zaostri. Poleg tega imamo še možnost sprememb zakona o DDV," je dejal Plenković.
Kaj lahko vladajoči še storijo, da bi vsaj nekoliko olajšali življenje državljanom, ki jih inflacija vse bolj "obdavčuje", smo znova vprašali glavnega ekonomista HGK Šaravanjo. Tudi on poudarja potrebo po ukrepanju na ravni EU, da bi se vse države članice lahko razmeroma enakomerno odzvale na razmere.
"Del ukrepov, tako na Hrvaškem kot v EU, bo zagotovo usmerjen v omejevanje porabe energije. Gre za velik šok na strani ponudbe, ki ne more miniti brez padca povpraševanja. Hkrati bi pričakoval pomoč najbolj ranljivim skupinam prebivalstva. Pomembno je poudariti, da bo Centralni register prebivalstva kmalu operativen, kar bo vladi omogočilo dostop do podatkov o premoženju prebivalstva in s tem bistveno bolj ciljno usmerjanje pomoči najpotrebnejšim. Poleg izboljšanja učinkovitosti socialnih ukrepov bi to moralo okrepiti tudi fiskalni položaj države. Kot vidimo v desetem paketu ukrepov, je več kot polovica sredstev namenjenih srednje- in dolgoročnim ukrepom za krepitev odpornosti gospodarstva. Takšnih ukrepov lahko pričakujemo še več," pravi Šaravanja.
Dodaja, da sodobno gospodarstvo še vedno temelji na fosilnih gorivih, zato morajo vlade zagotoviti vire energije. Spomni, da je italijanska vlada sprožila pobudo za odložitev zaprtja termoelektrarn na premog do leta 2038, medtem ko Nemčija razmišlja v isti smeri.
"Zaradi rasti premije za tveganje je težko pričakovati, da se bodo srednjeročno uresničile načrtovane naložbe v raziskovanje ter proizvodnjo nafte in plina na Bližnjem vzhodu. V takšnem kontekstu bi bilo iluzorno pričakovati, da se države ne bodo bolj pragmatično obrnile k fosilnim gorivom ter spodbudile raziskav in proizvodnjo, hkrati pa razvijale jedrske tehnologije in iskale dodatne izboljšave energetske učinkovitosti v prometu, gradbeništvu in industriji. Tako se je Zahod odzval tudi po naftnih šokih v 70. letih," meni Šaravanja.
Z drugimi besedami: zelena tranzicija gre na čakanje, takoj ko se razmere na področju energentov zaostrijo. Temu smo bili v zgodovini priča že večkrat, nazadnje pred nekaj leti po napadu Rusije na Ukrajino. V tem primeru pragmatičnost premaga idealizem – kar pa sicer ni pravilo v politikah Evropske unije, in prav zaradi tega smo tudi v energetsko nezavidljivem položaju.
Velik skok inflacije tudi v S. Makedoniji
Inflacija v Makedoniji ponovno pridobiva zagon. Po najnovejših podatkih tamkajšnjega državnega statističnega urada je marca letna stopnja narasla na 4,9 odstotka, kar je opazen skok v primerjavi s februarjem, ko je znašala 2,9 odstotka.
Začetni šok je bil že v začetku marca viden na bencinskih servisih. Na začetku konflikta v Iranu se je dizelsko gorivo prodajalo po ceni 71 denarjev na liter. V prvem tednu aprila je cena dosegla 95 denarjev na liter, oblikovana pa je bila ob vladnih ukrepih in popustu treh denarjev na liter največjega dobavitelja bencinskih servisov v državi, podjetja Okta. Brez teh intervencij bi bila cena dizla 110 denarjev na liter.
Prvi korak pri blaženju cenovnega šoka je vlada naredila z znižanjem davka na dodano vrednost (DDV) z 18 na 10 odstotkov. "Vlada se je odločila za zelo močan fiskalni ukrep. Odpovedala se je velikemu znesku. Presežek, ki bi ga zbrala v proračunu zaradi dražjih goriv, se je odločila nekako vrniti državljanom. Znižanje je celo večje od tistega, kar bi pridobila z dražjimi gorivi," je za Bloomberg Adria povedal Borce Trenovski, univerzitetni profesor in predsednik združenja ekonomistov.
Depositphotos
Dva tedna po prvem ukrepu je vlada odpravila še del trošarin, katerih učinek po mnenju ekonomistov ni tako velik kot učinek znižanja DDV.
"Te odločitve so neposreden odgovor na zahteve in resnične potrebe državljanov in podjetij. To je najhitrejši način za ublažitev udarca in preprečitev širjenja podražitev na celotno gospodarstvo. Gre za intervencijo, ki prekinja verigo podražitev. S stabilizacijo cen goriva se ščitijo tudi cene hrane, prevoza in storitev," je dejal premier Hristijan Mickoski.
Vendar podatki o inflaciji za marec kažejo, da so največji udarec doživele cene hrane, kjer letna rast znaša 7,5 odstotka.
Začasno olajšanje
Za Vaska Kostova, predavatelja na Univerzi Heidelberg v Skopju, so ti ukrepi zgolj analgetiki – bolečino zmanjšujejo le kratkoročno.
"Potrebne so dolgoročne strukturne rešitve, ne pa ad hoc ukrepi, sprejeti v paniki. Naloga ni gašenje požarov avgusta, temveč priprava nanje za naslednjo sezono, da do njih sploh ne pride. Doživljamo agrarni paradoks. Iz države, ki je v nekdanji SFRJ imela zmogljivost prehraniti 20 milijonov ljudi, smo postali država, ki uvaža hrano za manj kot dva milijona ljudi. Ko uvažate, ne uvažate le izdelka, temveč tudi tujo krizo, tuje stroške prevoza in tujo inflacijo. Danes smo pasivni prejemniki cen," je poudaril za Bloomberg Adria.
Podjetja še niso v celoti občutila težav, ki jih prinaša zaprtje Hormuške ožine. Poleg nafte rastejo tudi cene kovin, ki so ključna surovina makedonske industrije.
"Ob rasti cen teh surovin se podjetja soočajo z višjimi nabavnimi stroški, nižjimi dobički in večjim pritiskom na likvidnost. Poleg tega rast cen surovin posredno vpliva na inflacijo prek višjih cen izdelkov," je za Bloomberg Adria povedala Vladanka Trajkoska, direktorica podjetja Rade Končar - Servis in popravilo električnih izdelkov ter predsednica organizacije delodajalcev.
Teh višjih cen izdelkov ni mogoče pravočasno prenesti na končne potrošnike, kar dodatno zapleta razmere.
"Ker so pogodbe, ki jih imajo podjetja, dolgoročne in cenovno fiksne, je možnost pravočasnega prenosa višjih stroškov na končne uporabnike omejena, kar dodatno poslabšuje ekonomsko stabilnost podjetij," pojasnjuje.
Mala in srednja podjetja bodo prav tako močno prizadeta. Po besedah Romea Kostadinova, podpredsednika makedonske federacije gospodarskih zbornic, so zanje potrebni ciljno usmerjeni ukrepi, saj gre od pandemije leta 2020 že za tretjo zaporedno krizo.
Izčrpane rezerve
"Brez državne podpore bo njihov boj za preživetje težak. To je tretja zaporedna kriza in rezerv nimajo več," je dejal.
Po mnenju strokovnjakov bi morali biti naslednji ukrepi za zaščito življenjskega standarda, zlasti ranljivih skupin prebivalstva, bolj ciljno usmerjeni. Morda bi bilo treba razmisliti tudi o uporabi državnih naftnih rezerv, vendar je treba upoštevati še ceno njihovega prihodnjega dopolnjevanja, kajti razmere v državi niso rožnate.
"Javni dolg znaša približno 60 odstotkov BDP in je na robu vzdržnosti. Močni fiskalni ukrepi, ki jih vlada trenutno uporablja, bodo povzročili dodaten pritisk, na koncu pa bo moral nekdo plačati ceno – bodisi država, podjetja ali državljani. Zato potrebujemo ravnotežje, ki ga je mogoče doseči s ciljno usmerjenimi ukrepi – tam, kjer so najbolj potrebni," pravi Trenovski.
In tu se pojavi potreba po drugi vrsti ravnotežja – med inflacijo in gospodarsko rastjo. "Vzdrževanje ravnotežja med bojem proti inflaciji in gospodarsko rastjo je umetnost. Če inflacija narašča, pa je treba žrtvovati del gospodarske rasti, saj bi bila sicer škoda zaradi nenadzorovaane inflacije večja kot škoda zaradi nižje rasti. Če inflacija naraste in pride do stagflacije, bo razmere težko obrniti," je za Bloomberg Adria dejal nekdanji finančni minister, akademik Taki Fiti.
Po njegovih besedah bosta ob dolgotrajnem konfliktu potrebna rebalans proračuna in racionalizacija izdatkov.
"Ukrepi, ki se izvajajo zdaj, bodo privedli do nižjih proračunskih prihodkov. Če se razmere nadaljujejo, se bo ponudba nafte na svetovnih trgih zmanjšala. Edina rešitev v takem primeru sta racionalizacija izdatkov in strogo varčevanje. Nedvomno bosta potrebna rebalans proračuna in zmanjšanje neproduktivnih izdatkov, da bi leto in krizo prebrodili," je dejal Fiti.
Inštitut za ekonomske raziskave in politike Finance Think ima tri scenarije gibanja inflacije v S. Makedoniji do konca leta, pri čemer velja, da dlje traja konflikt, tem bolj črn je scenarij. Po osnovnem scenariju bo stopnja inflacije v letu 2026 zagotovo višja od prejšnjih projekcij in bo znašala 3,5 odstotka. Po ekstremnem scenariju pa bi lahko narasla na 8,2 odstotka.
Kar zadeva gospodarsko rast, Mednarodni denarni sklad (IMF) napoveduje, da se bo realna rast BDP v letu 2026 upočasnila na 3,1 odstotka. Lani je rast BDP znašala 3,5 odstotka.
Hiter prenos rasti cen v BiH
Ekonomski analitik Faruk Hadžić je v pogovoru za Bloomberg Adria dejal, da razmer v povezavi s Hormuško ožino glede na razvoj dogodkov v tem trenutku ni več mogoče obravnavati zgolj kot geopolitično tveganje, saj so zdaj prisotni tudi elementi konkretnega energetskega šoka, ki je že prešel v rast cen tudi drugih proizvodov.
V marcu se je cena nafte Brent zvišala za več kot 55 odstotkov, z ravni pod 80 dolarjev na več kot 110 do 115 dolarjev za sodček, ob tržnih pričakovanjih, da bi se v primeru daljšega zaprtja ožine lahko približala 150 dolarjem, kar bi že bilo nevarno in katastrofalno za svetovno gospodarstvo.
"Hkrati ocene kažejo, da je potencialno ogroženih do 20 odstotkov globalne oskrbe z nafto oziroma 13 do 14 milijonov sodčkov dnevno, kar je ključna razlika v primerjavi s preteklimi motnjami, saj gre zdaj za dejansko fizično motnjo na strani ponudbe," pojasnjuje Hadžić.
Za Bosno in Hercegovino je to skoraj takoj pomenilo zelo neposreden in hiter prenos na cene goriv, tako da je bil dizel v začetku marca približno 2,55 konvertibilne marke (KM) na liter, v nekaj tednih pa je na nekaterih bencinskih servisih presegel 3,50 KM, kar pomeni približno 40-odstotno rast.
"Ta rast je pravzaprav še vedno manjša v primerjavi s skokom cen nafte na svetovnem trgu, kar pomeni, da obstaja dodaten prostor za korekcijo navzgor, če bodo visoke cene vztrajale. Z drugimi besedami – del šoka še ni v celoti prenesen na domači trg, saj je ključni kanal inflacije v BiH prav prek cen dizla," dodaja Hadžić.
Dizel je ključen vhodni dejavnik za promet, kmetijstvo in industrijo, vsako njegovo podražitev pa se multiplicira skozi cene hrane in osnovnih proizvodov. Empirični podatki z drugih trgov kažejo, da lahko tak šok kratkoročno inflaciji doda približno eno do dve odstotni točki, kar v kontekstu Bosne in Hercegovine pomeni prehod iz območja "nizke inflacije" nazaj v območje izrazite rasti cen. Težava je, da ta učinek ni takoj viden v statistiki, ga pa gospodinjstva hitro občutijo v vsakodnevnih stroških.
Negotovost je ena največjih težav
Drugi pogosto spregledani kanal je logistika. "Zaprtje ali omejevanje prehoda skozi Hormuško ožino poleg že omenjenega dviga cen goriva povečuje tudi stroške prevoza in zavarovanja. Spremembe že beležimo v poteh tankerjev in rasti stroškov dostave, kar pomeni, da blago fizično potuje dlje in dražje prispe v Evropo. Za Bosno in Hercegovino, ki je logistično uvoznica energije in surovin ter izvoznica polizdelkov, to pomeni dvojni udarec – predvsem prek dražjih vhodnih surovin in dražjega transporta," pravi.
"Učinek na domača podjetja, zlasti mala in srednja, je zelo konkreten in merljiv," še poudarja Hadžić.
Kot pravi, če predpostavimo, da stroški energije in transporta v strukturi stroškov industrijskih podjetij pogosto znašajo 10 do 20 odstotkov, lahko globalna rast cen energije za 30 do 50 odstotkov pomeni povečanje skupnih stroškov poslovanja za pet do deset odstotkov.
"V sektorjih, kot so kovinska industrija, obdelava lesa ali transport, to neposredno 'poje' dobičkonosnost, ki je že tako nizka. V takšnem okolju podjetja nimajo veliko možnosti: bodisi zvišajo cene, kar zmanjšuje konkurenčnost, bodisi znižajo stroške, kar pogosto pomeni odlaganje investicij ali pritisk na zaposlenost," pravi.
Po njegovih besedah je tretji del problema negotovost.
"Pomembno je poudariti, da to nikakor ni klasičen ciklični dvig cen, saj nihče – niti podjetja – ne more napovedati, koliko bo sodček nafte stal čez mesec dni, ali bo to 90, 120 ali 150 dolarjev," zaključuje Hadžić.
V praksi to lahko vodi do zmanjšanja naročil, krajših pogodb in večjih "varnostnih marž", kar dodatno upočasnjuje gospodarsko aktivnost.
Dlje traja vojna, težje so posledice
Kar zadeva Srbijo, je Milojko Arsić, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Beogradu, ocenil, da bi se ob nadaljevanju vojne na Bližnjem vzhodu domače gospodarstvo lahko soočilo s pospešitvijo inflacije, rastjo obrestnih mer, morda celo z recesijo do konca leta. Tako rekoč vse je odvisno od trajanja konflikta med Izraelom in ZDA na eni ter Iranom na drugi strani ter od okrevanja po sovražnostih.
Sogovornik Bloomberga Adria je še pred objavo uradnih podatkov pričakoval, da se bo prvi učinek teh dogodkov na gospodarsko sliko Srbije pokazal prav v poročilu o inflaciji za marec. "Menim, da bo inflacija na energetskem trgu vplivala na inflacijo v Srbiji prek rasti cen uvoženih proizvodov, prek podražitev v dejavnostih, kjer se energija uporablja kot surovina, in podobno," je dejal profesor. Nekaj dni pozneje je predsednik Srbije Aleksandar Vučić sporočil, da je po preliminarnih podatkih inflacija marca znašala 2,8 odstotka v primerjavi z 2,5 odstotka februarja.
Kot je dodal Arsić, bo "učinek na skupno inflacijo večji, če bodo visoke cene vztrajale dlje časa in se izčrpajo kratkoročni ukrepi, kot so znižanje trošarin na naftne derivate, administrativne omejitve cen goriv in intervencije iz blagovnih rezerv", saj imajo "vsi ti ukrepi omejen rok trajanja".
V času pisanja tega besedila napovedano 60-odstotno znižanje trošarin še ni bilo uresničeno, saj zakon dopušča največ 20-odstotno znižanje – kar je tudi obseg dejanskega znižanja. Če bi se 60-odstotno znižanje izvajalo do konca leta, pa bi fiskalne izgube lahko dosegle milijardo evrov. V tem primeru bi bilo treba nekatere izdatke zmanjšati, da bi se obvladoval proračunski primanjkljaj, kot poudarja Arsić.
Opozarja tudi, da "morda že prihaja do manjših intervencij z rezervami", glede administrativnega omejevanja cen pa spomni, da se cene naftnih derivatov v Srbiji že dolgo določajo vsak petek. Po njegovih besedah vzdrževanje cen na enaki ali podobni ravni pomeni tveganje prenosa izgub na proizvajalce in distributerje nafte, ki "to lahko nekaj časa tolerirajo, vendar bodo čez čas zmanjšali proizvodnjo, prišlo bo do pomanjkanja, in tak sistem ne bo več vzdržen".
Rast obrestnih mer kot zdravilo za inflacijo
V drugem četrtletju bi inflacija lahko dosegla zgornjo mejo ciljnega razpona 4,5 odstotka, je ocenil. "Kaj se bo dogajalo naprej, je odvisno od cen energentov ter politik vlade in Narodne banke Srbije." Ne izključuje možnosti zvišanja referenčne obrestne mere, pri čemer to ne bi moglo preprečiti vpliva svetovnih cen energentov na inflacijo, bi pa vplivalo na zajezitev rasti inflacijskih pričakovanj in lahko omililo sekundarne učinke oziroma prenos podražitev na druge proizvode.
Poleg rasti inflacije kot prve ključne posledice bi prišlo tudi do zmanjšanja državnih prihodkov in povečanja že omenjenega fiskalnega primanjkljaja, saj država z nižanjem trošarin na gorivo izgublja del prihodkov.
Na vprašanje, ali obstajajo še drugi fiskalni blažilci, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za ublažitev ekonomskih posledic bližnjevzhodnega konflikta, je Arsić izpostavil subvencije določenim podjetjem. "Če so neka podjetja, denimo, prizadeta zaradi nadzora cen, jim je treba dodeliti subvencije. Če ne zvišamo cen plina v državi, čeprav so te narasle, Srbijagas ustvarja izgube in ne more plačati plina Rusiji, kar bi nato morala pokriti država." To pa ponovno vodi v rast izdatkov in fiskalnega primanjkljaja, zato gre za ukrepe, ki so primerni kratkoročno, ne pa dolgoročno.
Tretja posledica bi lahko bila rast stroškov poslovanja, zlasti v panogah, ki so veliki porabniki energije ali energijo uporabljajo kot surovino. "To vodi v zmanjšanje obsega dejavnosti, na primer v industriji plastike in proizvodnji umetnih gnojil."
Temen oblak recesije
Upočasnitev gospodarske aktivnosti lahko privede do recesije, in to ne le v Srbiji, temveč tudi globalno.
Ekonomisti ocenjujejo, da bo gospodarska rast letos verjetno nižja od načrtovane, ne le zaradi rasti cen energentov, temveč tudi zaradi uvedbe ogljičnega davka pri izvozu v EU ter negotovosti glede prihodnosti srbske naftne industrije, kar dodatno poslabšuje obete za rast v letu 2026. Tu so tudi strukturni problemi samega modela gospodarske rasti ter vprašanje izida prihajajoče kmetijske sezone.
Arsić prav tako meni, da bo ob nadaljevanju vojne na Bližnjem vzhodu in vztrajanju visokih svetovnih cen energentov rebalans državnega proračuna nujen, vendar ga ne pričakuje v prvi polovici leta, temveč pozneje, saj se lahko izpad prihodkov začasno pokrije s proračunskimi rezervami in dodatnim zadolževanjem.
Po njegovi oceni država trenutno še lahko nemoteno servisira svoje obveznosti do tujine, saj se odplačevanje zunanjega dolga večinoma izvaja z refinanciranjem, Srbija pa ima zaradi svojega kreditnega rejtinga še vedno neoviran dostop do mednarodnih finančnih trgov, pri čemer so stroški novega zadolževanja še vedno nižji od stroškov kreditov, ki se refinancirajo.
Po drugi strani pa se lahko, če bo bližnjevzhodni konflikt kratek, morebitni šoki za domače gospodarstvo ublažijo prav z že omenjenimi tremi ukrepi: znižanjem trošarin, uporabo rezerv in administrativnim omejevanjem cen. "To ne predpostavlja le hitrega konca vojne, temveč tudi hitro obnovitev oskrbe z nafto in plinom, kar je mogoče, če energetska infrastruktura ni huje poškodovana."
Ko je govoril o pritiskih na logistiko in zavarovalne premije, je profesor dejal, da so bile doslej motnje v dobavnih verigah povezane predvsem s transportom energentov.
"Če izvoz prek Perzijskega zaliva ni več mogoč, obstaja alternativa prek Rdečega morja. Če bi se konflikt razširil tudi tja, pa bi to pomenilo obhod Afrike, kar bi bistveno povečalo stroške. Transport je močno odvisen od energije – ladje uporabljajo naftne derivate – zato v takšnem primeru rastejo tudi stroški prevoza. Za zdaj ni splošnih motenj v dobavnih verigah in ni razloga, da bi jih pričakovali, razen če bi se, denimo, zaprl Sueški prekop. To bi bilo problematično za vse proizvode iz Kitajske, saj bi obhod Afrike zmanjšal ponudbo teh izdelkov in povečal stroške," je sklenil Arsić.
Slovenija: na napačnem mestu ob napačnem času
Slovenijo in njeno gospodarstvo je vojna ujela v zelo občutljivem trenutku, tik pred parlamentarnimi volitvami, zaradi katerih je bila pozornost politikov usmerjena v boj za oblast, ne pa v morebitne posledice konflikta v Iranu.
To je velik problem za gospodarstvo, saj bo, po mnenju ekonomistov, vojna s svojimi ekonomskimi posledicami močno presegla časovni okvir tekočega leta. "Višji inflaciji se ne moremo izogniti," je dejal Bojan Ivanc, glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), tudi po sklenitvi začasnega premirja v Zalivu.
"Morda se bomo lahko razveselili nižjih cen v tretjem četrtletju," je previdno optimističen Ivanc.
Predvolilni kontekst v Sloveniji ni pomemben le zaradi preusmeritve pozornosti in energije premierja Roberta Goloba na zahtevno oblikovanje vlade, temveč tudi zato, ker je v predvolilni vročici globalna energetska kriza dobila značaj politiziranega spopada med največjim trgovcem z gorivi v državi in vlado.
Vlada je namreč upravo Petrola obtožila, da namerno ustvarja pomanjkanje goriva na črpalkah (zlasti dizla) in s tem meče slabo luč na (ne)ukrepanje vlade. V podjetju so odgovorili, da ne gre za pomanjkanje goriva, temveč za povečano povpraševanje na bencinskih servisih zaradi napovedanega dviga maloprodajnih cen in razlik v cenah goriva v sosednjih državah, kar je povzročilo naval tujcev, ki so v Sloveniji kupovali cenejše gorivo.
Če pustimo ob strani besedni spopad, so Slovenci že v prvih tednih vojne v Iranu dobili vpogled v to, kaj jih čaka. Pomanjkanje goriva in pričakovani dvigi cen energije so najprej prizadeli prvi člen v dobavni verigi gospodarstva – logistiko. Gospodarska zbornica je v svojem pozivu vladi zapisala, da se "sektor cestnega prometa sooča s situacijami, ko gorivo ni na voljo na posameznih prodajnih mestih ali so količine omejene". To po njihovih besedah "neposredno ogroža izvajanje prevoznih storitev, povzroča zamude, povečuje stroške in moti dobavne verige". Motnje bi lahko imele "neposredne posledice za logistično oskrbo gospodarstva in družbe kot celote".
Država je po besedah ekonomista Bogomirja Kovača konec marca za približno teden dni prepozno omejila dobavo goriva tako za posameznike kot za pravne osebe. Na vprašanje o posledicah za slovensko gospodarstvo in podjetniški sektor je odgovoril pesimistično: grozijo nam inflacija, višje obrestne mere, upad gospodarske rasti in na koncu recesija.
Kritičen je bil tudi do časovnega okvira vladnih ukrepov za spopadanje z rastjo cen energije. "Najprej lahko vlada poskrbi za ranljive poklicne porabnike, kot so kmetje, in občutljive industrije ter tam poskuša nadomestiti primanjkljaj količin na eni strani in cenovni pritisk na drugi," je predlagal glede kompenzacije pritiskov na podjetniški sektor.
Znamenja krize
Peter Pišek, podjetnik v cestnem tovornem prometu in predsednik sekcije za promet pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS), je težave prevoznikov povzel takole: "Razmere so kritične; če država ne ukrepa takoj, lahko v zelo kratkem času pride do dejanskega kolapsa dobavnih verig."
Po njegovih besedah so podražitve energije in logistične težave prvi znaki prihajajoče krize. "Ta kriza ni več težava prevoznikov, temveč problem države. Brez goriva ni prometa, brez prometa ni hrane, zdravil in delujočega gospodarstva," je bil jasen.
Cene goriva v Sloveniji so od začetka vojne dosegle zgodovinsko visoke ravni – dizel se je podražil za skoraj 30 odstotkov in trenutno znaša kar 1,894 evra na liter. Na novinarski konferenci konec marca je Vesna Nahtigal, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije, opozorila politike na zastoj in pozvala vlado k sprejetju konkretnih ukrepov "z neposrednim pozitivnim in predvidljivim učinkom za podjetja". Poudarila je, da jih mora vlada sprejeti "v obliki nujnih interventnih ukrepov". Med njimi je izpostavila omejitev cen električne energije za podjetja, ustrezno znižanje omrežnine in nižjo obdavčitev energentov.
"Politike pozivamo k enotnosti, sodelovanju in hitremu ukrepanju," je dejala Nahtigalova ter navedla konkretne ukrepe za zmanjšanje obremenitev električne energije, zemeljskega plina, nafte in motornih goriv.
Vlada je zaradi energetske krize že sprejela nekatere ukrepe, in sicer znižanje trošarin, s katerimi je ublažila rast cen posameznih goriv, temu pa dodala še tržno usmerjene strukturne ukrepe in sproščanje blagovnih rezerv.
Kot je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Mitja Gorenšček za Bloomberg Adria povedal še pred iransko krizo, se slovensko gospodarstvo že sooča s številnimi strukturnimi izzivi – od upočasnjevanja gospodarstva ključnega partnerja Nemčije, visokih cen energije in birokratskih ovir do vse večje konkurence držav jadranske regije (zlasti Bosne in Hercegovine) ter trenda deindustrializacije.
Nahtigalova ocenjuje, da se bodo ti izzivi za slovenske podjetnike v iranski krizi le še zaostrili. "V zadnjih štirih letih se je industrijska proizvodnja zmanjšala za 4,4 odstotka," je dejala in kot razloge navedla občuten dvig stroškov dela ter nekonkurenčne cene električne energije v Sloveniji. Poslabšanje razmer na Bližnjem vzhodu in zaprtje Hormuške ožine po njenem mnenju le še dodatno zvišujeta cene vseh energentov.
Gospodarska zbornica Slovenije in Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport sta ta teden dosegla dogovor o ustanovitvi delovne skupine za obravnavo posledic krize.
Potencialni ukrepi
Med ukrepi, ki jih odhajajoča vlada proučuje za ublažitev stroškov hrane za podjetnike v prehranski industriji, je po napovedih ministrice za kmetijstvo Mateje Čalušić tudi znižanje DDV na hrano, čeprav je Ministrstvo za finance februarja temu nasprotovalo. Po njenih besedah se nižji DDV običajno ne odrazi v nižjih cenah. "DDV predstavlja zelo kakovosten vir javnih financ, zato so eksperimenti z njegovim zniževanjem običajno tvegani. Javnofinančni prihodki bi se zagotovo zmanjšali, koristi pa so vprašljive," je predlog komentiral predsednik Fiskalnega sveta Davorin Kračun.
Poleg energentov je glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Ivanc izpostavil tudi krizo oskrbe številnih proizvodov na osnovi energentov (aluminij, umetna gnojila, plastika itd.). Ključno tveganje za Evropo in Slovenijo ostaja prenos rasti cen energije v končne cene motornih goriv, električne energije, hrane in številnih drugih proizvodov. Za Slovenijo to pomeni dodatne pritiske na stroške podjetij, slabšanje konkurenčnosti in večjo negotovost pri načrtovanju proizvodnje.
"Kriza v Perzijskem zalivu ni toliko kriza oskrbe kot kriza cen, saj je večina energentov, ki jih dobavljajo zalivske države, namenjena azijskim kupcem. Kljub temu zemeljski plin in naftni derivati pokrivajo 45 odstotkov nacionalnih energetskih potreb Slovenije. Porabo je težko zmanjšati, saj zagotavlja delovanje gospodarstva," je dejal.
Po Ivancu bo energetski šok vplival na skoraj vse dejavnosti v Sloveniji, saj se bo večina soočila s cenovnim šokom. Nekateri sektorji bi lahko zaznali tudi padec povpraševanja, zlasti industrija, trgovina in drugi storitveni sektorji, kjer prevladujejo mala in srednja podjetja.
Treba je poudariti, da večino nemškega gospodarstva sestavljajo prav takšna podjetja, ki so ključni partnerji domačim dobaviteljem. Poleg iranske krize, povezane z energijo, ostajajo izvozno usmerjena gospodarstva EU izpostavljena tudi višjim carinam v trgovini z ZDA. Te sta določila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in ameriški predsednik Trump v sicer neformalnem trgovinskem dogovoru na Trumpovem golfskem letovišču Turnberry na Škotskem konec lanskega julija.
Veliki evropski izvozniki, kot sta Nemčija in Francija, so ključni partnerji slovenskih malih in srednjih podjetij. Energetsko intenzivna avtomobilska industrija, ki predstavlja hrbtenico gospodarstva, ustvari več kot osem milijard evrov letnih prihodkov, pri čemer se več kot 80 odstotkov proizvodnje izvozi. Podatki Gospodarske zbornice Slovenije in avtomobilskega grozda ACS kažejo, da Nemčija zajema približno 40 odstotkov izvoza panoge. Kar zadeva vpliv iranske vojne na cene električne energije, je predsednik Energetske zbornice Slovenije Aleksander Mervar povedal, da so se cene na terminskih trgih za drugi, tretji in četrti kvartal 2026 zvišale za 36 do 38 odstotkov.
Golobova predvolilna radodarnost
Slovenija se sooča z verjetno dolgoročnimi ekonomskimi posledicami in hkrati vstopa v makroekonomsko neugoden položaj javnih financ. To je deloma posledica volilne dinamike, saj je vlada Roberta Goloba v predvolilnem obdobju uvedla ukrepe, kot sta božičnica in dvig minimalne plače na tisoč evrov neto. Po mnenju strokovne javnosti in nadzornih institucij, kot je Fiskalni svet, so ti ukrepi občutno poslabšali strukturno ravnotežje javnih financ.
Ti ukrepi hkrati krepijo inflacijsko spiralo, ki jo napoveduje iranska kriza, in zelo verjeten odziv Evropske centralne banke (ECB), ki naj bi na naslednjem srečanju aprila ukrepala z restriktivno denarno politiko. Uvedba obvezne božičnice novembra 2025 je neposredno obremenila državni proračun za približno 120 milijonov evrov, kar je strošek za približno 190 tisoč zaposlenih v javnem sektorju. Vendar se dejanski finančni učinek skriva v izgubi proračunskih prihodkov – ker so bile božičnice v celoti oproščene davkov in prispevkov, je Fiskalni svet opozoril, da je "državni proračun prikrajšan za več kot 250 milijonov evrov".
Schrödingerjev proračun
Podjetnike je medtem presenetil tudi dvig minimalne plače, ki od začetka leta 2026 znaša približno tisoč evrov neto. Gre za več kot 16-odstotno povečanje bruto zneska, kar po mnenju Gospodarske zbornice in drugih delodajalskih organizacij »presega finančne zmožnosti številnih podjetij« in povzroča nevarno uravnilovko. Na kritike teh ukrepov je minister za finance Klemen Boštjančič odgovoril, da "v proračunu je ali pa ni dovolj denarja – proračun je kompleksna zadeva".
Fiskalni svet v svojih poročilih za leto 2026 ugotavlja, da je primanjkljaj sektorja država v letu 2025 dosegel -2,5 odstotka BDP, za leto 2026 pa po preliminarnih ocenah znaša kar -2,1 milijarde evrov, pri čemer so ključni dejavnik "višji stroški dela zaradi začetka plačne reforme in uvedbe zimskih počitnic".
Njegov predsednik Davorin Kračun je za Bloomberg Adria poudaril, da morajo biti vladni ukrepi za obvladovanje krize "usmerjeni k najbolj ranljivim skupinam in jasno časovno omejeni. Hkrati ne smejo izkrivljati cenovnih signalov in s tem zmanjševati spodbud za prilagajanje potrošnikov energije očitnim strukturnim spremembam na energetskih trgih".
V prvih treh mesecih leta 2026 je Slovenija zabeležila primanjkljaj v vrednosti 701 milijon evrov, kar je 250 milijonov evrov več kot v enakem obdobju lani. Glavnina primanjkljaja je nastala marca, ko je znašal 585 milijonov evrov. Fiskalni svet ocenjuje, da se je rast prihodkov upočasnila že lani, predvsem zaradi slabših poslovnih rezultatov podjetij in umirjanja razmer na trgu dela. Rast odhodkov pa je predvsem posledica višjih stroškov dela zaradi uvedbe novega plačnega sistema.
__
Pri pripravi besedila so sodelovali tudi Nataša Hadžispirkoska Stefanova, Aleš Kovačič, Nejra Džaferagić in Ana Ristović.
.webp){kind=icon}
