"V mračnih trenutkih se mi zdi, da se v ZDA dogaja balkanizacija," je februarja v svojem prispevku zapisal Andreas Kluth, kolumnist Bloomberga, ki piše o evropski politiki. Kakšno je zares življenje v Združenih državah Amerike (ZDA) in kakšna je povezava z Balkanom?
"Dobrodošel v državi, ki je prava greznica," mi je dejala Sofia, mlajša Američanka latinskoameriškega rodu. Pogovarjala sva se pred Post Pubom, priljubljenim zbirališčem novinarjev Washington Posta, dva dni po mojem prihodu v prestolnico ZDA. Njena izjava me je presenetila – tako o svojih državah pogosto govorijo ljudje na Balkanu.
Postal sem radoveden – je življenje čez lužo res tako slabo? V Evropi se namreč o ZDA pogosto govori drugače. Za številne je obljubljena dežela, "svetilnik upanja", "bleščeče mesto na vrhu hriba". Pred mano so bili trije tedni za raziskovanje te obljubljene dežele, ki sem jo obiskal na povabilo zunanjega ministrstva ZDA. V tem času sem obiskal sedem zveznih držav in Američane spraševal, kaj si mislijo o svoji državi. So ZDA res "najboljša država na svetu" ali so "greznica", kot je trdila Sofia?
Ugotovil sem, da imajo v ZDA res precej težav. Večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal – mladi, stari, levi, desni –, je kot najslabšo stvar v svoji državi navedla zdravstvo.
Ne samo, da je zdravstveno zavarovanje drago, večina se je pritoževala nad zavarovalnicami in njihovimi domnevno spornimi praksami. Več sogovornikov mi je dejalo, da so se v preteklosti počutili ogoljufane, ko so kljub polnemu zdravstvenemu zavarovanju stroške zdravljenja morali plačati iz lastnega žepa. In ti stroški niso majhni.
Zavarovalniške goljufije ameriške potrošnike stanejo več kot 308 milijard dolarjev na leto, kaže statistika združenja zoper zavarovalniške goljufije. Pri tem zavarovalnice ščitita zakon in oblast. Če želite od zavarovalnice dobiti denar, za katerega menite, da vam pripada, pa boste zapravili malo bogastvo za odvetnike in veliko časa na sodišču. Stroški zdravstvene oskrbe so med tremi najpogostejšimi vzroki za bankrot in brezdomstvo Američanov.
"Zdravstveni sistem je sesut, priznam. Toda nič me ni tako pretreslo kot tukajšnja brezčutnost do brezdomcev," mi je dejala ameriška državljanka, ki se je v ZDA preselila iz Evrope. Ni skrivnost, da imajo v ZDA težavo z brezdomci – park na trgu McPherson, 300 metrov od Bele hiše, je v celoti napolnjen s šotori brezdomcev. Po ocenah Washingtona je v državi od pol milijona do milijon brezdomcev.
To brezčutnost gre pripisati ameriški buržujski miselnosti, da je vsak posameznik odgovoren za svojo (ne)srečo. Iz tega izhaja fanatična osredotočenost posameznikov na lasten razvoj in uspeh, (preveliko) sočutje pa naj bi zaviralo razvoj tako posameznikov kot družbe. To je pač cena svobode, če parafraziram nekatere sogovornike.
In prav svoboda je po mnenju večine sogovornikov najboljša stvar v ZDA, skupaj z ekonomskimi priložnostmi, ki jih prinaša. V Ameriki lahko postanete, kar želite – tako osebno kot poslovno. Če je človek delaven in dober v tem, kar počne, lahko doseže poslovne uspehe. Zaradi koncentracije znanja in kapitala je država še posebej privlačna za najbolj nadarjene. To jim omogoča, da postanejo najboljši v tem, kar počnejo.
Spoznal sem, da so izobraženci v velikih mestih optimistični in odprti ljudje, ki ne marajo negativizma. Zaljubljeni so v svojo svobodo, ponosni na svoj podjetniški duh in delovno etiko ter ne marajo lenuhov. Tako ustvarjajo dinamično družbo, ki ustvarja zavidljivo ekonomsko aktivnost.
Osebni arhiv
ZDA so zaradi te miselnosti državljanov postale najbogatejša država na svetu, a hkrati tudi država, kjer je bogastvo izrazito neenakomerno porazdeljeno. Tisti, ki imajo, živijo kot kralji. Tisti, ki nimajo, živijo kot sužnji. In tistih, ki imajo, tak sistem ne moti. "Tisti, ki nimajo, so si sami krivi," so dejali.
Osebni arhiv
V ZDA je trenutno več priložnosti za delo kot razpoložljive delovne sile. Imajo rekordno nizko brezposelnost – februarja je znašala 3,4 odstotka. To je pravzaprav trend tudi v Evropi in v regiji Adria. Ameriška podjetja nimajo dovolj usposobljenih delavcev za zadovoljevanje svojih potreb. Kot država priseljencev pa imajo tudi izjemno restriktiven sistem za tujce, ki želijo delati v ZDA.
"Trenutno imamo v regiji dvakrat več prostih delovnih mest, kot je iskalcev zaposlitve," so mi povedali na gospodarski zbornici Severnega Kentuckyja. V regiji se je število delovnih mest v zadnjih petih letih povečalo za 11,4 odstotka. Največ kadra jim primanjkuje na področjih napredne proizvodnje, informacijske tehnologije, logistike in zdravstva.
Veliko ljudi se je od začetka pandemije umaknilo s trga dela, nekateri iščejo alternativne vire zaslužka. Med njimi je tudi temnopolti Jeremy, ki je med pandemijo delal kot zdravstveni tehnik. "Plača in delovne razmere v bolnišnici so bile slabe. Preprosto sem izgorel in dal odpoved," mi je dejal. Zdaj je vodja operacij pri majhni lokalni destilarni žganja. "Svoje izdelke smo začeli prodajati v drugih zveznih državah. Mislim, da bomo kmalu na zeleni veji." Šolani zdravstveni tehnik se ne želi vrniti v zdravstvo.
Tudi v gospodarski zbornici priznavajo, da so plače medicinskega osebja nizke, a pravijo, da je v zvezni državi Kentucky življenje cenejše kot drugje v ZDA. Kentucky je med 50 zveznimi državami v ZDA uvrščen na deveto mesto po najnižjih življenjskih stroških, kaže najnovejša raziskava medijske hiše U. S. News & World Report.
Ocenjujejo, da v celotni državi za zadovoljitev potreb trga primanjkuje od tri do pet milijonov delavcev. "Stopnja rasti števila delovnih mest v naši regiji presega stopnjo rasti prebivalstva." Pri tem dodajajo, da bi k rešitvi težave gotovo pripomogli enostavnejši in cenejši postopki za zaposlovanje tujcev.
"Postopek za zaposlitev tujca – tudi za izobražene Evropejce – traja od šest do 12 mesecev," mi je dejal pravnik in direktor nevladne organizacije, ki migrantom pomaga pri pridobivanju delovnih dovoljenj, da jim ni treba plačevati dragih odvetnikov. Begunci s priznano pravico do azila lahko na dovoljenje za delo čakajo deset let in več. "Ne pričakujem, da bo predsednik Joe Biden na tem področju kaj spremenil," mi je še zaupal.
Osebni arhiv
Poleg zdravstvene oskrbe, brezdomstva, ekonomske neenakosti in radikalnega individualizma Ameriko pestijo še propadajoča infrastruktura, rasizem, droge in disfunkcionalna demokracija. Njihov kapitalizem je vse bolj podoben oligarhiji, zato številni – med njimi verjetno tudi Sofia – pri življenjskih odločitvah kljub obilju svobode nimajo prave izbire.
"Svoboda je najboljša in hkrati najslabša stvar v tej državi," je povedal Gregg, računalničar in komik iz San Antonia v Teksasu. "Zaradi svobode govora imamo politično polarizacijo, ki je prodrla tudi v druge sfere življenja. Najboljši prijatelji se lahko na smrt skregajo pri vprašanju, katera veriga hitre prehrane ima boljši hamburger. Medsebojno sovraštvo je preseglo vse meje."
Politična polarizacija je v ZDA prišla tako daleč, da so konservativci ob pomoči Fox News lani začeli odkrito spodbujati "nacionalno odcepitev", torej razpad ZDA na konservativne in liberalne zvezne države. To se je nazadnje zgodilo pred 170 leti in sprožilo državljansko vojno – zadnjo vojno na severnoameriških tleh.
"V temnih trenutkih se mi zdi, da se v naši državi dogaja balkanizacija," je v kolumni zapisal Andreas Kluth, kolumnist Bloomberga, strokovnjak za evropsko politiko. Balkanizacijo je opisal kot širjenje sovraštva med skupinami, ki bi morale živeti v dobrih medsosedskih odnosih, pri čemer se vsaka skupina prepričuje, da je žrtev.
"Ameriških sanj ne potrebuje vsak," je na predstavitvi svoje nove knjige v Seattlu dejal slavni ameriški popotnik in avtor Rick Steves. »Popolnoma v redu je imeti šrilanške ali poljske sanje. Toda lastne sanje pridejo s svojo prtljago.«
Ameriške sanje balkanskih narodov
Vojne izkušnje Zahodnega Balkana so bolj sveže. Nekdanji jugoslovanski narodi so v 80. letih prejšnjega stoletja sanjali o svoji različici ameriških sanj. Želeli so ekonomsko in družbeno svobodo, da bi se lahko posvetili iskanju sreče. Za to je bil potreben razpad socialistične Jugoslavije in ustanovitev demokratično-kapitalističnih držav. V 90. letih so začeli uresničevati svoje sanje , a tranzicija ni potekala gladko.
Vojna na Balkanu je pri ljudeh pustila težko psihološko prtljago. "Raziskave kažejo, da približno petina ljudi, ki živijo na (po)konfliktnih območjih, doživlja neko obliko depresije, posttravmatske stresne motnje (PTSD) in/ali tesnobe. Podobno velja za psihološki dispozitiv družb Zahodnega Balkana," je povedal Faris Kočan, docent s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. "Ker je psihološki dispozitiv družb tudi po dveh desetletjih ostal razmeroma stabilen, je v teh družbah vse več apatije in pasivnosti, ko govorimo o transformacijskih potencialih regije."
Osebni arhiv
Ameriške sanje balkanskih narodov so postale nočna mora. Demokratična tranzicija je pripeljala do korupcije, revščine, onesnaženja in kleptokracije. Milijoni ljudi so odšli v svet s trebuhom za kruhom, ker v svojih državah nimajo ali ne vidijo potenciala. Šli so za ameriškimi sanjami – po boljše življenje v "urejene" države, ker niso več želeli živeti v "greznici". Toda Amerike niso zgradili pesimisti, vdani v usodo.
"Zdi se mi, da je največji problem ZDA ta prodorni pesimizem," je ob zajtrku in kavi na Manhattnu dejal Steven B. Smith, profesor politične filozofije na univerzi Yale. To me je spomnilo na velik napis v muzeju afroameriške zgodovine in kulture v Washingtonu. "Amerika se lahko spremeni. Amerika se bo spremenila," se glasi citat Mary McLeod Bethune, borke za pravice temnopoltih žensk. Optimizem – prepričanje, da je težava rešljiva – je pogoj, da jo človek začne reševati.
V glasu Sofie z začetka članka ni bilo slišati le jeze, ampak tudi nekakšen obup in vdanost v usodo. "Edini, ki lahko kaj spremenijo v tej državi, so bogati belci," je dejala po kratkem pogovoru, preden se je vrnila za šank, da bi pojedla svoj zasluženi hamburger.
Borki za človekove pravice Mary McLeod Bethune in Rosa Parks se s to tezo verjetno ne bi strinjali, ker sta verjeli, da so problemi rešljivi in da ima prav vsak človek moč prispevati k rešitvi in navdihniti druge za spremembo. Če prenesemo napis iz prej omenjenega muzeja afroameriške zgodovine in kulture na našo regijo, lahko sklenemo: "Balkan se lahko spremeni. Balkan se bo spremenil."
Osebni arhiv
.webp){kind=icon}
